Jedro

Po zaključkih, do katerih sta na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja prišli obe nižji sodišči, je v tožnikovem primeru šlo za takšne kršitve delovnih obveznosti, za katere je možno izreči najstrožji ukrep, še posebej ob upoštevanju dejstva, da ta postopek ni bil tožnikov prvi disciplinski postopek, zato tožnikovi revizijski očitki glede zmotne uporabe materialnega prava niso sprejemljivi.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne. Stranki sami trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožnikov (predlagateljev) zahtevek za razveljavitev sklepa sveta tožene stranke (druge udeleženke) z dne 9.7.1990 v zvezi z odločbo disciplinske komisije z dne 7.6.1990, s katerimi je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno, saj je sprejelo dejanske ugotovitve in pravno presojo prvostopenjskega sodišča. Zoper pravnomočno odločbo je tožnik vložil pravočasno revizijo na podlagi določb 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih, zaradi revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je tekom celega postopka zahteval, da sodišče pri odločanju upošteva dejstvo, da je tožena stranka v disciplinskem postopku zagrešila večje število kršitev, pa vendar tega sodišče niti na prvi niti na drugi stopnji ni upoštevalo. Bistvene kršitve določb postopka je zagrešilo tudi sodišče, saj ni neposredno zaslišalo priče J., izven glavne obravnave pa je bil zaslišan tudi priča G. Zaradi neizvajanja dokazov je ostalo nedokazano dejansko stanje očitanih kršitev, predvsem tudi zato, ker sodišče ni upoštevalo, da je tožnik v sporu z ravnateljico in snažilko. Sodišče pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da bi tožnik moral opraviti dela čiščenja, saj je bil tožnik glede na določila aktov tožene stranke dolžan, "da skrbi za red in čistočo" v okolici šole, kar je organizacijsko delo, ne pa za neposredno čiščenje. Tožnik tudi ni vedel, kakšne so njegove obveznosti, ker mu je tožena stranka dala na razpolago drugačen opis del in nalog, kot ga je predložila sodišču. Upoštevalo tudi ni, da gre samo za neznatne kršitve iz opisa, ki predstavljajo le manjšo nevarnost. Večino očitanih kršitev naj bi storil v času šolskih počitnic, kar kaže na to, da pedagoško delo ni trpelo. Vse skupaj pa kaže predvsem na to, da se je ravnateljica tožene stranke tožnika na vsak način želela znebiti. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in odločbi nižjih sodišč razveljavi in zahtevku tožnika ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške postopka. Istočasno tožnik tudi prosi, da se ga oprosti plačila sodnih taks, ker je brez dohodkov in nima nobenega premoženja.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila in Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe, navajala, da nobeden od revizijskih razlogov ni utemeljen in predlagala, da se tožnikova revizija zavrne kot neutemeljena.

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka je vložila ravizijo na temelju določb prvega odstavka 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94). Tretji odstavek tega člena pa določa, da revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. To pa pomeni, da sodišče samo ni dolžno paziti niti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, niti na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP), mimo v reviziji zatrjevanih revizijskih razlogov.

Tožnik je v reviziji zatrjeval in podrobno navajal, ne pa tudi ustrezno opredelil, katere bistvene kršitve določb postopka naj bi bile po njegovem storjene. Vendar se večina teh zatrjevanih kršitev nanaša na postopek, ki ga je vodila tožena stranka in ne na sodni postopek. To pa v postopku pred sodiščem niso procesne kršitve v smislu določb 385. člena ZPP. Na postopek pred sodiščem bi se lahko nanašali samo dve očitani kršitvi in sicer "možnost neposrednega zaslišanja priče J." in zaslišanje priče G. izven glavne obravnave in brez obvestila tožniku, pa še pri teh dveh ni jasno, kakšno bistveno kršitev določb postopka naj bi predstavljali. Zavrnitev dokaznega predloga v zvezi z zaslišanjem priče sama po sebi namreč ne more predstavljati in ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Poleg tega pa revizijsko sodišče celo ugotavlja, da je tožnik predlagal zaslišanje te priče šele v drugem predlogu za obnovo postopka, ki ga je vložil pri Sodišču združenega dela 18.6.1992, postopek za obnovo postopka pa ni predmet te revizije. Ker iz podatkov v spisu, prav tako pa ne iz izpodbijane odločbe, ni razvidno, da bi priča G. v postopku sploh bil zaslišan, revizijski očitek tožnika v tej smeri ni razumljiv.

Tožnik v reviziji uveljavlja tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, vendar revizijsko sodišče ugotavlja, da ta revizijski razlog ni podan. Iz celotne dokumentacije v spisu, ki sta jo pri odločanju upoštevali tudi obe nižji sodišči izhaja, da je tožena stranka vodila postopek in izrekla disciplinski ukrep v skladu z določbami pravilnika o obveznostih in odgovornostih delavcev, ki je bil sprejet avgusta 1986. leta oziroma pravilnika o delovnih razmerjih iz marca 1988. leta. Pri tem ne more biti sporno, kakšne so bile delovne obveznosti tožnika in za katere kršitve delovnih obveznosti se je lahko izrekel ukrep prenehanja delovnega razmerja, saj oboje izhaja iz aktov tožene stranke. Po zaključkih, do katerih sta na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja prišli obe nižji sodišči, je v tožnikovem primeru šlo za takšne kršitve delovnih obveznosti, za katere je možno izreči najstrožji ukrep, še posebej ob upoštevanju dejstva, da ta postopek ni bil tožnikov prvi disciplinski postopek. Zato tožnikovi revizijski očitki glede zmotne uporabe materialnega prava niso sprejemljivi.

V ostalem pa je tožnik v reviziji izpodbijal zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Po določbi 385. člena ZPP pa iz tega razloga revizije sploh ni možno vložiti, ampak je revizijsko sodišče vezano na ugotovljeno dejansko stanje v izpodbijani odločbi. Zato se sodišče glede tega dela revizije sploh ni opredeljevalo.

Ob upoštevanju povedanega reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je zato revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno v skladu z določbo 393. člena ZPP.

O predlogu za oprostitev plačila sodne takse revizijsko sodišče ni odločalo, ker je za to pristojno sodišče prve stopnje (prvi odstavek 173. člena ZPP).

Odgovor tožene stranke na revizijo ni pripomogel k rešitvi zadeve, zato je revizijsko sodišče o stroških odločilo, kot je razvidno v odstavku izreka sodbe (prvi odstavek 166. člena v zvezi s 155. členom ZPP).

Določbe ZPP je sodišče uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).