Jedro

V novejši sodni praksi je bila zahrbtnost kot kvalifikatorna oziroma razmejitvena ločnica med umorom in ubojem prepoznana v odnosu zaupanja med storilcem in oškodovancem, ki je obstajal neposredno pred oziroma v trenutku kaznivega dejanja, poleg tega je šlo za dogodke v zasebnem prostoru, kjer sta se oškodovanec in storilec zavestno nahajala, bodisi na povabilo enega ali drugega. Zahrbtnost, ki je bila prepoznana v ravnanjih storilcev, je bila vselej časovno in prostorsko neločljivo povezana z napadom, oškodovanci pa so se v času napada zavedali prisotnosti storilcev. V konkretnem primeru je gotovo, da med obtožencem in oškodovancem v času storitve dejanja ali neposredno pred tem ni obstajal nikakršen odnos zaupanja ali celo garantna dolžnost obtoženca, tako da obtoženi s svojim ravnanjem ni mogel zlorabiti zaupanja oškodovanca, do dejanja je prišlo na prostem in to na razdalji skoraj 50 metrov, ko se oškodovanec prisotnosti obtoženca sploh ni zavedal. Glede na to, pa čeprav sta se obtoženi in oškodovanec sicer poznala, da se je obtoženec dobro pripravil na storitev kaznivega dejanja in da je šlo za hladnokrvno eksekucijo oškodovanca, ob navedenem ne moremo govoriti o zahrbtnosti kot kvalifikatornem znaku kaznivega dejanja umora. Prikritje ravnanja in hiter pobeg s kraja dogodka pa samo po sebi tudi ne opredeljuje zakonskega znaka zahrbtnosti.

Izrek

I. Ob odločanju o pritožbi zagovornika obtoženega A. A. se izpodbijani sodbi sodišč druge in prve stopnje po uradni dolžnosti spremenita tako: - da se iz opisa kaznivega dejanja izpusti očitek „na zahrbten način“, - v odločbi o pravni opredelitvi tako, da se obtoženca spozna za krivega storitve kaznivega dejanja umora po prvem odstavku 127. člena v zvezi z drugim odstavkom 16. člena Kazenskega zakonika, - v odločbi o kazenski sankciji tako, da se obtožencu po prvem odstavku 127. člena v zvezi z drugim odstavkom 16. člena Kazenskega zakonika določi kazen 12 (dvanajst) let zapora, nakar se mu po prvem odstavku 48. člena Kazenskega zakonika, upoštevajoč kot določeno že izrečeno kazen 30 (trideset) let zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Celju K 248/2005 z dne 25. 4. 2007 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Kp 286/2007 z dne 25. 9. 2007 in Vrhovnega sodišča Kp 13/2007 z dne 25. 4. 2008 in zgoraj določeno kazen 12 (dvanajst) let zapora po 1. točki drugega odstavka 47. člena Kazenskega zakonika izreče enotna kazen 30 (trideset) let zapora.

II. Sicer se pritožba obtoženčevega zagovornika zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdita sodbi sodišč druge in prve stopnje.

Obrazložitev

A. 1. Obtoženi A. A. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Celju I K 56035/2010 z dne 4. 9. 2019 spoznan za krivega kaznivega dejanja umora po 1. točki drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 127. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ. Določena mu je bila kazen 15 let zapora. Na podlagi 48. člena KZ, mu je sodišče, upoštevajoč kot določeno že izrečeno kazen 30 let zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Celju K 248/2005 z dne 25. 4. 2007 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Kp 286/2007 z dne 25. 9. 2007 in Vrhovnega sodišča I Ips 13/2007 (pravilno Kp 13/2007) z dne 25. 4. 2008 in za obravnavano kaznivo dejanje določeno kazen 15 let zapora, na podlagi 1. točke drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen 30 let zapora. Na podlagi 49. člena KZ je obtožencu v izrečeno enotno kazen vštelo čas pridržanja, pripora in že prestano kazen v zadevi K 248/2005 ter čas odvzema prostosti v zadevi K 148/2003. Obtožencu je sodišče odvzelo puško znamke Crvena Zastava z nameščenim daljnogledom in pripadajočimi naboji. Sodišče je obtoženca na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka ter odločilo, da nagrada in potrebni izdatki postavljenega zagovornika bremenijo proračun. Oškodovance B. B., C. C., D. D. in E. E. je s premoženjskopravnim zahtevkom na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP napotilo na pravdo.

2. Višje sodišče v Celju je s sodbo II Kp 56035/2010 z dne 31. 8. 2020 pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obtoženca pa oprostilo plačila sodne takse.

3. Zoper sodbo Višjega sodišča v Celju v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Celju na podlagi 1. točke prvega odstavka 398. člena ZKP pritožbo vlaga obtoženčev zagovornik, odvetnik Aleš Novak in sicer zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitev Ustave Republike Slovenije. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sodbi spremeni in obtoženca oprosti obtožbe in podrejeno, naj obe sodbi nižjih sodišč razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Na pritožbo obrambe je odgovoril vrhovni državni tožilec Hinko Jenull in predlagal, naj Vrhovno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Navaja, da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ker naj pritožbeno sodišče ne bi odgovorilo na navedbe v zvezi z obstojem mednarodne pogodbe o mednarodni kazenskopravni pomoči med Federacijo Bosne in Hercegovine in Republiko Slovenije ni podana in se je o navedenem pritožbeno sodišče jasno izreklo. Pritožbene navedbe v zvezi z nedovoljenostjo dokazov z vidika standarda njihovega zbiranja v Federaciji Bosne in Hercegovine, ki se nanašajo na kontaminacijo sporne puške z biološkimi sledmi policijskih delavcev, obdukcijski zapisnik in beleženje ure storitve očitanega dejanja s strani policije tudi v pritožbi zoper sodbo višjega sodišča niso konkretizirane in zato poseben odgovor ni potreben in na posplošene očitke tudi ni mogoč. Zavrnitev dokaznih predlogov obrambe za neposredno zaslišanje prič in za ogled USB ključka je bila obrazložena tako na prvi kot tudi na drugi stopnji in to v skladu z uveljavljenimi kazensko pravnimi standardi. V pritožbi izpostavljene okoliščine ozadja umora, glede na zanesljivo ugotovljeno dokazno podlago, ne vzbujajo nobenega dvoma glede utemeljenosti obsodilne sodbe, saj se tudi sicer ne nanašajo na odločilna pravna dejstva. Glede izvedbe listinskih dokazov, povezanih s premoženjskopravnim zahtevkom oškodovancev, ki so bili napoteni na pravdo, je očitno, da na odločitev o glavni stvari ne morejo vplivati, sicer pa je o tem jasno in sprejemljivo pojasnilo višje sodišče podalo v razlogih svoje sodbe. Z načelnim opredeljevanjem do pravne in dejanske narave „indične sodbe“ ni mogoče izpodbiti v obeh izpodbijanih sodbah vzpostavljene življenjsko logične, dokazno podprte in nedvoumno sklenjene verige indicev o obtoženčevi storitvi očitanega kaznivega dejanja. Na vse posebej izpostavljene in po vsebini zgolj ponovljene okoliščine je pritožbeno sodišče ustrezno odgovorilo in jih obravnavana pritožba z vsebinsko že utemeljeno zavrnjenimi navedbami ne more omajati. To velja tudi glede izvedeniškega mnenja Franca Sabliča, izpovedbe posameznih prič, dejstev, ugotovljenih v povezavi z obdukcijskim zapisnikom in mnenja izvedenca Špeharja. Na očitke v zvezi z domnevno napačno uporabo določb o steku je jasno in v skladu z zakonom odgovorilo pritožbeno sodišče. Tudi na očitke v zvezi z upoštevanimi obteževalnimi okoliščinami, obtoženčevo predkaznovanostjo, je pritožbeno sodišče že ustrezno odgovorilo. Obe sodbi sta glede navezovanja obsodbe za prejšnje kaznivo dejanje umora na zahrbten način povsem jasni, ko to okoliščino ocenjujeta z vidika nevarnosti obtoženca zaradi njegovih socialnih in čustvenih lastnosti pri odpravljanju življenjskih ovir in ne zaradi predkaznovanosti same. Zato tudi v tem delu zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana. Procesna sposobnost obtoženca je pojasnjena v obrazložitvi obeh sodb, na sedaj ponovljene pritožbene navedbe je ustrezno odgovorilo že višje sodišče. Vsebinsko pravilno povzetih in obrazloženo ocenjenih ugotovitev izvedencev ter njihove zakonite razlage z veljavo za konkretni primer, ni mogoče izpodbiti z golim ponavljanjem pritožbenih navedb. Vrhovni državni tožilec predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

5. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan obtožencu in njegovemu zagovorniku, ki pa se o njem nista izjavila.

B.

6. Obtoženčev zagovornik navaja, da so vsi dokazi, ki so bili pridobljeni v Bosni in Hercegovini nezakoniti, saj v času storitve očitanega kaznivega dejanja med Republiko Slovenijo in Federacijo BiH ni obstajala pogodba o mednarodni kazenskopravni pomoči med državami, taka pogodba pa ne obstaja niti danes. V spisu tudi ni potrdila Ministrstva za pravosodje o obstoju vzajemnosti oziroma sodelovanja po diplomatski poti. Upoštevaje navedeno zagovornik meni, da so vsi dokazi pridobljeni v BiH nezakoniti, po doktrini sadeža zastrupljenega drevesa pa so nezakonito pridobljeni tudi vsi dokazi, ki so bili pridobljeni v naši državi na osnovi dokazov iz Federacije BiH. Vprašljive so tudi metode zbiranja dokazov v Federaciji BiH, saj je bila sporna puška kontaminirana z biološkimi sledmi policijskih delavcev, neskladna pa sta tudi podatka o času storitve kaznivega dejanja in sicer med podatki policije in zapisnikom o obdukciji. Ob navedenem zagovornik zaključuje, da je podana kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj se sodbi opirata na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in tudi temeljnih svoboščin, podane pa so tudi kršitve 19., 21., 23., 28. in 29. člena Ustave. Pritožnik obema nižjima sodiščema očita tudi pomanjkljivo utemeljitev o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov.

7. Ker zagovornik pogreša bilateralno pogodbo na kazenskopravnem področju med našo državo in Federacijo BiH je najprej treba pojasniti, da je subjekt mednarodnega prava država Bosna in Hercegovina in ne morebiti Federacija BiH, saj slednja, poleg Republike Srbske in kasneje ustanovljenega Distrikta Brčko, predstavlja le eno od entitet države Bosne in Hercegovine. Sicer pa navedeni tezi obrambe o nezakonitosti dokazov ni mogoče pritrditi, in je navedene pomisleke z vso natančnostjo in argumentativno prepričljivostjo zavrnilo že prvostopenjsko sodišče s pravnomočnim sklepom I K 56035/2010 z dne 17. 9. 2015 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju III Kp 56035/2010 z dne 19. 1. 2016 in tem razlogom pritrjuje tudi Vrhovno sodišče. Ker v času storitve kaznivega dejanja za odnose med našo državo in Bosno in Hercegovino še ni veljala Evropska konvencija o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah z dne 20. 4. 1959 z dodatnim protokolom, ki je pričela veljati 24. 7. 20051. Temelj za mednarodno pravno pomoč v konkretnem primeru predstavljajo določbe 30. poglavja ZKP, predvsem določila 514. in 515. člena ZKP, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, podana pa je bila tudi dejanska vzajemnost med državama, ki izhaja že iz sodelovanja v predmetni zadevi, predvsem pa je zagovornik ponovno spregledal, da iz pojasnila Ministrstva za pravosodje RS z dne 18. 8. 2015 izhaja, da je bil pogoj vzajemnosti med Bosno in Hercegovino in Republiko Slovenijo izpolnjen, kar tudi jasno izhaja že iz sklepa sodišča prve stopnje z dne 17. 9. 2015. Trenutno je v veljavi pogodba med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah2 in torej tudi ne drži navedba zagovornika, da med državama nikoli ni bila sklenjena tovrstna pogodba.

8. Čeprav obramba ne navede dokazov, ki naj bi bili pridobljeni s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in svoboščin in tudi ne utemelji kršitve, je treba pojasniti, da je pri prenosu dokazov iz tujine v slovenski pravni sistem treba razlikovati med dvema dejanjema: pridobivanjem dokazov v tujini in uporabo dokazov v slovenskem pravnem sistemu. S pridobitvijo dokazov v okviru preiskave, ki so jo tuji organi pregona opravili v tujini izven ozemeljske veljavnosti slovenske Ustave ter brez sodelovanja in brez pobude slovenskih organov pregona, določb slovenske Ustave ni mogoče kršiti. Pač pa je treba spoštovati temeljna ustavna procesna jamstva obdolženca, ki jih zagotavljajo 22., 23. in 29. člen Ustave pri uporabi na tak način pridobljenih dokazov v konkretnem kazenskem postopku v naši državi, torej ob prenosu takšnih dokazov v slovenski pravni sistem. Vendar to ne pomeni, da je treba izvedbo preiskovalnih dejanj v tujini v celoti, strogo presojati z vidika slovenske Ustave. Dokazi, pridobljeni v tujini so veljavni v Republiki Sloveniji pod pogojem, da so bile človekove pravice, v katere je ukrep državnega organa posegel, zavarovane vsaj s primerljivo stopnjo, kot jo zagotavlja Ustava RS. Nezmožnost uporabe dokazov iz tujine zgolj zato, ker način njihove pridobitve ne bi povsem ustrezal temeljnim procesnim jamstvom slovenske Ustave, bi imela za posledico neučinkovitost kazenskega pregona pred slovenskimi sodišči. S tem bi bila kršena pozitivna dolžnost države, da zagotavlja varnost osebam na svojem ozemlju (34. člen Ustave).3

9. Pritožnik tudi neupravičeno terja podrobnejše razloge o teh vprašanjih v obeh sodbah nižjih sodišč. Sodišče prve stopnje se v sodbi lahko sklicuje na pravnomočen sklep o (ne)izločitvi dokazov, v konkretnem primeru na že omenjeni sklep z dne 17. 9. 2015 in mu v sodbi ni potrebno ponavljati argumentacije. Tudi utemeljitev sodišča druge stopnje v zvezi s pritožbenimi navedbami je zadostna in ustreza ustaljenim merilom sodne prakse. Procesni standard obrazloženosti sodbe sodišča druge stopnje je namreč drugačen oziroma nižji kot standard obrazložitve odločitve sodišča prve stopnje, med drugim tudi iz razloga smotrnosti. Ni nujno, da se sodišče druge stopnje vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb, prav tako ni pomembno, da ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja. Zahtevanemu standardu obrazložitve sodišče druge stopnje zadosti, če iz razlogov sodbe izhaja, da se je s pritožbenimi razlogi seznanilo in jih ni prezrlo. Sodišču druge stopnje tudi ni potrebo odgovarjati na pritožbene navedbe, ki niso relevantne in so očitno neutemeljene.4

10. Z navedbami obrambe, da so delavci policije v BiH kontaminirali puško s svojimi sledmi in da se podatek o času umora razlikuje v podatkih policije in obducenta, obtoženčev zagovornik ne konkretizira, niti utemelji kršitve iz drugega odstavka 18. člena ZKP, poleg tega na puški niso bili odkriti sledovi obtoženca, niti s strani strokovnjakov v BiH, niti s strani Centra za forenzične preiskave. Ti dokazi obtoženca torej ne obremenjujejo, niti na njih ni oprta obsodilna sodba. Vprašanje ugotavljanja časa storitve kaznivega dejanja sodi v polje dejanskega stanja, zagotovo pa obducent ni tisti, ki bi lahko iz njemu znanih podatkov podal upoštevno oceno časa storitve kaznivega dejanja v konkretnem primeru, temveč je sodišče čas kaznivega dejanja ugotovilo na osnovi izpovedb prič, kot to izhaja iz razlogov sodišč prve in druge stopnje. Ob navedenem je treba ugotoviti, da kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in tudi zatrjevane kršitve Ustave niso podane.

11. Obtoženčev zagovornik, tako kot že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, uveljavlja kršitev pravice do obrambe iz 29. člena Ustave, ker naj bi sodišče prve stopnje in čemur je pritrdilo tudi drugostopno sodišče, zavrnilo več dokaznih predlogov obrambe. Po presoji Vrhovnega sodišča ta graja ni utemeljena, saj so bili dokazni predlogi, ki jih izpostavlja zagovornik, zavrnjeni v skladu z merili, ki jih je oblikovala tako ustavnosodna kot tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča. Iz sodne prakse je tako razvidno, da: 1) glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagajo stranke; 3) predlagani dokazi morajo biti materialnopravno relevantni; 4) pravno relevantnost predlaganega dokaza mora stranka utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in 5) v dvomu je šteti vsak dokazni predlog v korist obdolženca in ga mora sodišče izvesti, razen, če je očitno, da ne more biti uspešen. Sodišče, ki ga zavezuje načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka, sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo že ugotovljeno ali je brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Obramba mora v pravnem sredstvu, ki ga vlaga zoper odločitev sodišča, konkretno izpodbijati utemeljitev sodišča, zakaj izvedba takšnega dokaza ni potrebna in vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost takšnega dokaza na inštanci, ki bo odločala o pravnem sredstvu.5

12. Zagovornik meni, da je sodišče neupravičeno zavrnilo dokaze z vpogledom USB ključka s posnetki izjave F. F., ki je bil na kraju dogodka neposredno po njem, državnega tožilca G. G., ki naj bi na posnetku izjavil, da naj bi bile v avtomobilu tuje registracije videne najprej ena oseba, nato dve, izjave H. H., da naj kaznivo dejanje ne bi bilo v zvezi z dolgovi in komentarja, da naj bi družina oškodovanca izjavila sum o določeni osebi kot naročniku kaznivega dejanja ter da naj bi le malo ljudi vedelo, da bo oškodovanec tako zgodaj zjutraj odšel iz hiše; 2) zaslišanje F. F. in G. G. ter 3) zaslišanje I. I. in J. J. Zagovornik meni, da bi izvedba teh dokazov obtoženca definitivno izključila kot storilca kaznivega dejanja. Dokazi se nanašajo tudi na motiv umora, saj je bil oškodovanec deležen groženj, ki nikakor niso bile povezane z obtožencem. F. F. sicer ni bil neposreden očividec, bil pa je na kraju neposredno po dogodku in bi vedel povedati o bistvenih okoliščinah, kaj je zasledil na kraju kaznivega dejanja in o tem kdaj je dejansko prišlo do umora, glede na to, da so v spisovni dokumentaciji razhajanja o točnem času storitve kaznivega dejanja. Še bolj ključno je po mnenju zagovornika zaslišanje G. G., I. I. in J. J. o tem, koliko oseb je bilo dejansko na kraju umora in o tem, koliko oseb se je nahajalo v vozilu obtoženca, G. G. pa bi vedel povedati o tem, kdo izmed članov družine naj bi izjavil sum o določeni osebi kot naročniku umora. Zaslišanje I. I. in J. J. pa je potrebno, ker sta policista opravila razgovor s H. H., ki je izpovedoval o grožnjah, kar pa je kasneje na glavni obravnavi zanikal. Nepovezano z zavrnitvijo dokaznih predlogov zagovornik tudi trdi, da sodišče dela dokazov ni izvedlo, pri čemer meri na premoženjskopravne zahtevke oškodovancev, ki na glavni obravnavi niso bili prebrani.

13. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje skladno z zgoraj navedenimi merili, ki jih je oblikovala sodna praksa, utemeljeno zavrnilo navedene dokazne predloge obrambe in pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje kot tudi argumentaciji sodišča druge stopnje, ki je zavrnilo pritožbene pomisleke obtoženčevega zagovornika. Teh pravilnih zaključkov sodišča druge stopnje obramba niti ne izpodbija, temveč zgolj ponavlja svojo tezo, da bi moralo sodišče izvesti predlagane dokaze. Ponovno je treba poudariti, da F. F. ni bil očividec kaznivega dejanja in tako ne bi mogel izpovedati o tem, kdaj naj bi prišlo do obravnavanega dogodka, pri čemer je čas kaznivega dejanja sodišče lahko zanesljivo ugotovilo na podlagi izpovedb K. K. in B. B., obtoženčev zagovornik pa ponovno ne pojasni, o katerih pravno relevantnih okoliščinah, ki naj bi jih zasledil na kraju dejanja, bi lahko izpovedal F. F. Prav tako je sodišče utemeljeno zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju državnega tožilca G. G. in policistov I. I. in J. J. Pritožnik namreč ne pojasni, zakaj naj bi bilo pomembno, koliko oseb je bilo na kraju dogodka, kamor je šele kasneje prišel državni tožilec G. G., niti kako bi lahko on pojasnil prisotnost osebe v času dejanja ali število oseb v vozilu obtoženca, pri čemer so bile vse priče, ki so opazile obtoženčev avto, zaslišane. Vprašanje glede naročnika umora se tekom postopka ni pojavilo, ožji družinski člani žrtve so bili zaslišani na sodišču, H. H. pa je jasno izpovedal, da nikoli ni slišal, da bi bil pokojni deležen kakršnihkoli groženj.

14. Obtoženčev zagovornik meni, da določena dejstva in dokazi obtoženca razbremenjujejo do te mere, da kaznivega dejanja sploh ni mogel storiti in da sta nižji sodišči s svojo odločitvijo kršili načelo _in dubio pro reo_. Po presoji pritožbenih navedb obrambe, ki po vsebini pomenijo ponavljanje pritožbenih zatrjevanj glede pravilnosti in popolnosti ugotovitve dejanskega stanja iz pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, Vrhovno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje v celoti in pravilno ugotovilo in sprejema tudi razloge sodišča druge stopnje, ki je utemeljeno zavrnilo pritožbene pomisleke obrambe. Pravilna je presoja nižjih sodišč, da je indični krog sklenjen, kar pomeni, da morajo posamezni indici tvoriti logično sklenjen življenjski krog, iz katerega sledi sklep, da je dejanje obtožencu dokazano, da je torej njegova krivda dokazana s standardom gotovosti oziroma onkraj razumnega dvoma, ponovno poudarjanje nekaterih okoliščin in dejstev, ki so v korist obtožencu, pa trdno sklenjenega indičnega kroga ne morejo razrahljati, niti razkleniti. Glede na to, da gre za indično sodbo, je brez pomena ponovno poudarjanje obrambe, da v konkretni zadevi ni materialnih dokazov, ki bi obtoženca bremenili, pri čemer se ponovno izpostavlja odsotnost materialnih sledov obtoženca na kraju dejanja in odsotnost njegovih sledov na puški, uporabljeni pri kaznivem dejanju. Kot izhaja iz izvedenih dokazov, ki jih je ustrezno presodilo sodišče prve stopnje, pritožbene navedbe pa utemeljeno zavrnilo drugostopno sodišče, so bile opravljene preiskave puške tako glede daktiloskopskih kot tudi bioloških sledi. Glede sledi papilarnih linij, ki je bila s strani delavcev Sektorja kriminalistične policije v BiH odkrita na skladovniku streliva puške, je bilo s strani Nacionalnega forenzičnega laboratorija ugotovljeno, da je na sledi premalo zanesljivih morfoloških značilnosti za identifikacijo, zaradi česar tudi niso opravili primerjave med sledjo in prstnim odtisom obtoženca. Na lesenem ohišju cevi puške je bila najdena degradirana mešana biološka sled in večinski del naj bi po mnenju centra za forenzične preiskave pripadal L. L., kriminalistu PU Ljubuški. Na naboju, ki se je nahajal v nabojniku puške, je bila prav tako odkrita mešana biološka sled, vendar v centru za forenzične preiskave niso mogli z gotovostjo določiti posameznih profilov DNK. S primerjavo kompleksnega profila DNK mešane biološke sledi z naboja in profilov DNK, ki so jim bili poslani, pa je bilo moč zaključiti, da se v mešani biološki sledi precej verjetno nahaja biološki material M. M., forenzičnega strokovnjaka iz BiH. Na podlagi teh ugotovitev je tudi po presoji Vrhovnega sodišča na mestu zaključek, da odkritih sledov na puški oziroma naboju ni mogoče povezati z obtožencem, niti niso bile odkrite sledi, ki bi vodile do drugega možnega storilca. Preiskava sledov je bila opravljena celovito, zato ni mogoče pritrditi zatrjevanju obrambe, da so bile odkrite še druge sledi, ki pa so nedvomno pripadale drugi osebi in ne obtožencu in da odkrite sledi izključujejo obtoženca kot storilca kaznivega dejanja.

15. Sodišče prve stopnje je opravilo celovito dokazno oceno in utemeljeno zaključilo, da je obtoženi A. A. storil kaznivo dejanje. K takemu zaključku so vodila predvsem naslednja ugotovljena dejstva. Iz izpovedbe N. N. izhaja, da mu je obtoženi sam povedal, da je v Bosni ustrelil človeka, ker „zaradi njega ne bo bogat“. Puško je dal v avtu na sedež, jo pokril z jakno, se odpeljal v Bosno in tam ustrelil človeka. Ubil ga je zjutraj, potem ko ga je čakal celo noč v bližini hiše in ko je moški prišel iz hiše, ga je ustrelil. Streljal je preko potoka v bližini hiše, takoj za tem je pritekla ženska, ki je zakričala, sam pa je odvrgel puško in zbežal. Okoliščine, ki jih je obtoženec navajal N. N., so skladne tudi z drugimi ugotovitvami sodišča, predvsem pa tako podrobne in specifične, da so bile lahko znane le storilcu kaznivega dejanja, kot sta to presodili nižji sodišči. V neki točki postopka je sicer sum padel tudi na N. N., vendar je bil kmalu razblinjen, glede na aktivnosti njegovega telefona v Sloveniji, kar onemogoča njegovo prisotnost na kraju kaznivega dejanja, pri tem pa je šlo tudi za takrat 19 letnega dijaka, po izpovedbi priče Božjaka iskreno in odkrito osebo, ki tudi ni poznal oškodovanca, ni imel z njim nobenih poslov, niti ni vedel kje oškodovanec stanuje in tako ni imel prav nobenega motiva niti za kaznivo dejanje niti za to, da bi po krivem obremenil obtoženca, s katerim sta sicer prijateljevala in ga je po storitvi kaznivega dejanja obtoženi po prihodu v Slovenijo tudi klical in sta se odpravila ponovno na Hrvaško na pijačo. 16. Do kaznivega dejanja je prišlo ob 05.35 uri, kar nedvomno izhaja iz izpovedb K. K. in žene pokojnega B. B., slednja pa je tudi izpovedala o tem, da je obtoženi želel poslovati z njenim možem s kmetijskimi stroji in tudi želel, da ga pokojni poveže s kom, ki se ukvarja z drogo, ravno v odklonitvi takega sodelovanja pa je mogoče iskati tudi motiv za odvzem življenja O. O., kar pa se ujema tudi z izpovedbo N. N., kateremu je obtoženi navajal, da se je za odvzem življenja oškodovancu odločil, ker „zaradi njega ne bo bogat“, torej maščevalni motiv zaradi nepripravljenosti pokojnega za sodelovanje pri različnih spornih poslih. Da je obtoženec pokojnega poznal in bil tudi že pri njem doma v BiH izhaja tako iz izpovedbe žene oškodovanca kot tudi priče P. P., ki je tudi izpovedoval, da je bil obtoženi ljubitelj orožja, da si je želel puške, da je s pištolo že grozil domačim, da je imel sicer v posesti več pištol in da je grožnje kasneje tudi udejanjil, ko je s pištolo ubil brata in ranil njegovo partnerko. Puška, s katero je bilo storjeno kaznivo dejanje je last R. R., odvzel pa mu jo je prav obtoženi, na kar je sodišče lahko utemeljeno sklepalo iz izpovedbe R. R., ki je dva meseca kasneje zalotil prav obtoženca pri tatvini druge puške, ki mu je bila odvzeta na popolnoma enak način kot prva, ko je torej obtoženi na enak način prišel v notranjost avtomobila, vzel samo puško, druge stvari pa pustil v vozilu, pri čemer pa je imel obtoženi oblečene rokavice. Obtoženi pa je tudi sicer poznal R. R. in vedel, da je lovec ter da puško prevaža v avtomobilu. Kot je ugotovilo sodišče je imel obtoženi na rokah rokavice tudi pri umoru brata in poskusu umora njegove partnerke, s čimer je mogoče pojasniti tudi odsotnost obtoženčevih sledi na puški v obravnavanem primeru, saj je prav nošenje rokavic nedvomno osnovni previdnostni ukrep storilcev tovrstnih kaznivih dejanj. Obtoženčev avto je bil kritičnega dne s strani različnih prič opažen v neposredni bližini hiše pokojnega, avta ali dokumentov obtoženi sicer ni posojal drugim osebam, bil pa je tudi ustavljen in legitimiran s strani policista S. S. ponoči ob 01.06 uri, torej le nekaj ur pred storitvijo kaznivega dejanja. Obtoženi je po kaznivem dejanju ob 12.34 vstopil v Slovenijo. Sodišče je tudi utemeljeno zaključilo, da je imel obtoženi dovolj časa, da po storitvi kaznivega dejanja ob 12.34 vstopi v našo državo. Po vstopu v Slovenijo je aktiviral telefon, ki je bil sicer ves čas nem, poklical N. N., s katerim sta se kasneje istega dne odpravila na Hrvaško, po izpovedbi priče P. P., pa obtoženca v kritičnem času ni bil doma.

17. Dejstvo je, da je bil s puško R. R. ubit oškodovanec in da je bila ta puška prepeljana iz Slovenije v BiH. Čeprav naj bi bil po izpovedbi policista [...] obtoženi na meji skupaj z avtomobilom kontroliran, je bila ta kontrola očitno pomanjkljiva, če je obtoženi lahko puško prepeljal čez mejo, kot je to sam povedal N. N. Iz izpovedbe slednjega pa celo izhaja, da sta bila z obtožencem ob njunih prehodih državne meje s strani policije kontrolirana le enkrat in je moral obtoženi A. A. takrat odpreti prtljažnik avtomobila. Če policist S. S. ob priliki zaustavitvi obtoženca ni opazil puške, navedeno ni pomembno za presojo, saj ni opravil kontrole vozila, je pa na zadnjih sedežih opazil jakno ali trenerko, kar se ponovno sklada z izpovedbo N. N. o načinu prekritja orožja s strani obtoženca. Sodišče ni ugotovilo, da bi obtoženi uporabljal telefon v tujini, je pa pravilno štelo molk obtoženčevega telefona v kritičnem času, čeprav je sicer telefon v Sloveniji često in dnevno uporabljal kot nov, dodaten indic za zaključek, da je bil obtoženi v tem času v BiH in storil dejanje, ki mu je očitano.

18. Zagovornik ima prav, da sodišče jasnega motiva za storitev kaznivega dejanja ni moglo ugotoviti, in ga tudi ni dolžno ugotavljati na stopnji gotovosti, saj motiv ni znak kaznivega dejanja, temveč na splošno velja, da je motiv psihično gibalo, ki vodi storilca pri storitvi kaznivega dejanja (gre na primer za maščevanje, ljubosumje, sovraštvo, itd.). Sodišče je v konkretnem primeru z dokaj visoko stopnjo verjetnosti prepoznalo motiv v maščevanju oškodovancu zaradi odklonitve sodelovanja z obtožencem pri kupčevanju s kmetijskimi stroji, morebiti celo ukradenega traktorja in pri pomoči obtožencu pri vključitvi v trgovino z drogo, kar je mogoče zaključiti na osnovi izpovedb prič N. N. in B. B. Ker pa motivni kazenski znak obravnavanega kaznivega dejanja v konkretnem primeru ni odločilen za pravilno in zakonito presojo, zato tudi ni podana kršitev kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot to zatrjuje obtoženčev zagovornik. Kolikor pa zagovornik navaja, da naj bi bil pokojni O. O. deležen groženj s strani nekaterih drugih oseb ali da so posamezni člani družine, neposredno po kaznivem dejanju sumili druge osebe, se to v postopku ni potrdilo, niti nobene druge osebe, ki je zagovornik niti ne identificira ni mogoče povezati z izvedenimi dokazi v postopku, oče pokojnega pa je zaslišan kot priča odločno zavrnil, da bi vedel za kakršnekoli grožnje svojemu sinu, obstoja groženj pa ni potrdila niti pokojnikova žena B. B. 19. Zagovornik meni, da je N. N. podal izjavo policiji v sumljivih okoliščinah, pri čemer ne pove v kakšnih, da je bil sam osumljen in da je za podrobnosti kaznivega dejanja izvedel prav od policistov, pri čemer pa ne upošteva, da je bil N. N. zaslišan na sodišču kot priča kjer je potrdil svojo izjavo dano policistom, da v času kontrole policista S. S. ni mogel biti na kraju te kontrole in da je izpovedal podrobnosti, ki tudi policistom niso mogle biti znane (na primer način prevoza puške, motiv in podobno).

20. Kar se tiče priče policista S. S., ki je obtoženca z njegovim vozilom ustavil okoli 01. ure ponoči, nekaj ur pred kaznivim dejanjem in je po fotografijah prepoznal N. N., so zagovornikove navedbe selektivne, saj je S. S. na glavni obravnavi dne 29. 5. 2017 pojasnil, da je voznik deloval tako, kot da hoče zlesti pod sedež. Vzel je podatke o vozniku (A. A.) in vozilu (avtomobil obtoženca), videl je en del glave in obraza, ni ga dobro videl, bila je trda tema, voznik je bil na kratko ostrižen, delovalo mu je kot da je svetlolas, sam pa je imel le rdečo luč za zaustavljanje, ki daje rdečo svetlobo. Pojasnil je tudi, da v vozilu ni bilo nobenega sopotnika, da je bila čez zadnji sedež vržena trenerka in da se ni videlo, da bi bilo kaj pod njo. Prepoznavo je delal tudi več mesecev po dogodku.6 Na obravnavi je še pojasnil, da se mu obtoženi A. A. zdi podoben vozniku, da bi lahko bil on in da ga ne more izključiti. Tako se ocena izpovedbe priče S. S., ki sta jo oblikovali obe nižji sodišči izkaže kot pravilna in ustrezno umeščena v celovino dokazno oceno sodišča, katera pa z gotovostjo pokaže na obtoženega A. A. kot storilca kaznivega dejanja.7

21. Obtoženčev zagovornik zatrjuje, da glede na to, da je obtoženi zaprta in nezaupljiva oseba ni mogoče, da bi N. N. izpovedal o očitanem dejanju. Po presoji Vrhovnega sodišča je lahko N. N. izvedel za podrobnosti kaznivega dejanja samo od storilca, torej obtoženega A. A., te okoliščine pa so se tekom postopka tudi potrdile. Sicer pa sta na to vprašanje razumno odgovorili že nižji sodišči8, pri tem pa sta zlasti opozorili, da mnenje izvedenke dr. Martine Žmuc Tomori, katere mnenje zagovornik selektivno povzema. Iz mnenja je nedvomno razvidno, da storitev pomembnega dejanja v človeku vzbudi določeno napetost, močno intenzivno čustvo, ki ga lahko oseba sprosti v situaciji, ki je zanjo varna oziroma se zaupa človeku, za katerega čuti, da mu je naklonjen.

22. Obtoženčev zagovornik problematizira tudi vprašanje streliva, ki je bilo uporabljeno pri kaznivem dejanju in zatrjuje, da je po izpovedbi izvedenca Franca Sabliča za nakup streliva potrebna orožna listina, katere pa obtoženi nima, zato tudi ni mogel storiti obravnavanega kaznivega dejanja. Po presoji Vrhovnega sodišča je možnost zakonite nabave streliva ob drugih ugotovljenih dejstvih, ki obtoženca na stopnji gotovosti opredeljujejo kot storilca kaznivega dejanja popolnoma brez pomena za zadevo in ne predstavlja odločilnega dejstva. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje že na osnovi pričanja P. P. in R. R. ter na osnovi drugih podatkov, predvsem o umoru brata je obtoženi ljubitelj orožja, imel je v posesti več pištol, eno od njih mu je ob priliki groženj očetu in bratu odvzel prav P. P., od R. R. si je prilastil dve puški, neznanega izvora je tudi pištola in strelivo, uporabljeno pri kaznivem dejanju umora brata in poskusa umora njegove partnerke, iz česar je nedvomno moč zaključiti, da mu je orožje in tudi strelivo lahko dostopno in ga brez težav pridobi, seveda na nezakonit način. Zato je neutemeljena in skoraj nerazumna pritožbena navedba obrambe, da obtoženi ni imel orožnega lista, zaradi česar ni mogel nabaviti streliva, kar ga izključuje kot storilca kaznivega dejanja.

23. Izpovedbi K. K., ki je izpovedal, da je v avtomobilu obtoženca zaznal dve osebi ni mogoče priznati pomembnosti, kot jo temu delu izpovedbe pripisuje obtoženčev zagovornik ki meni, da ta izpovedba izključuje obtoženca kot storilca. Povsem jasne razloge glede opazitve obtoženčevega vozila in oseb v njem sta nižji sodišči navedli v razlogih sodbe9 in jih sprejema tudi Vrhovno sodišče. Potrebno je tudi pojasniti, da je K. K. edini, ki je izpovedal, da je v avtu videl dve osebi, da je peljal mimo vozila obtoženca v nočnem času in vozilo osvetil z lučmi in da ni bil pozoren na vse skupaj in da je prav K. K. pri prepoznavi po fotografijah prepoznal A. A., ker je ta oseba najbolj ustrezala osebi iz vozila, vendar v svojo prepoznavo ni bil prepričan. V nasprotju z izpovedbo K. K. pa je priča Š. Š. opazil vozilo obtoženca pred dovozom do svoje hiše in tudi komuniciral z edino osebo v vozilu, pri čemer ga je prosil, naj avtomobil premakne, kar je voznik tudi storil. Tudi policist S. S., ki je vozila obtoženca ustavil kasneje, ponoči okoli 01. ure je pojasnil, da je bila v vozilu ena oseba, ki jo je tudi legitimiral, obtoženi A. A. Navedeno torej omogoča sklep, da je bil v vozilu le obtoženi in ne morebiti še kaka druga oseba.

24. Obtoženčev zagovornik ponovno problematizira čas storitve kaznivega dejanja in se sklicuje na obdukcijski zapisnik iz katerega izhaja, da naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno ob 05.50 uri. Točen čas kaznivega dejanja je po zagovornikovem mnenju pri sklepanju ali je obtoženi sploh lahko storil kaznivo dejanje odločilen, sodišče druge stopnje pa ni pojasnilo razhajanj glede časa storitve kaznivega dejanja. Navedeni pomisleki zagovornika so po presoji Vrhovnega sodišča povsem neutemeljeni in je sodišče prve stopnje10 povsem natančno, na osnovi izpovedb žene pokojnega B. B. in K. K. ter telefonskega klica slednjega na policijo, ugotovilo čas kaznivega dejanja in sicer ob 05.35 uri. Sodišče druge stopnje je pritožbeno grajo utemeljeno in z razumnimi razlogi zavrnilo.11 Razlogom obeh sodišč tako pritrjuje tudi Vrhovno sodišče. Zagovornik niti ne obrazloži odločilnosti tega vprašanja, poleg tega pa obdukcijski zapisnik nikakor ni merodajen za ugotovitev natančnega časa kaznivega dejanja, saj obducent ne more imeti nikakršnih lastnih zaznav glede tega dejstva. Ni sicer povsem jasno, zakaj se je v obdukcijskem zapisniku pojavil zapisani čas in sicer ali je obducent čas zapisal sam po svoji presoji ali pa mu je bilo to sporočeno, je pa navedeno popolnoma nepomembno za presojo, saj je sodišče razpolagalo z natančnimi izpovedbami B. B. in K. K., zato je zaključek sodišča o času kaznivega dejanja natančno ugotovljen in po presoji Vrhovnega sodišča ne more biti vprašljiv.

25. Zagovornik meni, da obtoženi od kraja kaznivega dejanja, torej od Vitine v BiH pa do Bistrice na Sotli, kamor je prispel ob 12.34 uri ni mogel priti v šestih urah in 59 minutah in je tako možnost izvedenec Stanko Špehar izrecno izključil. Izračunal je, da se za pot potrebuje 7 ur in 38 minut, pri tem pa ni upošteval postankov. Čas poti je izvedenec izračunal v optimalni situaciji in pri izračunu niso bili upoštevani postanki, cestni zastoji in prehodi državnih meja, kar bi zahtevalo še dodaten čas. Upošteval je najkrajšo pot, ki je bila zelo prometno obremenjena in ne drži, da v tem času ni bilo gostega prometa. Tudi priča T. T. je potrdil, da je potrebno ustaviti zaradi počitka, dvakrat je potrebno prestopiti tudi državno mejo, kar je vzelo še dvakrat po nekaj minut časa. Upoštevaje navedeno zagovornik meni, da bi pot trajala več kot 8 ur, zato ni brez dvoma dokazano, da je obtoženi storil kaznivo dejanje. Obe sodišči sta na podlagi izvedenskega mnenja sprejeli dokazne zaključke, ki pa so v nasprotju z izvedenskim mnenjem. Zagovornik tudi zatrjuje, da naj bi priča T. T. potrdil mnenje izvedenca, pri čemer pa ne pojasni, glede katerega dejstva naj bi to storil. 26. Navedena pritožbena kritika pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja je po presoji Vrhovnega sodišča neutemeljena. Sodišče prve stopnje je v točki 22 razlogov sodbe korektno povzelo izvedensko mnenje izvedenca Špeharja, torej njegovo oceno, da bi povprečen voznik lahko razdaljo 502 oziroma 507,6 kilometra prevozil v sedmih urah in 34 minutah oziroma 7 urah in 38 minutah, upoštevajoč postanke, zastoje in gostoto prometa pa še v daljšem času. Ker zgodaj zjutraj, še pred 6 uro ni gostega prometa, kar je omogočalo hitro premagovanje razdalje, je sodišče zaključilo, da ocena povprečnega časa vožnje izvedenca ne nasprotuje oceni, da bi storilec lahko v 7 urah prispel do mejnega prehoda Bistrica ob Sotli. Sodišče druge stopnje je navedlo, da izvedenec ni razpolagal s podatki o tem, katero pot je obtoženec izbral za vrnitev v Slovenijo, zato je potreben čas pot izračunal za vožnjo po regionalnih cestah. Sodišču prve stopnje je pritrdilo, da se je obtoženec lahko vrnil v Slovenijo do 12.34 ure, še posebej ker njegov telefon do takrat ni bil aktiven, aktiviran pa je bil šele po prehodu državne meje, ko je poklical N. N. Kolikor se zagovornik sklicuje na izpovedbo priče T. T., ki je izpovedal le o lastnih izkušnjah potovanja med Slovenijo in Vitino, so njegove navedbe o domnevno porabljenem času za počitek hipotetične in nikakor ne izključujejo pravilnega in logičnega sklepanja prvega sodišča o realnih možnostih prevoziti razdaljo od Vitine do Bistrice ob Sotli v sedmih urah.

27. Podatki spisa nam razkrijejo, da je izvedenec Stanko Špehar na glavni obravnavi dne 9. 7. 2019 pojasnil, da je pri izračunu časa upošteval dve poti, ki mu jih je po telefonu po spominu navedla neidentificirana uslužbenka sarajevskega Biroa za ceste, ostale naj bi bile bistveno daljše oziroma časovno daljše. Teh neuradnih podatkov sam ne more potrditi. Za ti dve poti je izračunal čas 7 ur in 34 minut oziroma 7 ur in 38 minut in to z uporabo aplikacije Google maps, pri čemer ne ve, če program upošteva tudi prehode državnih meja. Pri izračunu časa ni upošteval premora oziroma počitka, ker o tem ni imel podatkov in ker predpostavlja, da lahko normalen voznik vozi 8 ur, ne da bi počival. Meni, da so navedeni časi še prekratki, na kar sklepa iz lastnih izkušenj, ko na cilj ne uspe priti v času, ki je naveden v aplikaciji. Na predočanje predsednice senata in državne tožilke, da je iz programa Google maps razvidna tudi tretja pot, ki je najkrajša in sicer v dolžini 482 km, ki se jo v idealnih razmerah prevozi v 6 urah in 3 minutah, v času izpisa iz aplikacije pa v 6 urah in 32 minutah (čas se očitno spreminja glede na situacijo na poti) in na vprašanje zagovornika je izvedenec odgovoril, da ne more z gotovostjo trditi, da je navedena, tretja pot časovno daljša od drugih dveh. Sicer izvedenec pri vožnji upošteva vsa prometna pravila in tudi zapisani časi predvidevajo prometni režim, ki v tistem trenutku velja. Pojasnil je še, da če nekdo vozi z enkrat višjo hitrostjo od dovoljene, se čas za pomemben koeficient zmanjša. Ponovno je pojasnil, da je čas poti v funkciji hitrosti in se dovoljeno hitrost lahko prekorači. Sam ni opravil preračuna časa za pot, če bi bila hitrost na primer za 10 odstotkov višja od dovoljene, je pa pojasnil, da je v tem primeru izračunan čas potrebno pomnožiti z 0,9. 28. Ob teh podatkih je očitno, da je v času storitve dejanja obstajalo več možnih poti od Vitine do Bistrice ob Sotli, tudi hitrejša, v vseh teh možnostih pa se izvedenec ni mogel decidirano izjasniti, niti potrditi podatkov, ki jih je sam telefonično pridobil od sarajevskega Biroja za ceste o najkrajših oziroma najhitrejših cestah. Sam nobene poti ni prevozil, niti se ni mogel izjasniti o tem, ali so se ceste v tem času spremenile, prav tako pa se ni mogel izjasniti o tem, ali je pot, ki mu jo je predočala državna tožilka, časovno hitrejša. Upoštevno je mnenje izvedenca, da normalen voznik lahko vozi osem ur brez počitka in si tudi sicer ni mogoče zamisliti, da bi si obtoženec, bežeč s kraja kaznivega dejanja, privoščil postanke. Zato tudi Vrhovno sodišče pritrjuje zaključku nižjih sodišč, da je obtoženec v času sedmih ur lahko prišel od Vitine do državne meje v Bistrici ob Sotli. Obstaja več poti, tudi krajša od poti, ki jih je preračunaval izvedenec, očitno uporabljena aplikacija upošteva tudi trenutne razmere na cestah, nenazadnje pa nam že preprost, laičen izračun pove, da že relativno majhna povprečna prekoračitev dovoljene hitrosti to omogoča. Iz izpovedbe T. T. je razbrati le, da se niso ukvarjali s tem, po katerih cestah se je dalo takrat peljati in koliko časa je bilo potrebno za posamezno pot, da pa misli, da se v tem času da prevoziti to pot in se jim takrat ta čas ni izključeval in da lahko samo ugiba, kako hitro je obtoženec takrat vozil. Taka izpovedba priče pa ne nasprotuje zaključkom obeh nižjih sodišč, temveč jim prej pritrjuje.

29. Ob navedenem je Vrhovno sodišče presodilo, da je dejansko stanje v tej zadevi pravilno in popolno ugotovljeno in je neutemeljene pritožbene navedbe obrambe zavrnilo, kot je razvidno iz te sodbe pa tudi niso podane kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot to zatrjuje obtoženčev zagovornik.

30. Zagovornik obtoženca vztraja pri tem, da pri obtožencu ni bila podana procesna sposobnost, torej sposobnost sodelovanja v kazenskem postopku. Obe nižji sodišči sta se po njegovem mnenju protislovno opredelili do izpovedbe izvedenke dr. Martine Žmuc Tomori, saj je izvedenka vseskozi vztrajala pri svojem prvotnem izvedenskem mnenju in ga ni nikoli spremenila v smislu, da naj bi bil obtoženec dejansko sposoben sodelovanja v postopku, saj ugotovljeno duševno stanje obtoženca kaže na resne težave pri njegovi aktivni obrambi. Pasivna udeležba in pasivno spremljanje glavne obravnave namreč ne pomeni obrambe v smislu zagotovitve učinkovitega varstva pravic obtoženca v kazenskem postopku. Po mnenju zagovornika je zato podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitev 16. člena ZKP, ki obtožencu zagotavlja enakopravnost, kršena pa je tudi pravica iz 22. člena Ustave, pravica do aktivnega sodelovanja v postopku in tudi pravica do poštenega postopka, ki jo v 6. členu zagotavlja Evropska konvencija o človekovih pravicah.

31. Po presoji Vrhovnega sodišča je zagovornikovo naziranje zmotno in navedene kršitve niso podane. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče druge stopnje, so navedbe obtoženčevega zagovornika protispisne, saj je dr. Tomorijeva svoje prvotno mnenje na glavni obravnavi dne 8. 5. 2019 dopolnila in pojasnila, da je bil obtoženec dejansko sposoben sodelovanja na glavni obravnavi. Sodišče prve stopnje je glede vprašanja obtoženčeve prištevnosti in tudi njegove procesne sposobnosti angažiralo več izvedencev, in sicer dr. Martino Žmuc Tomori, dr. Tristana Riglerja, Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja, za katero je psihiatrično izvedensko mnenje podal dr. Peter Pregelj in dr. Rok Tavčar, ki je mnenje podal tudi v sodelovanju s sodno izvedenko za področje klinične psihologije Ivno Bulič. Izvedenska mnenja je sodišče celovito dokazno ocenilo in zaključilo, da je obtoženi storil kaznivo dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti in da je bil sposoben sodelovanja v kazenskem postopku, svoje zaključke pa je natančno in razumno utemeljilo v razlogih svoje sodbe. Tem zaključkom je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, kot pravilne pa jih sprejema tudi Vrhovno sodišče. Navedene dokazne ocene obramba ne izpodbija, saj navaja le, da iz izvedenskega mnenja izvedenke Tomorijeve izhaja, da obtoženi ni sposoben sodelovanja v kazenskem postopku, kar pa ne drži in je, kot je bilo že pojasnjeno, sodišče prve stopnje po analizi izvedenih dokazov v tej smeri podalo utemeljene dokazne zaključke obtoženčevi procesni sposobnosti v točki 42 razlogov sodbe.

32. Obtoženčev zagovornik ponovno uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona, ker sodišče pri izreku enotne kazni ni upoštevalo Kazenskega zakona iz leta 2008, ki je kot najvišjo enotno kazen določal kazen dvajset let zapora, tako stališče pa je zavzelo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice. Zato sta se nižji sodišči neupravičeno sklicevali na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 58203/2011. Kazenski zakon iz leta 2008 je povsem jasen, v njem je kot najvišja enotna zaporna kazen določena kazen dvajset let zapora in sodišča ne morejo samovoljno spreminjati jasnih zakonskih določil. Zato je navedeni zakon milejši od zakona, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja in je sodišče pri izreku enotne kazni omejeno na kazen dvajset let zapora, kot je to določal omenjeni zakon.

33. Po presoji Vrhovnega sodišča navedeno stališče obtoženčevega zagovornika ni sprejemljivo in sta obe nižji sodišči zavzeli pravilno stališče s sklicevanjem na sodno prakso, na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 58203/2011 z dne 7. 6. 2018, ki je odgovorilo prav na pomisleke sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice št. 67503/13 z dne 24. 1. 2017, na katero se sklicuje obtoženčev zagovornik. Pomisleke obrambe sta obe nižji sodišči utemeljeno zavrnili in tudi argumentirano obrazložili v razlogih sodbe, in sicer sodišče prve stopnje v točkah 32 in 33 ter sodišče druge stopnje v točkah 28 in 29, zagovornik pa tudi ne predstavi novih argumentov in navedenih razlogov obeh nižjih sodišč niti ne izpodbija. Iz sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 58203/2011 in razlogov sodb obeh nižjih sodišč je povzeti, da je sodišče v obravnavanem primeru obtožencu za kaznivo dejanje določilo kazen petnajst let zapora in mu upoštevajoč že izrečeno kazen trideset let zapora po pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Celju K 248/2005 z dne 25. 4. 2007 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Kp 286/2007 z dne 25. 9. 2007 in sodbo Vrhovnega sodišča Kp 13/2007 z dne 25. 4. 2008 na podlagi 1. točke drugega odstavka 47. člena KZ,12 ki je določal, da če je sodišče za kakšno kaznivo dejanje v steku določilo kazen trideset let zapora, izreče le to kazen, izreklo kazen trideset let zapora. Pri tem pa so veljala enaka pravila o steku tudi za odmero kazni obsojencu (prvi odstavek 48. člena KZ). Zagovornik se zavzema za uporabo določb o steku novejšega zakona, in sicer 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1,13 v kateri je določeno, da mora biti enotna kazen večja od vsake posamezne določene kazni, vendar ne sme doseči seštevka posameznih kazni in ne preseči dvajset let zapora, za katerega meni, da je za obtoženca milejši, saj ni mogoče izreči višje zaporne kazni od dvajsetih let zapora. V teoriji in sodobnih kazenskopravnih sistemih so sprejeta tri pravila o izrekanju enotne kazni za kazniva dejanja v steku, in sicer pravila o absorpciji, asperaciji in kumulaciji, skupno pa jim je, da seštevek kazni, ki naj se izreče kot enotna kazen, ni nikoli nižji od najstrožje kazni, ki jo je sodišče izreklo za posamezno kaznivo dejanje. Analiza določb 53. člena KZ-1 pokaže, da gre za prekrito pravno praznino, saj zakonodajalec ni predvidel izrecne določbe za situacijo kot je obtoženčeva, ko mu je bila že izrečena tridesetletna zaporna kazen. Zakonodajalec je za situacijo, ko sta obtožencu določeni dve (ali več) tridesetletni zaporni kazni, sodišču zapovedal izrek kazni dosmrtnega zapora, za druge določene zaporne kazni (razen, če so za vsa kazniva dejanja v steku predpisane kazni zapora do treh let) pa določil, splošno pravilo, da mora biti enotna kazen večja od vsake posamezne določene kazni, vendar ne sme doseči seštevka posameznih kazni in ne preseči dvajset let zapora. O situaciji, ko je obtožencu že izrečena kazen trideset let zapora, zakonodajalec molči. Tako situacijo je treba razlagati z argumentom teleološke redukcije, ki temelji na načelu, da je treba neenako tudi neenako vrednotiti in je situacija, po kateri je enotna kazen nižja od najvišje posamezne določene kazni nesprejemljiva, saj bi bil storilec, ki mu je bila že izrečena najvišja zaporna kazen zaradi kasnejše storitve kaznivih dejanj, nagrajen z občutno nižjo enotno zaporno kaznijo, kar pa je tudi v nasprotju z načelom enakosti iz 14. in 22. člena Ustave. Zato je takemu storilcu treba izreči kazen trideset let zapora, upoštevajoč načelo absorpcije kot najugodnejše od načel, ki jih teorija predvideva za izrek enotne kazni. Ker torej uporaba novejšega zakona (KZ-1) v konkretnem primeru za obtoženca ne bi bila milejša, je sodišče prve stopnje obtožencu za izrek enotne kazni pravilno uporabilo določbe kazenskega zakona, veljavnega v času storitve kaznivega dejanja (KZ). Ker torej Vrhovno sodišče pritrjuje razlogom citirane sodbe Vrhovnega sodišča, ki obravnava enako tematiko in tudi razlogom obeh nižjih sodišč, ob izostanku kakršnekoli dodatne argumentacije obrambe, ni razlogov za dodatno pojasnjevanje odločitve.

34. V okviru presoje izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti na podlagi prvega odstavka 383. člena v zvezi z drugim odstavkom 398. člena ZKP je Vrhovno sodišče ugotovilo kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, saj obtoženčevo ravnanje kot je opisano v tenorju sodbe ne vsebuje zakonskih znakov kaznivega dejanja umora po 1. točki drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 127. člena KZ v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ, temveč le zakonske znake kaznivega umora po prvem odstavku 127. člena KZ v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ. Iz opisa kaznivega dejanja je razvidno, da je zahrbten način umora opisan, ker je obtoženec na oškodovanca streljal po tem, ko si je prej ogledoval hišo in okolico oškodovanca, ugotovil, da je le ta doma, nato pa ga zjutraj počakal v zasedi in ga z razdalje 48-ih metrov ustrelil takoj, ko je oškodovanec stopil skozi vhodna vrata, nato puško odvrgel, se neopaženo odpeljal v Slovenijo, na ta način pa poskušal prikriti, da je on storilec kaznivega dejanja. Iz razlogov sodbe zahrbtnost načina storitve dejanja izhaja iz ugotovljenih dejstev, da je obtoženec zjutraj v zasedi, skrit v grmovju čakal oškodovanca in ga ustrelil takoj, ko je le-ta stopil skozi vrata, s tem pa ostal prikrit oškodovancu, ki njegovega ravnanja ni zaznal. S streljanjem iz zasede je ostal neopažen tudi za morebitne očividce in je tako zahrbtno vzel življenje nič hudega sluteči žrtvi, ki njegovega ravnanja ni zaznala. Izbrano mesto v zasedi je obtožencu nedvomno omogočilo prikrito streljanje, mu nudilo možnost hitrega pobega in prikritje dejstva, da je prav on storilec umora. Iz opisa sodbe in navedenih razlogov je torej razbrati, da zahrbtni način kot kvalifatorna okoliščina pri kaznivem dejanju po 1. točki drugega odstavka 127. člena KZ po stališču nižjih sodišč pomeni prikrito storitev kaznivega dejanja, pri čemer žrtev ravnanja storilca ne zazna in ta način storitve omogoči storilcu tudi prikritje dejstva, da je prav on storilec kaznivega dejanja. Takemu stališču pa po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče pritrditi.

35. Pri zahrbtnosti gre za storilčevo posebno zlorabo zaupanja žrtve, njene posebne nebogljenosti in z njo povezane objektivne izročenosti storilcu. Žrtev napada se v družbi storilca počuti poudarjeno varna, napada na svoje življenje sploh ne pričakuje oziroma je pred njegovim napadom povsem nemočna. Značilno gre za zahrbtnost, kadar žrtvi jemlje življenje garant njenemu življenju.14 Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 55009/2013 judiciralo, da gre za umor na zahrbten način, ko storilec izrabi zaupanje žrtve in dejanje izvrši tako, da žrtev ne more zaznati njegovega delovanja ali sredstva storitve dejanja. Subjektivna stran umora na zahrbten način je podana s tem, da je storilec z žrtvijo vzpostavil zaupen odnos, objektivno stran pa predstavlja celotna taktika delovanja, ko je oškodovanca pod pretvezo, da potrebuje pomoč, zvabil v garažo, ter ga tedaj, ko se je le-ta sklonil, da bi vzel stvari iz prtljažnika, ko se torej ni bil zmožen braniti in se ni zavedal, da bo napaden z nožem, zabodel v zadnjo stran prsnega koša. V novejši sodni praksi je bila zahrbtnost kot kvalifatorna oziroma razmejitvena ločnica med umorom in ubojem prepoznana v odnosu zaupanja med storilcem in oškodovancem, ki je obstajal neposredno pred oziroma v trenutku kaznivega dejanja, poleg tega je šlo za dogodke v zasebnem prostoru, kjer sta se oškodovanec in storilec zavestno nahajala, bodisi na povabilo enega ali drugega. Zahrbtnost, ki je bila prepoznana v ravnanjih storilcev je bila vselej časovno in prostorsko neločljivo povezana z napadom, oškodovanci pa so se v času napada zavedali prisotnosti storilcev.15 V konkretnem primeru je gotovo, da med obtožencem in oškodovancem v času storitve dejanja ali neposredno pred tem, ni obstajal nikakršen odnos zaupanja ali celo garantna dolžnost obtoženca, tako da obtoženi s svojim ravnanjem ni mogel zlorabiti zaupanja oškodovanca, do dejanja je prišlo na prostem in to na razdalji skoraj 50 metrov, ko se oškodovanec prisotnosti obtoženca sploh ni zavedal. Glede na to, pa čeprav sta se obtoženi in oškodovanec sicer poznala, da se je obtoženec dobro pripravil na storitev kaznivega dejanja in da je šlo za hladnokrvno eksekucijo oškodovanca, ob navedenem ne moremo govoriti o zahrbtnosti kot kvalifikatornem znaku kaznivega dejanja umora. Prikritje ravnanja in hiter pobeg s kraja dogodka pa samo po sebi tudi ne opredeljuje zakonskega znaka zahrbtnosti.

36. Ob ugotovljeni kršitvi je Vrhovno sodišče iz opisa kaznivega dejanja izpustilo očitek "na zahrbten način" in obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja umora po prvem odstavku 127. člena v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ in mu določilo kazen 12 let zapora in na podlagi določil o steku izreklo kazen 30 let zapora. Pri določitvi višine kazni je Vrhovno sodišče upoštevalo vse okoliščine, ki jih je pravilno prepoznalo že sodišče prve stopnje, predvsem dejstvo, da je obtoženi kaznivo dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, med obteževalnimi okoliščinami pa predvsem njegovo predkaznovanost, ki je razvidna iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje, dejstva, da je šlo za brezčutno likvidacijo, da je bila žrtev celo njegov znanec in poslovni partner njegovega očeta, da je bil družinski človek s stremi mladoletnimi otroki in tudi invalid brez noge. Upoštevalo je tudi, da je v kratkem času po storitvi kaznivega dejanja storil kaznivo dejanje umora in poskusa umora na škodo lastnega brata in njegove partnerke. Slednje okoliščine ni mogoče upoštevati v okviru obtoženčeve predkaznovanosti, saj sta bili kaznivi dejanji storjeni kasneje, jo je pa nedvomno mogoče in v konkretnem primeru tudi potrebno upoštevati v okviru obtoženčevega siceršnjega življenja in njegovega odnosa do najvišje družbene vrednote, življenja ljudi in kar ga nedvomno opredeljuje kot nevarnega storilca kaznivih dejanj. V tem smislu je tudi pritožbena navedba obtoženčevega zagovornika, ki meni, da kasneje storjenih kaznivih dejanj ni mogoče upoštevati, neutemeljena.

37. Zagovornik obtoženca tudi navaja, da se sodišče druge stopnje ni konkretno opredelilo do vseh pritožbenih navedb, s čimer meri na kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, česar pa ni obrazložil, zato na tako splošno navedbo ni mogoče odgovoriti.

38. Ker pri preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) niso bile ugotovljene druge kršitve kazenskega postopka ali kazenskega zakona, je Vrhovno sodišče odločilo kot izhaja iz izreka te sodbe.

1 Ur. l. RS MP, št. 25/99 in Službeni glasnik BiH – Međunarodni ugovori br. 04/2005. 2 Ur. l. RS – Mednarodne pogodbe št. 12/2010 in Službeni glasnik BiH – Međunarodni ugovori br. 7/2010. 3 Odločba Ustavnega sodišča Up-127/16-31 z dne 20. 1. 2022 – točka 15. 4 Glej na primer sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 225/2006 z dne 14. 6. 2007, I Ips 30515/2014 z dne 18. 2. 2016, I Ips 26180/2014 z dne 16. 3. 2017, I Ips 31885/2014 z dne 23. 8. 2018, I Ips 56417/2012 z dne 7. 5. 2020 in številne druge. 5 Primerjaj na primer odločbe Ustavnega sodišča v zadevah Up-34/93, Up-203/97 Up-11/00, Up-3367/07, in sodbe Vrhovnega sodišča v zadevah I Ips 154/2006, I Ips 488/2007, I Ips 218/2008, I Ips 56417/2012 in številne druge. 6 Dne 8. 8. 2005, fotografije na list. št. 806 – 807. 7 Podatki spisa tudi razkrijejo, da med fotografijami, ki so bile na policijski prepoznavi predočene priči ni fotografije obtoženega A. A. 8 Sodišče prve stopnje v točki 23. obrazložitve sodbe in sodišče druge stopnje v točki 21. razlogov sodbe. 9 Sodišče prve stopnje v točkah 15. in 17. obrazložitve in sodišče druge stopnje v točkah 23. in 24. obrazložitve sodbe. 10 Sodba sodišča prve stopnje – točka 7 obrazložitve. 11 Sodba sodišča druge stopnje – točka 25 razlogov sodbe. 12 Kazenski zakonik – Ur. l. RS, št. 63/94, 70/94, 23/99 in 40/2004. 13 Ur. l. RS, št. 55/2008 z začetkom veljavnosti 1. 11. 2008. 14 D. Korošec, B. Zobec: Komentar 116. člena KZ-1, v: D. Korošec, K. Filipčič, S. Zdolšek, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Prva knjiga, Ur. list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, str. 305 in sledeče. 15 Glej npr. zadnjo odločbo Vrhovnega sodišča I Ips 44024/2018 z dne 10. 6. 2022 in v njej navedeno in povzeto sodno prakso.