Jedro

Ugodilna odločba o ustavni pritožbi spremeni pravno stanje le glede vlagatelja ustavne pritožbe in le v določeni upravni zadevi. Vlagatelj vloge se ne more sklicevati na novo pravno stanje, če se odločba o ustavni pritožbi ne nanaša prav nanj in na isto upravno zadevo. Če se tudi dejansko stanje ni spremenilo in je bilo o isti upravni stvari že pravnomočno odločeno, se takšna vloga zavrže.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 29. 1. 2004. S to odločbo je tožena stranka na podlagi 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 80/99 in naslednji) zavrgla tožnikovo vlogo z dne 12. 3. 2002 za ugotovitev državljanstva Republike Slovenije. Zavrgla jo je zato, ker je bila 6. 10. 1993 že izdana odločba, da se tožnik po predpisih, ki so veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu RS, ni štel za jugoslovanskega državljana, odločba z dne 6. 10. 1993 pa je postala pravnomočna.

Prvostopenjsko sodišče je navedlo, da tožnik niti ni obrazložil konkretnih dejanskih okoliščin, ki bi kazale na spremenjeno dejansko stanje v konkretnem primeru zaradi sprejema odločbe Ustavnega sodišča RS o ustavni pritožbi s št. Up-461/01-7. Iz vsebine citirane odločbe ne izhaja, da bi se nanašala na tožnika. Tožnik pa v tožbi tudi v zvezi s trditvijo o spremenjenem pravnem stanju v obravnavani zadevi ni ničesar konkretno navedel. Zakon o ustavnem sodišču (ZUstS; Ur. l. RS, št. 15/94) določa v 43. do 48. členu ZUstS drugačne pravne posledice v primeru izdaje odločbe o oceni ustavnosti in zakonitosti predpisov in splošnih aktov, kot jih določajo 50. do 60. člen ZUstS za odločitev o ustavni pritožbi. Če je izdana odločba o ustavni pritožbi, ima to učinek le na posamični akt, ki je bil predmet presoje. Tožnik pa niti ne trdi, da bi se citirana odločba Ustavnega sodišča nanašala nanj oziroma na obravnavano sporno zadevo. Za tožnikovo mnenje, da se je zaradi odločbe o ustavni pritožbi s št. Up-461/01-7 spremenilo pravno stanje, torej ni pravne podlage v določbah ZUstS.

Tožnik v tožbi meni, da prvostopenjska odločba z dne 6. 10. 1993 o ugotovitvi državljanskega statusa ni postala materialno pravnomočna. S tem je smiselno uveljavljal kršitev 129. člena ZUP. Na temelju 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP je mogoče (novo) zahtevo zavreči, kadar je o zadevi že materialno ali formalno pravnomočno odločeno. Zavrženje na podlagi formalno pravnomočne odločbe je mogoče le, če se dejansko stanje ali pravna podlaga nista spremenila. Takšen pogoj pri materialno pravnomočnih odločbah ni določen. To pomeni, da glede materialno pravnomočno odločene upravne zadeve, razen ob pogojih, ki jih zakon določa za izredna pravna sredstva, ni mogoče uspešno zahtevati ponovnega upravnega odločanja niti v primeru spremenjenega dejanskega stanja, niti v primeru spremenjene pravne podlage.

Tožnik se v pritožbi ne strinja z deli obrazložitve, v katerih je prvostopenjsko sodišče menilo, da naj bi bilo citiranje odločitev Ustavnega sodišča RS presplošno in neizkazano, da se te odločbe ne nanašajo na tožnika in da tudi sicer odločitve Ustavnega sodišča RS niso formalni pravni vir. To naj bi pomenilo kršitev 2., 22. in 14. člena Ustave RS. Upravno sodišče naj bi tudi zavzelo nepravilno stališče, da ne gre za spremenjeno dejansko stanje, saj je tožnik zatrjeval, da gre za bistveno spremenjeno pravno stanje. Upravno sodišče naj bi tudi nepravilno razlagalo nastop pravnomočnosti pri odločbah, pri katerih gre za ureditev statusnih vprašanj. Odklonitvene in zavrnitvene odločbe ne postanejo materialno pravnomočne, zato v konkretni zadevi zavrženje v upravnem postopku ni bilo dopustno. Odločitev pa je nepravilna tudi zato, ker predpostavlja, da je bil tožnikov oče nemške narodnosti in da ni bil državljan RS.

Ker je s 1.1.2007 začel veljati in se uporabljati ZUS-1, je bilo treba s tožnikovo pritožbo, ki je bila vložena v letu 2004, ravnati po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1. Skladno s to določbo se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, še naprej obravnavajo kot pritožbe po določbah ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1 in v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Ker v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje vložene pritožbe kot pritožbe po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1, jo Vrhovno sodišče RS obravnava kot revizijo. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1. 1. 2007. Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo le v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

V obravnavani zadevi je treba presoditi le, ali je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo, da je sklep drugostopenjskega upravnega organa o zavrženju vloge tožeče stranke pravilen. Predmet tega spora torej ni niti ugotavljanje narodnosti tožnikovega očeta, niti njegovo državljanstvo, niti domnevna diskriminacija. Ker revidentovi razlogi, ki se nanašajo na navedeno, niso v povezavi s predmetom spora, jih Vrhovno sodišče RS ne presoja.

V zadevi s št. Up-461/01 je Ustavno sodišče RS odločalo o ustavni pritožbi. Navedena odločba Ustavnega sodišča se je namreč nanašala na postopke, v katerih se je ugotavljalo državljanstvo denacionalizacijskega upravičenca na temelju 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen; Ur. l. RS, št. 27/1991-I in naslednji). Upravni postopek, glede katerega je tožnik vložil tožbo, pa se je nanašal na ugotovitev državljanstva po 29. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I). Na ugotovitev državljanstva po 3. odstavku 63. člena ZDen se že zato ni mogel nanašati, ker je vlogo za ugotovitev državljanstva vložil tožnik sam, in ne organ (3. odstavek 63., 54. in 56. člen ZDen). Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije se torej ni nanašala na zadevo z enakim pravnim stanjem.

Ustavno sodišče je z odločbo št. Up-461/01 razveljavilo natančno navedeno sodbo Vrhovnega sodišča in odpravilo dve upravni odločbi. Odločbo je izdalo na temelju 1. odstavka 59. člena ZUstS, kar je vse razvidno neposredno iz odločbe same. Učinke odločbe o ustavni pritožbi opredeljuje 59. člen ZUstS. Prvi odstavek 59. člena ZUstS jasno določa, da ima odločba Ustavnega sodišča vpliv le na veljavnost posamičnega akta, ki je bil predmet presoje. Določba 2. odstavka 59. člena ZUstS sicer omogoča preizkus ustavnosti predpisa, na temelju katerega je bil izdan posamični akt ob priložnosti odločanja o ustavni pritožbi. Te določbe pa Ustavno sodišče RS v navedenem primeru ni uporabilo. Prav pri ugodilnih odločbah o ustavni pritožbi, in tako tudi pri navedenem primeru, se torej pravno stanje spremeni le glede vlagatelja ustavne pritožbe. Pravni položaj vseh ostalih oseb ostane enak celo, če se ostale osebe nahajajo v bistveno enakem dejanskem in pravnem položaju kot vlagatelj ustavne pritožbe.

Tožnik ni niti trdil, da bi se odločba Ustavnega sodišča RS št. Up-461/01 nanašala na kakšno sodno odločbo, ki bi bila izdana v zvezi z odločbo z dne 6. 10. 1993. Pravno stanje glede tožnika se torej ni v ničemer spremenilo. Tožnik pa je tudi zgolj navedel, da se je spremenilo dejansko stanje, domnevnih sprememb pa ni nikoli opredelil. Glede na to je njegovo sklicevanje na odločbo ustavnega sodišča in na njegov spremenjen pravni položaj v tem upravnem sporu neupoštevno.

Če se odločba ne more več izpodbijati v upravnem sporu ali drugem sodnem postopku, postane formalno pravnomočna. V primeru, da se upravni spor ni niti začel, postane odločba formalno pravnomočna z iztekom roka za vložitev tožbe v upravnem sporu (Androjna/Kerševan, Upravno procesno pravo, Ljubljana 2006, str. 438). Posledice formalne pravnomočnosti zavrnilne odločbe so opredeljene v 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP. Upravni organ mora zavreči zahtevo, če je bila v isti zadevi izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje, na katerega se opira zahtevek, ni spremenilo. Ta določba ne izvzema niti odločb o pravnem položaju fizične osebe ("statusno vprašanje"), saj navedena zakonska določba takšne izjeme ne pozna. Ali je formalno pravnomočna zavrnilna odločba tudi materialno pravnomočna, pa za uporabo 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP ni pomembno. Upravno sodišče je torej v zadevi sami pravilno odločilo, saj se pravno in dejansko stanje po izdaji zavrnilne odločbe z dne 6. 10. 1993 nista spremenila. Ali postane odločba o pravnem položaju fizične osebe materialno pravnomočna ali ne, pa ni vprašanje, na katerega bi bilo treba odgovoriti v tej zadevi, saj na izid postopka nima vpliva.

Zakonske določbe so bile torej uporabljene pravilno in v okviru omejitev, ki jih postavlja Ustava Republike Slovenije. Revizijsko sodišče je zato zavrnilo revizijo, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (92. člen ZUS-1).