Jedro

Drži pritožbeno stališče, da neposredno izvršljiv notarski zapis ni rezultat sodnega postopka, zato je treba zagotoviti možnost presoje nedovoljenih pogodbenih pogojev, vendar zato še ni pravilno stališče, da bo o ničnosti pogodbe zaradi nepoštenih pogodbenih pogojev odločalo izvršilno sodišče kot o predhodnem vprašanju, ko odloča o ugovoru zoper sklep o izvršbi, in posledično izvršbo pravnomočno ustavilo. Izvršilni postopek ni namenjen ukinjanju izvršilnega naslova, ugotovitvi ničnosti (neveljavnosti) pogodbe, ki je zapisana v obliki izvršilnega naslova, ali celo ugotavljanju morebitnega neobstoja pogodbe.

Navedeno ne pomeni, da je dolžnik brez učinkovitega pravnega varstva. In prav tega se je pritožnik že poslužil, ko je vložil tožbo za ugotovitev ničnosti pogodbe, v tem postopku pa tudi že predlog za odlog izvršbe, o katerem bo sodišče prve stopnje še odločalo. Sodišče prve stopnje bo zato moralo v nadaljevanju presoditi, ali so podani pogoji za odlog izvršbe ob upoštevanju razlage Direktive 93/13 na nacionalno pravo, kot jo je dalo SEU. Odlog izvršbe pa je dopusten tudi na podlagi splošnih določb ZIZ. Če bo sodišče ugotovilo, da že klasični instituti odloga izvršbe zadoščajo za odlog izvršbe, se mu z vprašanjem nedopustnih pogodbenih pogojev (oziroma predpostavke le-teh: informacijska asimetrija, toksičnost kredita ...) ne bo niti treba ukvarjati.

Pravilna je tudi odločitev o stroških ugovornega postopka. Dolžnica je v ugovoru podala zelo vsebinske ugovorne razloge. Ugovarjala je ničnost kreditne pogodbe zaradi nepoštenih pogodbenih pogojev, ničnost zaradi oderuštva, zatrjevala, da je upnica razdrla pogodbo, da celo ni uresničen pogoj za izvršbo, opozorila na odločbo višjega sodišča. Upnica je stranka postopka, ima pravico, da na pravno pomembne pritožbene navedbe odgovori, opozori na dejstva, poda lastno materialnopravno prepričanje in tako skuša (tako kot prej dolžnica) vplivati na odločitev sodišča. To je zlasti pomembno pred sodiščem prve stopnje. Zato so bili stroški, ki jih je imela upnica z odgovorom, potrebni stroški.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom: I) zavrnilo dolžničin ugovor proti sklepu o izvršbi; II) dolžnici naložilo, da upnici plača stroške postopka v znesku 1.045,29 EUR s pripadki.

2. Dolžnica se je pritožila proti sklepu. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep in sklep o izvršbi razveljavi, predlog za izvršbo zavrne ter odloči o stroških postopka. Uveljavlja vse pritožbene razloge.

3. Upnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločitev temeljito in pravilno obrazložilo. Ker se z nosilnimi razlogi sodišča prve stopnje strinja, jih po nepotrebnem ne ponavlja, v nadaljevanju pa odgovarja na bistvene sklope pritožbenih navedb.

6. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi izdalo na podlagi izvršilnega naslova, to je neposredno izvršljivega notarskega zapisa SV 20/2008 z dne 30. 1. 2008 (2. točka 17. člena ZIZ). Ta vsebuje poleg Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z ustanovitvijo hipoteke tudi Kreditno pogodbo. Kreditna pogodba z dne 24. 1. 2008 in Splošni pogoji za kreditiranje fizičnih oseb z valutno klavzulo so del notarskega zapisa (stran 2 notarskega zapisa). S kreditno pogodbo se je pritožnica kot soplačnica zavezala, da bo upnici vrnila kredit pod tam določenimi pogoji. Kreditna pogodba glasi na terjatev v tuji valuti (CHF) z rokom zapadlosti posameznih obrokov, kot je določeno v kreditni pogodbi (5. člen). Upnica je zaradi nerednega plačila odstopila od pogodbe in zahtevala plačilo celotne obveznosti. To upravičenje sta stranki pogodbeno dogovorili (9. člen kreditne pogodbe).

7. Bistvo pritožbe, ki želi prikazati kreditno pogodbo za nično, je v tem, da upnica ni spoštovala direktive in zakona, ki varujeta potrošnika pred sklepanjem pogodb z nedovoljenimi pogodbenimi pogoji. Varstvo pritožnice kot potrošnice ni bilo zadostno, celo več, upnica je določene informacije pridržale zase (na splošno zatrjuje kršitev pojasnilne dolžnosti o valutnem tveganju). Zatrjuje, da je pogodba nična, ker vsebuje nedovoljene pogodbene pogoje v smislu Direktive Sveta 93/13/EGS o nedovoljenih potrošniških pogojih – v nadaljevanju: Direktiva 93/13. Zato notarski zapis ni izvršilni naslov, sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo.

8. Višje sodišče tudi tokrat (o podobni pritožbi pritožnice je v drugi zadevi odločilo s sklepom II Ip 2195/2019) na pritožbena izvajanja, da je treba tudi v izvršilnem postopku presojati ničnost notarskega zapisa in ničnost kreditne pogodbe, vsebovane v neposredno izvršljivem notarskem zapisu, odgovarja, da za ugotavljanje ničnosti kreditne pogodbe v izvršilnem postopku ni podlage v 55. členu ZIZ. O tem vprašanju je sodna praksa ustaljena.1 Sicer pa sodišče odloča na podlagi ustave in zakona ter ni vezano na posamezne odločitve višjega sodišča. S tem je višje sodišče odgovorilo na tisti del pritožbenih navedb, ki se nanaša na sprejeti odločitvi Višjega sodišča v Mariboru.

9. Pritožnica v pritožbi citira prakso SEU (npr. C- 407/18, C- 49/14, C-167/17). SEU je s sodbo C- 407/18 dalo razlago Direktive 93/13 na slovensko pravo (upoštevajo tudi razloge v C-470/12). Iz te izhaja, da so morebitni nepošteni pogodbeni pogoji, ki so vsebovani v kreditnih pogodbah, ki so sestavljene v obliki neposredno izvršljivih notarskih zapisov, sicer v izvršbi upoštevni, nanje mora izvršilno sodišče paziti na predlog ali po uradni dolžnosti tako da odloži izvršbo, če presodi, da potrošniška pogodba, vsebovana v neposredno izvršljivem notarskem zapisu, vsebuje nedovoljene pogodbene pogoje.

10. Višje sodišče je že zgoraj povedalo, da se ne strinja s stališči, povzetimi v pritožbi, da mora izvršilno sodišče samo odločati o vprašanju ničnosti pogodbe. Drži pritožbeno stališče, da neposredno izvršljiv notarski zapis ni rezultat sodnega postopka, zato je treba zagotoviti možnost presoje nedovoljenih pogodbenih pogojev, vendar višje sodišče meni, da zato še ni pravilno stališče, da bo o ničnosti pogodbe zaradi nepoštenih pogodbenih pogojev odločalo izvršilno sodišče kot o predhodnem vprašanju, ko odloča o ugovoru zoper sklep o izvršbi, in posledično izvršbo pravnomočno ustavilo. Izvršilni postopek ni namenjen ukinjanju izvršilnega naslova, ugotovitvi ničnosti (neveljavnosti) pogodbe, ki je zapisana v obliki izvršilnega naslova, ali celo ugotavljanju morebitnega neobstoja pogodbe. Povedano drugače: izvršilno sodišče po slovenskem pravu ni pristojno presojati materialnopravne pravilnosti izvršilnega naslova, četudi je to neposredno izvršljiv notarski zapis, in upniku z učinkom pravnomočnosti trajno odreči pravico do izvršbe na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa. To pa ne pomeni, da je dolžnik brez učinkovitega pravnega varstva. Višje sodišče se ne strinja s pritožbeno navedbo, da je v slovenskem pravu odlog izvršbe neučinkovit (glej razloge v 12. točki). In prav tega se je pritožnica že poslužila, ko je vložila tožbo za ugotovitev ničnosti pogodbe (pritožbena navedba v opombi št. 1), v tem postopku pa predlagala odlog izvršbe. Pritožnica vztraja, da o tem razpravljata dve sodišči: izvršilno sodišče v okviru odločanja o ugovoru proti sklepu o izvršbi (o ugovoru ničnosti kreditne pogodbe, skritim pod plašč predhodnega vprašanja – prim. v opombi citirano odločbo VSRS) in pravdno sodišče po tožbi za ugotovitev ničnosti pogodbe, sklenjene v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Tako pričakovanje nima podlage niti v zakonu niti v omenjeni odločbi SEU. Višje sodišče opozarja tudi na sodno prakso v stečajnih postopkih, ko se v postopkih, uvedenih na upnikov predlog, odloča o obstoju procesne predpostavka obstoja terjatve (231. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP). Tako so bila glede podobnega pravnega vprašanja že zavzeta stališča, da se pravila ZPP v stečajnem postopku uporabljajo smiselno,2 zato zadošča da je pravno varstvo pritožnika zagotovljeno že v tekočem pravdnem postopku (prim. sklep VSL, Cst 179/2018, glede ugovora neveljavnosti (ničnosti) neposredno izvršljivega notarskega zapisa, in sklep VSL, Cst 217/2019, glede ugotavljanja procesne predpostavke obstoja terjatve, zlasti razloge v 10. točki obrazložitve).

11. Ni torej v nasprotju z direktivo, da se o vprašanju ničnosti odloča v pravdnem postopku. Izločanje ugovorov nepoštenih pogodbenih pogojev v ločeni postopek tudi po praksi SEU ni nedopustno (primerjaj sodbi C-415/11, sklepa C-537/12 in C-116/13), potrošniku je treba zagotoviti le učinkovito varstvo v izvršbi, to pa je takšno varstvo, da ne bo tekoča pravda za ugotovitev ničnosti zaman (C-407/18). Temu je namenjen (povedano drugače: zadošča) odlog izvršbe.

12. Sodišče prve stopnje z izpodbijano odločbo ni presojalo, ali je treba izvršbo odložiti. To bo moralo storiti v nadaljevanju. V tem okviru je pomembno, da je pritožnica že vložila tožbo za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, sklenjene v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, v tem izvršilnem postopku pa je iz tega razloga že predlagala odlog izvršbe. Sodišče prve stopnje bo zato moralo v nadaljevanju presoditi, ali so podani pogoji za odlog izvršbe ob upoštevanju razlage Direktive 93/13 na nacionalno pravo, kot jo je dalo SEU. Odlog izvršbe pa je dopusten tudi na podlagi splošnih določb 71. člena ZIZ. Če bo sodišče ugotovilo, da že klasični instituti odloga izvršbe (5. točka 71. člena ZIZ) zadoščajo za odlog izvršbe, se mu z vprašanjem nedopustnih pogodbenih pogojev (oziroma predpostavke le-teh: informacijska asimetrija, toksičnost kredita...) ne bo niti treba ukvarjati.

13. Pravilna je tudi odločitev o stroških ugovornega postopka. Dolžnica je v ugovoru z dne 17. 1. 2019 podala zelo vsebinske ugovorne razloge. Ugovarjala je ničnost kreditne pogodbe zaradi nepoštenih pogodbenih pogojev, ničnost zaradi oderuštva, zatrjevala, da je upnica razdrla pogodbo (111. člen OZ), da celo ni uresničen pogoj za izvršbo (v smislu 26. člena ZIZ), opozorila na odločbo VSM I Ip 289/2017 z dne 14. 6. 2017. Upnica je stranka postopka, ima pravico, da na pravno pomembne pritožbene navedbe odgovori, opozori na dejstva, poda lastno materialnopravno prepričanje in tako skuša (tako kot prej dolžnica) vplivati na odločitev sodišča. To je zlasti pomembno pred sodiščem prve stopnje. Zato so bili stroški, ki jih je imela upnica z odgovorom, potrebni stroški v smislu petega odstavka 38. člena ZIZ.

14. Višje sodišče je odgovorilo na tiste pritožbene navedbe, za katere je presodilo, da so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani pritožbeni razlogi, na katere je višje sodišče pazilo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZIZ), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na petem in šestem odstavku 38. člena ZIZ. Upnica je na pritožbo na kratko odgovorila. V odgovoru je v bistvenem le pritrdila izpodbijani odločitvi in opozorila na odločbo VSL I Ip 2195/2019. S tem ni bistveno prispevala k odločitvi višjega sodišča, zato krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

1 Prim. sodbo VSRS, II Ips 1109/2008, glede zatrjevane ničnosti sodne poravnave kot predhodnega vprašanja, in sklep VSRS, II Ips 858/2006, glede stičnih točk med sodno poravnavo in neposredno izvršljivim notarskim zapisom; od odločb višjih sodišče npr. sklep VSL, II Ips 2629/2017, sklep VSL, I Ip 1561/2018, sklep VSK, I Ip 20/2018; po odločbi ESČP v zadevi Kuhar pa VSL sklep I Ip1081/2019 in VSL sklep II Ip 2195/2019. 2 Prim. prvi odstavek 121. člena ZFPPIPP in 15. člen ZIZ.