Jedro

Na kršitev 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se lahko sklicuje le stranka, ki ni bila (v redu) zastopana, ne pa tudi nasprotna stranka. Namen navedene zakonske določbe je namreč izključno v tem, da so v pravdi varovani interesi nepravilno zastopane stranke in ne morda interes nasprotne stranke, da se v primeru zanjo neugodnega izida pravde (kot v konkretnem primeru) lahko sklicuje na morebitne procesne kršitve. Če je nepravilno zastopana stranka v postopku uspela, ni potrebe po njenem varstvu v postopku s pravnimi sredstvi.

Priznanje nadomešča dokaz in se enako kot dokaz lahko nanaša le na zbiranje dejanske podlage v procesnem gradivu.

Pri odgovoru na vprašanje, ali gre za nemogoč predmet obveznosti, je treba upoštevati, da mora biti predmet izpolnitvenega ravnanja objektivno mogoč in pri tem izhajati samo iz tiste vsebine izpolnitvenega ravnanja, ki je določena v pogodbi.

Služnost je po svoji vsebini omejitev lastninske pravice. Po vsebini pomeni neprava stvarna služnosti bodisi uporabo služeče nepremičnine s strani služnostnega upravičenca (pozitivna služnost) bodisi zahteva po opuščanju določenih ravnanj (negativna služnost), ki bi bila lastniku služeče nepremičnine drugače dovoljena. Vsebina služnosti je za lastnika služeče nepremičnine breme, ki ga mora trpeti in dopustiti oziroma opustiti določena ravnanje. Ne zahteva pa aktivnega ravnanja lastnika služeče nepremičnine. To pomeni, da stvarna služnost za lastnika služeče nepremičnine pomeni samo dolžnost trpeti, medtem ko vse aktivnosti, ki so povezane ali potrebne za njeno izvrševanje, bremenijo lastnika gospodujoče nepremičnine oziroma (v primeru neprave stvarne služnosti) osebo, v korist katere je neprava stvarna služnost ustanovljena (servitus in faciendo consistere nequit). Pritožbene trditve o tem, da bi morala tožnica toženki omogočiti uporabo strojev, že iz tega razloga ne zdrži resne presoje. Kot povedano, je vsebina služnosti le, da mora lastnik služeče nepremičnine trpeti dejanja drugega ali opuščati določena ravnanja, ni pa zavezan opravljati pozitivnih ravnanj.

O obogatitvi je pojmovno nemogoče govoriti v primeru uporabe na podlagi veljavnega pravnega naslova.

Tožnica je zahtevek gradila na podlagi veljavnega zavezovalnega pravnega posla in je torej kljub nevpisu v zemljiško knjigo obstajalo obligacijskopravno razmerje med tožnico in toženko. Pogodba o ustanovitvi služnosti je zavezovalna pogodba obligacijskega prava, katere bistven element je zaveza lastnika služeče nepremičnine, da bo na svoji nepremičnini ustanovil (nepravo) stvarno služnost. Ker sta pravdni stranki za ustanovitev služnosti dogovorili nadomestilo, je bil pravni posel tudi za toženko zavezujoč - slednja je morala tožnici plačati dogovorjeno nadomestilo. S sklenitvijo pogodbe pa je pridobila obligacijski zahtevek, s katerim bi lahko od tožnice zahteva izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila (po plačilu prvega obroka).

To, da je odpadel interes toženke po izvrševanju služnosti ne pomeni, da je s tem odpadla njena pravica do izvrševanja služnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 180221/2013 z dne 15. 11. 2013 obdržalo v 1. odstavku izreka v celoti v veljavi tako, da je toženka dolžna tožnici plačati glavnico v znesku 286.634,28 EUR s pripadajočimi obrestmi (I. točka izreka). V 4. odstavku izreka je sklep o izvršbi razveljavilo in zahtevek za povračilo izvršilnih stroškov zavrnilo (II. točka izreka) in toženki naložilo v plačilo pravdne stroške tožnice v višini 10,00 EUR v roku 15 dni, po preteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko navedene sodbe je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vložila pritožbo toženka in predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijani I. in III. točki izreka spremeni tako, da tožbo zavrže oziroma, da sodbo v navedenem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je tožnica vtoževala tri račune, s katerimi zahteva plačilo pogodbeno dogovorjenega nadomestila za služnostno pravico za prvo in drugo polletje leta 2012 in prvo polletje leta 2013. Toženka je ugovarjala, da ne dolguje plačila nadomestila, saj služnost nikoli ni nastala, ker služnost ni bila vpisana v zemljiško knjigo. Prav tako je po mnenju toženke pogodba nična, ker je prenehala kavza zaradi oddaje strojev v najem upravljalcu odlagališča. 6. Relevantno dejansko stanje: - pravdni stranki sta 3. 10. 2011 sklenili Pogodbo o ustanovitvi neprave stvarne služnosti (B2), katere predmet je bil ustanovitev služnosti na delu zemljišča parc. št. 000/4 (dvorišče) in 000/3 (odlagališče odpadkov), obe k. o. ... (v lasti tožnice) v korist toženke za namen postavitve in delovanja naprav in opreme začasne sortirnice mešanih komunalnih odpadkov in ploščadi za namen bio sušenja težke frakcije pred odlaganjem na deponijo, na odlagališču L. na delu zemljišča parc. št. 000/4, k. o. ... in ustanovitev služnosti dostopa in dovoza do tega zemljišča po parc. št. 000/3 k. o. ... (1. člen); - v korist toženke sta ustanovili nepravo stvarno služnost za uporabo in delovanje naprav in opreme začasne sortirnice mešanih komunalnih odpadkov in ploščadi za bio sušenje, vse na odlagališču L. na delu zemljišča parc. št. 000/4, k. o. ... po priloženi sklici in ustanovitev služnost dostopa in dovoza po trasi, opredeljeni v drugem odstavku 16. člena pogodbe. Toženka je sprejela ustanovitev in priznanje služnosti uporabe nepremičnin v navedenem obsegu v svojo korist in se zavezala plačati letno nadomestilo (4. člen); - V 11. členu so bila določena upravičenja, ki jih vsebuje služnostna pravica, in sicer: nemotena postavitev naprav in opreme, neoviran dostop in dovoz do opreme in naprav začasne sortirnice, nemoteno obratovanje, vzdrževanje in nadzor opreme; - tožnica (lastnik) se je zavezala v roku 15 dni po plačilu prvega polletnega obroka izdati zemljiškoknjižno dovolilo (drugi odstavek 15. člena pogodbe), vendar ni prevzela odgovornosti za veljavnost in realizacijo pogodbe (drugi odstavek 17. člena); - služnost nikoli ni bila vpisana v zemljiško knjigo, ker tožnica zaradi neplačila prvega obroka zemljiškoknjižnega dovolila ni izdala; - toženka strojev in naprav ni postavila na predvidenem zemljišču, saj je bilo na sestanku z upravljalcem odlagališča 22. 11. 2011 ugotovljeno, da z vidika upravljalca odlagališča ta parcela ni ustrezna in postavitev strojev nanjo ni dovolil, temveč je toženko napotil, naj postavi stroje na del parcel št. 000/3 k. o. ..., kjer je toženka stroje in opremo dejansko postavila; - z inšpekcijsko odločbo je bila 23. 4. 2012 upravljalcu odlagališča prepovedano obratovanje celotnega odlagališča, 1. 4. 2012 pa je toženka stroje in naprave oddala v najem upravljalcu odlagališča; - 31. 5. 2013 sta pravdni stranki sklenili Sporazum o razvezi pogodbe o ustanovitvi neprave stvarne služnosti (A1), s katero se pogodba šteje za razvezano z dnem 1. 6. 2013. 7. Neutemeljen je pritožbeni očitek kršitve 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče po prejemu dopolnitve tožbe, ki jo je podpisala podžupanja brez opravljenega pravniškega državnega izpita, tožnico pozvalo k predložitvi dokazila o opravljenem izpitu in kljub njegovi nepredložitvi štelo, da je bila pomanjkljivost sanirana z izjavo zakonitega zastopnika, da bo tožnico zastopal sam oziroma po pooblaščenkah z opravljenim izpitom in smiselno odobril vloženo vlogo. Na kršitev 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se namreč lahko sklicuje le stranka, ki ni bila (v redu) zastopana, ne pa tudi nasprotna stranka. Namen navedene zakonske določbe je namreč izključno v tem, da so v pravdi varovani interesi nepravilno zastopane stranke in ne morda interes nasprotne stranke, da se v primeru zanjo neugodnega izida pravde (kot v konkretnem primeru) lahko sklicuje na morebitne procesne kršitve. Če je nepravilno zastopana stranka v postopku uspela, ni potrebe po njenem varstvu v postopku s pravnimi sredstvi (glej VSRS II Ips 355/2013, 9. točka obrazložitve)(1). Posledično je tudi očitek kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče toženki ni vročilo tožničinega odgovora na poziv sodišča, neutemeljen.

8. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da navedba tožnice, "da bi podlaga odpadla, če toženka ne bi imela več nobene potrebe po obremenjevanju zemljišča" (list. št. 24) predstavlja pravno naziranje. Jasno je namreč, da se navedena trditev tožnice ne nanaša na dejstva, temveč gre za pravni zaključek, zato je neutemeljen pritožbeni očitek kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče tega stališča ni obrazložilo. Priznanje nadomešča dokaz in se enako kot dokaz lahko nanaša le na zbiranje dejanske podlage v procesnem gradivu(2). Tudi sicer je prvostopenjsko sodišče natančno obrazložilo, da ni mogoče govoriti o priznanju odpadle podlage, ker je tožnica hkrati navedla, da bi morala toženka pogodbo sporazumno odpovedati, ker je bila ta sklenjena za 30 let in trdila, da ni prevzela odgovornosti za realizacijo pogodbe, temveč je bilo nadomestilo dogovorjeno že za golo pravico do obremenjevanja zemljišča. 9. Tudi pritožbene trditve, da naj bi bil predmet pogodbe od začetka nemogoč, češ da služnost postavitve in obratovanja strojev na pogodbeno določeni parceli ni bila mogoča, ne zdrži resne presoje. Pri odgovoru na vprašanje, ali gre za nemogoč predmet obveznosti, je treba upoštevati, da mora biti predmet izpolnitvenega ravnanja objektivno mogoč in pri tem izhajati samo iz tiste vsebine izpolnitvenega ravnanja, ki je določena v pogodbi(3). Že iz trditev toženke izhaja, da izpolnitev pogodbe ni bila objektivno nemogoča, zaradi česar je glede na to, da je bila po pogodbi toženka dolžna prva opraviti izpolnitev (drugi odstavek 15. člena) neutemeljeno tudi sklicevanje na ugovor ogroženosti. Iz navedb toženke namreč izhaja, da bi bilo za postavitev strojev in opreme na prvotno predvidenem zemljišču potrebno ta del odlagališča asfaltirati, zaščititi z neprepustno folijo in ga vključiti v sistem zbiranja izcednih vod, kar bi moral zagotoviti upravljalec in za kar bi potreboval gradbeno dovoljenje (list. št. 48). Zaradi navedenega je upravljalec odlagališča toženko napotil, da stroje postavi na drugi nepremičnini - na parc. št. 000/3, k. o. ..., ki je bila prav tako v lasti tožnice, kjer je toženka stroje in opremo tudi postavila.

10. Ne držijo torej pritožbene navedbe, da tožnica ni mogla zagotoviti izpolnitve, saj toženka zemljišča, ki je bil predmet služnost ni uporabljala iz razlogov, ki niso bili na strani tožnice. Tožnica ni ovirala izvrševanja služnosti toženke (postavitve strojev in opreme) na prvotno predvidenem zemljišču, niti na zemljišču, na katerega je toženko napotil upravljalec. Neresnične so pritožbene trditve, da služnosti dejansko ni bilo, saj je toženka služnost izvrševala na tožničinem zemljišču parc. št. 000/3, k. o. ... oziroma je toženka stroje prestavila na drug del odlagališča. Zato so nerazumljivi pritožbeni očitki, da s spremembo in drugačno lokacijo toženka ni soglašala, oziroma, da ni izrazila volje, da lokacijo sprejema kot nadomestno. Tudi pritožbene navedbe, da je sodišče mimo tožbenih trditev ugotovilo, da je toženka uporabljala zemljišča tožnice, niso resnične. Tožnica je namreč že v dopolnitvi tožbe navedla, da je imela toženka svoje naprave in opremo ves čas trajanja pogodbe na zemljišču tožnice (list. št. 20(4)), pri čemer tožnica dejanskemu izvrševanju služnostne pravice na drugem zemljišču ni nasprotovala in izvrševanja služnosti ni omejevala, niti preprečevala. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da služnost ni potekala po pogodbeno predvidenih zemljiščih. Ker nespornih dejstev ni treba dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP), je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo dokazne predloge glede poteka služnosti in so pritožbeni očitki kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja posledično neutemeljeni.

11. Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je služnost po svoji vsebini omejitev lastninske pravice(5). Po vsebini pomeni neprava stvarna služnosti bodisi uporabo služeče nepremičnine s strani služnostnega upravičenca (pozitivna služnost) bodisi zahteva po opuščanju določenih ravnanj (negativna služnost), ki bi bila lastniku služeče nepremičnine drugače dovoljena. Vsebina služnosti je za lastnika služeče nepremičnine breme, ki ga mora trpeti in dopustiti oziroma opustiti določena ravnanje. Ne zahteva pa aktivnega ravnanja lastnika služeče nepremičnine(6). To pomeni, da stvarna služnost za lastnika služeče nepremičnine pomeni samo dolžnost trpeti, medtem ko vse aktivnosti, ki so povezane ali potrebne za njeno izvrševanje, bremenijo lastnika gospodujoče nepremičnine oziroma (v primeru neprave stvarne služnosti) osebo, v korist katere je neprava stvarna služnost ustanovljena (servitus in faciendo consistere nequit). Pritožbene trditve o tem, da bi morala tožnica toženki omogočiti uporabo strojev, že iz tega razloga ne zdrži resne presoje. Kot povedano, je vsebina služnosti le, da mora lastnik služeče nepremičnine trpeti dejanja drugega ali opuščati določena ravnanja, ni pa zavezan opravljati pozitivnih ravnanj(7), kar je bilo določeno tudi v drugem odstavku 17. člena pogodbe, s katero je tožnica izrecno izključila svojo odgovornost za realizacijo pogodbe. Tožnica torej ni imela obveznosti zagotoviti obratovanje naprav. 11. člen pogodbe res določa, da morajo biti postavitev, obratovanje, vzdrževanje in nadzor opreme nemoteni. Vendar je navedeno tožnica tudi zagotovila, saj izvrševanja služnosti nikoli ni ovirala, niti preprečevala, postavitev strojev in opreme na pogodbeno določenih zemljiščih pa ni bilo nemogoče. Nenazadnje tudi toženka ni trdila, da bi ji tožnica onemogočila izvrševanje služnostne pravice, temveč je navajala, da zemljišč ni mogla uporabljati iz razlogov, ki niso bili na strani tožnice oziroma ker jih ni potrebovala. Tudi izdaja inšpekcijske odločbe, s katero je bilo prepovedano obratovanja odlagališča, ni vplivala na postavitev naprav in opreme, predvsem pa razlogi za njeno izdajo niso bili na strani tožnice.

12. Zgrešeno je stališče pritožbe, da je sodišče prekoračilo trditveno podlago tožnice, češ da bi slednja morala zahtevati plačilo uporabnine, ker služnost v zemljiško knjigo ni bila vpisana. O obogatitvi je pojmovno nemogoče govoriti v primeru uporabe na podlagi veljavnega pravnega naslova(8). Tožnica je namreč zahtevek gradila na podlagi veljavnega zavezovalnega pravnega posla in je torej kljub nevpisu v zemljiško knjigo obstajalo obligacijskopravno razmerje med tožnico in toženko. Pogodba o ustanovitvi služnosti je zavezovalna pogodba obligacijskega prava, katere bistven element je zaveza lastnika služeče nepremičnine, da bo na svoji nepremičnini ustanovil (nepravo) stvarno služnost. Ker sta pravdni stranki za ustanovitev služnosti dogovorili nadomestilo, je bil pravni posel tudi za toženko zavezujoč - slednja je morala tožnici plačati dogovorjeno nadomestilo. S sklenitvijo pogodbe pa je pridobila obligacijski zahtevek, s katerim bi lahko od tožnice zahteva izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila (po plačilu prvega obroka).

13. Neresnične so nadalje pritožbene trditve, da naj bi prvostopenjsko sodišče zaključilo, da je imela toženka zemljišče pravico uporabljati v obsegu kot je bilo določeno s pogodbo, temveč je presodilo, da vprašanje ali oziroma koliko je toženka služnost dejansko izvrševala nima vpliva na njeno obveznost plačila nadomestila. Pri tem pritožbeno nasprotovanje višini tožbenega zahtevka predstavlja nedopustne pritožbene novote (337. člen ZPP), saj tekom postopka pred sodiščem prve stopnje toženka višini nadomestila ni (specificirano) nasprotovala, zaradi česar višina zaračunanih nadomestil med pravdnima strankama ni bila sporna. Toženka je namreč med postopkom pred sodiščem prve stopnje trdila le, da ni bila ustanovljena služnost, ki je bila predmet pogodbe, zaradi česar je menila, da ne dolguje plačila nadomestila. Nikoli pa ni postavila trditev, da zaradi prestavitve služnosti dolguje nižji znesek nadomestila. Toženka ni ponudila nobene nasprotne trditve, iz katere bi izhajala drugačna višina nadomestila od zatrjevane, zato omenjenih navedb toženke ni mogoče šteti za nasprotovanje višini nadomestila.

14. Tudi pritožbene trditve, ki nasprotujejo zaključkom sodišča prve stopnje o ničnosti pogodbe zaradi odpadle kavze, so neprepričljive (neutemeljene). Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je bila kavza pogodbe v tem, da toženka pridobi pravico uporabljati zemljišče tožnice na določen način in za določen namen. Interesi, katere je toženka želela s pridobitvijo te pravice doseči (opravljanje dejavnosti na določen način), ne predstavljajo podlage pogodbe (39. člen OZ), temveč le nagib za sklenitev pogodbe (40. člen OZ). Nagibi, iz katerih je bila pogodba sklenjena, pa ne vplivajo na njeno veljavnost. To, da je odpadel interes toženke po izvrševanju služnosti ne pomeni, da je s tem odpadla njena pravica do izvrševanja služnosti.

15. Glede na navedeno pritožba toženke ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Tako tudi VSRS sodba II Ips 112/2012, sodba II Ips 70/2013, sodba II Ips 243/2011 in sodba II Ips 63/2012. Op. št. (2): Aleš Galič: Razlikovanje med pravnimi in dejanskimi vprašanji pri zbiranju procesnega gradiva, Zbornik inštituta za primerjalno pravo, str. 103-119. Tako je neupoštevno toženčevo "priznanje" pravne kvalifikacije, na katero se sklicuje tožnica. Enako velja tudi pri presoji, ali je ugotovljena dejstva mogoče subsumirati pod določeni pravni standard. Mogoče je priznati le dejstva, ki naj se subsumirajo pod določen pravni pojem, sama subsumpcija pa je naloga sodišča in je stranki pri tej nalogi ne moreta omejiti.

Op. št. (3): VSL sklep I Cp 3189/2014. Op. št. (4): Da je oprema in naprave ves čas stala na zemljišču toženke je navedla tožnica tudi v prvi pripravljalni vlogi (list. št. 40).

Op. št. (5): Neprava stvarna služnost pa je po svoji vsebini stvarna služnost, vendar ustanovljena v korist določene vsebine.

Op. št. (6): Glej M. Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Ljubljana, 2004, str. 873. Op. št. (7): M. Juhart, SPZ s komentarjem, str. 926. Op. št. (8): VSL sodba in sklep II Cp 3505/2008.