Up-284/02

4. 7. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., trenutno v priporu v zaporih Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 4. junija 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep predsednika Okrožnega sodišča v Celju št. Su 180501/2002 z dne 11. 3. 2002 in zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave v postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik je dne 13. 5. 2002 vložil ustavno pritožbo zoper sklep predsednika Okrožnega sodišča, s katerim mu je bila za zagovornico po uradni dolžnosti na podlagi tretjega odstavka 70. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju ZKP) postavljena odvetnica Nuša Maček iz Celja. V zvezi z izpodbijanim sklepom zatrjuje kršitev določbe 12. člena ZKP, kršitev pravnih jamstev v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave, smiselno pa zatrjuje kršitev 22. člena Ustave (enako varstvo pravic) in kršitev pravice do sojenja v razumnem roku iz 23. člena Ustave. Pritožnik meni, da v okviru določb ZKP ni mogoč noben postopek, v katerem bi bilo zoper izpodbijani sklep mogoče vložiti pravno sredstvo. Predlaga tudi začasno zadržanje izvršitve izpodbijanega sklepa. Ta predlog pritožnik utemeljuje s tem, da bodo s pristopom zagovornice po uradni dolžnosti (čeprav že ima zagovornika po pooblastilu) zanj nastale nepredvidljive in nepopravljive posledice. Sklep o postavitvi zagovornice po uradni dolžnosti naj bi se že izvajal, saj se je, kot izhaja iz navedb pritožnika v ustavni pritožbi, zagovornica, postavljena po uradni dolžnosti, že udeležila razpisane obravnave dne 8. 4. 2002, prav tako pa je (bila) povabljena na obravnavno dne 13., 20. in 21. 5. 2002.

2.Zatrjevane kršitve pravic iz 22. in 23. člena Ustave pritožnik obrazloži z naslednjimi navedbami. Navaja, da je zoper njega na podlagi obtožbe državnih tožilcev posebne skupine iz Ljubljane v teku kazenski postopek zaradi očitka storitve kaznivega dejanja po 196. členu Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - KZ). Prvič naj bi bila glavna obravnava razpisana v oktobru 2000. Zaradi izdelave prepisa posnetkov prisluškovanj naj bi bila zadeva vrnjena preiskovalni sodnici, ki naj bi spis vrnila šele oktobra 2001, čeprav naj bi bili prepisi pripravljeni že v februarju 2001. Glavna obravnava naj bi nemoteno tekla do decembra 2001, ko naj bi bila preložena za nedoločen čas. Ob ponovnem razpisu za dne 8. 3. 2002 pa naj bi bila, ker niso bili izpolnjeni zakoniti pogoji za njen začetek, ponovno preložena za nedoločen čas. Nato je po navedbah pritožnika v ustavni pritožbi, predsednik senata (zaradi zavlačevanja postopka s strani zagovornika) pritožniku poleg že izbranega zagovornika, ki ga zastopa na podlagi pooblastila, postavil še zagovornico po uradni dolžnosti. Zagovornico po uradni dolžnosti naj bi postavil tudi soobtoženemu. Medtem ko naj bi bila zagovornica, ki je bila po uradni dolžnosti postavljena soobtoženemu, že razrešena, se pritožnik sprašuje, zakaj je ob istem dejanskem stanju deležen drugačnega obravnavanja kot soobtoženi.

B.

3.Po določbi 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS), lahko vsakdo ob pogojih, ki jih določa ta zakon, vloži pri Ustavnem sodišču ustavno pritožbo, če meni, da mu je s posamičnim aktom državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil kršena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina. Ustavna pritožba se lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva (prvi odstavek 51. člena ZUstS). Pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev lahko Ustavno sodišče izjemoma odloča o ustavni pritožbi, če je zatrjevana kršitev očitna in če bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice.

4.Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija sklep predsednika sodišča, izdan po določbah ZKP v okviru sodne uprave. Zoper izpodbijani sklep po določbah ZKP neposredno ni predvideno nobeno pravno sredstvo. Na pravico do obrambe je treba gledati kot na pravico, ki je v funkciji zagotovitve poštenega postopka. Iz ustavne pritožbe izhaja, da je kazenski postopek v fazi glavnih obravnav. Šele po koncu kazenskega postopka bi bilo mogoče presojati, ali je bil pritožnik s tem, ko mu je bil poleg izbranega postavljen še zagovornik po uradni dolžnosti, prikrajšan pri svoji obrambi. Kršitev pravice do obrambe se namreč po določbi drugega odstavka 371. člena ZKP lahko kot (relativno) bistveno kršitev določb kazenskega postopka uveljavlja šele v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo. Ker prvostopenjska sodba še ni bila izdana, pritožnik zatrjevane kršitve še ni mogel uveljavljati v postopku s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom. Zato je ustavna pritožba preuranjena. ZKP pa v določbah drugega, tretjega in četrtega odstavka 72. člena[1] določa tudi primere in postopek razrešitve postavljenega zagovornika. ZKP pritožniku daje pravno možnost v obliki predloga za razrešitev postavljenega zagovornika, v okviru katerega lahko pritožnik učinkovito uveljavlja zatrjevane kršitve glede pravnih jamstev iz 29. člena Ustave. Takšen predlog lahko poda tudi postavljeni zagovornik sam, če v konkretni zadevi obstaja upravičen razlog.

5.Ker glede na navedeno pravna sredstva (redna in izredna), v okviru katerih bi pritožnik lahko vsebinsko uveljavljal zatrjevano kršitev pravice do obrambe, še niso mogla biti izčrpana oziroma pritožnik tega ni izkazal, je ustavna pritožba v tem delu preuranjena in jo je bilo treba zavreči.

6.Kolikor se ustavna pritožba smiselno nanaša na odločanje o pravicah in obveznostih v razumnem roku, je treba ugotoviti, da je kazenski postopek še v fazi glavne obravnave. V primerih, ko postopek še teče, je Ustavno sodišče že sprejelo stališče, da je za presojo o obstoju kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v skladu z drugim odstavkom 157. člena Ustave pristojno Upravno sodišče (tako npr. v sklepu št. Up-369/97 z dne 21.1.1998, OdlUS VII, 116). Smisel sodnega varstva zoper še trajajočo kršitev te pravice je namreč v tem, da se prepreči nadaljnje nepotrebno odlašanje sodišča. Pritožnik v ustavni pritožbi ni izkazal, da je takšno pravno sredstvo vložil. Ker procesna predpostavka izčrpanosti pravnih sredstev iz prvega odstavka 51. člena ZUstS ni podana, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrglo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejelo soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se v zakonskem roku za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer

Opomba:

[1] Po določbi drugega odstavka 72. člena ZKP sme postavljeni zagovornik samo iz upravičenih razlogov zahtevati razrešitev. O razrešitvi zagovornika v primerih iz prvega in drugega odstavka tega člena odloča pred glavno obravnavo preiskovalni sodnik oziroma predsednik senata, na glavni obravnavi senat, v pritožbenem postopku pa predsednik senata sodišče prve stopnje oziroma senat pristojen za odločanje v postopku o pritožbi. Zoper ta sklep ni pritožbe (tretji odstavek 72. člena). Predsednik sodišča sme na zahtevo obdolženca ali z njegovo privolitvijo razrešiti postavljenega zagovornika, ki ne opravlja v redu svoje dolžnosti. Namesto razrešenega zagovornika mu postavi drugega. O razrešitvi zagovornika se obvesti odvetniška zbornica.