Jedro

Jedro

Jedro

Jedro

Okvir prošnje za mednarodno zaščito je tako v rokah prosilca. Ocena toženke, da tožnik ni zatrjeval dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi njegove pripadnosti določeni rasi/etnični skupini, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, niti resne škode oz. da je zatrjeval dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, je pravilna. Tožnik je zatrjeval le zdravstvene težave (v tožbi navaja, da je dejansko invalid) in slabe ekonomske razmere v državi.

Okvir prošnje za mednarodno zaščito je tako v rokah prosilca. Ocena toženke, da tožnik ni zatrjeval dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi njegove pripadnosti določeni rasi/etnični skupini, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, niti resne škode oz. da je zatrjeval dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, je pravilna. Tožnik je zatrjeval le zdravstvene težave (v tožbi navaja, da je dejansko invalid) in slabe ekonomske razmere v državi.

Okvir prošnje za mednarodno zaščito je tako v rokah prosilca. Ocena toženke, da tožnik ni zatrjeval dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi njegove pripadnosti določeni rasi/etnični skupini, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, niti resne škode oz. da je zatrjeval dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, je pravilna. Tožnik je zatrjeval le zdravstvene težave (v tožbi navaja, da je dejansko invalid) in slabe ekonomske razmere v državi.

Okvir prošnje za mednarodno zaščito je tako v rokah prosilca. Ocena toženke, da tožnik ni zatrjeval dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi njegove pripadnosti določeni rasi/etnični skupini, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, niti resne škode oz. da je zatrjeval dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, je pravilna. Tožnik je zatrjeval le zdravstvene težave (v tožbi navaja, da je dejansko invalid) in slabe ekonomske razmere v državi.

Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.

Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.

Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.

Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.

Izrek

Izrek

Izrek

Izrek

Tožba se zavrne.

Tožba se zavrne.

Tožba se zavrne.

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Obrazložitev

Obrazložitev

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

Izpodbijana odločba

Izpodbijana odločba

Izpodbijana odločba

1.Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena, v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Ugotovila je, da z dnem izvršljivosti 1. točke izreka postane bivanje tožnika v Republiki Sloveniji nezakonito (2. točka izreka). Določila mu je 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter območje držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (3. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, se ga bo s teh območij odstranilo v Republiko Alžirijo (4. točka izreka). Hkrati mu je za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (5. točka izreka). Odločila je še, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (6. točka izreka).

1.Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi pete alineije prvega odstavka 49. člena, v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Ugotovila je, da z dnem izvršljivosti 1. točke izreka postane bivanje tožnika v Republiki Sloveniji nezakonito (2. točka izreka). Določila mu je 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter območje držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (3. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, se ga bo s teh območij odstranilo v Republiko Alžirijo (4. točka izreka). Hkrati mu je za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (5. točka izreka). Odločila je še, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (6. točka izreka).

1.Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena, v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Ugotovila je, da z dnem izvršljivosti 1. točke izreka postane bivanje tožnika v Republiki Sloveniji nezakonito (2. točka izreka). Določila mu je 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter območje držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (3. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, se ga bo s teh območij odstranilo v Republiko Alžirijo (4. točka izreka). Hkrati mu je za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (5. točka izreka). Odločila je še, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (6. točka izreka).

1.Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena, v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Ugotovila je, da z dnem izvršljivosti 1. točke izreka postane bivanje tožnika v Republiki Sloveniji nezakonito (2. točka izreka). Določila mu je 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter območje držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (3. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, se ga bo s teh območij odstranilo v Republiko Alžirijo (4. točka izreka). Hkrati mu je za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (5. točka izreka). Odločila je še, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (6. točka izreka).

2.Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik 15. 11. 2024 pri toženki vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Ob tem za ugotavljanje istovetnosti ni predložil nobenega originalnega osebnega dokumenta. Toženka mu je verjela, da prihaja iz Alžirije in da je državljan te države, saj izjav o državljanstvu v postopku nikoli ni spreminjal. Ob vložitvi prošnje je navedel, da je arabske narodnosti in muslimanske veroizpovedi, delal je kot električar. Vojaškega roka ni služil zaradi težav s hrbtenico, ni član politične stranke ali organizacije, nikoli ni prestajal zaporne kazni, je samski in ni bil nikoli poročen. Alžirijo je zapustil novembra 2019 in odšel v Republiko Turčijo, kjer je ostal eno leto. Nato je bil tri leta v Helenski republiki in zatem preko Severne Makedonije, Kosova, Črne gore, Bosne in Hercegovine in Republike Hrvaške 14. 11. 2024 ilegalno vstopil v Slovenijo.

2.Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik 15. 11. 2024 pri toženki vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Ob tem za ugotavljanje istovetnosti ni predložil nobenega originalnega osebnega dokumenta. Toženka mu je verjela, da prihaja iz Alžirije in da je državljan te države, saj izjav o državljanstvu v postopku nikoli ni spreminjal. Ob vložitvi prošnje je navedel, da je arabske narodnosti in muslimanske veroizpovedi, delal je kot električar. Vojaškega roka ni služil zaradi težav s hrbtenico, ni član politične stranke ali organizacije, nikoli ni prestajal zaporne kazni, je samski in ni bil nikoli poročen. Alžirijo je zapustil novembra 2019 in odšel v Republiko Turčijo, kjer je ostal eno leto. Nato je bil tri leta v Helenski republiki in zatem preko Severne Makedonije, Kosova, Črne gore, Bosne in Hercegovine in Republike Hrvaške 14. 11. 2024 ilegalno vstopil v Slovenijo.

2.Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik 15. 11. 2024 pri toženki vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Ob tem za ugotavljanje istovetnosti ni predložil nobenega originalnega osebnega dokumenta. Toženka mu je verjela, da prihaja iz Alžirije in da je državljan te države, saj izjav o državljanstvu v postopku nikoli ni spreminjal. Ob vložitvi prošnje je navedel, da je arabske narodnosti in muslimanske veroizpovedi, delal je kot električar. Vojaškega roka ni služil zaradi težav s hrbtenico, ni član politične stranke ali organizacije, nikoli ni prestajal zaporne kazni, je samski in ni bil nikoli poročen. Alžirijo je zapustil novembra 2019 in odšel v Republiko Turčijo, kjer je ostal eno leto. Nato je bil tri leta v Helenski republiki in zatem preko Severne Makedonije, Kosova, Črne gore, Bosne in Hercegovine in Republike Hrvaške 14. 11. 2024 ilegalno vstopil v Slovenijo.

2.Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik 15. 11. 2024 pri toženki vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Ob tem za ugotavljanje istovetnosti ni predložil nobenega originalnega osebnega dokumenta. Toženka mu je verjela, da prihaja iz Alžirije in da je državljan te države, saj izjav o državljanstvu v postopku nikoli ni spreminjal. Ob vložitvi prošnje je navedel, da je arabske narodnosti in muslimanske veroizpovedi, delal je kot električar. Vojaškega roka ni služil zaradi težav s hrbtenico, ni član politične stranke ali organizacije, nikoli ni prestajal zaporne kazni, je samski in ni bil nikoli poročen. Alžirijo je zapustil novembra 2019 in odšel v Republiko Turčijo, kjer je ostal eno leto. Nato je bil tri leta v Helenski republiki in zatem preko Severne Makedonije, Kosova, Črne gore, Bosne in Hercegovine in Republike Hrvaške 14. 11. 2024 ilegalno vstopil v Slovenijo.

3.Uradna oseba toženke je z njim opravila osebni razgovor. Tožnik je opisal družinske razmere v izvorni državi, kje vse je bil zaposlen oz. katera dela je opravljal. Povedal je, da je v Evropo prišel zaradi svojega zdravstvenega stanja oz. zaradi svojih težav s hrbtenico. Bolezen zlasti po 40 letu povzroča težave tudi pri dihanju. V Evropi bi lahko našel pravo zdravstveno oskrbo, saj je tu medicina bolj napredna. Ciljni državi sta bili Nemčija ali Francija, ki imata visok standard glede zdravstva. Tam je najprej hotel opraviti operacijo, vendar se zaveda, da je zdaj zanjo prepozno. Povedal je še, da ni bilo konkretnega dogodka, zaradi katerega je zapustil državo. Tudi ogrožen tam ni bil. Glede slabega ekonomskega stanja, ki ga je navedel ob podaji prošnje, je pojasnil, da je s tem mislil, da je ekonomsko stanje doma slabo. Njegov oče prejema 80 EUR pokojnine na mesec, zato mora delati, da mu pomaga. Takšna je situacija večine moških, ki prihajajo iz Alžirije. Povedal je še, da se ne more preseliti znotraj Alžirije. Če bi v katerem od drugih delov Alžirije našel podobno delo, kot ga je imel leta 2017, bi ostal tam. Takrat je imel več ugodnosti. Hotel je, da mu zvišajo mesečno plačo na 200 EUR, vendar mu niso ugodili, zato ga je opustil. Če bi ga deportirali v Alžirijo, bi ga lahko obsodili na 5 let zapora zaradi ilegalnega migriranja, razen če bi imel urejeno dovoljenje za prebivanje v Sloveniji ali katerikoli evropski državi.

3.Uradna oseba toženke je z njim opravila osebni razgovor. Tožnik je opisal družinske razmere v izvorni državi, kje vse je bil zaposlen oz. katera dela je opravljal. Povedal je, da je v Evropo prišel zaradi svojega zdravstvenega stanja oz. zaradi svojih težav s hrbtenico. Bolezen zlasti po 40 letu povzroča težave tudi pri dihanju. V Evropi bi lahko našel pravo zdravstveno oskrbo, saj je tu medicina bolj napredna. Ciljni državi sta bili Nemčija ali Francija, ki imata visok standard glede zdravstva. Tam je najprej hotel opraviti operacijo, vendar se zaveda, da je zdaj zanjo prepozno. Povedal je še, da ni bilo konkretnega dogodka, zaradi katerega je zapustil državo. Tudi ogrožen tam ni bil. Glede slabega ekonomskega stanja, ki ga je navedel ob podaji prošnje, je pojasnil, da je s tem mislil, da je ekonomsko stanje doma slabo. Njegov oče prejema 80 EUR pokojnine na mesec, zato mora delati, da mu pomaga. Takšna je situacija večine moških, ki prihajajo iz Alžirije. Povedal je še, da se ne more preseliti znotraj Alžirije. Če bi v katerem od drugih delov Alžirije našel podobno delo, kot ga je imel leta 2017, bi ostal tam. Takrat je imel več ugodnosti. Hotel je, da mu zvišajo mesečno plačo na 200 EUR, vendar mu niso ugodili, zato ga je opustil. Če bi ga deportirali v Alžirijo, bi ga lahko obsodili na 5 let zapora zaradi ilegalnega migriranja, razen če bi imel urejeno dovoljenje za prebivanje v Sloveniji ali katerikoli evropski državi.

3.Uradna oseba toženke je z njim opravila osebni razgovor. Tožnik je opisal družinske razmere v izvorni državi, kje vse je bil zaposlen oz. katera dela je opravljal. Povedal je, da je v Evropo prišel zaradi svojega zdravstvenega stanja oz. zaradi svojih težav s hrbtenico. Bolezen zlasti po 40 letu povzroča težave tudi pri dihanju. V Evropi bi lahko našel pravo zdravstveno oskrbo, saj je tu medicina bolj napredna. Ciljni državi sta bili Nemčija ali Francija, ki imata visok standard glede zdravstva. Tam je najprej hotel opraviti operacijo, vendar se zaveda, da je zdaj zanjo prepozno. Povedal je še, da ni bilo konkretnega dogodka, zaradi katerega je zapustil državo. Tudi ogrožen tam ni bil. Glede slabega ekonomskega stanja, ki ga je navedel ob podaji prošnje, je pojasnil, da je s tem mislil, da je ekonomsko stanje doma slabo. Njegov oče prejema 80 EUR pokojnine na mesec, zato mora delati, da mu pomaga. Takšna je situacija večine moških, ki prihajajo iz Alžirije. Povedal je še, da se ne more preseliti znotraj Alžirije. Če bi v katerem od drugih delov Alžirije našel podobno delo, kot ga je imel leta 2017, bi ostal tam. Takrat je imel več ugodnosti. Hotel je, da mu zvišajo mesečno plačo na 200 EUR, vendar mu niso ugodili, zato ga je opustil. Če bi ga deportirali v Alžirijo, bi ga lahko obsodili na 5 let zapora zaradi ilegalnega migriranja, razen če bi imel urejeno dovoljenje za prebivanje v Sloveniji ali katerikoli evropski državi.

3.Uradna oseba toženke je z njim opravila osebni razgovor. Tožnik je opisal družinske razmere v izvorni državi, kje vse je bil zaposlen oz. katera dela je opravljal. Povedal je, da je v Evropo prišel zaradi svojega zdravstvenega stanja oz. zaradi svojih težav s hrbtenico. Bolezen zlasti po 40 letu povzroča težave tudi pri dihanju. V Evropi bi lahko našel pravo zdravstveno oskrbo, saj je tu medicina bolj napredna. Ciljni državi sta bili Nemčija ali Francija, ki imata visok standard glede zdravstva. Tam je najprej hotel opraviti operacijo, vendar se zaveda, da je zdaj zanjo prepozno. Povedal je še, da ni bilo konkretnega dogodka, zaradi katerega je zapustil državo. Tudi ogrožen tam ni bil. Glede slabega ekonomskega stanja, ki ga je navedel ob podaji prošnje, je pojasnil, da je s tem mislil, da je ekonomsko stanje doma slabo. Njegov oče prejema 80 EUR pokojnine na mesec, zato mora delati, da mu pomaga. Takšna je situacija večine moških, ki prihajajo iz Alžirije. Povedal je še, da se ne more preseliti znotraj Alžirije. Če bi v katerem od drugih delov Alžirije našel podobno delo, kot ga je imel leta 2017, bi ostal tam. Takrat je imel več ugodnosti. Hotel je, da mu zvišajo mesečno plačo na 200 EUR, vendar mu niso ugodili, zato ga je opustil. Če bi ga deportirali v Alžirijo, bi ga lahko obsodili na 5 let zapora zaradi ilegalnega migriranja, razen če bi imel urejeno dovoljenje za prebivanje v Sloveniji ali katerikoli evropski državi.

4.Toženka je po izvedenem postopku ugotovila, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z zdravstvenimi težavami oz. razlogi, ki so povezani s slabim ekonomskim stanjem. Ob upoštevanju 20. člena ZMZ-1, v povezavi s prvo alinejo 52. člena ZMZ-1 je prošnjo zato štela za očitno neutemeljeno. Po določbi prve alineje 52. člena ZMZ-1 se namreč prošnja šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. Kot pojasni toženka, institut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju slabega družinskega ali ekonomskega stanja posameznikov, ampak ugotavljanju in presojanju ogroženosti oseb, ki so, kot določa 20. člen ZMZ-1, preganjane zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja in pripadnosti določeni družbeni skupini ali razlogov resne škode. Tožnik takšnega preganjanja ali resne škode v svoji izvorni državi ni izkazal. Zdravstveni in ekonomski razlogi, ki jih je navajal, nimajo nobene povezave z razlogi, določenimi v Ženevski konvenciji in ZMZ-1. Prav tako slaba ekonomska situacija sama po sebi ne predstavlja razloga za priznanje subsidiarne zaščite. V konkretnem primeru na podlagi izjav tožnika ni mogoče zaključiti, da bi ga kdorkoli namerno onemogočal, kakor tudi ne, da bi bila njegova stiska rezultat kršenja človekovih pravic ali namernega uničenja njegove eksistence.

4.Toženka je po izvedenem postopku ugotovila, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z zdravstvenimi težavami oz. razlogi, ki so povezani s slabim ekonomskim stanjem. Ob upoštevanju 20. člena ZMZ-1, v povezavi s prvo alinejo 52. člena ZMZ-1 je prošnjo zato štela za očitno neutemeljeno. Po določbi prve alineje 52. člena ZMZ-1 se namreč prošnja šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. Kot pojasni toženka, institut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju slabega družinskega ali ekonomskega stanja posameznikov, ampak ugotavljanju in presojanju ogroženosti oseb, ki so, kot določa 20. člen ZMZ-1, preganjane zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja in pripadnosti določeni družbeni skupini ali razlogov resne škode. Tožnik takšnega preganjanja ali resne škode v svoji izvorni državi ni izkazal. Zdravstveni in ekonomski razlogi, ki jih je navajal, nimajo nobene povezave z razlogi, določenimi v Ženevski konvenciji in ZMZ-1. Prav tako slaba ekonomska situacija sama po sebi ne predstavlja razloga za priznanje subsidiarne zaščite. V konkretnem primeru na podlagi izjav tožnika ni mogoče zaključiti, da bi ga kdorkoli namerno onemogočal, kakor tudi ne, da bi bila njegova stiska rezultat kršenja človekovih pravic ali namernega uničenja njegove eksistence.

4.Toženka je po izvedenem postopku ugotovila, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z zdravstvenimi težavami oz. razlogi, ki so povezani s slabim ekonomskim stanjem. Ob upoštevanju 20. člena ZMZ-1, v povezavi s prvo alinejo 52. člena ZMZ-1 je prošnjo zato štela za očitno neutemeljeno. Po določbi prve alineje 52. člena ZMZ-1 se namreč prošnja šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. Kot pojasni toženka, institut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju slabega družinskega ali ekonomskega stanja posameznikov, ampak ugotavljanju in presojanju ogroženosti oseb, ki so, kot določa 20. člen ZMZ-1, preganjane zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja in pripadnosti določeni družbeni skupini ali razlogov resne škode. Tožnik takšnega preganjanja ali resne škode v svoji izvorni državi ni izkazal. Zdravstveni in ekonomski razlogi, ki jih je navajal, nimajo nobene povezave z razlogi, določenimi v Ženevski konvenciji in ZMZ-1. Prav tako slaba ekonomska situacija sama po sebi ne predstavlja razloga za priznanje subsidiarne zaščite. V konkretnem primeru na podlagi izjav tožnika ni mogoče zaključiti, da bi ga kdorkoli namerno onemogočal, kakor tudi ne, da bi bila njegova stiska rezultat kršenja človekovih pravic ali namernega uničenja njegove eksistence.

4.Toženka je po izvedenem postopku ugotovila, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z zdravstvenimi težavami oz. razlogi, ki so povezani s slabim ekonomskim stanjem. Ob upoštevanju 20. člena ZMZ-1, v povezavi s prvo alinejo 52. člena ZMZ-1 je prošnjo zato štela za očitno neutemeljeno. Po določbi prve alineje 52. člena ZMZ-1 se namreč prošnja šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. Kot pojasni toženka, institut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju slabega družinskega ali ekonomskega stanja posameznikov, ampak ugotavljanju in presojanju ogroženosti oseb, ki so, kot določa 20. člen ZMZ-1, preganjane zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja in pripadnosti določeni družbeni skupini ali razlogov resne škode. Tožnik takšnega preganjanja ali resne škode v svoji izvorni državi ni izkazal. Zdravstveni in ekonomski razlogi, ki jih je navajal, nimajo nobene povezave z razlogi, določenimi v Ženevski konvenciji in ZMZ-1. Prav tako slaba ekonomska situacija sama po sebi ne predstavlja razloga za priznanje subsidiarne zaščite. V konkretnem primeru na podlagi izjav tožnika ni mogoče zaključiti, da bi ga kdorkoli namerno onemogočal, kakor tudi ne, da bi bila njegova stiska rezultat kršenja človekovih pravic ali namernega uničenja njegove eksistence.

5.Toženka je še ugotovila, da tožnik prihaja iz Alžirije, to je iz države, ki jo je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Ur. I RS, št. 47/22) določila kot varno izvorno državo. ZMZ-1 določa, da se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če: ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prva alineja) in prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država (druga alineja).

5.Toženka je še ugotovila, da tožnik prihaja iz Alžirije, to je iz države, ki jo je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Ur. I RS, št. 47/22) določila kot varno izvorno državo. ZMZ-1 določa, da se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če: ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prva alineja) in prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država (druga alineja).

5.Toženka je še ugotovila, da tožnik prihaja iz Alžirije, to je iz države, ki jo je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Ur. I RS, št. 47/22) določila kot varno izvorno državo. ZMZ-1 določa, da se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če: ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prva alineja) in prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država (druga alineja).

5.Toženka je še ugotovila, da tožnik prihaja iz Alžirije, to je iz države, ki jo je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Ur. I RS, št. 47/22) določila kot varno izvorno državo. ZMZ-1 določa, da se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če: ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prva alineja) in prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država (druga alineja).

6.V navedbah tožnika ni najti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija zanj ni varna izvorna država. Tako so izpolnjeni pogoji, da se njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljena tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ- 1, saj prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1.

6.V navedbah tožnika ni najti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija zanj ni varna izvorna država. Tako so izpolnjeni pogoji, da se njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljena tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ- 1, saj prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1.

6.V navedbah tožnika ni najti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija zanj ni varna izvorna država. Tako so izpolnjeni pogoji, da se njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljena tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ- 1, saj prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1.

6.V navedbah tožnika ni najti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija zanj ni varna izvorna država. Tako so izpolnjeni pogoji, da se njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljena tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ- 1, saj prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1.

Tožba in pripravljalna vloga

Tožba in pripravljalna vloga

Tožba in pripravljalna vloga

Tožba in pripravljalna vloga

7.Tožnik na podlagi 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločbo izpodbija iz razlogov bistvene kršitve določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotno oz. nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču primarno predlaga, da naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek, podredno naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in mu prizna status begunca, še podredno pa, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in mu prizna pravico do subsidiarne zaščite.

7.Tožnik na podlagi 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločbo izpodbija iz razlogov bistvene kršitve določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotno oz. nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču primarno predlaga, da naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek, podredno naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in mu prizna status begunca, še podredno pa, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in mu prizna pravico do subsidiarne zaščite.

7.Tožnik na podlagi 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločbo izpodbija iz razlogov bistvene kršitve določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotno oz. nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču primarno predlaga, da naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek, podredno naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in mu prizna status begunca, še podredno pa, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in mu prizna pravico do subsidiarne zaščite.

7.Tožnik na podlagi 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločbo izpodbija iz razlogov bistvene kršitve določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotno oz. nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču primarno predlaga, da naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek, podredno naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in mu prizna status begunca, še podredno pa, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in mu prizna pravico do subsidiarne zaščite.

8.Toženka ni pravilno upoštevala njegovih navedb, da so razmere v njegovi izvorni državi takšne, da tam ne more živeti. Zaradi težav s hrbtenico (skolioza) je od otroštva prikrajšan. Zdravstvena oskrba v Alžiriji je slaba in zdravniki mu niso mogli pomagati. Predpisali so mu nošenje opornice, kar je privedlo do še hujših težav, to je deformacije hrbtenice ter poškodbe brade. Če bi ga operirali do 8 leta starosti, bi se njegovo zdravstveno stanje verjetno precej izboljšalo. Sedaj je za operacijo prepozno. Tveganje za nastanek trajne invalidnosti je namreč previsoko. Ker je praktično invalid, tudi ni dobil ustrezne zaposlitve. Poleg tega je bilo delo, ki ga je opravljal v Alžiriji, zelo slabo plačano. Pokrivalo ni niti najnujnejših izdatkov, zato ga je do odhoda preživljal oče, ki prejema nizko pokojnino. Ker se s starostjo njegove zdravstvene težave stopnjujejo, v Alžiriji pa ni ustrezne zdravstvene oskrbe, se je odločil za odhod iz države. Če bi ga deportirali nazaj v domovino, bi bil tam aretiran zaradi ilegalnega odhoda iz države. To je namreč kaznivo dejanje za katerega je zagrožena zaporna kazen v višini 5 let. Toženka tako ni upoštevala, da je bil zaradi zdravstvenih težav- invalidnosti žrtev neustreznega in slabega zdravstvenega sistema in možnosti za zaposlovanje invalidov v Alžiriji. Zato so v tem delu razlogi izpodbijane odločbe pomanjkljivi. Ker se je ne da preizkusiti, to predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. Toženka bi morala v izpodbijani odločbi navesti vse pomembne okoliščine in jih med seboj primerjati, ter v zvezi z obrazložitvijo odločbe upoštevati 214. člen ZUP, česar pa ni storila.

8.Toženka ni pravilno upoštevala njegovih navedb, da so razmere v njegovi izvorni državi takšne, da tam ne more živeti. Zaradi težav s hrbtenico (skolioza) je od otroštva prikrajšan. Zdravstvena oskrba v Alžiriji je slaba in zdravniki mu niso mogli pomagati. Predpisali so mu nošenje opornice, kar je privedlo do še hujših težav, to je deformacije hrbtenice ter poškodbe brade. Če bi ga operirali do 8 leta starosti, bi se njegovo zdravstveno stanje verjetno precej izboljšalo. Sedaj je za operacijo prepozno. Tveganje za nastanek trajne invalidnosti je namreč previsoko. Ker je praktično invalid, tudi ni dobil ustrezne zaposlitve. Poleg tega je bilo delo, ki ga je opravljal v Alžiriji, zelo slabo plačano. Pokrivalo ni niti najnujnejših izdatkov, zato ga je do odhoda preživljal oče, ki prejema nizko pokojnino. Ker se s starostjo njegove zdravstvene težave stopnjujejo, v Alžiriji pa ni ustrezne zdravstvene oskrbe, se je odločil za odhod iz države. Če bi ga deportirali nazaj v domovino, bi bil tam aretiran zaradi ilegalnega odhoda iz države. To je namreč kaznivo dejanje za katerega je zagrožena zaporna kazen v višini 5 let. Toženka tako ni upoštevala, da je bil zaradi zdravstvenih težav- invalidnosti žrtev neustreznega in slabega zdravstvenega sistema in možnosti za zaposlovanje invalidov v Alžiriji. Zato so v tem delu razlogi izpodbijane odločbe pomanjkljivi. Ker se je ne da preizkusiti, to predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. Toženka bi morala v izpodbijani odločbi navesti vse pomembne okoliščine in jih med seboj primerjati, ter v zvezi z obrazložitvijo odločbe upoštevati 214. člen ZUP, česar pa ni storila.

8.Toženka ni pravilno upoštevala njegovih navedb, da so razmere v njegovi izvorni državi takšne, da tam ne more živeti. Zaradi težav s hrbtenico (skolioza) je od otroštva prikrajšan. Zdravstvena oskrba v Alžiriji je slaba in zdravniki mu niso mogli pomagati. Predpisali so mu nošenje opornice, kar je privedlo do še hujših težav, to je deformacije hrbtenice ter poškodbe brade. Če bi ga operirali do 8 leta starosti, bi se njegovo zdravstveno stanje verjetno precej izboljšalo. Sedaj je za operacijo prepozno. Tveganje za nastanek trajne invalidnosti je namreč previsoko. Ker je praktično invalid, tudi ni dobil ustrezne zaposlitve. Poleg tega je bilo delo, ki ga je opravljal v Alžiriji, zelo slabo plačano. Pokrivalo ni niti najnujnejših izdatkov, zato ga je do odhoda preživljal oče, ki prejema nizko pokojnino. Ker se s starostjo njegove zdravstvene težave stopnjujejo, v Alžiriji pa ni ustrezne zdravstvene oskrbe, se je odločil za odhod iz države. Če bi ga deportirali nazaj v domovino, bi bil tam aretiran zaradi ilegalnega odhoda iz države. To je namreč kaznivo dejanje za katerega je zagrožena zaporna kazen v višini 5 let. Toženka tako ni upoštevala, da je bil zaradi zdravstvenih težav- invalidnosti žrtev neustreznega in slabega zdravstvenega sistema in možnosti za zaposlovanje invalidov v Alžiriji. Zato so v tem delu razlogi izpodbijane odločbe pomanjkljivi. Ker se je ne da preizkusiti, to predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. Toženka bi morala v izpodbijani odločbi navesti vse pomembne okoliščine in jih med seboj primerjati, ter v zvezi z obrazložitvijo odločbe upoštevati 214. člen ZUP, česar pa ni storila.

8.Toženka ni pravilno upoštevala njegovih navedb, da so razmere v njegovi izvorni državi takšne, da tam ne more živeti. Zaradi težav s hrbtenico (skolioza) je od otroštva prikrajšan. Zdravstvena oskrba v Alžiriji je slaba in zdravniki mu niso mogli pomagati. Predpisali so mu nošenje opornice, kar je privedlo do še hujših težav, to je deformacije hrbtenice ter poškodbe brade. Če bi ga operirali do 8 leta starosti, bi se njegovo zdravstveno stanje verjetno precej izboljšalo. Sedaj je za operacijo prepozno. Tveganje za nastanek trajne invalidnosti je namreč previsoko. Ker je praktično invalid, tudi ni dobil ustrezne zaposlitve. Poleg tega je bilo delo, ki ga je opravljal v Alžiriji, zelo slabo plačano. Pokrivalo ni niti najnujnejših izdatkov, zato ga je do odhoda preživljal oče, ki prejema nizko pokojnino. Ker se s starostjo njegove zdravstvene težave stopnjujejo, v Alžiriji pa ni ustrezne zdravstvene oskrbe, se je odločil za odhod iz države. Če bi ga deportirali nazaj v domovino, bi bil tam aretiran zaradi ilegalnega odhoda iz države. To je namreč kaznivo dejanje za katerega je zagrožena zaporna kazen v višini 5 let. Toženka tako ni upoštevala, da je bil zaradi zdravstvenih težav- invalidnosti žrtev neustreznega in slabega zdravstvenega sistema in možnosti za zaposlovanje invalidov v Alžiriji. Zato so v tem delu razlogi izpodbijane odločbe pomanjkljivi. Ker se je ne da preizkusiti, to predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. Toženka bi morala v izpodbijani odločbi navesti vse pomembne okoliščine in jih med seboj primerjati, ter v zvezi z obrazložitvijo odločbe upoštevati 214. člen ZUP, česar pa ni storila.

9.Toženka bi morala tožnika tudi seznaniti z uporabo koncepta varne izvorne države (prvi in tretji odstavek 9. člena ZUP). Iz prošnje za mednarodno zaščito sicer izhaja, da je Alžirija uvrščena med varne izvorne države, vendar iz zapisnika o osebnem razgovoru ni razvidno, ali je bil tožnik s tem seznanjen, kaj to pomeni oz. na podlagi katerih okoliščin je Republika Slovenija odločila, da to državo uvrsti na seznam varnih izvornih držav. Ni ga opozorila, da mora po določbi druge alineje prvega odstavka 62. člena ZMZ-1 prosilec izkazati tehtne razloge in predložiti dokaze, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da Alžirija, ob upoštevanju njegovih osebnih okoliščin zanj ni varna država. Le tako bi mu bilo omogočeno, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Ker je toženka zaradi zmotne uporabe materialnega prava ocenila tožnikove navedbe za pravno nepomembne, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Toženka tako ni preverjala tožnikovih navedb glede tega ali so razmere v njegovi izvorni državi takšne, da mu ne zagotavljajo niti tistega minimuma, ki je varovan s 3. členom EKČP, čeprav bi to lahko storila s pridobitvijo splošnih in specifičnih poročil o tožnikovi izvorni državi.

9.Toženka bi morala tožnika tudi seznaniti z uporabo koncepta varne izvorne države (prvi in tretji odstavek 9. člena ZUP). Iz prošnje za mednarodno zaščito sicer izhaja, da je Alžirija uvrščena med varne izvorne države, vendar iz zapisnika o osebnem razgovoru ni razvidno, ali je bil tožnik s tem seznanjen, kaj to pomeni oz. na podlagi katerih okoliščin je Republika Slovenija odločila, da to državo uvrsti na seznam varnih izvornih držav. Ni ga opozorila, da mora po določbi druge alineje prvega odstavka 62. člena ZMZ-1 prosilec izkazati tehtne razloge in predložiti dokaze, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da Alžirija, ob upoštevanju njegovih osebnih okoliščin zanj ni varna država. Le tako bi mu bilo omogočeno, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Ker je toženka zaradi zmotne uporabe materialnega prava ocenila tožnikove navedbe za pravno nepomembne, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Toženka tako ni preverjala tožnikovih navedb glede tega ali so razmere v njegovi izvorni državi takšne, da mu ne zagotavljajo niti tistega minimuma, ki je varovan s 3. členom EKČP, čeprav bi to lahko storila s pridobitvijo splošnih in specifičnih poročil o tožnikovi izvorni državi.

9.Toženka bi morala tožnika tudi seznaniti z uporabo koncepta varne izvorne države (prvi in tretji odstavek 9. člena ZUP). Iz prošnje za mednarodno zaščito sicer izhaja, da je Alžirija uvrščena med varne izvorne države, vendar iz zapisnika o osebnem razgovoru ni razvidno, ali je bil tožnik s tem seznanjen, kaj to pomeni oz. na podlagi katerih okoliščin je Republika Slovenija odločila, da to državo uvrsti na seznam varnih izvornih držav. Ni ga opozorila, da mora po določbi druge alineje prvega odstavka 62. člena ZMZ-1 prosilec izkazati tehtne razloge in predložiti dokaze, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da Alžirija, ob upoštevanju njegovih osebnih okoliščin zanj ni varna država. Le tako bi mu bilo omogočeno, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Ker je toženka zaradi zmotne uporabe materialnega prava ocenila tožnikove navedbe za pravno nepomembne, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Toženka tako ni preverjala tožnikovih navedb glede tega ali so razmere v njegovi izvorni državi takšne, da mu ne zagotavljajo niti tistega minimuma, ki je varovan s 3. členom EKČP, čeprav bi to lahko storila s pridobitvijo splošnih in specifičnih poročil o tožnikovi izvorni državi.

9.Toženka bi morala tožnika tudi seznaniti z uporabo koncepta varne izvorne države (prvi in tretji odstavek 9. člena ZUP). Iz prošnje za mednarodno zaščito sicer izhaja, da je Alžirija uvrščena med varne izvorne države, vendar iz zapisnika o osebnem razgovoru ni razvidno, ali je bil tožnik s tem seznanjen, kaj to pomeni oz. na podlagi katerih okoliščin je Republika Slovenija odločila, da to državo uvrsti na seznam varnih izvornih držav. Ni ga opozorila, da mora po določbi druge alineje prvega odstavka 62. člena ZMZ-1 prosilec izkazati tehtne razloge in predložiti dokaze, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da Alžirija, ob upoštevanju njegovih osebnih okoliščin zanj ni varna država. Le tako bi mu bilo omogočeno, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Ker je toženka zaradi zmotne uporabe materialnega prava ocenila tožnikove navedbe za pravno nepomembne, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Toženka tako ni preverjala tožnikovih navedb glede tega ali so razmere v njegovi izvorni državi takšne, da mu ne zagotavljajo niti tistega minimuma, ki je varovan s 3. členom EKČP, čeprav bi to lahko storila s pridobitvijo splošnih in specifičnih poročil o tožnikovi izvorni državi.

10.Toženka bi morala upoštevati tudi ranljivost prosilcev za azil. Če država pozna specifična dejstva, zaradi katerih bi lahko bil posameznik v primeru vrnitve v državo izvora izpostavljen ravnanjem, ki pomenijo kršitev 2. ali 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP), mora oceniti tveganja po uradni dolžnosti, ne glede na to, ali se je posameznik odločil, ali se bo na take okoliščine skliceval ali ne - tega toženka ni storila.

10.Toženka bi morala upoštevati tudi ranljivost prosilcev za azil. Če država pozna specifična dejstva, zaradi katerih bi lahko bil posameznik v primeru vrnitve v državo izvora izpostavljen ravnanjem, ki pomenijo kršitev 2. ali 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP), mora oceniti tveganja po uradni dolžnosti, ne glede na to, ali se je posameznik odločil, ali se bo na take okoliščine skliceval ali ne - tega toženka ni storila.

10.Toženka bi morala upoštevati tudi ranljivost prosilcev za azil. Če država pozna specifična dejstva, zaradi katerih bi lahko bil posameznik v primeru vrnitve v državo izvora izpostavljen ravnanjem, ki pomenijo kršitev 2. ali 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP), mora oceniti tveganja po uradni dolžnosti, ne glede na to, ali se je posameznik odločil, ali se bo na take okoliščine skliceval ali ne - tega toženka ni storila.

10.Toženka bi morala upoštevati tudi ranljivost prosilcev za azil. Če država pozna specifična dejstva, zaradi katerih bi lahko bil posameznik v primeru vrnitve v državo izvora izpostavljen ravnanjem, ki pomenijo kršitev 2. ali 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP), mora oceniti tveganja po uradni dolžnosti, ne glede na to, ali se je posameznik odločil, ali se bo na take okoliščine skliceval ali ne - tega toženka ni storila.

11.Prav tako iz zapisnikov (tako iz osebnega razgovora in prošnje za mednarodno zaščito) izhaja, da tožnik v postopku mednarodne zaščite ni imel pooblaščenca, zato je bila kršena njegova pravica do obrambe in izjave. Poraja se dvom o tem, na kakšen način je bil informiran o samem postopku. Informiranje poteka namreč tako, da prosilcem za mednarodno zaščito predvajajo video posnetek, ki traja 5 minut in na katerem so prebrani členi iz zakona za mednarodno zaščito. Prosilci nimajo možnosti pridobiti zadostnih informacij o postopku mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, prav tako nimajo dostopa do pravne pomoči, ki je le mrtva črka na papirju (tako npr. iz zapisnika prošnje za mednarodno zaščito izhaja, da naj bi imel prosilec možnost, da o postopku pred toženko oz. pri podaji prošnje za mednarodno zaščito angažira odvetnika oz. pravnega zastopnika - na vprašanje toženke glede tega pa naj bi odgovoril nikalno). To vprašanje je zavajajoče - dejstvo je, da toženka v postopku prosilcem za mednarodno zaščito ne omogoča (brezplačne) pravne pomoči, v kolikor pa s tem vprašanjem misli odplačno pravno pomoč, pa bi s tem morala prosilca seznaniti (čeprav je splošno znano dejstvo, da prosilci za azil nimajo denarja niti za osnovne lastne potrebe). Dejstvo je tudi, da so prosilci za azil pretežno slabo izobraženi in prava neuki, zato lahko z gotovostjo trdimo, da če bi jim bilo to omogočeno, bi v postopku angažirali pooblaščenca, ki bi skrbel za njihove interese oz. pravice.

11.Prav tako iz zapisnikov (tako iz osebnega razgovora in prošnje za mednarodno zaščito) izhaja, da tožnik v postopku mednarodne zaščite ni imel pooblaščenca, zato je bila kršena njegova pravica do obrambe in izjave. Poraja se dvom o tem, na kakšen način je bil informiran o samem postopku. Informiranje poteka namreč tako, da prosilcem za mednarodno zaščito predvajajo video posnetek, ki traja 5 minut in na katerem so prebrani členi iz zakona za mednarodno zaščito. Prosilci nimajo možnosti pridobiti zadostnih informacij o postopku mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, prav tako nimajo dostopa do pravne pomoči, ki je le mrtva črka na papirju (tako npr. iz zapisnika prošnje za mednarodno zaščito izhaja, da naj bi imel prosilec možnost, da o postopku pred toženko oz. pri podaji prošnje za mednarodno zaščito angažira odvetnika oz. pravnega zastopnika - na vprašanje toženke glede tega pa naj bi odgovoril nikalno). To vprašanje je zavajajoče - dejstvo je, da toženka v postopku prosilcem za mednarodno zaščito ne omogoča (brezplačne) pravne pomoči, v kolikor pa s tem vprašanjem misli odplačno pravno pomoč, pa bi s tem morala prosilca seznaniti (čeprav je splošno znano dejstvo, da prosilci za azil nimajo denarja niti za osnovne lastne potrebe). Dejstvo je tudi, da so prosilci za azil pretežno slabo izobraženi in prava neuki, zato lahko z gotovostjo trdimo, da če bi jim bilo to omogočeno, bi v postopku angažirali pooblaščenca, ki bi skrbel za njihove interese oz. pravice.

11.Prav tako iz zapisnikov (tako iz osebnega razgovora in prošnje za mednarodno zaščito) izhaja, da tožnik v postopku mednarodne zaščite ni imel pooblaščenca, zato je bila kršena njegova pravica do obrambe in izjave. Poraja se dvom o tem, na kakšen način je bil informiran o samem postopku. Informiranje poteka namreč tako, da prosilcem za mednarodno zaščito predvajajo video posnetek, ki traja 5 minut in na katerem so prebrani členi iz zakona za mednarodno zaščito. Prosilci nimajo možnosti pridobiti zadostnih informacij o postopku mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, prav tako nimajo dostopa do pravne pomoči, ki je le mrtva črka na papirju (tako npr. iz zapisnika prošnje za mednarodno zaščito izhaja, da naj bi imel prosilec možnost, da o postopku pred toženko oz. pri podaji prošnje za mednarodno zaščito angažira odvetnika oz. pravnega zastopnika - na vprašanje toženke glede tega pa naj bi odgovoril nikalno). To vprašanje je zavajajoče - dejstvo je, da toženka v postopku prosilcem za mednarodno zaščito ne omogoča (brezplačne) pravne pomoči, v kolikor pa s tem vprašanjem misli odplačno pravno pomoč, pa bi s tem morala prosilca seznaniti (čeprav je splošno znano dejstvo, da prosilci za azil nimajo denarja niti za osnovne lastne potrebe). Dejstvo je tudi, da so prosilci za azil pretežno slabo izobraženi in prava neuki, zato lahko z gotovostjo trdimo, da če bi jim bilo to omogočeno, bi v postopku angažirali pooblaščenca, ki bi skrbel za njihove interese oz. pravice.

11.Prav tako iz zapisnikov (tako iz osebnega razgovora in prošnje za mednarodno zaščito) izhaja, da tožnik v postopku mednarodne zaščite ni imel pooblaščenca, zato je bila kršena njegova pravica do obrambe in izjave. Poraja se dvom o tem, na kakšen način je bil informiran o samem postopku. Informiranje poteka namreč tako, da prosilcem za mednarodno zaščito predvajajo video posnetek, ki traja 5 minut in na katerem so prebrani členi iz zakona za mednarodno zaščito. Prosilci nimajo možnosti pridobiti zadostnih informacij o postopku mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, prav tako nimajo dostopa do pravne pomoči, ki je le mrtva črka na papirju (tako npr. iz zapisnika prošnje za mednarodno zaščito izhaja, da naj bi imel prosilec možnost, da o postopku pred toženko oz. pri podaji prošnje za mednarodno zaščito angažira odvetnika oz. pravnega zastopnika - na vprašanje toženke glede tega pa naj bi odgovoril nikalno). To vprašanje je zavajajoče - dejstvo je, da toženka v postopku prosilcem za mednarodno zaščito ne omogoča (brezplačne) pravne pomoči, v kolikor pa s tem vprašanjem misli odplačno pravno pomoč, pa bi s tem morala prosilca seznaniti (čeprav je splošno znano dejstvo, da prosilci za azil nimajo denarja niti za osnovne lastne potrebe). Dejstvo je tudi, da so prosilci za azil pretežno slabo izobraženi in prava neuki, zato lahko z gotovostjo trdimo, da če bi jim bilo to omogočeno, bi v postopku angažirali pooblaščenca, ki bi skrbel za njihove interese oz. pravice.

12.Tožnik toženki še očita, da bi morala o njegovi prošnji za mednarodno zaščito odločiti v rednem upravnem postopku, s preverjanjem vseh relevantnih dejstev in okoliščin.

12.Tožnik toženki še očita, da bi morala o njegovi prošnji za mednarodno zaščito odločiti v rednem upravnem postopku, s preverjanjem vseh relevantnih dejstev in okoliščin.

12.Tožnik toženki še očita, da bi morala o njegovi prošnji za mednarodno zaščito odločiti v rednem upravnem postopku, s preverjanjem vseh relevantnih dejstev in okoliščin.

12.Tožnik toženki še očita, da bi morala o njegovi prošnji za mednarodno zaščito odločiti v rednem upravnem postopku, s preverjanjem vseh relevantnih dejstev in okoliščin.

Odgovor na tožbo

Odgovor na tožbo

Odgovor na tožbo

Odgovor na tožbo

13.Toženka v odgovoru na tožbo meni, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Ponovi bistvene razloge izpodbijane odločbe. V zvezi s tožbenimi navedbami, da je v Alžiriji slaba zdravstvena oskrba, odgovarja, da je tožnik dobil opornico. Navkljub zdravstvenim težavam je imel več služb, zato zavrača očitek, da bi bil tožnik žrtev neustreznega in slabega zdravstvenega sistema in možnosti zaposlovanja invalidov v Alžiriji. V konkretnem primeru na podlagi njegovih izjav ni mogoče zaključiti, da je njegova stiska rezultat kršenja človekovih pravic. Tožnik je imel dostop do dela, a je po lastni presoji zaslužil premalo za dostojno življenje. Poleg tega ni nikoli poiskal pomoči državnih organov znotraj svoje izvorne države, da bi lahko v primeru, če mu taka pomoč ne bi bila nudena, z uspehom uveljavljal mednarodno zaščito. Dostopa do trga dela mu ni nihče omejeval, lahko bi menjal službo.

13.Toženka v odgovoru na tožbo meni, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Ponovi bistvene razloge izpodbijane odločbe. V zvezi s tožbenimi navedbami, da je v Alžiriji slaba zdravstvena oskrba, odgovarja, da je tožnik dobil opornico. Navkljub zdravstvenim težavam je imel več služb, zato zavrača očitek, da bi bil tožnik žrtev neustreznega in slabega zdravstvenega sistema in možnosti zaposlovanja invalidov v Alžiriji. V konkretnem primeru na podlagi njegovih izjav ni mogoče zaključiti, da je njegova stiska rezultat kršenja človekovih pravic. Tožnik je imel dostop do dela, a je po lastni presoji zaslužil premalo za dostojno življenje. Poleg tega ni nikoli poiskal pomoči državnih organov znotraj svoje izvorne države, da bi lahko v primeru, če mu taka pomoč ne bi bila nudena, z uspehom uveljavljal mednarodno zaščito. Dostopa do trga dela mu ni nihče omejeval, lahko bi menjal službo.

13.Toženka v odgovoru na tožbo meni, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Ponovi bistvene razloge izpodbijane odločbe. V zvezi s tožbenimi navedbami, da je v Alžiriji slaba zdravstvena oskrba, odgovarja, da je tožnik dobil opornico. Navkljub zdravstvenim težavam je imel več služb, zato zavrača očitek, da bi bil tožnik žrtev neustreznega in slabega zdravstvenega sistema in možnosti zaposlovanja invalidov v Alžiriji. V konkretnem primeru na podlagi njegovih izjav ni mogoče zaključiti, da je njegova stiska rezultat kršenja človekovih pravic. Tožnik je imel dostop do dela, a je po lastni presoji zaslužil premalo za dostojno življenje. Poleg tega ni nikoli poiskal pomoči državnih organov znotraj svoje izvorne države, da bi lahko v primeru, če mu taka pomoč ne bi bila nudena, z uspehom uveljavljal mednarodno zaščito. Dostopa do trga dela mu ni nihče omejeval, lahko bi menjal službo.

13.Toženka v odgovoru na tožbo meni, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Ponovi bistvene razloge izpodbijane odločbe. V zvezi s tožbenimi navedbami, da je v Alžiriji slaba zdravstvena oskrba, odgovarja, da je tožnik dobil opornico. Navkljub zdravstvenim težavam je imel več služb, zato zavrača očitek, da bi bil tožnik žrtev neustreznega in slabega zdravstvenega sistema in možnosti zaposlovanja invalidov v Alžiriji. V konkretnem primeru na podlagi njegovih izjav ni mogoče zaključiti, da je njegova stiska rezultat kršenja človekovih pravic. Tožnik je imel dostop do dela, a je po lastni presoji zaslužil premalo za dostojno življenje. Poleg tega ni nikoli poiskal pomoči državnih organov znotraj svoje izvorne države, da bi lahko v primeru, če mu taka pomoč ne bi bila nudena, z uspehom uveljavljal mednarodno zaščito. Dostopa do trga dela mu ni nihče omejeval, lahko bi menjal službo.

14.Navaja še, da je upoštevala ranljivost tožnika med postopkom mednarodne zaščite, njegovo prošnjo pa je zavrnila kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, saj očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena ZMZ-1. Tožnik izključno po lastni krivdi ni imel nobenih dokazil, s katerimi bi utemeljil svojo prošnjo. Sama ranljivost še ne izkazuje razlogov za priznanje mednarodne zaščite.

14.Navaja še, da je upoštevala ranljivost tožnika med postopkom mednarodne zaščite, njegovo prošnjo pa je zavrnila kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, saj očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena ZMZ-1. Tožnik izključno po lastni krivdi ni imel nobenih dokazil, s katerimi bi utemeljil svojo prošnjo. Sama ranljivost še ne izkazuje razlogov za priznanje mednarodne zaščite.

14.Navaja še, da je upoštevala ranljivost tožnika med postopkom mednarodne zaščite, njegovo prošnjo pa je zavrnila kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, saj očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena ZMZ-1. Tožnik izključno po lastni krivdi ni imel nobenih dokazil, s katerimi bi utemeljil svojo prošnjo. Sama ranljivost še ne izkazuje razlogov za priznanje mednarodne zaščite.

14.Navaja še, da je upoštevala ranljivost tožnika med postopkom mednarodne zaščite, njegovo prošnjo pa je zavrnila kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, saj očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena ZMZ-1. Tožnik izključno po lastni krivdi ni imel nobenih dokazil, s katerimi bi utemeljil svojo prošnjo. Sama ranljivost še ne izkazuje razlogov za priznanje mednarodne zaščite.

Dokazni postopek

Dokazni postopek

Dokazni postopek

Dokazni postopek

15.V dokaznem postopku je sodišče pogledalo in prebralo upravni spis št. 2142-5225/2024, ki se nanaša na zadevo in priloge A 1 in A 2 tožnika ter B 1 toženke. Zaslišalo je tožnika.

15.V dokaznem postopku je sodišče pogledalo in prebralo upravni spis št. 2142-5225/2024, ki se nanaša na zadevo in priloge A 1 in A 2 tožnika ter B 1 toženke. Zaslišalo je tožnika.

15.V dokaznem postopku je sodišče pogledalo in prebralo upravni spis št. 2142-5225/2024, ki se nanaša na zadevo in priloge A 1 in A 2 tožnika ter B 1 toženke. Zaslišalo je tožnika.

15.V dokaznem postopku je sodišče pogledalo in prebralo upravni spis št. 2142-5225/2024, ki se nanaša na zadevo in priloge A 1 in A 2 tožnika ter B 1 toženke. Zaslišalo je tožnika.

Presoja sodišča

Presoja sodišča

Presoja sodišča

Presoja sodišča

16.Tožba ni utemeljena.

16.Tožba ni utemeljena.

16.Tožba ni utemeljena.

16.Tožba ni utemeljena.

17.Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite iz očitno neutemeljenih razlogov. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

17.Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite iz očitno neutemeljenih razlogov. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

17.Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite iz očitno neutemeljenih razlogov. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

17.Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite iz očitno neutemeljenih razlogov. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

18.Tožbeni ugovor glede možnosti zastopanja po pooblaščencu pred toženko, ni utemeljen. ZMZ-1 namreč obveznega zastopanja po pooblaščencu v postopkih pred toženko ne predvideva.

18.Tožbeni ugovor glede možnosti zastopanja po pooblaščencu pred toženko, ni utemeljen. ZMZ-1 namreč obveznega zastopanja po pooblaščencu v postopkih pred toženko ne predvideva.

18.Tožbeni ugovor glede možnosti zastopanja po pooblaščencu pred toženko, ni utemeljen. ZMZ-1 namreč obveznega zastopanja po pooblaščencu v postopkih pred toženko ne predvideva.

18.Tožbeni ugovor glede možnosti zastopanja po pooblaščencu pred toženko, ni utemeljen. ZMZ-1 namreč obveznega zastopanja po pooblaščencu v postopkih pred toženko ne predvideva.

Prav tako tožnik slednji očitek naslavlja na splošno, brez konkretnih trditev, kako bi navzočnost pooblaščenca lahko vplivala na njegov položaj oz. česa zaradi odsotnosti pooblaščenca ni predstavil, pa bi to moglo izboljšati njegove možnosti za ugoditev njegovi prošnji.

Prav tako posplošen je očitek glede domnevno pomanjkljive informiranosti o postopku oz. načinu informiranja (tožnik zapiše, da se poraja dvom, na kakšen način je bil informiran o samem postopku in nadaljuje, da informiranje poteka z video posnetkom). Tudi tu tožnik nima konkretnih navedb, glede česa ni bil pravilno informiran in kaj bi v postopku lahko predstavil, da bi bilo njegovi prošnji ugodeno, pa zaradi pomanjkljivega (nepravilnega) informiranja ni.

Ne drži niti tožbena trditev, da ga toženka na osebnem razgovoru ni seznanila s tem, da je država, iz katere prihaja, varna izvorna država. Kot izhaja iz str. 6 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 14. 1. 2025, mu je uradna oseba toženke izrecno predstavila to informacijo in ga pozvala, da čim bolj natančno opiše razloge, zaradi katerih je moral zapustiti svojo državo. V nadaljevanju mu je postavljala podrobna in izčrpna vprašanja glede vseh dejstev, ki jih je tožnik o tem navajal. S tem mu je na ustrezen način omogočila, da izkaže tehtne razloge, na podlagi katerih bi bilo moč ugotoviti, da Alžirija ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država. Kot bo sodišče še pojasnilo v nadaljevanju, je toženka njegove izjave glede tega tudi pravilno ocenila. Ob tem pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče že izreklo, da toženka ni dolžna prosilcev soočiti z informacijami, na podlagi katerih je Vlada Republike Slovenije z odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav Alžirijo razglasila za varno izvorno državo.

Toženka je odločitev pravilno oprla na 20. člen ZMZ-1. Ta v prvem odstavku definira mednarodno zaščito, to je status begunca ali status subsidiarne zaščite.

Pogoji za dodelitev mednarodne zaščite v obliki statusa begunca so predpisani v drugem odstavku tega člena in določajo, da mora pri prosilcu obstajati utemeljen strah pred preganjanjem zaradi njegove pripadnosti določeni rasi/etnični skupini, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, da se prosilec zaradi takega strahu nahaja zunaj izvorne države in da zaradi takega strahu ne more oziroma noče uživati varstva te države (razloge in definicijo preganjanja ureja 27. člen ZMZ-1, zatrjevana dejanja preganjanja pa morajo hkrati imeti lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1).

Pogoji za dodelitev statusa subsidiarne zaščite so definirani v tretjem odstavku 20. člena ZMZ-1: pri prosilcu mora obstajati utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. ZMZ-1 v 28. členu resno škodo opredeljuje kot smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen v izvorni državi ali resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. To škodo pa mora povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode iz 24. člena ZMZ-1, kamor se lahko štejejo država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja ter nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo.

Prosilec mora svojo prošnjo utemeljiti v skladu z 21. členom ZMZ-1, to je izkazati subjektivne okoliščine oziroma dejanja, ki so mu v izvorni državi pretile oziroma so že nastopile (zaradi razlogov iz drugega ali tretjega odstavka 2o. člena ZMZ-1), in utemeljujejo njegov strah pred preganjanem ali resno škodo. Vendar za dodelitev mednarodne zaščite ni dovolj le subjektivni element, temveč mora biti podan tudi objektivni element, to so okoliščine v izvorni državi, ki utemeljujejo prosilčev strah pred preganjanjem zaradi njegovih subjektivnih okoliščin, kar pa organ ocenjuje na podlagi splošnih in specifičnih informacij v prosilčevi izvorni državi in prosilca o tem ustno ali pisno seznani pred izdajo odločbe (prvi odstavek 22. člena ZMZ-1, v povezavi z 8. in 9. alinejo prvega odstavka 23. člena ZMZ-1).

Okvir prošnje za mednarodno zaščito je tako v rokah prosilca.

Ocena toženke, da tožnik glede na zakonsko dikcijo 20. člena ZMZ-1 ni zatrjeval dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi njegove pripadnosti določeni rasi/etnični skupini, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, niti resne škode oz. da je zatrjeval dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, je pravilna. Tožnik je zatrjeval le zdravstvene težave (v tožbi navaja, da je dejansko invalid) in slabe ekonomske razmere v državi. Toženka se je do izpostavljenih okoliščin pravilno opredelila in tudi sicer sklenila, da je tožnik v postopku navajal samo dejstva (med temi je povzela tudi tožnikovo izjavo, da je okoliščina ilegalnega odhoda iz države v Alžiriji kazniva), ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Tožnik jih s tožbenimi navedbami, v katerih vztraja pri sklicevanju na skoliozo in slabe ekonomske razmere, le še potrjuje. Sodišče se, kot povedano zgoraj, po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena ZMZ-1 nanje sklicuje. Obrazložitev je jasna in zato očitek o kršitvi 214. člena ZUP ne drži.

Dodaja, da je Vrhovno sodišče glede slabih ekonomskih razmer v izvorni državi že pojasnilo, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.

Sodišče tudi pojasnjuje, da glede na navedeno, ko v obravnavani zadevi ni podan subjektivni element (21. člen ZMZ-1), saj okoliščine, ki jih tožnik zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, toženki pri odločanju o statusu begunca njegovih izjav ni bilo treba preverjati z informacijami o izvorni državi. Kot je prav tako izreklo Vrhovno sodišče, z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja. S tem povezano dokazno breme glede izpodbijanja vsakega dvoma, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, v obravnavani zadevi torej ni bilo preloženo na toženo stranko.

Glede na povedano, je toženka tudi pravilno zaključila, da Alžirija za tožnika predstavlja varno državo. To pa je po drugi alineji 52. člena ZMZ-1 prav tako razlog, da se njegova prošnja šteje kot očitno neutemeljena. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je toženka pravilno uporabila materialno pravo in prošnjo tožnika na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 zavrnila kot očitno neutemeljeno. Zato je tudi pravilno odločila v skrajšanem postopku.

Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------

1.Skladno s prvim odstavkom 9. člena ZMZ-1 daje svetovalec za begunce podporo in zagotavlja pravno pomoč v postopkih po tem zakonu na Upravnem sodišču in Vrhovnem sodišču.

2.Sodba Vrhovnega sodišča X Ips 9/2020 z dne 9. 12. 2020, tč. 16 obrazložitve.

3.Primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve.

4.Sodba Vrhovnega sodišča I Up 151/2016, z dne 15. 6. 2016, 21. točka obrazložitve. Pri tem je pojasnilo, da to posebej poudarja Direktiva 2011/95/EU z dne 13. 12. 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite. Ta v 15. uvodni izjavi navaja, da državljani tretjih držav, ki jim je dovoljeno ostati na ozemlju držav članici iz razlogov, ki ne izhajajo iz potrebe po mednarodni zaščiti, temveč iz razlogov, ki izhajajo iz diskrecijske odločitve, ki temelji na razlogih sočutja ali humanitarnosti, ne sodijo na področje uporabe te direktive.

5.Sodba Vrhovnega sodišča I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017 , 19. točka obrazložitve.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 49, 49/5, 52, 52-1, 52-2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.