Jedro

Četrti odstavek 120. člena ZKP jasno določa, da se v primeru, če ima obdolženec zagovornika, pisanja vročajo zagovorniku in obdolžencu po določbah 119. člena ZKP, pri čemer v takem primeru teče rok za vložitev pravnega sredstva oziroma odgovora na pritožbo od zadnje vročitve.

V obravnavanem primeru za presojo pravočasnosti pritožbe ni relevantna okoliščina, da je pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje vložil zagovornik, ki ga je obsojenec pooblastil šele po vročitvi sodbe. Ker je imel obdolženec ob razglasitvi sodbe in ob njenem vročanju zagovornika, se je sodba sodišča prve stopnje z obrazložitvijo vročala tako obdolžencu kot tudi navedenemu zagovorniku, rok za vložitev pravnega sredstva pa je skladno s četrtim odstavkom 120. člena ZKP tekel od zadnje vročitve.

Upravičenci do pritožbe lahko med pritožbenim rokom s pravnimi sredstvi prosto razpolagajo na način, da jih večkrat vložijo ali umaknejo, pri čemer se pravica do pritožbe ne izčrpa v primeru, ko je vloženo pravno sredstvo umaknjeno. Procesna situacija je v tovrstnih primerih drugačna kot denimo v primeru umika zasebne tožbe ali predloga za pregon, ko ZKP izrecno predpisuje, da oškodovanec in zasebni tožilec v primeru umika predloga za pregon ali zasebne tožbe izgubita pravico, da ju vnovič podata (tretji odstavek 57. člena ZKP). V postopku s pritožbo so procesna pravila drugačna, saj imajo upravičenci do pritožbe pravico, da se pritožijo v 30 dneh od vročitve prepisa sodbe (prvi odstavek 366. člena ZKP), pri čemer zakon ne določa, da pritožbe v primeru njenega umika v zakonsko določenem roku ne bi smeli ponovno vložiti.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča druge stopnje razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A.

1.Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo I K 8792/2024 z dne 19. 5. 2025 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen tri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta. Oškodovanca je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo ter odločilo o stroških kazenskega postopka, ki jih je dolžan plačati obsojenec.

2.Višje sodišče v Mariboru je s sklepom IV Kp 8792/2024 z dne 1. 10. 2025 pritožbo, ki jo je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložil obsojenčev zagovornik, odvetnik Igor Vinčec, zavrglo kot prepozno ter obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

3.Obsojenčev zagovornik je zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) in kršitve 25. člena Ustave RS. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da izpodbijani sklep sodišča druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne temu sodišču v novo odločanje.

4.Vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril na zahtevo in predlagal, da ji Vrhovno sodišče ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje. Ocenil je, da je zatrjevana kršitev podana, saj je bila zagovornikova pritožba glede na četrti odstavek 120. člena ZKP pravočasna.

5.Vrhovno sodišče je odgovor poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

6.Vložnik vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep sodišča druge stopnje zaradi kršitve četrtega odstavka 120. člena ZKP, ki predpisuje, kdaj začne teči rok za vložitev pravnega sredstva zoper sodbo sodišča prve stopnje, če ima obdolženec ob vročitvi sodbe zagovornika. V tem kontekstu trdi, da je treba rok za vložitev pritožbe v konkretnem primeru šteti od datuma vročitve sodbe sodišča prve stopnje obsojenčevemu tedanjemu zagovorniku (odvetniku Juretu Horvatu), kar pomeni, da je bila pritožba, ki jo je sam vložil dne 1. 9. 2025, pravočasna. Vložnik problematizira stališče višjega sodišča o tem, da je bila pritožba vložena po izteku zakonsko predpisanega roka, kot tudi sklicevanje drugostopenjskega sklepa na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 12731/2023 z dne 31. 2. 2024, ki po vložnikovem mnenju ni primerljiva z obravnavano zadevo.

7.Procesno relevantna dejstva obravnavane zadeve so sledeča:

- obsojeni A. A. je imel ob razglasitvi sodbe sodišča prve stopnje (tj. dne 19. 5. 2025) pooblaščenega zagovornika, odvetnika Jureta Horvata, ki je zoper sodbo pravočasno napovedal pritožbo;

- sodba sodišča prve stopnje z obrazložitvijo je bila obsojencu vročena dne 26. 6. 2025, njegovemu zagovorniku Juretu Horvatu pa dne 30. 6. 2025;

- zagovornik Jure Horvat je zoper sodbo sodišča prve stopnje dne 29. 8. 2025 vložil pravočasno pritožbo, ki jo je dne 1. 9. 2025 umaknil;

- obsojenec je dne 27. 8. 2025 za zastopanje pooblastil drugega zagovornika, in sicer odvetnika Igorja Vinčeca, ki je dne 1. 9. 2025 zoper sodbo sodišča prve stopnje vložil pritožbo.

8.Sodišče druge stopnje je pritožbo obsojenčevega zagovornika, odvetnika Igorja Vinčeca, z izpodbijanim sklepom zavrglo kot prepozno z obrazložitvijo, da je bila vložena 35. dan po vročitvi prvostopenjske sodbe obsojencu, kar presega zakonsko določeni (nepodaljšljivi) rok 30 dni. Pri presoji je izhajalo iz stališča, da je treba rok za vložitev pritožbe šteti od vročitve prvostopenjske sodbe obdolžencu, ne pa od vročitve drugemu zagovorniku, ki ga je obdolženec pooblastil že prej. Pri tem se je med drugim sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 12731/2023 z dne 21. 3. 2024 in utemeljilo, da v primerih, kadar si obdolženec najame (drugega) zagovornika po vročitvi prvostopenjske sodbe, rok za vložitev pritožbe po ustaljeni praksi teče od vročitve sodbe obdolžencu, ne glede na to, kdaj je pooblastil zagovornika za vložitev pravnega sredstva.

9.Zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno uveljavlja, da je takšna presoja procesnopravno zmotna. Četrti odstavek 120. člena ZKP jasno določa, da se v primeru, če ima obdolženec zagovornika, pisanja vročajo zagovorniku in obdolžencu po določbah 119. člena ZKP, pri čemer v takem primeru teče rok za vložitev pravnega sredstva oziroma odgovora na pritožbo od zadnje vročitve. V obravnavani zadevi je imel obsojenec ob razglasitvi in kasnejši vročitvi sodbe zagovornika (odvetnika Jureta Horvata), ki mu je sodišče prve stopnje tudi vročalo obsodilno sodbo. V takem primeru, ko ima torej obdolženec ob vročitvi sodbe zagovornika, velja, da teče rok za vložitev pravnega sredstva od zadnje vročitve, kar je bilo v konkretnem primeru dne 30. 6. 2025, ko je bila obsodilna sodba vročena obdolženčevemu zagovorniku.

10.Okoliščina, da je prvo pooblaščeni zagovornik sprva vložil pritožbo in jo nato umaknil, na tek pritožbenega roka nima nobenega vpliva. Upravičenci do pritožbe lahko namreč med pritožbenim rokom s pravnimi sredstvi prosto razpolagajo na način, da jih večkrat vložijo ali umaknejo, pri čemer se pravica do pritožbe ne izčrpa v primeru, ko je vloženo pravno sredstvo umaknjeno. Procesna situacija je v tovrstnih primerih drugačna kot denimo v primeru umika zasebne tožbe ali predloga za pregon, ko ZKP izrecno predpisuje, da oškodovanec in zasebni tožilec v primeru umika predloga za pregon ali zasebne tožbe izgubita pravico, da ju vnovič podata (tretji odstavek 57. člena ZKP). V postopku s pritožbo so procesna pravila drugačna, saj imajo upravičenci do pritožbe pravico, da se pritožijo v 30 dneh od vročitve prepisa sodbe (prvi odstavek 366. člena ZKP), pri čemer zakon ne določa, da pritožbe v primeru njenega umika v zakonsko določenem roku ne bi smeli ponovno vložiti.

11.Za razsojo v obravnavanem primeru prav tako ne more biti relevantna okoliščina, da je pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje vložil zagovornik, ki ga je obsojenec pooblastil šele po vročitvi sodbe. Ker je imel obdolženec ob razglasitvi sodbe in ob njenem vročanju zagovornika (tj. odvetnika Jureta Horvata), se je sodba sodišča prve stopnje z obrazložitvijo vročala tako obdolžencu kot tudi navedenemu zagovorniku, rok za vložitev pravnega sredstva pa je skladno s četrtim odstavkom 120. člena ZKP tekel od zadnje vročitve. V konkretnem primeru je to pomenilo, da je rok za vložitev pravnega sredstva pričel teči z vročitvijo sodbe zagovorniku, kateremu je bila sodba zadnjemu vročena (tj. dne 30. 6. 2026), iztekel pa se je (upoštevaje poletno poslovanje sodišč in dela proste dni) dne 1. 9. 2025. Vložnik v tem delu utemeljeno graja sklicevanje sodišča druge stopnje na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 12731/2023 z dne 31. 2. 2024, saj se stališča iz omenjene zadeve nanašajo na primer, ko obdolženec ob vročanju sodbe nima zagovornika in ga pooblasti šele kasneje, medtem ko je imel v obravnavani zadevi obdolženec ob vročanju sodbe zagovornika in se je zato sodba sodišča prve stopnje vročala tudi njemu, kar je po četrtem odstavku 120. člena ZKP relevantno tudi za tek pritožbenega roka.

12.Vložnik glede na vse obrazloženo utemeljeno uveljavlja, da sodišče druge stopnje pri odločanju ni pravilno uporabilo določbe četrtega odstavka 120. člena ZKP, zaradi česar je pritožbo zmotno štelo za prepozno in je ni vsebinsko obravnavalo, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 25. členom Ustave RS, ki vsakomur zagotavlja pravico do pravnega sredstva proti odločbam sodišč. Ugotovljena kršitev je narekovala ugoditev zahtevi in razveljavitev sklepa sodišča druge stopnje ter vrnitev zadeve temu sodišču v novo odločanje, da kot pristojno sodišče odloči o vloženem pravnem sredstvu zoper sodbo sodišča prve stopnje.

C.

13.Vrhovno sodišče je glede na navedeno zahtevi za varstvo zakonitosti zaradi kršitve iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP ugodilo in sklep sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje.

14.Odločitev je bila sprejeta soglasno.