Jedro

Glede na tožnikove izjave, podane v upravnem postopku, ni mogoče ugotoviti, da je podana takšna stopnja intenzivnosti zatrjevanih kršitev človekovih pravic v skladu s pogoji, določenimi v Ženevski konvenciji, da bi bili izpolnjeni pogoji iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopenjsko sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 20.9.2006, s katero je zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji (1. točka izreka), ker niso izpolnjeni pogoji po 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil. Hkrati je odločila, da mora nemudoma zapustiti Republiko Slovenijo po pravnomočnosti odločbe (2. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke, ki je odločila v ponovljenem postopku na podlagi pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje, opr. št. U 1630/2006, in sledila napotilom v tej sodbi ter odločila v rednem azilnem postopku. Po presoji sodišča prve stopnje razlogi, ki jih tožnik navaja v upravnem postopku, ne predstavljajo preganjanja, kot se je oblikovalo kot pravni standard v azilnih postopkih, prav tako tudi ne gre za preganjanje, kot je opredeljeno v Direktivi Sveta EU, št. 2004/83/EC (v nadaljevanju: Direktiva). Tožnik je v prošnji za azil in na zaslišanju 19.3.2006 izpovedal, da fizično ni bil nikoli napaden, njega in njegovo ženo pa so nadlegovali neznanci z besedami, grozili so mu in razbili avto pred hišo. Na podlagi 9. člena Direktive morajo biti dejanja preganjanja resne narave in ponavljajoča, predstavljati pa morajo hude kršitve človekovih pravic, morajo biti tudi konkretna in intenzivna. Tožnik ni povedal, koga sumi pri razbitju avtomobila, zadevo pa je samo enkrat prijavil na policijski postaji v T. Tožnik ne trdi, da mu država kot subjekt, zaščite ne nudi oziroma ne more nuditi zaščite (7. člen Direktive). Tožena stranka je pravilno upoštevala, da je tožnik bival v Sloveniji na podlagi delovnega vizuma od 17.9.2004 do avgusta 2005 in se nato vrnil v izvorno državo ter da je nato ponovno prišel v Slovenijo, kjer je prošnjo za azil vložil 8.9.2005. Če bi bil resnično preganjan v izvorni državi, bi za azil zaprosil že prej v času svojega bivanja v Sloveniji in se ne bi vrnil v izvorno državo in potem ponovno prišel v Slovenijo. Tožnik se je strinjal s poročilom "Romi v BiH", februar 2005, prav tako s poročilom OSCE Bosna in Hercegovina z naslovom Regionalni center T. in potrdil, da so podatki v tem mnenju točni. Tožnik ne trdi, da mu grozi smrtna kazen ali usmrtitev in tudi ne resna individualna grožnja za življenje ali njegovo osebnost zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Zato je tožena stranka pravilno sklepala, da niso podani pogoji za priznanje azil po 2. odstavku 1. člena ZAzil in tudi ne pogoji za priznanje subsidiarne zaščite po 3. odstavku 1. člena ZAzil. Sodišče prve stopnje je, kljub tožnikovemu predlogu, da se opravi glavna obravnava, odločilo na seji senata, saj tožnik ni navedel, v čem bi se njegovo zaslišanje na obravnavi razlikovalo od njegove izjave v prošnji za azil in na zaslišanju, oziroma glede katerih razlogov naj bi bil zaslišan na glavni obravnavi. Pri tem se je sodišče prve stopnje sklicevalo na odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up 422/03 in Up 1055/05. Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da bi bil v primeru vrnitve v matično državo zagotovo ubit. Prvostopenjsko sodišče ga ni zaslišalo, zato bi moralo vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljaviti. Predlaga, da se pritožbi v celoti ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se prošnji tožnika za priznanje političnega azila v Republiki Sloveniji ugodi.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

V 2. odstavku 1. člena ZAzil je določeno, da Republika Slovenija daje zaščito tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov, določenih v Konvenciji o statusu beguncev in v Protokolu o statusu beguncev (Uradni list RS - MP, št. 9/92 - v nadaljevanju Ženevska konvencija). V 3. odstavku 1. člena ZAzil pa je določeno, da Republika Slovenija daje subsidiarno zaščito tujcem, ki zaprosijo za zaščito v Republiki Sloveniji in ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev statusa begunca, če obstaja utemeljen razlog za prepričanje, da bi bil tujec ob vrnitvi v matično državo oziroma v državo nekdanjega stalnega prebivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Definicija resne škode iz 3. odstavka 1. člena ZAzil je podana v 8. alinei 1. odstavka 2. člena ZAzil, po kateri resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nehumano ali poniževalno ravnanje, ali kazen; resno individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi na podlagi v upravnem postopku pravilno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila niti po 2. niti po 3. odstavku 1. člena ZAzil. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da se je tožena stranka v ponovnem postopku ravnala po navodilih v sodbi sodišča prve stopnje, ko je opravila redni postopek. V pritožbi tožnik sicer navaja, da bi bil ob vrnitvi v matično državo ubit, čeprav tega v upravnem postopku ni zatrjeval. Ta pritožbena navedba pa nima podlage v dejanskem stanju, ugotovljenem v upravnem postopku, saj je tožnik v upravnem postopku le zatrjeval, da so mu neznanci grozili, fizično pa ga nikoli niso napadli. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča, glede na tožnikove izjave, podane v upravnem postopku, ni mogoče ugotoviti, da je podana takšna stopnja intenzivnosti zatrjevanih kršitev človekovih pravic v skladu s pogoji, določenimi v Ženevski konvenciji, da bi bili izpolnjeni pogoji iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil. Kot izhaja iz predloženih spisov, se je tožnik tudi strinjal z vpogledanimi poročili, ki se nanašajo na Rome v BiH, in iz katerih je razvidno, da je le 20% Romov prijavilo slabo ravnanje policije, leta 2003 pa mednarodne organizacije v svojih poročilih grdega ravnanja policije do Romov skoraj ne omenjajo več. Po poročilih so se splošne razmere v zvezi z Romi korenito izboljšale. Sodišče prve stopnje in tožena stranka sta zadostno in prepričljivo obrazložila svoji odločitvi, ki temeljita na sklepih, ki so glede na pravilno razlago pravnih norm mogoči. Zato pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava po presoji pritožbenega sodišča nista podana.

Sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča tudi ni bistveno kršilo določb postopka, ker ni opravilo glavne obravnave, kljub temu, da jo je tožnik v tožbi zahteval. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti namreč obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. Ker pa tožnik v obravnavani zadevi ni predlagal izvedbe dokazov, s katerimi bi izkazal drugačno dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, opustitev izvedbe glavne obravnave ni bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, saj ni vplivala na odločitev v zadevi. Zato glede na v upravnem postopku ugotovljene dejanske okoliščine, po presoji pritožbenega sodišča pritožbeni ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker je bila pritožnikova pritožba vložena pred 1.1.2007, ko je začel veljati ZUS-1, je Vrhovno sodišče obravnavalo tožnikovo pritožbo na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 kot pritožbo po tem zakonu.