Jedro

Vročitev oz. prejem odločbe se lahko dokazuje tudi z drugimi dokazi, ne le z vročilnico, s tem, da se šteje, da je vročitev opravljena, ko je stranka odločbo dejansko prejela.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo z dne 20.1.1993 je tožena stranka zavrgla kot prepozno tožničino pritožbo zoper odločbo izpostave Republiške uprave za javne prihodke z dne 18.9.1992, s katero je bila tožnici odmerjena dohodnina za leto 1991 v znesku 6.029,00 SIT. Svojo odločitev tožena stranka obrazlaga s tem, da je tožnica prvostopno odločbo prejela 25.9.1992, pritožbo pa je vložila 16.11.1992, torej po izteku 15 dnevnega pritožbenega roka. Zamudo naj bi tožnica v pritožbi tudi sama priznala.

V tožbi pa tožnica navaja, da je pritožbo vložila pravočasno. Najprej je sicer menila, da je rok za pritožbo začel teči 26.9.1992, ker pa je odločba bila vročena možu, on pa jo je njej vročil šele 3.11.1992, meni, da je pritožba vložena pravočasno. Pritožbo je dala na zapisnik pri prvostopnem organu, ki je pa ni podučil, da pritožbeni rok teče od dne, ko je ona prejela odločbo. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da je tožnica prepozno vložila pritožbo zoper prvostopno odločbo. Iz vročilnice res ni razvidno, da bi prvostopno odločbo dne 25.9.1992 prevzela tožnica, zato je verjetna njena navedba, da je odločbo prevzel njen mož. Ni pa utemeljena tožničina tožbena trditev, da ji je mož odločbo izročil šele 3.11.1992, to je več kot 1 mesec po prejemu. Iz tožničinih pritožbenih navedb izhaja, da je tožnica prvostopno odločbo dejansko dobila neposredno po vročitvi odločbe. Na to kaže pritožbena navedba, "da s pritožbo zamuja, ker ob prejemu odločbe ni bila pozorna na izpad tega dejstva" (da ji ni priznana olajšava za otroka). S pritožbo torej ni zamudila zato, ker ji mož ni prej izročil odločbe, ampak zato, ker je šele pozneje ugotovila, da odločba naj ne bi bila pravilna.

Zaradi navedenega je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Zakon o upravnih sporih je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).