Jedro

Ob obtoženčevi zahtevi za oddajo v zavod za prestajanje kazni zapora morata biti izpolnjena še dva pogoja, in sicer da je izrečena še ne pravnomočna sodba ter da je zoper obtoženca odrejen (oziroma podaljšan) pripor. Zaradi navedenih razlogov dejstvo, da se obtoženec že nahajanja v zaporu, v ničemer ne vpliva na presojo obstoja pripornih razlogov, niti njihova ugotovitev ob podaljšanju pripora ne more vplivati na obtoženčevo premestitev iz predčasnega prestajanja kazni v pripor.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Ljubljani je v uvodoma citirani kazenski zadevi zoper obtožena S. P. in Z. M. ter druge soobtožene, ob odločanju v pritožbenem postopku zoper sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I K 24252/2012 z dne 14. 10. 2013, na podlagi tretjega odstavka 394. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) po uradni dolžnosti preizkusilo, če so še podani razlogi za pripor zoper priprte obtožence. Z izpodbijanim sklepom je bilo ugotovljeno, da so priporni razlogi iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP zoper obtožene S. P., D. P., Z. M., B. R. in M. R. še podani, za obtoženega R. B. pa je bil pripor odpravljen.

2. Zoper navedeni sklep Višjega sodišča v Ljubljani sta vložila pritožbi zagovornika obtoženih S. P. in Z. M. Zagovornik S. P. v pritožbi izraža nestrinjanje s stališčem v izpodbijanem sklepu, da se na strani tega obtoženca niso v ničemer spremenile okoliščine, ki so narekovale odreditev in podaljševanje pripora. Po odločitvi pritožbenega sodišča je namreč kaznivo dejanje v zvezi s prepovedano drogo milejše pravno opredeljeno in zato tudi znižana izrečena kazen. Poleg tega je sodišče prve stopnje pri odločanju o priporu prav kvalifikatorno okoliščino sodelovanja v hudodelski združbi pri izvršitvi kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) štelo kot pomembno okoliščino. Pritožnik se sklicuje še na nadaljnje okoliščine, ki naj bi kazale na relativno male količine prepovedanih substancih, ki da se očitajo obtožencu; poleg tega pa naj bi v nekaterih primerih šlo le za ponujanje prepovedanih drog, ne da bi bilo jasno, če so te dejansko obstajale. Zaradi teh okoliščin, upoštevaje še časovno oddaljenost očitanih dejanj, da gre za mladega in še nekaznovanega obtoženca, naj bi šlo za „nezanemarljiv parameter merjenja sorazmernosti poseganja v ustavnopravno zavarovano vrednoto iz 19. člena Ustave RS.“ Predlaga se odpravo pripora ali pa nadomestitev le-tega s hišnim priporom.

3. Zagovornik obtoženega Z. M. je v pritožbi navedel, da izpodbijana odločitev temelji na nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja. Obtoženec je namreč v zvezi s predmetnim postopkom že v zaporu in ga je zato nesmiselno premeščati v pripor. Ne strinja se s stališčem v izpodbijanem sklepu navedenimi razlogi, s katerimi se utemeljuje ponovitveno nevarnost, saj se v obdobju dveh let in osem mesecev ni zgodilo „nič takega, kar bi kazalo na to, da se obtoženi še naprej želi ukvarjati z drogami.“ Ni nobenih podatkov, ki bi kazali na to, da naj bi obtoženi iz pripora oziroma zapora dajal kaka navodila ali skušal voditi prepovedane posle. Zaradi navedenih razlogov predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Ni mogoče pritrditi stališčem pritožnikov, da bi bile na strani obeh obtožencev take (spremenjene) okoliščine, ki ne bi več utemeljevale podaljšanja pripora iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče je v izpodbijanem sklepu, sklicujoč se tudi na razloge iz sklepa sodišča prve stopnje o podaljšanju pripora ob razglasitvi sodbe, konkretno navedlo tiste okoliščine, ki jih je ocenilo kot še vedno odločilne za presojo utemeljenosti odločitve o podaljšanju pripora kot nujnem ukrepu za preprečevanja ponovitve obtožencema očitanih kaznivih dejanj. Pri tem se je sodišče sklicevalo na ugotovljene količine prepovedanih drog, ki so sicer dovolj natančno konkretizirane v izreku prvostopenjske sodbe za oba obtoženca in tega opredelitev po milejši pravni opredelitvi kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1 sodišča druge stopnje za obtoženega S. P., ni bistveno spremenila. To se odraža tudi v izrečeni kazni zapora temu obtožencu, ki je bila v pritožbenem postopku sicer znižana na sedem let in šest mesecev zapora, vendar tudi ta kazen, že sama po sebi, kaže na relativno visoko ocenjeno kriminalno količino očitanih mu kaznivih dejanj. Prav to pa so tiste odločilne okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi obtoženca na prostosti ponavljala tovrstna kazniva dejanja, saj je poleg tega šlo tudi za izvajanje posamičnih dejanj skozi daljša časovna obdobja, za obtoženega S. P. v letu 2012, za obtoženega Z. M. pa v letu 2011. Neutemeljeno je tudi sklicevanje zagovornika obtoženega Z. M. na okoliščino, da se ta obtoženec nahaja v zaporu in bi bilo zato izvajanje pripora nesmiselno, saj je odločitev o predčasnem prestajanju kazni zapora, skladno z določbami sedmega odstavka 361. člena ZKP in 23. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, mogoča le za pripornika. To pomeni, da morata biti ob obtoženčevi zahtevi za oddajo v zavod za prestajanje kazni zapora, izpolnjena v tem primeru še dva pogoja, in sicer da je izrečena še ne pravnomočna sodba ter da je zoper obtoženca odrejen (oziroma podaljšan) pripor. Zaradi navedenih razlogov dejstvo obtoženčevega nahajanja v zavodu na citirani podlagi, v ničemer ne vpliva na presojo obstoja pripornih razlogov, niti njihova ugotovitev ob podaljšanju pripora ne more vplivati na obtoženčevo premestitev iz predčasnega prestajanja kazni v pripor.

6. V izpodbijanem sklepu je sodišče ustrezno presodilo tudi sorazmernost odločitve o nadaljnjem podaljšanju pripora z ogroženo vrednoto v primeru izpustitve obtožencev na prostost, to je zdravje in življenje uporabnikov prepovedanih drog. Pri tem je bila namreč upoštevana vrsta in količina drog, ki so bile predmet obravnavanih dejanj obeh obtožencev ter ob tem število oseb, ki so bile ugotovljene kot odjemalci razpečevanja teh drog, kar vse kaže na visoko stopnjo ogrožanja zdravja in življenja slednjih. Vsi navedeni razlogi tudi po oceni Vrhovnega sodišča predstavljalo okoliščine, ki dovolj določno utemeljujejo, da je nadaljnje podaljšanje pripora za oba obtoženca še vedno sorazmeren ukrep v smislu prvega odstavka 20. člena Ustave RS in zato tudi neogibno potreben za varstvo navedenih ogroženih vrednot potencialnih uživalcev prepovedanih drog.

7. Upoštevaje vse navedeno sta bili pritožbi zavrnjeni, kot neutemeljeni.