22. 3. 2005

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. in B. B. B. iz Z., ki ju zastopa Odvetniška družba C. – C., d.n.o., o.p., V., na seji senata dne 8. marca 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. in B. B. B. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 385/2002 z dne 22. 5. 2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cp 141/2002 z dne 22. 5. 2002 in s sodbo Okrajnega sodišča v Celju št. P 466/2001 z dne 12. 10. 2001 se ne sprejme.

Obrazložitev

A.

1.V pravdnem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so zemljiškoknjižni vpisi lastninske pravice na toženke (med njimi sta bili tudi ustavni pritožnici) v B-listu vl. št. 249 k. o. U. pod Dn. št. 4228/74, Dn. št. 1919/92 in Dn. št. 1834/97 neveljavni. Zato je toženkam naložilo, da so dolžne izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo pri navedeni nepremičnini vknjižila solastninska pravica nazaj na Č. Č., D. D. in E. E. Zoper prvostopenjsko sodbo so toženke vložile pritožbo. Višje sodišče je njihovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 1. in 2. točki izreka razveljavilo v delu, v katerem se nanaša na E. E., ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu je pritožbo toženk zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zoper pravnomočni del drugostopenjske sodbe je Vrhovno državno tožilstvo vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo. Odločitev sodišč temelji na ugotovitvi, da so bili sporni zemljiškoknjižni vpisi izvršeni na podlagi neveljavne listine (tj. izročilne pogodbe, glede katere je bilo s pravnomočno sodno odločbo ugotovljeno, da je neveljavna)[1]. Vrhovno sodišče je v svoji sodbi pojasnilo, zakaj dejanska situacija v obravnavani zadevi ne omogoča uporabe določbe drugega odstavka 102. člena Zakona o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 33/95 in nasl. – v nadaljevanju ZZK), po kateri je treba izbrisno tožbo zoper neposrednega pridobitelja pravice vložiti v roku treh let od vložitve predloga za vpis izpodbijane vknjižbe.

2.Pritožnici v ustavni pritožbi izražata nestrinjanje z navedeno odločitvijo sodišča. Zatrjujeta kršitve 14., 33., 153., 155. in 158. člena Ustave. Nasprotujeta predvsem stališču Vrhovnega sodišča, po katerem je od dejanskih okoliščin v posamezni zadevi odvisno, ali je mogoče tudi za zemljiškoknjižne vpise pred uveljavitvijo ZZK uporabiti novo določbo o triletnem roku za vložitev izbrisne tožbe. Menita, da je to stališče protiustavno, in sicer naj bi nasprotovalo 153., 155. in 158. členu Ustave. Prepričani sta, da je bil rok za vložitev izbrisne tožbe v obravnavani zadevi prekoračen, zaradi česar bi moralo sodišče tožbo zavreči. Sicer pa menita, da bi moralo sodišče upoštevati tudi določbo četrtega odstavka 28. člena ZZK, po katerem izbrisne tožbe ni dovoljeno vložiti proti dobrovernim osebam, v korist katerih je bila pravica vknjižena. Zatrjujeta, da sta bili očitno dobroverni osebi, saj sta bili v zemljiško knjigo vpisani kot solastnici na podlagi pravnomočnih sklepov o dedovanju. Navajata, da naj bi pravni predniki tožeče stranke sodelovali v zapuščinskih postopkih, v katerih so bili izdani sklepi o dedovanju, zato bi lahko z vložitvijo pravnih sredstev preprečili pravnomočnost teh sklepov. Predlagata "odpravo" izpodbijanih sodb oziroma podrejeno njihovo razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi prava in ugotovitvi dejanskega stanja ter se tudi ne spušča v pravilnost dokazne ocene sodišča. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Po mnenju pritožnic je ustavno sporno stališče Vrhovnega sodišča, po katerem je od konkretne dejanske situacije v posamezni zadevi odvisno, ali je mogoče tudi za zemljiškoknjižne vpise pred uveljavitvijo ZZK uporabiti novo določbo o triletnem roku za vložitev izbrisne tožbe (drugi odstavek 102. člena ZZK). Pritožnici izrecno zatrjujeta kršitev 153., 155. in 158. člena Ustave, vendar navedbe, s katerimi utemeljujeta zatrjevano kršitev, smiselno pomenijo zatrjevanje očitne napačnosti oziroma samovoljnosti izpodbijane sodne odločbe, kar bi lahko pomenilo kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Oceno samovoljnosti odločitve lahko Ustavno sodišče izreče le v primeru, ko sodišče odločitve sploh ne utemelji s pravnimi argumenti, zaradi česar je utemeljen sklep stranke, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, pač pa na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega pa izpodbijani sodni odločbi ni mogoče očitati. Vrhovno sodišče je v svoji sodbi obrazložilo, zakaj v obravnavani zadevi glede na ugotovljeno dejansko situacijo ni mogoče uporabiti triletnega roka iz drugega odstavka 102. člena ZZK. Odločitev Vrhovnega sodišča temelji na razumnih in logičnih pravnih razlogih. Dejstvo, da se pritožnici ne strinjata s stališčem Vrhovnega sodišča in da materialno pravo razumeta drugače, pa ne zadošča za sklep o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave.

5.Pritožnici zatrjujeta tudi kršitev načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). To načelo ne pomeni, da sodišče ne bi smelo različnih pravnih položajev različno obravnavati. Sodišče mora le razumno obrazložiti, zakaj gre za različne pravne položaje. Vrhovno sodišče je ravnalo v skladu z navedeno zahtevo. Pojasnilo je, kateri pravni položaji bi upravičevali uporabo triletnega roka iz drugega odstavka 102. člena ZZK in zakaj konkreten pravni položaj tega ne omogoča. Očitek pritožnic o kršitvi ustavnega načela enakosti pred zakonom se torej izkaže kot neutemeljen.

6.Z izpodbijanimi sodbami pritožnicama tudi ni bila kršena pravica do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave). Ustavno sodišče je že večkrat pojasnilo, da očitek o nepravilnosti in nezakonitosti (zaradi napačne uporabe materialnega prava) izpodbijane sodne odločbe, ki posega v premoženjskopravni položaj pritožnika, sam po sebi še ne izkazuje kršitve navedene ustavne pravice. Za kršitev pravice do zasebne lastnine bi šlo le v primeru, če bi sodišče ob odločanju zavzelo kakšno pravno stališče, ki je z vidika te ustavne pravice nesprejemljivo. Izpodbijane sodbe temeljijo na stališču, da so sporni zemljiškoknjižni vpisi neveljavni, ker so bili izvršeni na podlagi neveljavne izročilne pogodbe. To stališče samo po sebi ne posega na raven ustavne pravice do zasebne lastnine. Subjektivni občutek krivice, ki izhaja iz nezadovoljstva z odločitvijo sodišča, pa tudi ne zadošča za sklep, da je bila v škodo pritožnic kršena pravica iz 33. člena Ustave.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujeta pritožnici, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

mag. Marija Krisper Kramberger

[1]S sodbo Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Celju št. P 280/81 z dne 6. 5. 1982, ki je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cp 484/82 z dne 7. 1. 1983, je bilo ugotovljeno, da je izročilna pogodba z dne 7. 9. 1973, s katero sta Č. Č. in D. D. toženkam izročili nepremičnine vl. št. 249 in vl. št. 63 – z.k. telo II k.o. V., neveljavna.