Jedro

Nepravilna je odločitev sodišča prve stopnje, ki je obdolžencu naložilo plačilo razmeroma visokih stroškov kazenskega postopka z utemeljitvijo, da se bo obdolženec moral potruditi in najti delo. Odločitev o dolžnosti plačila stroškov postopka sme temeljiti le na okoliščinah, ki so podane ob izdaji odločbe o stroških, ne pa na bodočih, negotovih okoliščinah zaradi katerih obstaja dvom v realne zmožnosti obtoženca, da plača stroške postopka.

Izrek

Pritožbi zagovornika obt. M.K. se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbah o odvzemu predmetov in stroških kazenskega postopka spremeni tako, da se: 1. obtožencu ne izreče varnostni ukrep odvzema predmetov - kuhinjskega noža, uporabljenega pri kaznivem dejanju; 2. obtoženec oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odst. 92. člena ZKP, potrebni izdatki in nagrada postavljenega zagovornika pa bremenijo proračun.

V ostalem se pritožba zagovornika in v celoti pritožba državnega tožilca zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v .. je z izpodbijano sodbo obt. M. K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja neprimernega poskusa kaznivega dejanja umora po 1. odt. 127. člena KZ v zvezi z 22. in 23. členom ter 2. odst. 16. člena KZ ter mu ob uporabi omilitvenih določil 42. in 43. člena KZ izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora, v to kazen pa mu je vštelo pripor. Po 2. odst. 69. člena KZ je obtožencu je izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov, s katerim mu je odvzelo kuhinjski nož, uporabljen pri kaznivem dejanju. Po 1. odst. 95. člena ZKP je obtožencu naložilo v plačilo doslej znane stroške kazenskega postopka v višini 337.169,10 SIT, o preostalih pa bo odločeno s posebnim sklepom, naložilo pa mu je tudi plačilo povprečnine 100.000,00 SIT.

Oškodovanca Mi.K. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

Proti navedeni sodbi sta se pritožila okrožni državni tožilec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazni ter zagovornik "iz vseh razlogov po 370. členu ZKP" in predlagala: državni tožilec, da naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni in obtoženca spozna za krivega kaznivega dejanja, storjenega v stanju popolne prištevnosti ter mu zviša izrečeno kazen zapora. Zagovornik pa je predlagal, da naj višje sodišče obtožencu izreče "adekvatno sankcijo", ali pa sodbo razveljavi in odredi novo glavno obravnavo.

Višji državni tožilec je enako kot v pisnem mnenju predlagal zavrnitev zagovornikove pritožbe in delno ugoditev pritožbi državnega tožilca v tem smislu, da naj se obtožencu primerno zviša izrečena zaporna kazen.

Delno je utemeljena le zagovornikova pritožba.

Zagovornik v svoji pritožbi, ko povzema dogajanje med obtožencem in oškodovancem, posebej izpostavlja: oškodovančevo izzivanje, obtoženčev utemeljen strah ter dejstvo, da je želel oškodovanca z nožem le prstrašiti, ob vsem tem pa še poudarja, da je obtoženec "segel po samoobrambi".

Če se pritožnik z navedbami o samoobrambi sklicuje na obtoženčevo ravnanje v silobranu, je treba takšno njegovo stališče zavrniti kot neutemeljeno že zato, ker pritožnik niti sam ne zatrjuje, da je bil obtoženec napaden; napad pa je poleg obrambe konstitutivna sestavina silobrana. Stališče obrambe o silobranu je v izpodbijani sodbi prepričljivo zavrnilo tudi sodišče prve stopnje. Dognalo je namreč, da je med obtožencem in oškodovancem prišlo do obojestranskih žalitev in tudi groženj, da oškodovanec ni šel po pištolo, kot se je zagovarjal obtoženec, ampak da je med tem, ko je obtoženec šel v stanovanje po nož, ves čas sedel na stolu pred svojim stanovanjem (oškodovanec je invalid brez ene noge) in da je nato obtoženec zamahnil z nožem proti oškodovančevi glavi, nato pa ga je, ko je hotel pobegniti, zabodel še v hrbet in mu s tem povzročil lažjo telesno poškodobo. Ob takšnih ugotovitvah izpodbijane sodbe, ki so po mnenju sodišča prve stopnje pravilne in jih pritožnica niti ne izpodija, pritožbene navedbe o samoobrambi nimajo nobene teže. Zagovornik v pritožbi zanika tudi obstoj naklepa oziroma obtoženčevega namena, da oškodovancu vzame življenje. To utemeljuje s tem, da obtoženec ni vzel največji nož, pač pa manjši nožiček in da je bil oškodovanec zaboden v spodnje rebro, ki ni vitalni del telesa.

Tudi v tem delu pritožba ni utemeljena, kajti sodišče prve stopnje je na 7. strani izpodbijane sodbe na osnovi ugotovljenih objektivnih in subjektivnih okoliščin povsem sprejemljivo utemeljilo svoje prepričanje, da je obtoženec z opisanim ravnanjem oškodovancu nameraval vzeti življenje, da pa je njegovo dejanje zaradi neprimernega sredstva in predmeta ostalo nedokončano, torej pri poskusu.

Ob pravilno ugotovljenih odločilnih dejstvih višje sodišče sprejema tudi pravno opredelitev kaznivega dejanja v izpodbijani sodbi. Zato tudi v tem delu ne sprejema pravno opredelitev obtoženčevega ravnanja, ki jo ponuja pritožnik; po njenem mnenju naj bi obtoženec kvečjemu storil kaznivo dejanje ogrožanja z nevarnim orodjem pri prepiru ali kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe. Oškodovančevo izzivanje je bilo v tem primeru pravilno ocenjeno kot olajševalna okoliščina, ki pa ne dosega kvalitete posebne olajševalne okoliščine, spričo katere bi bila upravičena milejša pravna kvalifikacija - poskus kaznivega dejanja umora po 3. odst. 127. člena KZ.

Državni tožilec uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ker se ne strinja z oceno izpodbijane sodbe (ta temelji na strokovnem mnenju izvedenca psihiatra), da je obtoženec kaznivo dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti; obtoženčeva vinjenost (1,8 g/kg v krvi) ter njegovo pojasnilo, da je po nož šel zaradi oškodovančeve grožnje s pištolo, po oceni tega pritožnika, zaključka o stopnji obtoženčeve prištevnosti ne utemeljujejo.

Višje sodišče ne deli mnenja pritožnika, saj izvedenec psihiater svoje ocene ne gradi le na stopnji obtoženčeve vinjenosti in njegovih pojasnilih, zakaj je šel po nož, pač pa upošteva tudi, da je šlo za hud, dalj časa trajajoč prepir med obtožencem in oškodovancem, za visoko stopnjo obtoženčeve alkoholiziranosti ter "svojsko osebnost", kar je na glavni obravnavi tudi podrobneje pojasnil, vse to pa je po njegovi oceni bistveno zmanjšalo obtoženčevo sposobnost obvladovanja.

Presoja obtoženčeve prištevnosti je v izpodbijani sodbi na 8. strani prepričljivo obrazložena, zaradi česar očitek o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja ni podan.

Preizkus odločbe kazenski sankciji na podlagi pritožbenih navedb državnega tožilca in zagovornika, je pokazal, da je bila obtožencu izrečena tudi primerna kazenska sankcija. Državni tožilec s posplošenimi navedbami, češ da je sodišče prve stopnje obteževalne in olajševalne okoliščine napačno ovrednotilo in da je večjo težo dalo manj številnim olajševalnim, ne more prepričati v utemeljenoste svojega predloga za zvišanje zaporne kazni. Tudi višje sodišče v procesnem gradivu ne najde opore za navedene pritožnikove trditve.

Neutemeljena pa je tudi zagovornikova ocena, da kazenska sankcija ni "adekvatna". Njegovo sklicevanje na obtoženčevo obrambo je, kot je že bilo navedeno, brezpredmetno, saj je bilo ugotovljeno, da zaradi oškodovančevega ravnanja obramba ni bila potrebna. Neutemeljen je tudi pritožnikov ugovor, da sodišče prve stopnje pri izreku kazni naj ne bi upoštevalo, da gre za neprimeren poskus in da je bilo kaznivo dejanje storjeno v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Pri utemeljitvi omiljene kazni se sodišče prve stopnje izrecno sklicuje na določbe 22. in 23. člena ter 2. odst. 16. člena KZ, ki so bile podlaga za izrek omiljene kazni. Poleg tega pa prvostopejsko sodišče kot olajševalne okoliščine še ugotavlja, da obtoženec doslej še ni bil kaznovan, da skrbi za mladoletnega otroka ter njegovo izzvanost, ki jo je povzročil oškodovanec s številnimi žaljivkami, tudi takšnimi, na katere je bil obtoženec posebej občutljiv. Posebej in utemeljeno je tudi poudarilo, da je obtoženec na oškodovančevo verbalno izzivanje odgovoril z napadom na drugo, mnogo pomembnejšo dobrino (življenje), pri čemer ni nepomembno, da je šlo za napad na invalida. Zaradi navedenega tudi po mnenju višjega sodišča izrečena kazen ustreza teži storjenega dejanja in stopnji obtoženčeve krivde, njegovi osebnosti in drugim ugotovljenim okoliščinam.

Zagovornikova pritožba je utemeljena ko opozarja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP), saj je obtožencu izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov ter mu vzelo nož uporabljen pri kaznivem dejanju, čeparv je bilo ugotovljeno, da nož ni obtoženčev. Kriteriji za odvzem noža po 2. odst. 69. člena KZ pa v tem primeru niso bili izpolnjeni. Navedeno kršitev kazenskega zakona je višje sodišče odpravilo s spremembo izpodbijane sodbe tako, da obtožencu tega varnostnega ukrepa ni izreklo.

Obtoženec je brez zaposlitve, prejema socialno pomoč v višini 20.000,00 SIT, obsojen pa je na daljšo zaporno kazen. Ob takšnih ugotovitvah tudi ni bilo mogoče odreči utemeljenosti pritožbi zagovornika, da obtoženec ne bo zmogel plačati stroškov kazenskega postopka, še posebej, ker ti niso majhni. Odločitev sodišča prve stopnje o obtoženčevi dolžnosti plačila stroškov kazenskega postopka je med drugim utemeljena s tem, da se bo obtoženec moral potruditi in najti delo; torej izhaja iz bodočih, negotovih okoliščin, kar pa ni pravilno. Presoja o plačilu stroškov kazenskega postopka namreč sme biti utemeljena le z okoliščinami, ki obstajajo ob izdaji odločbe o stroških. Zaradi navedenega je višje sodišče tudi v tem delu izpodbijano sodbo spremenilo in obtoženca na podlagi 4. odst. 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka v navedenem obsegu, saj bi bilo z njihovim plačilom ogroženo vzdrževanje obtoženca; s plačilom stroškov postavljenega zagovornika pa je na podlagi 1. odst. 97. člena ZKP obremenilo proračun.

V ostalem je pritožbo zagovornika in v celoti pritožbo državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.