Jedro

V nasprotju z moralnimi pravili in zato nedovoljeno je razpolaganje strank, s katerim skušajo v pravdnem postopku doseči učinek, ki ga ne morejo doseči po materialnem pravu. V tej zadevi je pripoznava tožbenega zahtevka, da je tožnica lastnica celotne nepremičnine, pridobljene z delom med zakonsko zvezo, pomenila nedovoljen poskus izigravanja položaja toženčevega upnika.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Pravdni stranki sta zakonca, toženec je po navedbah v tožbi v priporu, po lastni izjavi pa že prestaja zaporno kazen. Tožnica je s tožbenim zahtevkom terjala ugotovitev, da je solastnica do 8/10 določene nepremičnine s stanovanjsko hišo, toženec pa do 2/10, ter da mora toženec izstaviti za zemljiškoknjižni vpis njene solastninske pravice sposobno listino, sicer bo tako listino nadomestila sodba. Toženec je v odgovoru na tožbo izjavil, da tožnici pripada vse zahtevano premoženje in da se zaradi njenega prispevka v njeno korist odpoveduje tudi 2/10, ki bi mu mogoče po zakonu pripadali. Tožnica je zato spremenila tožbo in zahtevala ugotovitev njene lastninske pravice na celotni nepremičnini ter izstavitev temu ustrezne zemljiškoknjižne listine. Sodišče je posumilo v veljavnost toženčevega razpolaganja, opravilo poizvedbe, presodilo, da gre za zlorabo pravic v škodo toženčevih upnikov, nato pa po izvedenem dokaznem postopku o zadevi meritorno odločilo tako, da je tožbenemu zahtevku delno ugodilo do 6/10, v presežku pa ga je zavrnilo.

Tožničino pritožbo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Številne zatrjevane procesne kršitve bo revizijsko sodišče povzelo v nadaljevanju te odločbe, ko bo hkrati nanje tudi odgovorilo. Glede presoje nedovoljenosti toženčevega razpolaganja v pomenu tretjega odstavka 3. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB3) tožnica zatrjuje tako nepravilnost kot nezakonitost. Sodišče je ugotovilo, da je proti tožencu v teku izvršilni postopek pri Okrajnem sodišču v Ajdovščini in navedlo, da tožnica ima pravni interes, da upniki ne posežejo v njeno premoženje, upniki pa imajo interes, da toženec ne odsvoji svojega dela premoženja. Po mnenju tožnice ne gre za nedopustnost razpolaganja, ker je imel upnik vse možnosti svojo terjatev zavarovati. Sodišči tako nedopustnosti nista obrazložili. Lahko bi sicer šteli, da gre za ravnanje proti moralnim pravilom, vendar tega nista rekli, če pa sta tako šteli, bi morali oceniti tudi ravnanje tožnice pri poplačilu dolgov toženčeve d.o.o.. Zato njenega ravnanja ni mogoče opredeliti kot nemoralnega, pa tudi ne kot ravnanja v nasprotju s prisilnimi predpisi. Taka napačna uporaba materialnega prava je tudi bistvena kršitev določb ZPP, v tem pogledu pa se zaradi neobrazloženosti sodb ne da preizkusiti. Tožnica zatrjuje še zmotno uporabo drugega odstavka 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR; Ur. l. RS, št. 69/2004-UPB1), saj je njen delež na skupnem premoženju večji zato, ker toženec po ustanovitvi d.o.o. leta 1994 ni več skrbel za družino, tožnica pa je vložila svoja sredstva v nakup strojev v vrednosti 75.000 DEM, sredstva iz italijanske pokojnine svoje matere pa v ureditev in dograditev nepremičnine.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Toženčevo izjavo, da tožnici priznava vse premoženje, ki ga zahteva, in še več, je prvostopenjsko sodišče štelo za pripoznavo tožbenega zahtevka, vendar tega razpolaganja ni priznalo, ker je ocenilo, da je nedovoljeno v pomenu tretjega odstavka 3. člena ZPP. V zvezi s tem je zmotna revizijska trditev tako glede nepravilne uporabe materialnega prava kot glede procesne kršitve. Sodišče ni navedlo le enega stavka, ki ga iztrgano iz celote povzema revizija. Navedlo je dejanske ugotovitve o tekočem izvršilnem postopku proti tožencu in tudi ocenilo, da gre v tej pravdi za zlorabo v škodo upnika. Njegovo presojo je mogoče preizkusiti, po oceni revizijskega sodišča pa je tudi materialnopravno pravilna.

V pravdnem postopku lahko stranke prosto razpolagajo z zahtevki, ki so jih postavile v postopku, vendar načelo dispozitivnosti ni absolutno, saj ima pomemben korektiv v dolžnosti sodišča, da ne prizna tistih razpolaganj strank, ki nasprotujejo prisilnim predpisom ali moralnim pravilom (3. člen ZPP).

Ali je poskus zlorabe pravic v škodo upnika dejanje, ki nasprotuje prisilnim predpisom ali moralnim pravilom, je odvisno od okoliščin vsakega konkretnega primera. V tej zadevi iz razlogov prvostopenjske sodbe in listin v spisu izhaja, da je Okrajno sodišče v Ajdovščini že 21.4.2000 izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki mu je dolžnik (sedanji toženec) ugovarjal 29.6.2000. Nato je bila v tej pravdni zadevi 16.8.2000 vložena tožba, toženec pa je z vlogo z dne 27.11.2000 pripoznal tožbeni zahtevek. O njegovem ugovoru v izvršilnem postopku je pritožbeno sodišče odločilo s sklepom z dne 18.12.2001, zaradi neuspešnosti dotakratne izvršbe pa je upnik predlagal kot dodatno izvršilno sredstvo še izvršbo na nepremičnino. Izvršilno sodišče je s sklepom z dne 23.4.2003 izvršbo nadaljevalo s tem izvršilnim sredstvom, po katerem se med drugim izvede tudi zaznamba sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, z njo pa pridobi upnik zastavno pravico na dolžnikovi nepremičnini. Če bi pravdno sodišče na podlagi toženčeve izjave z dne 27.11.2000 izdalo sodbo na podlagi pripoznave in jo vpisalo v zemljiško knjigo, upnik takega vpisa ne bi mogel doseči. Namen pravde zaradi ugotovitve deležev zakoncev na skupnem premoženju je urediti spor med strankama in pri skupnih nepremičninah doseči s sodno odločitvijo skladno zemljiškoknjižno stanje. Iz ravnanja obeh pravdnih strank v tej zadevi izhaja, da med njima ni bilo spora, saj je toženec vse tožničine trditve priznal in pripoznal tudi tožbeni zahtevek. Želeni cilj bi torej lahko pravdni stranki dosegli brez posredovanja sodišča tako, da bi v zahtevani obliki sklenili dogovor ali sporazum in predlagali zemljiškoknjižni vpis. Vendar bi v takem primeru upnik imel možnost izpodbijati toženčevo dejanje, ker bi bilo storjeno v njegovo škodo. Proti tožnici bi lahko vložil takoimenovano pavlijansko tožbo. Če bi sodišče izdalo sodbo na podlagi pripoznave in jo nato po uradni dolžnosti ali na predlog stranke vpisalo v zemljiško knjigo, upnik take ali podobne možnosti ne bi več imel. V obravnavani zadevi tudi prej povzeti datumski potek dogajanja v pravdnem in izvršilnem postopku potrjuje, da bi bil upnik izigran.

Res lahko stranka v procesu izkoristi vse svoje pravice, vendar zaradi varovanja svojih interesov. V skladu z načeli morale pa je, da nihče ne sme izkoriščati svoje pravice samo zato, da bi škodoval drugim. Zato mora stranka v procesu ravnati ne samo v skladu s prisilnimi predpisi, ampak tudi z moralnimi pravili. Namen prepovedi iz tretjega odstavka 3. člena ZPP je, da se stranki onemogoči učinek, ki ga ne more doseči po materialnem pravu. Za tako situacijo gre tudi v tej zadevi. Kljub drugačni možnosti za ureditev razmerja med strankama je tožnica vložila tožbo, toženec pa pripoznal tožbeni zahtevek. Zato je pravilna presoja obeh sodišč o nedovoljenem poskusu izigravanja upnikovega položaja, tako ravnanje pa je nemoralno. Pri tem tožničino ravnanje pri poplačilu kakega drugega upnika za presojo v tej zadevi ni pravno pomembno. Čeprav so primeri procesnih razpolaganj, ki so v nasprotju z moralnimi pravili, redki, pa se v literaturi omenja prav primer zlorabe položaja upnika (Triva, Dika: Građansko parnično procesno pravo, 7. izdaja, Zagreb 2004, stran 136). Za tako zlorabo je šlo tudi v zadevi II Ips 791/93 tega sodišča, ko ni bila upoštevana pripoznava tožbenega zahtevka o razvezi izročilne pogodbe, ker je bilo ugotovljeno, da stranki že prej sklenjenega sporazuma o razvezi iste pogodbe nista mogli vpisati v zemljiški knjigi zaradi že izdanega pravnomočnega sklepa o začasni odredbi s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnine.

Revizijsko sodišče pritrjuje materialnopravni presoji obeh sodišč glede višine tožničinega deleža na skupnem premoženju. V tem delu tožnica kljub prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP za utemeljevanje večjega deleža zatrjuje okoliščine, ki so ali v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami prvostopenjskega sodišča, ki so prestale preizkus tudi na pritožbeni stopnji, ali pa jih sploh ni v dejanski podlagi obeh sodb. Izrecna ugotovitev obeh sodišč je, da tožnica ni dokazala, da bi v skupno premoženje vlagala denar, ki naj bi ga dala njena mati, da pa tudi ni trdila, da naj bi ga dala samo njej. Trditve o njenih vlaganjih v stroje za toženčevo d.o.o. v višini 75.000 DEM nimajo podlage v dejanskih ugotovitvah. Pri opredelitvi, da sta pravdni stranki do leta 1994 enako prispevali k skupnemu premoženju, je sodišče upoštevalo prav tako tožničino izpoved, zaradi po tem obdobju večjega tožničinega prispevka pri skrbi za oba otroka ter družino in tožničinega prispevka pri poslovanju toženčeve d.o.o. in kasnejši poravnavi kredita, ki ga je najela ta firma, pa je njen delež na skupnem premoženju določilo v višini 6/10. Taka presoja je skladna z drugim odstavkom 59. člena ZZZDR, saj povzete dejanske ugotovitve ne omogočajo določitve večjega deleža. V postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do zatrjevanih procesnih kršitev. Nekatere od njih pomenijo v preobleki procesnih kršitev nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja. Gre za trditev o izostali oceni tožničine izpovedi v zvezi s kreditom pri SKB. Kljub temu revizijsko sodišče odgovarja, da je prvostopenjsko sodišče ta kredit upoštevalo (razlogi na tretji strani sodbe). Odgovor pritožbenega sodišča o nedovoljeni pritožbeni novoti je pravilen zato, ker je tožnica v pritožbi prvič zatrjevala, da je najela kredit prav za poplačilo terjatve, ki je predmet izvršilnega postopka. Na zatrjevano procesno kršitev drugega odstavka 7. člena ZPP je pravilno odgovorilo že pritožbeno sodišče. Zmotna je revizijska trditev, da prvostopenjsko sodišče ni opravilo poizvedb pri SKB in dodatnih poizvedb. Gre za poizvedbe pri Okrajnem sodišču v Sežani. Oboje je strankam predočilo na naslednjem naroku in tudi ocenilo v razlogih sodbe. Pri zaključku, komu naj bi mati dala denar, ne gre za "protispisnost", temveč spet za nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja.

Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno tožničino revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.