Jedro

Ker ima delavec pravico pred sodiščem izpodbijati delodajalčevo dokončno odločitev, je za začetek pravnih učinkov njena vročitev odločilnega pomena. Zato nastopijo za delavca - drugače kot za delodajalca - skladno določilu iz 2. odstavka 334. člena ZPP (1977) pravne posledice dokončne odločbe šele z dnem, ko je delavcu ta odločba vročena. To pomeni, da je nastanek pravnih učinkov dokončne odločbe - tako na procesnem kot na materialnopravnem področju - za delavca in delodajalca različen.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odločb tožene stranke, s katerimi je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Zavrnilo je tudi zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 14. 1. 1992 dalje in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja. Sodišče je ugotovilo, da si je tožnik prisvojil čekovne blankete, ki so bili namenjeni fizičnemu uničenju, te čeke je izpolnil in jih uporabil za plačilo svojih obveznosti. V kazenskem postopku je bil zaradi istega dejanja spoznan za krivega kaznivega dejanja ponarejanja vrednotnic.

Disciplinska komisija je ugotovila, da je tožnik storil hujšo kršitev delovnih obveznosti, za katero se lahko izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja, ugotovljene pa so bile kvalifikatorne okoliščine. Disciplinska komisija je obrazložitvi svoje odločbe navedla, da gre za težko kršitev, ki pomeni grobo zlorabo zaupanja, ki je nepogrešljivo pri delu v banki, izguba zaupanja pa pomeni, da delavec ne more več delati v banki. Sodišče je tudi ugotovilo, da drugostopni sklep tožniku ni bil pravilno vročen. Ker pa je tožnik kasneje prejel delovno knjižico, je moral vedeti, da mu je delovno razmerje prenehalo. Datum vročitve odločbe je pomemben le za začetek teka roka za sodno varstvo, odločitev pa je postala dokončna že z dnem izdaje.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča o odgovornosti tožnika za storjeno kršitev in glede izpolnjevanja pogojev za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja po 89. členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št 14/90 in nasl. - ZDR (1990)). Strinjalo pa se je tudi z odločitvijo prvostopnega sodišča, da je tožniku delovno razmerje prenehalo z dokončno odločitvijo na komisiji za pritožbe. Nevročitev pisnega odpravka sklepa je bila upoštevana pri začetku teka roka za sodno varstvo oziroma odločitvi o pravočasnosti tožbe. Tožena stranka je dokončen sklep izvršila in tožniku poslala zaključeno delovno knjižico.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo, "ker sta obe sodišči, prve in druge stopnje pri odločanju zagrešili kršitve postopka, še bolj pa materialno pravo očitno napačno uporabili". Navaja, da kvalifikatornih okoliščin disciplinski organ ni nikoli ugotavljal niti ugotovil. Izpodbijana sodba je kontradiktorna ko pravi, da je tožnik najkasneje z vročitvijo delovne knjižice zvedel za prenehanje delovnega razmerja in s tem za vsebino dokončnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja. V delovni knjižici ni naveden razlog prenehanja delovnega razmerja. Reagiral je na ravnanje tožene stranke (zaključek delovne knjižice), drugostopna odločba o ugovoru zoper sklep disciplinske komisije pa mu ni bila nikoli vročena. Zato mu delovno razmerje ni moglo prenehati, saj bi disciplinski sklep lahko učinkoval šele z vročitvijo odločbe druge stopnje.

Revizija je bila v skladu s 375. Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče je glede na naravo revizije kot izrednega pravnega sredstva, omejeno le na tisti okvir izpodbijanja, ki je bil sporen na drugi stopnji. Predmet izpodbijanja je namreč le drugostopna pravnomočna sodba (1. odstavek 367. člena ZPP). Ta se lahko po določbi 370. člena ZPP izpodbija zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena tega zakona (1. točka 1. odstavka 370. člena) ali zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena tega zakona v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka 1. odstavka 370. člena) ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 370. člena). Revident mora v reviziji navesti in utemeljiti revizijske razloge, gola trditev o bistveni kršitvi določb postopka, ki ni konkretizirana in obrazložena, ne zadošča za preizkus njenega obstoja.

Revizijsko sodišče je pri materialno pravnem preizkusu pravnomočne sodbe vezano na dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, ki ga je preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so že disciplinski organi tožene stranke ugotovili, da je tožnik s svojim ravnanjem zlorabil oziroma izgubil zaupanje in da ta okoliščina pomeni kvalifikatorno okoliščino iz 89. člena ZDR (1990). Tako dejansko ugotovitev je sprejelo tudi sodišče druge stopnje in na to dejansko stanje je vezano tudi revizijsko sodišče. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pa je pravilna odločitev, da so izpolnjeni pogoji za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Med dejanske spadajo tudi ugotovitve o tem kaj in kako je bilo tožniku vročeno. Sodišči sta ugotovili, da drugostopni disciplinski sklep tožniku ni bil osebno vročen, ni pa sporno, da je prejel zaključeno delovno knjižico. Prav tako tudi ni sporno, da je tožnik vložil ugovor zoper sklep disciplinske komisije.

Po določbi prvega odstavka 106. člena ZDR (1990) ugovor delavca zoper sklep o pravicah, obveznostih in odgovornostih zadrži izvršitev sklepa do sprejema dokončne odločitve. Zakon jasno določa, da se izvršitev odloži do "sprejema dokončne odločitve", torej do sprejema odločitve na organu druge stopnje, in ne do vročitve pisnega odpravka sklepa o tej odločitvi. Po določbi tretjega odstavka 80. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR) ugovor delavca zoper sklep o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih, zadrži izvršitev do "izdaje dokončne odločbe". Izdaja odločbe smiselno lahko pomeni ali sprejem odločitve ali odpravo pisnega odpravka sklepa, ni pa tega pojma mogoče razlagati kot vročitev pisnega odpravka odločbe. Ne ZTPDR ne ZDR (1990) nimata drugačne ureditve v določbah, ki urejajo disciplinski postopek.

V 13. točki prvega odstavka 100. člena ZDR (1990) pa je kot trenutek prenehanja delovnega razmerja zaradi izrečenega disciplinskega ukrepa določen "dan dokončnosti sklepa o izrečenem disciplinskem ukrepu". Omenjeni zakon ne določa, kdaj nastopijo pravne posledice dokončnosti. Eden izmed elementov dokončnosti je vezanost strank, na katere se nanaša, (v konkretnem primeru delavca in delodajalca) na dokončno odločitev. Zato je za pravno presojo tega vprašanja glede na napotilno normo iz 103. člena ZDR (1990) uporabiti določbe ZPP - v konkretnem primeru Zakona o pravdnem postopku, veljavnega v času trajanja disciplinskega postopka (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - ZPP (1977)).

Tako je 334. člen ZPP (1977) urejal začetek učinkov sodbe (v obravnavanem primeru odločitve delodajalca) na materialnopravnem in procesnem področju. Materialna dokončnost (oziroma pravnomočnost) se začne v istem trenutku kot formalna, vendar njeni učinki glede na določbo iz 2. odstavka 334. člena ZPP (1977) ne nastopijo za delodajalca in delavca hkrati. Zato ni utemeljeno stališče, da tudi za delavca - enako kot za delodajalca - nastopijo pravni učinki dokončne odločbe z dnem njenega sprejema na drugostopnem organu.

Takšno stališče bi bilo sprejemljivo le v primeru, če delavec ne bi imel pravice do sodnega varstva. Tako pa mu to varstvo zagotavlja Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 40/90 - ZTPDR) v 66. oziroma 83. členu. Po omenjenih določbah ima delavec, ki ni zadovoljen z dokončno odločitvijo pristojnega organa pri delodajalcu, ali če ta organ ne odloči v tridesetih dneh od vložitve zahteve oziroma ugovora, pravico v nadaljnjih petnajstih dneh zahtevati varstvo svojih pravic pri pristojnem sodišču. Pravice do sodnega varstva pa nima delodajalec. Zato je po določilu 1. odstavka 334. člena ZPP (1977) v zvezi s 103. členom ZDR vezan na svojo odločitev, ko je le ta sprejeta oziroma v pisni obliki odpravljena. Odločitev delodajalca učinkuje na procesnem in materialnopravnem področju. To pomeni, da drugostopni organ svoje odločitve ne sme več spremeniti, ne razveljaviti, četudi bi bila naknadno ugotovljena njena nezakonitost. Ker ima delavec pravico pred sodiščem izpodbijati delodajalčevo dokončno odločitev, je za začetek pravnih učinkov njena vročitev odločilnega pomena. Zato nastopijo za delavca - drugače kot za delodajalca - skladno določilu iz 2. odstavka 334. člena ZPP (1977) pravne posledice dokončne odločbe šele z dnem, ko je delavcu ta odločba vročena. To pomeni, da je nastanek pravnih učinkov dokončne odločbe - tako na procesnem kot na materialnopravnem področju - za delavca in delodajalca različen.

V primerih, ko delodajalec o vloženem ugovoru delavca ne odloči, ima delavec pravico zahtevati sodno varstvo (prvi odstavek 83. člena oziroma drugi odstavek 66. člena ZTPDR). V takem primeru sodišče samo odloči o pravici, obveznosti oziroma odgovornosti delavca (tretji odstavek 23. in tretji odstavek 24. člena ZTPDR). To pomeni, da sodišče s svojo sodbo nadomesti dokončni sklep delodajalca, zato postane sklep dokončen in izvršljiv šele s pravnomočnostjo sodbe v delovnem sporu. Iz tega razloga zakon tudi nalaga delavcu (tožniku) obveznost, da v tožbi navede bistveno vsebino ugovora oziroma zahteve, o kateri ni bilo odločeno.

V obravnavani zadevi ne gre za to, da delodajalec o ugovoru ni odločil. Ugovor je pristojni organ tožene stranke zavrnil, le pisni odpravek sklepa tožniku ni bil pravilno (osebno) vročen. Vendar to ne pomeni, da mu ne bi mogel biti vročen kasneje - med sodnim postopkom (tožena stranka je z odgovorom na tožbo z dne 9. 9. 1993 v sodni spis vložila tudi disciplinski spis, v katerem je tudi sklep o zavrnitvi ugovora z dne 9. 1. 1992). Najmanj od tedaj dalje se je tožnik lahko seznanil z dokončnim sklepom. Vročitve delovne knjižice dne 4. 2. 1992 z zaključenim delovnim razmerjem ni mogoče šteti kot seznanitve z odločitvijo o ugovoru zoper odločitev disciplinske komisije. Tožnik je iz takega ravnanja delodajalca lahko sklepal na to, da je izvršil nedokončen sklep. Na to kaže tudi tožbeni zahtevek, kot ga je tožnik postavil v tožbi: ne za razveljavitev disciplinskega sklepa, temveč le za priznanje delovnega razmerja od 14. 1. 1992 do vročitve dokončnega sklepa.

Vprašanje, kdaj je bil tožniku res vročen dokončen disciplinski sklep oziroma kdaj se je z njim res seznanil, je dejansko vprašanje, o katerem nižji sodišči nista izvajali dokazov. Za pravilno presojo o tem, kdaj je tožniku prenehalo delovno razmerje in odločitev o zahtevku o pravicah iz delovnega razmerja za čas, ko bi mu delovno razmerje še trajalo, zato v spisu še ni dejanske podlage.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe. Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v nakazani smeri dopolniti dokazni postopek in nato ponovno odločiti o tožbenih zahtevkih.

Sklep o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Določbe ZPP (1977) in ZTPDR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, so bile uporabljene na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91 in 45/I/94).