Jedro

Če likvidacijski upravitelj zgolj unovčuje premoženje likvidirane družbe in poplačuje upnike, kar je njegova poglavitna zakonsko opredeljena naloga (412. člen ZGD-1), res ne opravlja nalog poslovodje, za katerega je bistveno, da vodi posle družbe (10. člen ZGD-1). Vendar pa lahko likvidacijski upravitelj tudi nadaljuje dejavnost likvidirane družbe s sklepanjem novih poslov s soglasjem organa, ki je sprejel sklep o likvidaciji (413. člen ZGD-1). V takem primeru vodi posle družbe in se njegova vloga v bistvenem ne razlikuje od vloge poslovodje.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se mu zadeva vrne v novo sojenje.

II. Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo odškodninskemu tožbenemu zahtevku, po katerem bi morala tožena stranka plačati tožeči stranki 50.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi. Odločilo je še o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, tožeči stranki pa naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške.

3. Tožeča stranka je uspela s predlogom za dopustitev revizije glede vprašanja, ali je dopustna pravna podlaga za odškodninsko odgovornost likvidacijskega upravitelja 42. člen in 44. člen ZFPPIPP (sklep Vrhovnega sodišča III DoR 141/2019-7 z dne 22. 10. 2019). V vloženi reviziji zoper drugostopenjsko odločbo Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe, tako da bi se pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo zavrnilo, toženi stranki pa naložilo povrnitev stroškov tožeče stranke.

4. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Odločba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP-E (Uradni list RS, št. 10/2017), zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila ZPP, veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E. **Relevantno dejansko stanje**

6. Dne 1. 9. 2008 je bil s sklepom edine družbenice (A., d.d.) začet postopek (redne) likvidacije tožeče stranke (tedaj L., d.o.o.). Za likvidacijskega upravitelja je bila imenovana tožena stranka (tedaj kot B., d.o.o.), ki je vlogo upravitelja opravljala do 15. 5. 2012, ko je bil imenovan nov likvidacijski upravitelj, C. C. Na podlagi sklepa edinega družbenika tožeče stranke je smel upravitelj nadaljevati poslovanje in sklepati nove posle, a pod pogojem, da se s tem povečuje likvidacijska masa.

7. Tožeča stranka je bila po stanju na dan 31. 12. 2009, 31. 12. 2010 in 31. 12. 2011 dolgoročno plačilno nesposobna.

8. Nad tožečo stranko se je dne 28. 12. 2012 začel stečajni postopek. V njem je bilo priznanih za 11,123.977,87 EUR terjatev; na dan 31. 3. 2014 je bila stečajna masa neznatna.

**Nosilni razlogi sodišč nižjih stopenj**

9. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da ima likvidacijski upravitelj enaka pooblastila, kot jih ima v gospodarski družbi poslovodstvo, zaradi česar se ga lahko smiselno šteje za poslovodjo in zanj veljajo določbe ZFPPIPP, ki opredeljujejo odgovornost poslovodstva po nastanku insolventnosti gospodarske družbe. Ker tožena stranka v času, ko je bila tožeča stranka insolventna, ni ukrenila ničesar, kar ji nalagajo določbe 35. do 39. člena ZFPPIPP, in ni uspela izpodbiti domneve iz četrtega odstavka 42. člena ZFPPIPP, je z upoštevanjem omejitve odškodninske odgovornosti iz prvega odstavka 44. člena ZFPPIPP ugodilo tožbenemu zahtevku.

10. Sodišče druge stopnje se ni strinjalo s stališčem sodišča prve stopnje. Oprlo se je na določbo prve alineje 412. člena ZGD-1, po kateri likvidacijski upravitelj zastopa in predstavlja družbo, medtem ko po določbi prvega odstavka 515. člena ZGD-1 poslovodje (direktorji) na lastno odgovornost vodijo posle družbe. Poleg tega naj bi bil “namen oz. cilj, ki ga v likvidacijskem postopku zasleduje likvidacijski upravitelj različen oziroma nasproten namenu, ki ga zasleduje poslovodstvo delujoče družbe.” Likvidacijskega upravitelja zato ni mogoče šteti za poslovodjo, odškodninska odgovornost likvidacijskega upravitelja pa je urejena posebej in celovito v ZGD-1. Uveljavlja jo lahko le posamezen upnik in ne družba. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo zato, ker ni našlo podlage za uveljavljani tožbeni zahtevek, spremenilo in je tožbeni zahtevek zavrnilo.

**Bistveni razlogi revizije**

11. Revident se sklicuje na pravno teorijo in zagovarja stališče, da ima likvidacijski upravitelj “enaka pooblastila, kot jih ima vsak, ki je zadolžen za vodenje poslov.” Toženka je bila pooblaščena za nadaljevanje dejavnosti tožnice. Ravnala je v nasprotju s cilji in namenom likvidacijskega postopka in s tem pripeljala družbo do situacije, da ob začetku stečaja nad tožečo stranko stečajne mase ni bilo več.

**Razlogi za ugoditev reviziji**

12. Namen likvidacijskega postopka, kakor je opredeljen v ZGD-1, je neločljivo povezan s prenehanjem gospodarske družbe. Vodi se takrat, ko družba preneha (402. člen ZGD-1). Sama družba, ki preneha, vodi likvidacijski postopek tedaj, ko preneha s pretekom časa, za katerega je bila ustanovljena ali s sklepom skupščine (prvi odstavek 404. člena ZGD-1). Pritožbenemu sodišču je zato treba pritrditi, da se namen oz. cilj likvidacijskega postopka (razrešitev vseh pravnih razmerij, predvsem poplačilo upnikov, pred prenehanjem družbe) razlikuje od namena, ki ga zasleduje poslovodstvo delujoče družbe (opravljanje dejavnost na trgu zaradi pridobivanja dobička).

13. Ni pa v celoti prepričljivo stališče drugostopenjskega sodišča o razlikovanju med vlogo poslovodje in vlogo likvidacijskega upravitelja. Če likvidacijski upravitelj zgolj unovčuje premoženje likvidirane družbe in poplačuje upnike, kar je njegova poglavitna zakonsko opredeljena naloga (412. člen ZGD-1), res ne opravlja nalog poslovodje, za katerega je bistveno, da vodi posle družbe (10. člen ZGD-1). Vendar pa lahko likvidacijski upravitelj tudi nadaljuje dejavnost likvidirane družbe s sklepanjem novih poslov s soglasjem organa, ki je sprejel sklep o likvidaciji (413. člen ZGD-1). V takem primeru vodi posle družbe in se njegova vloga v bistvenem ne razlikuje od vloge poslovodje. Ne nazadnje se po določbi četrtega odstavka 408. člena ZGD-1 za odločanje likvidacijskih upraviteljev smiselno uporabljajo določbe ZGD-1 in statuta, ki veljajo za odločanje poslovodstva, če s sklepom o likvidaciji ni določeno drugače. S sklepom o likvidaciji pa ni bilo drugače določeno, pač pa je bilo vsaj implicitno, z dovoljenjem, da se nadaljuje s poslovanjem, prav to potrjeno.

14. V obravnavanem primeru je tožena stranka kot likvidacijski upravitelj vodila likvidacijski postopek skoraj štiri leta. S soglasjem edinega družbenika tožeče stranke je nadaljevala dejavnost tožnice. Ravnala je torej kot njen poslovodja. Zato tudi zanjo veljajo določbe ZFPPIPP o odgovornosti upnikom za škodo, ki so jo imeli, ker v stečajnem postopku niso dosegli polnega plačila. Ker se v likvidacijskem postopku, ki je namenjen urejanju pravnih razmerij zaradi prenehanja gospodarske družbe, ne odpravljajo vzroki morebitne insolventnosti, ukrepi finančnega prestrukturiranja ne pridejo v poštev. Tožena stranka bi zato morala kot likvidacijski upravitelj predlagati začetek stečajnega postopka nad tožečo stranko po določbi prvega odstavka 38. člena ZFPPIPP. Ob dejanskih ugotovitvah iz 7. in 8. točke te sodbe ni razumnega dvoma, da so bili izpolnjeni pogoji za začetek stečajnega postopka že v času, ko je tožena stranka opravljala funkcijo likvidacijskega upravitelja. Odgovor na dopuščeno vprašanje je tedaj, ko likvidacijski upravitelj nadaljuje z dejavnostjo družbe v likvidaciji, potemtakem pritrdilen.

15. Po obrazloženem je bilo treba zaradi zmotnega stališča pritožbenega sodišča glede zakonske podlage za uveljavljano odškodninsko odgovornost reviziji ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču druge stopnje v novo sojenje, v katerem bo moralo preizkusiti še nepreizkušene pritožbene razloge (drugi odstavek 380. člena ZPP).

**O stroških postopka**

16. Izrek o revizijskih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.