Jedro

Sodišče že samo s tem, ko ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, ni kršilo pravice do obrambe, ker neizvedba vseh predlaganih dokazov sama po sebi še ne predstavlja te kršitve.

Višje sodišče ima v skrajšanem postopku diskrecijsko pravico, ali bo stranki obvestilo o seji pritožbenega senata ali ne, pri čemer se bo za obvestilo odločilo, če bo štelo, da bi bila navzočnost strank koristna, torej ne glede na morebitno zahtevo obdolženca oziroma njegovega zagovornika glede njune navzočnosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega R.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po členu 98/a v zvezi z 1. odstavkom 95. člena in 92. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati 100.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Domžalah je z izpodbijano sodbo spoznalo R.Š. za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ in kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen za kaznivo dejanje po 1. odstavku 145. člena KZ 2 meseca zapora, za kaznivo dejanje po 1. odstavku 133. člena KZ kazen 4 mesece zapora ter mu zatem na podlagi 3. točke 2. odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen 5 mesecev in 15 dni zapora ter preizkusno dobo 2 leti. Plačila stroškov kazenskega postopka ga je oprostilo. Ob reševanju pritožbe obsojenca je Višje sodišče po uradni dolžnosti spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da ga je oprostilo obtožbe zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ in v tem delu s stroški postopka obremenilo proračun, za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ pa mu je po 50. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 4 mesece zapora ter preizkusno dobo 2 leti. Plačila stroškov obsodilnega dela sodbe ga je oprostilo.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca dne 26.7.2002 zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in vrhovnemu sodišču predlagal, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbi Okrajnega sodišča v Domžalah ter Višjega sodišča v Ljubljani razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Očitane kršitve določb ZKP niso podane, saj pravica do obrambe obsojencu ni bila kršena, sodišče pa tudi ni vezano na izvedbo predlaganih dokazov, pač pa prosto presoja, katerih dokazov izvedba je potrebna. S tem, ko pritožbeno sodišče obsojenca ni obvestilo o svoji seji, čeprav je to zahteval, ni kršilo določb zakona o kazenskem postopku.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik v zahtevi uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP (razlog iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP), ki naj bi jih sodišče zagrešilo s tem, da obsojencu ni dodelilo zagovornika v pritožbenem postopku, ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagal ter slednjič, ker ga višje sodišče ni povabilo na sejo, čeprav je to zahteval, s čimer mu je bila kršena pravica do obrambe.

Zagovornik meni, da bi mu sodišče moralo postaviti zagovornika že med rednim postopkom po uradni dolžnosti v skladu s 438. členom ZKP, saj obsojenec prejema le nadomestilo iz invalidskega zavarovanja, poleg tega pa ima tudi psihične težave, kar je razvidno iz psihiatričnega izvedenskega poročila dr. P. Očitana kršitev ni podana. Obsojenec je dne 8.10.2001 podal predlog za postavitev zagovornika po uradni dolžnosti. Sodišče je o njegovi zahtevi odločalo (sklep z dne 19.10.2001) in ocenilo, da njegov predlog ni utemeljen oziroma da niso podani pogoji, ki jih za postavitev zagovornika po uradni dolžnosti v primerih neformalne obrambe predvideva 438. člen ZKP. Svoje zaključke je tudi obširno obrazložilo, zagovornikove navedbe v zahtevi pa pomenijo le nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, pomembnim za presojo procesno pravno relevantnih dejstev.

Po tedaj veljavnem zakonu o kazenskem postopku je sodišče v primeru, če ni pogojev za obvezno formalno obrambo, obdolžencu postavilo zagovornika po uradni dolžnosti, če je ugotovilo: - da si zaradi svojih gmotnih razmer ne more plačati stroškov za obrambo in - da je to v interesu pravičnosti.

Sodišče je v sklepu, s katerim je odločalo o predlogu obsojenca za postavitev zagovornika po uradni dolžnosti, ugotovilo, da ni podan ne en ne drug pogoj (torej, da se je obdolženec sposoben zagovarjati in da so njegove gmotne razmere takšne, da mu dopuščajo najetje zagovornika, če si želi zagotoviti formalno obrambo). Pritožbene navedbe dvoma v takšno odločitev sodišča ne vnašajo.

Sodišče naj bi nadalje kršilo tudi obsojenčevo pravico do obrambe s tem, ko ni izvedlo številnih dokazov, predvsem ni zaslišalo policistov, ki bi po mnenju zagovornika lahko privedli k razjasnitvi dejanskega stanja.

Sodišče ni vselej dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, saj pri odločanju ni vezano na nobena formalno dokazna pravila in tudi ne z njimi omejeno (člen 18 ZKP). Glede na navedeno sodišče že samo s tem, ko ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, ni kršilo pravice do obrambe, ker neizvedba vseh predlaganih dokazov sama po sebi še ne predstavlja te kršitve.

Obdolženec in zagovornik imata sicer pravico ves čas postopka predlagati izvedbo dokazov, sodišče pa bo te dokaze izvedlo, če bo obramba izkazala njihovo materialnopravno relevantnost. Presoja navedenega pa glede na izrazito pavšalen očitek v zahtevi ni mogoča. Vložnik namreč ne pove natančno, katere dokaze sodišče ni izvedlo (razen policistov), kakor tudi ne dejstev, ki bi jih želel z njimi dokazati. Vrhovno sodišče se namreč pri odločanju v zahtevi za varstvo zakonitosti po 1. odstavku 424. člena ZKP omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik, pri čemer pa mora biti zatrjevana kršitev v zahtevi tudi obrazložena. Če se očitek nanaša na kršitev določb 2. odstavka 371. člena (razlog iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP) pa mora pojasniti tudi vpliv kršitev na zakonitost sodne odločbe.

Neutemeljen pa je tudi očitek zagovornika v zahtevi, da je višje sodišče prekršilo pravico obsojenca do obrambe s tem, ko ga ni obvestilo o seji senata. Po 1. odstavku 445. člena ZKP namreč višje sodišče obvesti stranki o seji svojega senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Torej ima sodišče diskrecijsko pravico, ali bo stranki o seji obvestilo ali ne, pri čemer se bo tako odločilo, če bo štelo, da bi bila navzočnost strank koristna, ne nalaga pa sodišču dolžnosti obvestiti obdolženca oziroma njegovega zagovornika o seji glede na okoliščino, da sta navzočnost zahtevala.

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno zaključuje, da v zahtevi uveljavljane kršitve določb zakona o kazenskem postopku niso podane, zaradi česar je v skladu z določilom člena 425 ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških postopka, nastalih pri odločanju s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na v izreku odločbe citiranih določilih Zakona o kazenskem postopku, pri čemer je sodišče pri višini povprečnine upoštevalo trajanje in zapletenost te kazenske zadeve ter obsojenčeve premoženjske razmere.