Jedro

Tožena stranka je že v obeh ugovorih zoper sklep o izvršbi podala trditev, da sta se glede vseh odprtih računov (ne glede na to, ali so predmet tega postopka ali ne) pravdni stranki na sestanku 3. 3. 2015 dogovorili za daljši rok plačila. Takšen ugovor po eni strani priznava poslovno sodelovanje med pravdnima strankama v obdobju, na katero se nanašajo vtoževani računi. Hkrati pa je tožena stranka s tem izrecno priznala, da so iz njunega poslovnega sodelovanja na dan 3. 3. 2015 obstajale neporavnane obveznosti tožene stranke. Ob tako podanih trditvah tožene stranke njenih dodatnih ugovorov, da dolžnik iz previdnosti zanika, da bi bil kakorkoli dolžan in bi upnik (tožeča stranka) moral z listinami dokazati, da so bile storitve opravljene, ni mogoče razlagati kot kopičenje dopustnih ugovorov tožene stranke, kot je to razložilo sodišče druge stopnje (25. točka obrazložitve sodbe). Če je tožena stranka priznala obstoj dolga do tožeče stranke, je bilo na njeni strani trditveno breme, katera od vtoževanih storitev je zanjo sporna in bi jo tožeča stranka morala izrecno dokazovati.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji tek postopka**

1. Tožeča stranka je v dveh pravdah, začetih s predlogoma za izvršbo na podlagi verodostojne listine, od tožene stranke uveljavljala plačilo opravljenih storitev objave reklam za toženo stranko v letu 2014. Sodišče prve stopnje je združilo oba postopka in po izvedenem dokaznem postopku v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 8.868,17 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek zavrnilo, tožeči stranki pa naložilo povrnitev stroškov tožene stranke.

3. Vrhovno sodišče je na predlog tožeče stranke s sklepom III DoR 14/2019 z dne 23. 4. 2019 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je pravdna stranka s tem, ko v okviru lastne trditvene podlage dokazuje neko dejstvo, katerega obstoj pa je možen samo ob pogoju dejstva, ki ga zatrjuje nasprotna stranka, dejansko pripoznala trditev nasprotne stranke.

4. Tožeča stranka je v zakonskem roku vložila revizijo. Uveljavljala je revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču je predlagala, da reviziji ugodi ter sodbo sodišča druge stopnje spremeni, tako da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške revizijskega postopka.

5. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo predlagala zavrnitev revizije in priglasila stroške revizijskega postopka skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Glede uporabe določb ZPP

6. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E, Uradni list RS 10/17), zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila ZPP, veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E. **Zavzeta stališča sodišč prve in druge stopnje**

7. Sodišče prve stopnje je ugoditev tožbenemu zahtevku oprlo na naslednje dejanske ugotovitve: − V internih podatkih pravdnih strank ni bilo bistvenega odstopanja glede dolga tožene stranke. Tudi tožena stranka je v svojih evidencah na dan 22. 1. 2015 izkazovala glavnični dolg do tožeče stranke v višini 295.421,00 EUR.

− Vtoževani računi so specificirani, tako da omogočajo vpogled v datum in uro predvajanega oglasa s pripisom naslova oddaje, med katero je bil oglas predvajan. Naveden je naslov oglaševanega blaga.

− Tožena stranka je imela možnost preveriti, ali je bila objava oglasa naročena in realizirana. Po stališču sodišča prve stopnje je tožeča stranka s predložitvijo specificiranih računov prevalila na toženo stranko trditveno in dokazno breme, da posamezni oglasi niso bili naročeni ali, da niso bili objavljeni.

− Tožena stranka ni uspela dokazati zatrjevanega dogovora med pravdnima strankama o 4 % popustu.

− Prejeta plačila je tožeča stranka že upoštevala pri obračunih odprtih postavk pred vložitvijo tožbe, zato ugovor ugasle terjatve ni utemeljen.

8. Sodišče druge stopnje je izhajalo iz izhodišča, da je na tožeči stranki trditveno in dokazno breme, da so bile pogodbe o predvajanju oglasov sklenjene in izvršene. Takšnih trditev pa tožeča stranka ni postavila. Še posebej to velja glede dogovora o plačilu. Predloženi računi ne morejo nadomestiti trditev, niti niso dokaz o opravi storitev. Konkretiziranih trditev glede posameznih storitev tožeča stranka ni ponudila kljub toženkinemu ugovoru nesklepčnosti.

**Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje**

9. Na videz se zdi, da je odgovor na dopuščeno vprašanje popolnoma jasen. Če se stranka v postopku sklicuje na določeno pravno pomembno dejstvo, katerega obstoj je odvisen od drugega dejstva, je iz takšnih trditev praviloma sklepati, da je v njih vključeno tudi zatrjevanje obstoja drugega dejstva. Iz takšne pogojenosti dveh dejstev bi bil logičen pozitivni odgovor na dopuščeno vprašanje. Če se ena stranka v okviru lastnih trditvenih navedb sklicuje na posamezno dejstvo, ki je pogojeno z dejstvom, na katerega se je pred tem sklicevala nasprotna stranka, je iz tega sklepati, da prva stranka priznava tudi obstoj tudi drugega dejstva. Takšen logičen zaključek ima oporo tudi v določbi drugega odstavka 214. člena ZPP.

10. Vendar je treba dopuščeno revizijsko vprašanje preizkusiti v povezavi s konkretnim primerom sklepanja sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi ob predpostavki pogojenosti dejstev, na katera se sklicuje revidentka.

11. Revidentka v reviziji izpostavlja domnevno nasprotujoča stališča tožene stranke, ki po eni strani obstoja obligacijskega razmerja s tožečo stranko ni zanikala in ni bilo sporno, da sta poslovno sodelovali, tako da je tožena stranka naročala objavo reklam, po drugi strani pa je uveljavljala ugovore glede naročila in izvedbe storitev. Revidentka zastopa stališče, da je s tem, ko je tožena stranka trdila, da ji glede na obseg naročila oglasov pripada višji popust in daljši plačilni rok, de facto priznala trditev tožeče stranke, da so bili oglasi naročeni. S tem naj bi to vprašanje postalo nesporno ugotovljeno dejstvo.

12. Pravilno je stališče sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi, da je trditveno breme za utemeljitev tožbenega zahtevka najprej na strani tožeče stranke. V kakšnem obsegu bo morala tožeča stranka trditveno podlago dopolnjevati in jo dokazovati, je odvisno tudi od trditev oziroma ugovorov nasprotne stranke. Na to je sklepati že iz splošnega pravila, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP). Nezanikanje trditev nasprotne stranke ima namreč za posledico domnevo o priznavanju takšnih dejstev (drugi odstavek 214. člena ZPP). Na porazdelitev trditvenega in dokaznega bremena in na zahtevo po specificiranju trditev pa vpliva tudi spoznavna in dokazna zmožnost posamezne stranke v okoliščinah konkretnega primera.

13. Očitno med pravdnima strankama ni sporno, da sta dalj časa poslovno sodelovali na način, da je tožena stranka pri tožeči stranki naročala objavo oglasov. V poslovni praksi gospodarskih subjektov je povsem običajen način vzpostavitve trajnejših poslovnih povezav, pri katerih se na splošni ravni (s pogodbo o poslovnem sodelovanju, krovno pogodbo ali na drug primerljiv način) določijo pogoji, pod katerimi se bodo izvajali posamezni posli (storitve ali dobave blaga), opredelitev konkretnih izpolnitvenih obveznosti pa je prepuščena kasnejšim sukcesivnim ravnanjem posamezne stranke (naročilo, dobava blaga). Vendar posameznih izpolnitev v takšnem poslovanju ni mogoče ločeno obravnavati kot samostojen in neodvisen posel brez upoštevanja pogodbenih pravil, ki so dogovorjena na splošni ravni. Če je razumeti argumentacijo sodišča druge stopnje (14. točka obrazložitve sodbe), da bi morala tožeča stranka dokazovati obstoj tolikšnega števila pogodb kot je vtoževanih postavk na računih, je takšno sklepanje materialnopravno zmotno. Kadar posamezna stranka s tožbo uveljavlja izpolnitev iz tovrstnega razmerja, lahko tožena stranka tožbenemu zahtevku nasprotuje (1) z zanikanjem takšnega pogodbenega razmerja s tožečo stranko, (2) z zatrjevanjem drugačne vsebine razmerja kot ga zatrjuje tožeča stranka ali pa (3) z zanikanjem posameznih izpolnitvenih ravnanj, iz katerih naj bi izhajala vtoževana obveznost. 14. Glede na to, da med strankama ni sporno predhodno sodelovanje glede istovrstnih storitev tožeče stranke, je odločilna presoja, kako razumeti ugovore tožene stranke, oziroma ali je s podanimi ugovori prevalila trditveno in dokazno breme na tožečo stranko, da mora konkretizirano utemeljiti vsako posamezno naročilo in izvedbo storitve, na katero se sklicuje v vtoževanih računih.

15. Sodišče prve stopnje je kot zadostne trditve tožeče stranke upoštevalo njeno sklicevanje na natančno specificirane račune. Ugotovitev sodišča druge stopnje, da predloženi računi ne morejo nadomestiti trditev tožeče stranke, je materialnopravno zmotna. V primeru, ko je predmet izpolnitve jasno opisno opredeljen v predloženi listini (računu), bi zahteva po podajanju zadostnih trditev, kot ga razume sodišče druge stopnje, terjala zgolj, da takšno vsebino ponovi tudi v okviru trditvene podlage. Ni videti nobenega razumnega razloga zahtevati od stranke takšno kopičenje spisovnega gradiva, saj to ne bi pripomoglo k jasni opredelitvi predmeta spora, niti ne bi olajšalo položaja nasprotne stranke, da se učinkovito brani. Okoliščina, da je račun enostranska listina, se nanaša zgolj na vprašanje dokazne vrednosti takšne listine. O tem pa bi sodišče lahko presojalo le ob predpostavki, da bi tožena stranka takšnim trditvam nasprotovala s konkretiziranimi ugovori, ki bi prevalili na tožečo stranko tudi breme dokazovanja takšnih trditev.1

16. Tožena stranka je že v obeh ugovorih zoper sklep o izvršbi podala trditev, da sta se glede vseh odprtih računov (ne glede na to, ali so predmet tega postopka ali ne) pravdni stranki na sestanku 3. 3. 2015 dogovorili za daljši rok plačila. Takšen ugovor po eni strani priznava poslovno sodelovanje med pravdnima strankama v obdobju, na katero se nanašajo vtoževani računi. Hkrati pa je tožena stranka s tem izrecno priznala, da so iz njunega poslovnega sodelovanja na dan 3. 3. 20152 obstajale neporavnane obveznosti tožene stranke. Ob tako podanih trditvah tožene stranke njenih dodatnih ugovorov, da dolžnik iz previdnosti zanika, da bi bil kakorkoli dolžan in bi upnik (tožeča stranka) moral z listinami dokazati, da so bile storitve opravljene, ni mogoče razlagati kot kopičenje dopustnih ugovorov tožene stranke, kot je to razložilo sodišče druge stopnje (25. točka obrazložitve sodbe). Če je tožena stranka priznala obstoj dolga do tožeče stranke, je bilo na njeni strani trditveno breme, katera od vtoževanih storitev je zanjo sporna in bi jo tožeča stranka morala izrecno dokazovati.

17. Ob takšnem izhodišču je šteti kot nekonkretizirane in pavšalne vse nadaljnje ugovore tožene stranke, da je na strani tožeče stranke trditveno in dokazno breme glede naročila in izvršitve vseh posameznih storitev, ki jih tožeča stranka vtožuje. Takšnih ugovorov tudi ni mogoče razlagati kot upoštevnega ugovora nesklepčnih trditev tožeče stranke. Sodišče druge stopnje je s tem v zvezi zmotno štelo kot upošteven ugovor tudi sklicevanje tožene stranke, da sama ni bila dolžna zbirati dokaze o opravljenih storitvah, ker so se pri njej zaposleni menjali. Zahteva po jasni opredelitvi tožene stranke do trditev tožeče stranke še ne pomeni prevalitve dokaznega bremena, temveč se nanaša zgolj na opredelitev spornih dejstev, ki jih bo potrebno dokazovati. Sodišče prve stopnje je pri tem razumno pojasnilo, da na strani tožene stranke ni bilo objektivnih ovir, da konkretizirano pojasni morebitne ugovore glede posameznih storitev, na katere se nanašajo vtoževani računi (18. in 19. točka prvostopenjske sodbe). Okoliščine, na katere se je tožena stranka v tem delu sklicevala (obsežnost dokumentacije in fluktuacija njenih zaposlenih), pa izvirajo iz njene sfere.

**Glede odločitve o reviziji**

18. Iz odgovora na dopuščeno revizijsko vprašanje v povezavi s podano trditveno podlago obeh pravdnih strank izhaja, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo s sklepanjem o nesklepčnosti tožbe in pomanjkljivih trditvah tožeče stranke glede vtoževanih obveznosti. V delu, v katerem pa se sodišče druge stopnje sklicuje na konkretizirane ugovore tožene stranke v pripravljalni vlogi z dne 24. 5. 2017 (22. točka obrazložitve sodbe), pa te ugotovitve niso konkretizirane do te mere, da bi omogočale ločen preizkus tega dela sodbe. Ker se sodišče druge stopnje zaradi napačne presoje sklepčnosti trditev tožeče stranke ni opredeljevalo do drugih pritožbenih razlogov, ki jih je uveljavljala tožena stranka (26. točka obrazložitve sodbe), je podan razveljavitveni razlog iz drugega odstavka 380. člena ZPP. Zato je revizijsko sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa.

**Glede stroškov revizijskega postopka**

19. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

1 Glej tudi sodbo III Ips 75/97 z dne 18. 3. 1999. 2 Oba predloga za izvršbo sta bila vložena 6. 3. 2015.