Jedro

Tožnica ima ključ vhodnih vrat (v hišo prihaja, ko toženca ni), ni pa dokazala, da ji toženec bodisi s fizičnim ali psihičnim nasiljem preprečuje uporabo njenega solastnega dela hiše. Pavšalno zatrjevan strah pred tožencem ne nudi podlage za pritožbeno stališče, da ji toženec preprečuje uporabo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, s katerim je zahtevala, da ji toženec plača 33.555,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Hkrati je zavrnilo njen zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo prvi odstavek 214. člena, sodba temelji na relativni kršitvi določb pravdnega postopka, s čimer je podan pritožbeni razlog po prvem odstavku 339. člena ZPP. Toženec je v odgovoru na tožbo priznal, da tožnici ne dovoli uporabe nepremičnine in da bo (po želji strica) zamenjal ključavnico. Drugače je izpovedal šele ob zaslišanju. Sodišče prve stopnje je nepravilno dopustilo, da je toženec pomanjkljivo trditveno podlago nadomestil šele v fazi dokaznega postopka. Ne bi smelo dopustiti dokazovanja dejstev, ki jih je toženec priznal. Sodba ne obrazloži, zakaj šteje izpovedbo toženca na naroku za prepričljivo, zato je v tem delu neobrazložena in je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. alineji drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženec tudi ni podal trditvene podlage glede tega, da uporablja le eno sobo in kuhinjo (in ne cele sporne nepremičnine), zato tega dejstva sodba ne bi smela ugotavljati). Izvedeni dokazi (izpoved toženca) trditev ne morejo nadomestiti, zato sodba nepravilno uporabi 212. člen ZPP, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Nepravilno so ocenjeni izvedeni dokazi. Nerazumljivo je, zakaj sodba verjame tožencu, da dovoli tožnici dostopati v nepremičnino, čeprav drugi dokazi tega ne izkazujejo. Nepravilno je uporabljeno materialno pravo. Dokazni postopek je pokazal, da toženec že od leta 2004 nepremičnino, to je hišo, uporablja izključno sam. V vlogi je toženec priznal, da zaradi družinskih razmer in volje pokojnega strica tožnici ne dovoli uporabe nepremičnine (drugače je izpovedal šele zaslišan kot stranka). Sodba tožbeni zahtevek zavrne (11. točka obrazložitve), ker tožnica ni prej na toženca naslovila zahtevka, da želi uporabljati nepremičnino. Tako stališče je materialnopravno zmotno. Sicer pa je tožnica zatrjevala iz izpovedovala, da se toženca boji in se je zato odločila sodno rešiti situacijo. Toženec ne dovoli vstopa v hišo kot celoto (iz navedb strank in izvedenega dokaznega postopka je razvidno, da ima sporna nepremičnina skupen vhod v stričev del in del, ki ga imata v solasti pravdni stranki), zato ni pomembno, kolikšen del hiše toženec koristi. O tem pa je tudi sicer ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Toženec tožnici protipravno preprečuje vstop v nepremičnino, podani so vsi elementi odškodninske odgovornosti. O višini odškodnine je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

3. Toženec je na pritožbo obsežno odgovoril in priglasil pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba v bistvenem pravilnost odločitve izpodbija z uveljavljanjem bistvenih kršitev določb postopka. Niso podane niti izrecno uveljavljane bistvene kršitve niti tiste, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodba ima prepričljive in jasne razloge o odločilnih dejstvih. Toženec je v odgovoru na tožbo prerekal navedbe tožnice, da ji onemogoča uporabo njej lastnega solastninskega dela nepremičnine. Navedbe iz odgovora na pritožbo, ki jih iztrgane iz celotnega konteksta izpostavlja pritožba, „da bo toženec (po nalogu strica) zamenjal ključavnico“, ni mogoče razumeti kot „priznavanje dejstev“, kot trdi pritožba. V obsežnem, sicer laičnem odgovoru na tožbo, je toženec med drugim navajal, da ima tožnica ključ od vhodnih vrat, da v hišo lahko prihaja in da tudi prihaja. Res je v odgovoru na tožbo navajal tudi, da bo (po nalogu strica) zamenjal ključavnico na vhodnih vratih(1), vendar je ob zaslišanju povedal, da tega ni storil. Sicer pa tožnica, kot pravilno ugotavlja sodba, ni niti trdila, da ji vstop v hišo preprečuje zamenjana ključavnica. Sodišče prve stopnje ni nepravilno uporabilo 214. člena ZPP, kot očita pritožba in ni podana uveljavljana kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbena graja, da sodba ne obrazloži, zakaj šteje izpovedbo toženca na naroku za prepričljivo, ne predstavlja uveljavljane bistvene kršitve določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (protispisnost). V bistvu z njo izpodbija dokazno oceno, kar predstavlja kvečjemu pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa tudi ni podan. Sodba obrazloži, zakaj verjame tožencu (7. točka obrazložitve)(2).

6. Ob ugotovitvi sodbe, da ima tožnica možnost vstopa v hišo, katere solastnica je v idealnem deležu do 1/9, ker razpolaga s ključem vhodnih vrat (nazadnje je bila v hiši maja 2012), ki je pritožba ne izpodbija, druge ugotovitve, na katerih temelji zaključek sodbe, da tožnica ni dokazala, da ji toženec preprečuje uporabo njej solastnega dela nepremičnine, niso odločilnega pomena. Brez pomena je zato pritožbeni očitek nepravilnega upoštevanja 212. člena ZPP, ker za ugotovitev, da toženec ne uporablja cele sporne nepremičnine (uporablja le eno sobo in kuhinjo) toženec ni ponudil trditvene podlage. Povedano drugače, tudi brez teh ugotovitev odločitev ne bi mogla biti drugačna. Očitana bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP zato ni podana.

7. Sodba zavzame stališče, da tožnica ni izkazala pogojev niti za zahtevek za plačilo uporabnine (190. člen Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ v povezavi s 198. členom OZ), niti za odškodnino (135. člen OZ).

8. Zavzeto stališče temelji na dovolj popolnem in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Pritožbene trditve o njegovi pravilnosti ne vzbujajo dvoma. Sodba ugotovitve, da tožnica ni izkazala, da zaradi ravnanja toženca solastnega dela nepremičnine ne more uporabljati, ne utemeljuje, kot očitno narobe razume pritožba, s „prepričljivejšo izpovedbo toženca“. Sodba, ki tožnici sicer verjame, da se toženca boji, namreč kot ključno izpostavi, da tožnica ne opredeli in ne konkretizira ravnanj toženca, zaradi katerih jo je, kot trdi strah. S prepričljivimi in jasnimi razlogi sodbe (7. in 8. točka obrazložitve) pritožbeno sodišče soglaša. Sicer pa tudi pritožba ne konkretizira ravnanj toženca. S ponavljanjem, da tožnica svojega solastnega dela ne uporablja zaradi strahu pred tožencem, pa pravilnosti odločitve ne more uspešno izpodbiti.

9. Tožnica bi za uspešno uveljavljanje zahtevka za plačilo uporabnine, ki temelji na 190. členu OZ v povezavi s 198. členom OZ, morala izkazati, da solastnega dela nepremičnine ni mogla uporabljati proti svoji volji, ker ji je solastnik to preprečeval. Po utrjenem stališču sodne prakse je pogoj za utemeljenost zahtevka za plačilo uporabnine (poleg obogatitve tistega, ki stvar neupravičeno uporablja) prikrajšanje tistega, čigar stvar je bila neupravičeno uporabljena. Zgolj dejstvo, da solastnik solastne stvari ne uporablja oziroma da drug solastnik uporablja tudi njegov del, kot je trdila tožnica, ne zadošča. Ni brez pomena tudi dejstvo, da tožnica na toženca niti ni naslovila zahtevka, da želi uporabljati nepremičnino.

10. Tožnica bi bila, kljub ugotovitvi, da razpolaga s ključem vhodnih vrat (in v hišo prihaja, ko toženca ni), upravičena do plačila uporabnine, če bi dokazala, da ji toženec bodisi s fizičnim ali psihičnim nasiljem preprečuje uporabo. Takih ravnanj toženca, kot je bilo že obrazloženo, tožnica ni niti izpostavila. Slabi medčloveški odnosi med solastnikoma, nerazumevanje, osebne zamere, kar sicer v vlogah izpostavljata obe pravdni stranki, ne pomenijo, kot pravilno obrazloži že sodba (8. točka obrazložitve), da je tožnica onemogočena v izvrševanju svoje (so)lastninske pravice in zato upravičena do plačila uporabnine. Izjava toženca, ki jo izpostavlja pritožba, da je toženec, ko sta se pogovarjala o uporabi vedno govoril, „da nima kaj gor početi“, ne nudi podlage za pritožbeno stališče o preprečevanju uporabe tožnici solastnega dela nepremičnine. Pavšalno zatrjevan strah pred tožencem, ki se ne nanaša na nobena konkretna toženčeva ravnanja, ne nudi podlage za zaključek, da toženec tožnici preprečuje uporabo njej solastnega dela nepremičnine.

11. Po navedenem se izkaže, da tožnici ni uspelo dokazati, da ji toženec preprečuje uporabo njej solastnega dela nepremičnine, še manj pa, da bi bilo toženčevo ravnanje, ki ga niti ne konkretizira, protipravno. Materialnopravno pravilna je zato odločitev sodbe, ki tožnici odreka tako plačilo uporabnine kot odškodnine. Zmotno je pritožbeno stališče, da so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti. Ugotovitve sodbe, da ni protipravnega ravnanja toženca, pritožba ni uspela izpodbiti.

12. Ob ugotovitvi sodbe, da tožnica nepremičnine po lastni volji ne uporablja, ni pomembno, ali toženec uporablja tudi tožničin solastni del nepremičnine ali ne in v tem delu ni ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kot trdi pritožba. Ker niti zahtevek za plačilo uporabnine niti zahtevek za plačilo odškodnine po temelju nista utemeljena, se sodišču prve stopnje z njuno višino ni bilo treba ukvarjati.

13. Po navedenem uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker ni procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. čelna ZPP). Toženčev (laični) odgovor na pritožbo, glede na njegovo vsebino ni bil potreben strošek (155. člen ZPP), zato je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1): Toženec je v odgovoru na tožbo med drugim pojasnil, da stric tožnici preprečuje uporabo svojega dela, vhod v del hiše, ki je v solasti tožnice, pa je skozi stričev del hiše. Op. št. (2): V njej sodba ugotavlja, da je bila tožnica nazadnje v hiši meseca maja 2012, da očitno razpolaga s ključem od vhodnih vrat, izpovedbi toženca, da ključavnice ni zamenjal, pa verjame tudi zato, ker tožnica nasprotnega ni niti zatrjevala, še manj pa izkazala.