Jedro

Znesek iz naslova strahu je glede na okoliščine in primerljivo sodno prakso razmeroma visok, vendar ga je sodišče prve stopnje utemeljilo s tožnikovo večjo občutljivostjo.

Strošek v obliki prevoženih kilometrov tožniku utemeljeno ni bil priznan, saj iz priglašenega stroškovnika ne izhaja izpolnjenost pogojev iz 9. člena Pravilnika. Ti se v obliki kilometrine povrnejo le za pot, na kateri ne vozi javno prevozno sredstvo oz., če to ne vozi ob primernem času, ali če je bilo potrebno iz kakšnega drugega opravičenega vzroka opustiti vožnjo z javnim prevoznim sredstvom.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od zneska 2.800 EUR za čas od 9. 7. 2016 do 4. 11. 2016. II. V preostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu se pritožba zavrne ter se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe postopek ustavilo glede zneska 2.800 EUR, ki ga je toženka plačala 4. 11. 2016 (I. točka izreka). V izpodbijani sodbi je toženki naložilo plačilo 434,26 EUR odškodnine, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2016 dalje do plačila (II. točka izreka); kar pa je tožnik zahteval več ali drugače, je zavrnilo (III. točka izreka). Toženki je naložilo tudi povračilo 779,90 EUR tožnikovih pravdnih stroškov (IV. točka izreka).

2. Tožnik oporeka višini prisojene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za pretrpljeni strah. Pritožbo glede nepremoženjske škode vlaga zoper zavrnilni del v višini 1.800 EUR.

Meni, da mu pripadajo tudi zakonske zamudne obresti od zneska že plačane odškodnine v višini 2.800 EUR za čas od 9. 7. 2016 do dneva plačila 4. 11. 2016. Graja odločitev sodišča, ki mu ni priznalo potnih stroškov za prihod na narok 17. 4. 2019. Pripada mu strošek za prihod v obliki prevoženih kilometrov, saj javni prevoz zanj ni primeren, ker bi porabil preveč časa. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena toženki v odgovor, vendar se nanjo ni odzvala.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnik je v prometni nesreči 29. 10. 2015, ki jo je povzročila zavarovanka toženke, utrpel udarnino levega kolena in levega očesa. Iz naslova odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je zahteval 7.500 EUR, sodišče prve stopnje pa mu je priznalo 2.000 EUR. Iz naslova pretrpljenega strahu je zahteval 1.500 EUR, priznan pa mu je bil znesek v višini 1.200 EUR. Tožnik v pritožbi meni, da bi mu moral biti iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti ter strahu prisojen za 1.800 EUR višji znesek, za kar tudi vlaga pritožbo. Poleg tega naj bi mu pripadale zakonske zamudne obresti za čas od 9. 7. 2016 do 4. 11. 2016 od zneska 2.800 EUR, ki mu ga je toženka že izplačala 4. 11. 2016. 6. Podlago za odločitev o višini odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter strahu predstavlja mnenje izvedenca, specialista travmatologije in splošne kirurgije. Ta je ugotovil, da je tožnik utrpel lahke telesne poškodbe po Fischerjevi klasifikaciji. Tožnik je hude bolečine trpel le ob samem udarcu, in to največ eno uro. Srednje hude bolečine je imel tri tedne, nato pa tri tedne še občasne bolečine. Lahke bolečine je trpel en mesec, občasne pa kumulativno še en mesec. Opravil je šest obiskov pri osebni zdravnici, obisk pri oftalmologinji in sedem obiskov fizioterapije. Imel je težave z dvigovanjem težjih bremen in hojo po naravnem terenu ter je z večjimi napori izvajal aktivnosti, ki so povezane z obremenitvijo leve noge. V bolniškem staležu je bil od 30. 10. 2015 do 2. 12. 2015. Bolečine je trpel predvsem v kolenu, medtem ko je v očesu čutil neugodnosti v obliki tujka, solzenja in preobčutljivosti za svetlobo. Takoj po dogodku niti ni iskal urgentne pomoči, ampak se je pri svoji osebni zdravnici oglasil šele čez tri dni. Ni bil deležen nobenih invazivnih ali drugih posegov, pa tudi ne obširne ali zdravju škodljive diagnostike. Odškodnina iz tega naslova v višini 2.000 EUR predstavlja povsem primerno odmeno za njegove pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter ustrezno napolnjuje pravni standard pravične denarne odškodnine iz 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ). V obrazložitvi je sodišče prve stopnje jasno poudarilo, da je pri odločitvi upoštevalo tudi neprijetnosti, ki jih je tožnik utrpel tako v domačem, poklicnem kot tudi prostočasnem vidiku; torej vse tiste nevšečnosti, ki jih je tožnik ponovno poudaril v komentarju k izvedenskem mnenju.

7. Tožnik v pritožbi sicer opozarja, da je gasilec in da v času zdravljenja ni mogel pomagati, kar ga je močno prizadelo. Vendar pa za te navedbe ne obstaja pravočasna trditvena podlaga, zato jih pritožbeno sodišče – skladno z določbo 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) – ni moglo upoštevati. Izpostavljanje košarke, ki je ni mogel igrati, je neutemeljeno, saj so mu bile igre z žogo – kot izhaja iz izvedenskega mnenja – zaradi epilepsije in predhodne operacije desnega kolena odsvetovane.

8. Sodišče prve stopnje je upoštevalo ves pravočasno zatrjevan spekter nevšečnosti in ga tudi ustrezno ocenilo. Sklicevalo se je na primerljivo sodno prakso, ki ji tožnik niti ne oporeka ter (tudi) ne predstavi ustreznih primerov, ki bi potrjevali njegovo zavzemanje za višji znesek odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem.

9. Tožnik je močan primarni strah trpel prvih 15 minut po škodnem dogodku, ker se je iz vozila kadilo in se je zbal morebitnega vžiga ter dodatnega naleta vozil. Sekundarni strah pa je doživljal prvo nadaljnjo uro, nato se je ta strah zmanjšal. Na urgenco ni bil odpeljan, marveč je osebno zdravnico obiskal tri dni po nesreči. Tožnik torej ni bil hudo poškodovan, vozilo je lahko zapustil sam, lahko je hodil, ni bil krvav ali kakorkoli polomljen, lahko je zavaroval kraj nesreče in pomagal povzročiteljici prometne nesreče iz avta. Sekundarni strah se je kazal v obliki zaskrbljenosti zaradi dveh lahkih poškodb, zdravljenje pa ni bilo povezano z nikakršnimi posebnimi komplikacijami ali zapleti, zato tudi po oceni pritožbenega sodišča strah ni mogel biti posebej hud, temveč zgolj v obliki običajne zaskrbljenosti.

10. Tožnik je iz naslova strahu zahteval odškodnino v višini 1.500 EUR, sodišče pa mu je priznalo znesek v višini 1.200 EUR. Ta znesek je glede na prej opisane okoliščine in primerljivo sodno prakso razmeroma visok. Vendar pa ga je sodišče prve stopnje utemeljilo s tožnikovo večjo občutljivostjo. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da ta tožnikova posebnost pri odmeri odškodnine ni bila upoštevana. Pritožba pa tudi ne ponudi podobnih primerov iz sodne prakse, ki bi upravičevali zavzemanje za višji znesek odškodnine iz naslova strahu.

11. Med pravdnima strankama je nesporno, da je toženka tožniku iz naslova odškodnine za škodni dogodek 4. 11. 2016 že plačala 2.800 EUR. Tožnik je zato v vlogi z dne 9. 4. 2019 svoj zahtevek ustrezno modificiral ter med drugim izrecno uveljavljal tudi zakonske zamudne obresti od zneska 2.800 EUR za čas od 9. 7. 2016 do 4. 11. 2016. Sodišče prve stopnje je ta del očitno spregledalo, saj v obrazložitvi sodbe ni razlogov za zavrnitev tožbenega zahtevka. Ker med pravdnima strankama ni spora o tem, da je bil znesek plačan, pa tudi ne glede samega teka zakonskih zamudnih obresti, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo, in tožniku priznalo zakonske zamudne obresti, kot izhaja iz dispozitiva sodne odločbe (peta alineja prvega odstavka 358. člena ZPP).

12. Tožnik v pritožbi obširno pojasnjuje razloge, ki naj bi utemeljevali prisojo potnih stroškov za prihod na narok 17. 4. 2019 v obliki prevoženih kilometrov. Meni, da javni prevoz zaradi velike porabe časa zanj ne more biti primeren. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta strošek tožniku utemeljeno ni bil priznan, saj iz priglašenega stroškovnika ne izhaja izpolnjenost pogojev iz 9. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku. Ti se v obliki kilometrine povrnejo le za pot, na kateri ne vozi javno prevozno sredstvo oz., če to ne vozi ob primernem času, ali če je bilo potrebno iz kakšnega drugega opravičenega vzroka opustiti vožnjo z javnim prevoznim sredstvom. Podrobnejšo opredelitev je tožnik podal šele v pritožbi, ki pa je pritožbeno sodišče – skladno z določbo 337. člena ZPP – ne more upoštevati.

13. Glede na pojasnjeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo le v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od zneska 2.800 EUR za čas od 9. 7. 2016 do 4. 11. 2016, sicer pa jo je zavrnilo in v izpodbijanem, vendar nespremenjenem delu, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj tudi niso bili podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

14. Tožnik je s pritožbo uspel le v manjšem delu, glede stranske terjatve, zato v skladu z določbo 154. in 155. člena ZPP sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.