Jedro

Rok za podajo izredne odpovedi iz razloga po 1. al. 1. odst. 111. čl. ZDR ni začel teči s podajo kazenske ovadbe zoper tožnika, ampak šele tedaj, ko je tožena stranka opravila ustrezne poizvedbe oziroma ko se je na podlagi prejetih obvestil dovolj seznanila z razlogom za odpoved.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklepov tožene stranke št. 100-1095/2007/6 (2711-05) z dne 2.8.2007 in Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS št. 10051-794/2007/2 z dne 12.9.2007 ter za ugotovitev obstoja delovnega razmerja med strankama, poziv tožnika nazaj na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od 1.10.2007 dalje, prav tako je zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik po obeh svojih pooblaščencih (sicer ločeno vlaga dve pritožbi, a pritožbeno sodišče v nadaljevanju govori o (eni) pritožbi tožnika, v okviru katere presoja obe vloženi pritožbi). Uveljavlja vse tri pritožbene razloge po določilih 1. odstavka 338. člena ZPP ter predlaga spremembo izpodbijane sodbe (ugoditev tožbenemu zahtevku), podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da kazenske ovadbe ni mogoče šteti kot datuma seznanitve tožene stranke z okoliščinami, ki utemeljujejo odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je bila z govoricami seznanjena najprej že v letu 2005, ponovno pa spet v juniju 2007 in sicer najkasneje 22.6.2007, ko je L.K. pri toženi stranki vložila kazensko ovadbo. Najkasneje tega dne je bila tožena stranka seznanjena z dejanjem in storilcem, zato je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozna. Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi morata biti izpolnjena dva pogoja: kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in ta kršitev mora imeti vse znake določenega kaznivega dejanja. Iz izpodbijane sodbe pa izhaja zgolj to, da naj bi tožnik uresničil zakonske znake kaznivega dejanja po 3. odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (KZ), ne pa tudi s kršitvijo katere pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja je to storil. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo znakov kaznivega dejanja po 3. odstavku 183. člena KZ: koliko je bila M.K. sploh stara ob dogodku; ali je bila tožniku zaupana v vzgojo, varstvo ali oskrbo; ali je obstajalo očitno nesorazmerje med zrelostjo storilca in žrtve; element zlorabe oziroma izkoriščanja posebnega nadrejenega položaja nad osebo. Zaradi pomanjkljivosti izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje se do dejstva, da je bila kazenska ovadba zavržena, sploh ni opredelilo. Svojo odločitev je oprlo zgolj na izpoved priče J.A. (vzgojiteljice). Tudi presoji verodostojnosti izpovedbe M.K. bi moralo posvetiti več pozornosti ter bi v ta namen moralo po uradni dolžnosti postaviti izvedenca ustrezne medicinske stroke. Tožena stranka do vložitve tožbe ni nikoli zatrjevala, da so ali bi lahko tožnikova dejanja materialno ali moralno škodovala poslovnim interesom delodajalca. Sodišče prve stopnje je z ugotovitvami v tej zvezi (mimo trditvene podlage) kršilo načelo nepristranskosti in enakosti orožij obeh strank. Iz izpovedbe Z.D. pa tudi izhaja, da kljub očitkom o domnevni storitvi kaznivega dejanja ne bi bilo nobenih zadržkov, da bi tožnik še naprej opravljal svoje delo.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka tožnikove pritožbene navedbe kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007) tudi po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka ni zagrešilo, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo, nanj pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

S sklepom tožene stranke z dne 2.8.2007, potrjenim s sklepom Komisije za pritožbe pri Vladi RS z dne 12.9.2007 (priloga A2) je bila tožniku (policistu, zaposlenem pri toženi stranki) na podlagi 1. (in 2. - a slednja ni predmet pritožbe) alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02) izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi, ker je neugotovljenega dne v času od 1.1.2003 do 26.7.2006 z roko otipaval mladoletno hči svoje zunajzakonske partnerke – M.K., ki mu je bila zaupana v varstvo in oskrbo, pri čemer je obstajalo očitno nesorazmerje v zrelosti med njima. S tem je izpolnil vse znake kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po 3. odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (KZ-UPB1; Ur. l. RS, št. 95/2004, v nadaljevanju: KZ). Očitana mu je bila tudi uresničitev vseh znakov kaznivega dejanja nasilništva po 1. odst. 299. člena KZ. V tem individualnem delovnem sporu je tožnik izpodbijal navedeno izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter uveljavljal reintegracijski in reparacijske zahtevke iz tega naslova.

Sodišče prve stopnje je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo. Zakonitost podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2.8.2007 je pravilno presojalo zgolj po 1. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR, saj je od nastanka razloga (sporno obdobje je trajalo do 26.7.2006) do podaje izredne odpovedi že potekel 6 mesečni objektivni rok iz 2. odstavku 110. člena ZDR. Ker je ugotovilo, da tožniku ni dokazana uresničitev znakov kaznivega dejanja nasilništva, je v nadaljevanju presojalo zgolj, ali je tožnik kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja s kršitvijo, ki ima vse znake kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po 3. odstavku 183. člena KZ. Zaključilo je, da je tožnik s svojim ravnanjem izpolnil vse znake navedenega kaznivega dejanja, njegovo ravnanje pa predstavlja kršitev 35. člena ZDR ter Kodeksa policijske etike, zaradi česar nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ni mogoče niti do poteka odpovednega roka.

Pritožbeno sodišče soglaša s pravnimi ter v pretežni meri tudi dejanskimi zaključki izpodbijane sodbi ter pritrjuje pravilnosti in zakonitosti odločitve sodišča prve stopnje.

Po 1. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če ta krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Poleg obstoja utemeljenega odpovednega razloga mora biti skladno s 1. odstavkom 110. člena ZDR izpolnjen tudi nadaljnji pogoj, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Oba pogoja je v konkretnem primeru izredne odpovedi kot delodajalec dolžna dokazati tožena stranka (2. odstavek 82. člena ZDR). V primeru krivdnega razloga, ki ima vse znake kaznivega dejanja, se pogodba o zaposlitvi lahko odpove v 15 dneh, odkar se je izvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca, in sicer ves čas, ko je možen kazenski pregon. Pred izredno odpovedjo pa mora delodajalec delavcu omogočiti tudi zagovor (2. odstavek 83. člena ZDR).

Pritožba uvodoma neutemeljeno navaja, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2.8.2007 tožniku podana po preteku subjektivnega 15 dnevnega prekluzivnega roka iz 2. odstavka 110. člena ZDR, saj naj bi bila tožena stranka seznanjena s kršitvijo in storilcem že v letu 2005, najkasneje pa 22.6.2007, ko je J.K. pri toženi stranki podala ustno kazensko ovadbo zoper tožnika. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da zgolj govorice o neobičajnem obnašanju tožnika do mladoletne hčerke njegove zunajzakonske partnerke v letu 2005 niso bile zadostna podlaga oziroma utemeljen razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku iz tega naslova. Pravilna je tudi ugotovitev, da subjektivni odpovedni rok ni začel teči že s podajo kazenske ovadbe zoper tožnika s strani J.K. dne 22.6.2007. Povsem logično in pravilno je bilo postopanje tožene stranke, da je podano ovadbo zoper tožnika preverila ter v tej smeri opravila ustrezne poizvedbe. Povsem nevzdržno in v nasprotju z načelom pravne varnosti bi bilo drugačno stališče, po katerem bi že podaja kazenske ovadbe zoper nekoga (morda včasih zgolj zlonamerna in povsem neutemeljena) zadostovala za začetek teka subjektivnega 15 dnevnega roka za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V tako kratkem roku je namreč težko opraviti ustrezne poizvedbe v smeri preizkusa kazenske ovadbe ter hkrati zadostiti zakonskim zahtevam pred podajo izredne odpovedi po 2. odstavku 83. člena ZDR (vročitev pisne obdolžitve ter vabila na zagovor ter sama oprava zagovora). Tožniku očitano kaznivo dejanje navzven ni bilo vidno, temeljilo je zgolj na navedbah oškodovanke oziroma njene matere v obliki podane kazenske ovadbe, zato je bilo vsekakor potrebno te navedbe preizkusiti. Iz navedb v obrazložitvi izpodbijane sodbe, pa tudi iz sklepa Okrožnega državnega tožilstva z dne 21.9.2005 o zavrženju kazenske ovadbe zoper tožnika (priloga C1) je razvidno, da je tožena stranka oziroma PU Koper po zbranih obvestilih dne 24.7.2007 tožilstvu zoper tožnika podala kazensko ovadbo zaradi storitve kaznivega dejanja po 3. odstavku 183. člena KZ. Tega dne je torej ocenila, da obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je tožnik storil očitano mu kaznivo dejanje. Kljub temu, da je bil zagovor s tožnikom opravljen nekaj dni pozneje (1.8.2007), pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bila tožena stranka dovolj seznanjena z razlogi za odpoved že dne 24.7.2007 in ne šele z opravo zagovora dne 1.8.2007. Ker pa takšna drugačna ugotovitev pritožbenega sodišča ne spremeni pravno relevantnega dejstva, da je bila izredna odpoved podana v 15 dnevnem subjektivnem roku (četudi začetek teka roka štejemo od 24.7.2007), je potrebno pritrditi pravilnemu zaključku sodišča prve stopnje, da je bila izredna odpoved podana pravočasno. Smiselno enako stališče glede teka odpovednega roka je v podobni zadevi zavzelo tudi že Vrhovno sodišče Republike Slovenije (sodba VIII Ips 447/2006 z dne 19.12.2006).

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo oziroma ugotovilo (vseh) znakov predmetnega kaznivega dejanja. Kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let stori, kdor spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo drugega ali istega spola, ki še ni stara 15 let, pri čemer obstaja očitno nesorazmerje med zrelostjo storilca in žrtve (1. odstavek 183. člena KZ). Kvalificirano obliko tega kaznivega dejanja po 3. odstavku 183. člena KZ pa stori učitelj, vzgojitelj, skrbnik, posvojitelj, roditelj, duhovnik, zdravnik ali druga oseba, ki z zlorabo svojega položaja spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo, ki še ni stara 15 let in mu je zaupana v učenje ali vzgojo ali varstvo in oskrbo.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja obstoj prav vseh znakov navedenega kaznivega dejanja (zlasti 3. odstavek na predzadnji strani in zadnja stran obrazložitve sodbe). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik kot zunajzakonski partner dekličine (M.) matere, katerega je imela M. rada in mu je zaupala (kar je izpovedal tudi sam tožnik), mogel biti (in je tudi bil) subjekt kaznivega dejanja po 3. odstavku 183. člena KZ. Zaradi skupnega življenja mu je bila zaupana v varstvo in oskrbo, zato je njegovo ravnanje oziroma spolno dejanje storjeno z zlorabo svojega položaja. Dejstva, da M. v spornem obdobju še ni bila stara 15 let, tožena stranka med postopkom na prvi stopnji niti ni osporavala, v pritožbi pa neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje tega sploh ni ugotavljalo. Navedeno dejstvo izhaja že iz spisu priloženih listin, ki jih je v dokazne namene vpogledalo sodišče prve stopnje (iz listine v prilogi A11 je tako razvidno, da je M. rojena v letu 1992 in je bila ob zaključku spornega obdobja (2006) stara 14 let). Iz navedenega povsem jasno izhaja, da je bilo med njo in tožnikom kot storilcem očitno nesorazmerje v zrelosti (kar tožena stranka izrecno navaja že v samem sklepu o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2.8.2007).

Tudi pritožbeni očitek, da iz izpodbijane sodbe ne izhaja, s kršitvijo katere pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja je tožnik storil očitano mu kaznivo dejanje, je neutemeljen. Že iz obrazložitve sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2.8.2007 izhaja, da je tožnik s svojim ravnanjem kršil tudi splošno zakonodajo, in sicer 35. člen ZDR, ki določa, da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno in moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca; s svojim načinom obnašanja pa je kršil tudi določila Kodeksa policijske etike, po katerem mora policist varovati in utrjevati ugled policije tako pri opravljanju uradnih nalog kot tudi v zasebnem življenju. Dejstvo, da tožena stranka navedenih kršitev ni navedla že v izreku sklepa (ampak le v obrazložitvi), pa ne predstavlja takšne bistvene kršitve, zaradi katere bi bila odpoved nezakonita. Tudi sodišče prve stopnje je v obrazložitvi svoje sodbe pravilno ugotovilo, da četudi dejanja niso bila storjena na delu, se je bil tožnik na podlagi 35. člena ZDR dolžan vzdržati očitanih mu ravnanj, ki vsekakor (najmanj) moralno škodujejo interesom tožene stranke. Dolžnosti in delovne obveznosti, ki jih mora izpolnjevati delavec in opustitev katerih povzroči kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, so vezane predvsem, ne pa izključno na delovni proces in so povezane z naravo dela delavca. Od policistov se namreč pričakuje preganjanje protipravnih in nedopustnih ravnanj, zato je ravnanje tožnika kot policista še toliko bolj zavržno, v posledici tega pa je povsem logično in samoumevno zatrjevanje tožene stranke (že v sklepu z dne 2.8.2007), da s tožnikom delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati. Navedeno je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje in pravilno štelo, da zgolj drugačna izpoved tožniku nadrejenega Z.D. takšnega zaključka ne more spremeniti.

Dejstvo, da je bila kazenska ovadba zaradi obravnavanega kaznivega dejanja zoper tožnika zavržena, na odločitev o zakonitosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne more imeti vpliva. Delodajalec namreč lahko po 1. alineji 1. odstavka 111. člena delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi že tedaj, če ima njegova kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja vse znake kaznivega dejanja. Ni potrebno, da se kazenski postopek zoper delavca sploh uvede, zato tudi ne more biti odločilno, da je bila kazenska ovadba zoper tožnika glede obravnavanega kaznivega dejanja zavržena. Postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi in kazenski pregon storilca sta namreč dva ločena in samostojna postopka, ki ju ne gre povezovati v smislu, kot to neutemeljeno počne pritožba.

Glede verodostojnosti izpovedbe M.K. ter neprepričljivosti priče J.A., so očitki pritožbe neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je pričanje slednje ocenilo kot izčrpno, skladno in prepričljivo ter tudi po oceni pritožbenega sodišča ni imelo razlogov, da ji ne bi sledilo. Katera dejstva se štejejo za dokazana, namreč skladno z določilom 8. člena ZPP odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Seveda pa mora sodišče svojo dokazno oceno ustrezno obrazložiti. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru izčrpno pojasnilo, zakaj je sledilo izpovedbi priče J.A., iz obrazložitve v tej zvezi pa je razvidna tudi kritična presoja in večkratno ter dolgotrajno preverjanje M. izpovedbe o tožnikovih dejanjih s strani priče. Pri tem je priča upoštevala tudi razloge in okoliščine na M. strani, ki bi morda lahko bili vzrok za neverodostojnost njene izpovedi. Za ukrepanje se je priča odločila šele potem, ko je bila prepričana, da njena izpoved ni le plod domišljije in ko je deklica pri izpovedbi vztrajala tudi, ko je izvedela, da bo priča tožnikova dejanja prijavila policiji. Na podlagi vsega navedenega sodišče prve stopnje ni imelo razloga za postavitev izvedenca medicinske stroke po uradni dolžnosti in se je povsem utemeljeno oprlo na izpovedbe priče J.A., ki je kot M. vzgojiteljica in socialna delavka v vzgojnem zavodu gotovo ustrezno usposobljena in dovolj (če ne najbolj) seznanjena z dogodki v spornem obdobju. Njeni oceni o verodostojnosti M. izpovedbe je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo.

Ne vzdrži tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na listinske dokaze, o izvedbi katerih sploh ni odločalo. Ob zaključku glavne obravnave je namreč sodišče prve stopnje sprejelo sklep, da se preberejo priloge v spisu od A1 - A13, B1 ter C1-C2 (listovna št. 68 v spisu). Iz izpodbijane sodbe pa ne izhaja, da bi odločitev sodišča prve stopnje temeljila tudi na kakšnih drugih dokaznih listinah, zato je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

Ostalih pritožbenih navedb, ki niso odločilnega pomena, pritožbeno sodišče v obrazložitvi te sodbe ni presojalo oziroma se do njih ni posebej opredeljevalo (1. odstavek 360. člena ZPP).

Za tem, ko je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija in tudi ne razlogi, na katere je dolžno sámo paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP). Ker gre v konkretnem primeru za spor o prenehanju delovnega razmerja, na podlagi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS; št. 2/2004) tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.