Jedro

Ker niti v izreku, niti v obrazložitvi izpodbijane pravnomočne sodbe ob navajanju pravne opredelitve iz 14. člena uredbe o vojaških sodiščih ni omenjeno, katera izmed oblik kaznivega dejanja, ki so bile predpisane s to določbo, naj bi bila v tem primeru izražena, ne izhaja noben znak kaznivega dejanja po 14. členu te uredbe.

Izrek

Zahtevi Javnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba Vojaškega sodišča ljubljanskega vojnega področja spremeni tako, da se obs. iz razloga po 1. točki 350. člena ZKP oprosti obtožbe, da je bil podpredsednik glavne protikomunistične akcije, da je svetoval delavcem naj bodo lojalni proti okupatorju, ter da je ob neki priliki dejal zaupniku OF, da ne bo podpiral one, ki bi ga razvrstili, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje po 14. členu uredbe o vojaških sodiščih.

Obrazložitev

S pravnomočno sodbo navedeno v uvodu je bil obt. obsojen zaradi kaznivega dejanja po 14. členu uredbe o vojaških sodiščih na kazen zaplembe imovine do 75 % vrednosti, na kazen izgube aktivne in pasivne volilne pravice in izgube pravice do odvzema vodilnih funkcij v društvenih organizacijah, oboje za dobo 5 let. S sklepom Vojaškega sodišča ljubljanskega vojnega območja je bila sodba popravljena v odločbi o kazni tako, da se obsojencu izreče kazen zaplembe celokupne obsojenčeve imovine, izvzemši one imovine, ki je po občih roditeljskih predpisih potrebna za nujno vzdrževanje obsojenca in oseb, ki jih je dolžan vzdrževati.

Javni tožilec Republike Slovenije je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja, da dejanje, opisano v izreku sodbe, nima znakov kaznivega dejanja iz 14. člena uredbe o vojaških sodiščih, zaradi česar je podana kršitev, kakršna je predvidena v 1. točki 365. člena ZKP. Predlaga, naj se pravnomočna sodba spremeni tako, da se obsojenec oprosti obtožbe za kaznivo dejanje po 14. členu uredbe o vojaških sodiščih.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Niti v izreku niti v obrazložitvi izpodbijane pravnomočne sodbe ob navajanju pravne opredelitve iz 14. člena uredbe o vojaških sodiščih ni omenjeno, katera izmed oblik kaznivega dejanja, ki so bile predpisane s to določbo, naj bi bila v tem primeru izražena. Senat vrhovnega sodišča je ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti spoznal, da iz dejanja, kakršno je opisano v izreku izpodbijane sodbe, sploh ne izhaja noben znak kaznivega dejanja iz navedene določbe. Zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno uveljavlja, da dejanj, opisanih v izreku sodbe, ni mogoče zanesljivo povezovati z znaki predpisanih kaznivih dejanj že zato, ker niso časovno opredeljena. Tako bi pri navedbi, da je bil obsojenec podpredsednik glavne protikomunistične akcije, moralo biti natančneje vsaj navedeno, da je to bil že po okupaciji, ne pa pred njo, ko pojem sovražnika še ni obstajal in tudi ni moglo obstajati sodelovanje s sovražnikom. Kolikor pa se je ob sklicevanju na tako funkcijo hotelo prikazati obsojenca kot organizatorja nekih formacij v službi sovražnika je treba pripomniti, da je bilo predpisano kot kaznivo dejanje le pripadništvo, organiziranje ali pomoč oboroženim formacijam v službi sovražnika, oboroženost pa se v izreku ne omenja. Če se ob nadaljnji navedbi v izreku pravnomočne sodbe, da je obsojenec svetoval delavcem, da naj bodo lojalni proti okupatorju, upoštevajo navedbe v obrazložitvi, da se je to svetovanje nanašalo na nadaljevanje gospodarske dejavnosti njegovega podjetja, katera naj bi tudi bila v veliki meri v prid domačemu prebivalstvu in OF, potem seveda tudi v tem delu ne more biti zajeta nobena oblika sodelovanja s sovražnikom. In končno tudi to, da je obsojenec ob neki priliki dejal zaupniku OF, da ne bo podpiral one, ki bi ga razvrstili, ni videti nobenih znakov kaznivega dejanja. Ne glede na obsojenčev zagovor, da je tako govoril nekemu zaupniku zato, ker pač vanj ni imel zaupanja, čeprav je sicer osvobodilno gibanje podpiral, navedene njegove besede ni mogoče ocenjevati drugače kot golo izražanje osebne opredelitve, le-to pa ne more biti sestavina nobenega kaznivega dejanja.

Glede na to, da zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno ugotavlja, da dejanje opisano v izreku, ni kaznivo dejanje, ji je bilo treba v skladu z določbo 1. odstavka 422. člena ZKP ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se obsojenec iz razloga po 1. točki 350. člena ZKP oprosti obtožbe.