Jedro

Ker je bila oprostilna sodba izrečena iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP, torej ker dejanje, opisano v obtožbi, sploh ni bilo dokazano, tudi ni podlage za ugotavljanje, ali sta obdolženca s svojim ravnanjem izpolnila zakonske znake blažjega kaznivega dejanja. To bi bilo mogoče le v primeru, če bi sodišče izreklo oprostilno sodbo po 1. točki 358. člena ZKP, torej v primeru, ko bi šlo za pravno vprašanje, ali so v dejanju obdolženih opisani znaki enega od drugih navedenih kaznivih dejanj.

Izrek

Zahteva vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrožno državno tožilstvo v Novem mestu je z dopisom z dne 31.5.2002 podalo preiskovalnemu sodniku Okrožnega sodišča v Novem mestu izjavo, da v kazenski zadevi zoper obd. M.D. in K.R., zaradi kaznivega dejanja poskusa izsiljevanja po 1. in 3. odstavku 218. člena v zvezi z 22. členom KZ iz razlogov po 4. točki 1. odstavka 181. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odstopa od pregona. Okrožna preiskovalna sodnica - svetnica Okrožnega sodišča v Novem mestu M.G. je z dopisom z dne 4.7.2002 obvestila oškodovanca B.U. na podlagi 180. člena ZKP. Oškodovanec je podal dne 23.7.2002 izjavo o prevzemu in nadaljevanju kazenskega pregona ter dne 19.11.2002 vložil zoper obdolžena M.D. in K.R. obtožbo oškodovanca kot tožilca zaradi kaznivega dejanja po 1. in 3. odstavku 218. člena v zvezi z 22. členom KZ.

Okrožno sodišče v Novem mestu je z v uvodoma navedeno sodbo obdolžena M.D. in K.R. oprostilo obtožbe iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo pooblaščenca oškodovanca kot tožilca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Vrhovna državna tožilka je dne 31.8.2005 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeni pravnomočni sodbi. Uveljavila je kršitev določbe 354. člena ZKP, ker sodišče ni odločilo, ali sta obdolženca s svojim ravnanjem izpolnila zakonske znake blažjega kaznivega dejanja, s čimer obtožbe ni rešilo v celoti. Po mnenju vrhovne državne tožilke izvedeni dokazi, predvsem mnenje izvedenca kirurške stroke o poškodbi oškodovanca, kažejo, da ima v obtožbi navedeno kaznivo dejanje in ravnanje obeh obtožencev poleg kaznivega dejanja izsiljevanja po 1. in 3. odstavku 218. člena KZ v zvezi s 1. odstavkom 22. člena KZ tudi znake milejših kaznivih dejanj (ravnanje prvoobdolženega znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ, ravnanje obeh obdolženih pa tudi znake kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ). Sodišče bi moralo ugotavljati tudi elemente teh kaznivih dejanj ter odgovornost obdolžencev zanje. Ne strinja se z navedbo sodišča prve stopnje, da obtožba obdolžencema ni očitala kaznivega dejanja grdega ravnanja po 146. členu KZ. Prav tako po mnenju vrhovne državne tožilke ne drži argument pritožbenega sodišča, da je oškodovanec prevzel pregon le za kaznivo dejanje poskusa izsiljevanja. Oškodovanec je po njenem mnenju z obtožbo z dne 15.11.2002 pravočasno prevzel pregon za kaznivo dejanje izsiljevanja, s tem pa tudi za vsa ostala kazniva dejanja, ki so zajeta v opisu. S tem sta po stališču vrhovne državne tožilke sodišči prve in druge stopnje storili bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 7. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, s tem, ko nista v celoti rešili obtožbe, kar v skladu z 2. točko 1. odstavka 420. člena ZKP predstavlja razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Iz tega razloga je predlagala, da vrhovno sodišče ugotovi, da je bila z izpodbijanima sodbama kršena določba 354. člena ZKP.

Zahteva vrhovne državne tožilke je bila v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP poslana tudi obdolženima M.D. in K.R., vendar na zahtevo nista odgovorila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vrhovna državna tožilka v zahtevi uveljavlja, da je bilo v opisu kaznivega dejanja opisano tudi kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ glede obdolženega M.D., glede obeh obdolžencev pa tudi kaznivo dejanje grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ. V postopku za varstvo zakonitosti glede zatrjevane kršitve 354. člena ZKP ni dovolj opis navedenih kaznivih dejanj v okviru kaznivega dejanja po 1. in 3. odstavku 218. člena KZ v zvezi s 1. odstavkom 22. člena KZ, kajti vrhovna državna tožilka je prezrla, da oprostilna sodba temelji na razlogih iz 3. točke 358. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, drugostopenjsko sodišče pa to potrdilo, da ni dokazov, da bi obdolženca storila kaznivo dejanje, ki je opisano v obtožbi oškodovanca kot tožilca. Sodišči v izpodbijanih sodbah torej nista ugotovili, da je obdolženi M.D. storil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ, celo nasprotno, v razlogih prvostopenjske sodbe ugotavlja, da ni dokazano izvršitveno kaznivo dejanje pri navedenem kaznivem dejanju (davljenje oškodovanca). Tudi glede kaznivega dejanja grdega ravnanja po 146. členu KZ prvostopenjsko sodišče ugotavlja, da gre le za kršitev javnega reda in miru v javnem lokalu, za katero je bil obdolženi M.D. tudi kaznovan, obtožba pa navedeno kaznivo dejanje obdolžencema ne očita. Stališče, da niso podani znaki kaznivega dejanja grdega ravnanja, sprejema sodišče druge stopnje.

Vprašanje, ki ga v zahtevi za varstvo zakonitosti postavlja vrhovna državna tožilka, bi torej lahko prišlo v poštev le v primeru, če bi sodišče izreklo oprostilno sodbo po 1. točki 358. člena ZKP, torej v primeru, ko bi šlo za pravno vprašanje, ali so v dejanju obdolženih opisani znaki enega od prej navedenih kaznivih dejanj. V primeru, ko sta sodišči z izpodbijanima sodbama utemeljili oprostitev obdolženih na 3. točki 358. člena, pa gre za oprostilno sodbo, ker dejanje, opisano v obtožbi oškodovanca kot tožilca, sploh ni bilo dokazano. V postopku za varstvo zakonitosti se torej ne more Vrhovno sodišče samo opredeliti, da sta navedeni kaznivi dejanji obdolžencema dokazani, saj bi s tem samostojno ugotavljalo dejansko stanje. Iz razlogov v zahtevi za varstvo zakonitosti se prav to nakazuje, da naj bi Vrhovno sodišče del iz opisa kaznivega dejanja ugotavljalo drugače, kot je bilo to ugotovljeno v izpodbijanih sodbah. Razlog zmotne in nepopolne ugotovitve glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP v postopku za varstvo zakonitosti sploh ni mogoče uveljaviti.

Sodišči prve in druge stopnje sta obtožbo rešili v celoti, saj se postopek nanaša na celoten opis kaznivega dejanja. Tako ni podana kršitev 7. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, kot v zahtevi uveljavlja vrhovna državna tožilka. Kršitev določbe 354. člena ZKP bi bila le posledično kršitev, če obtožba ne bi bila v celoti rešena, zato Vrhovno sodišče tudi te zatrjevane kršitve ni ugotovilo.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, ki jo v zahtevi uveljavlja vrhovna državna tožilka, zato je zadevo v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.