Jedro

Okoliščina, da so tožniki svoj predlog za obnovo postopka, ki so ga vložili sami, kasneje dopolnili s pooblastilom odvetniku, ne more odpraviti pomanjkanja postulacijske sposobnosti, saj ne spreminja in tudi ne more spremeniti dejstva, da so tožniki vlogo vložili sami in ne po odvetniku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog tožnikov za obnovo postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Odločitev je utemeljilo na nedovoljenosti vloge zaradi pomanjkanja postulacijske sposobnosti.

3. Zoper navedeni sklep so tožniki vložili revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka in kršitve Ustave. Predlagajo, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču druge stopnje v nov postopek. Sodišče druge stopnje ni navedlo razlogov, zakaj ne gre upoštevati naknadno predloženega pooblastila. Predloženo je bilo pred izdajo sklepa sodišča prve stopnje in je datirano na dan vložitve predloga za obnovo postopka, zato menijo, da je postulacijska sposobnost izkazana. Predlog za obnovo postopka, kateremu po pomoti ni priloženo pooblastilo odvetniku za zastopanje, je formalna pomanjkljivost, ki jo je mogoče odpraviti naknadno s predložitvijo pooblastila, kar mora sodišče stranki omogočiti z uporabo 108. člena Zakona o pravdnem postopku, tako da stranko pozove k ustrezni dopolnitvi oziroma popravi predloga. Napačna in neustavna je sodna praksa, ki zagovarja stališče, da se predlog za obnovo postopka, ki ga ne vloži stranka po odvetniku, takoj zavrže in da se stranke v takšnem primeru ne poziva k popravi oziroma dopolnitvi. Ustavno sodišče je v najmanj dveh odločbah (Up-719/06 in Up-736/04) zavzelo stališče, da je stranki kršena pravica do dostopa do sodišča iz 23. člena Ustave, če sodišče zavrže izredno pravno sredstvo, ki ga stranka vloži sama in ne po odvetniku, ne da bi stranko pred tem opozorilo na procesno omejitev in njene pravne posledice. V luči takšnega pravnega naziranja je smiselno razumeti tudi odločitev Ustavnega sodišča v odločbi Up-274/11 z dne 16. 1. 2014 o zavrženju ugovora zoper sklep o izvršbi, ker odvetnik ni predložil pooblastila. V obravnavanem primeru gre za podobno situacijo. Predlog za obnovo postopka je resda izredno pravno sredstvo, a v primerjavi z revizijo vendarle nekoliko specifično: postopek se vodi pred sodiščem prve stopnje in ne na inštanci, kjer so formalne pomanjkljivosti vloge strožje sankcionirane; namen postopka je drugačen, saj sodišče prve stopnje v postopku obnove ponovno preveri pravilnost svoje odločitve. Ker je postopek podoben meritornemu sojenju na prvi stopnji, nepredložitev pooblastila za zastopanje ob sami vložitvi predloga za obnovo postopka ne sme biti sankcionirana s takojšnjim zavrženjem predloga.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3 in nadaljnji; v nadaljevanju ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodba sodišča prve stopnje, s katero se je pravdni postopek pred tem sodiščem končal, je bila izdana 16. 5. 2007, kar je pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/2008, ki velja od 1. 10. 2008 dalje), zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena postopek nadaljuje po dosedanjih določbah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP) neupoštevajoč omenjene novele.

7. Sodišče druge stopnje je pri presoji pravilno uporabilo procesna določila o (omejeni) postulacijski sposobnosti. V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi lahko stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik (tretji odstavek 86. člena ZPP). Tožba v tej zadevi je bila vložena 2. 6. 2000, kar je po uveljavitvi ZPP in zato izjema iz prvega odstavka 499. člena ZPP (glede neuporabe določb tretjega in četrtega odstavka 86., 87., 88., 90. in 91. člena ZPP) ne pride v poštev. Izjema velja tudi v primerih, če ima stranka opravljen pravniški državni izpit (četrti odstavek 86. člena ZPP), česar pa tožniki v postopku niso zatrjevali in izkazali.

8. Z obveznim pravnim zastopanjem, ki ga je uvedla določba tretjega odstavka 86. člena ZPP, je stranki odvzeta sposobnost dati svojim procesnim dejanjem pravno relevantno obliko (postulacijska sposobnost), kar pomeni, da mora stranka nastopati po pooblaščencu, ki je odvetnik. Omejitev postulacijske sposobnosti je predpisana za vsa izredna pravna sredstva (le-ta so urejena v šestnajstem poglavju IZREDNA PRAVNA SREDSTVA v členih od 367 do 405 ZPP), mednje pa spada tudi obnova postopka. Pri tem ni pomembno, kakšen je namen izrednega pravnega sredstva in katero sodišče odloča o njem, zato se revizija neutemeljeno zavzema za upoštevanje specifičnosti obnove postopka oziroma za razlago, po kateri je obvezno zastopanje rezervirano le za postopek pred Vrhovnim sodiščem. Namen obveznega zastopanja v tovrstnih postopkih, ki spadajo med pravno bolj zahtevne postopke, lahko stranki omogoči večjo učinkovitost pravnega sredstva in s tem učinkovito varstvo njenih pravic, hkrati pa je tudi v interesu celotnega pravnega reda, saj se z njim zagotavlja učinkovito sodstvo(1), zato je nujno, da stranka v postopkih izrednih pravnih sredstev pravdna dejanja opravlja po odvetniku.

9. Pritrditi je stališču sodišča druge stopnje, da v primeru, ko stranka sama vloži izredno pravno sredstvo, procesne pomanjkljivosti glede postulacijske sposobnosti že pojmovno ni mogoče popraviti naknadno in da za odpravo te pomanjkljivosti v smislu 108. člena ZPP ni podlage v zakonu. Po enotnem in ustaljenem stališču Vrhovnega sodišča gre v primeru, ko stranka izredno pravno sredstvo vloži sama in najpozneje v njem ne izkaže, da ima opravljen pravniški državni izpit, 1.) za primer, ko pravno sredstvo vloži oseba, ki te pravice nima(2), in 2.) za neodpravljivo napako oziroma procesno pomanjkljivost, zaradi česar se pravno sredstvo zavrže, ne da bi se vlogo vračalo stranki v popravo(3).

10. Revidentov očitek o nepravilnosti in neustavnosti tovrstne sodne prakse ni utemeljen. Ustavno sodišče je v odločbah Up-736/04 z dne 9. 11. 2006, Up-162/05 z dne 7. 2. 2007 in Up-719/06 z dne 14. 6. 2007 resda sprejelo stališče, da gre za nesorazmeren poseg v pritožnikovo pravico do dostopa do sodišča iz prvega odstavka 23. člena Ustave, če Vrhovno sodišče zavrže revizijo, ki jo vloži pritožnik sam in ne po odvetniku, ne da bi bil pritožnik pred tem opozorjen na procesno omejitev pri vložitvi revizije (bodisi s pravnim poukom v odločbi višjega sodišča bodisi s pozivom v postopku z revizijo) in na njene posledice. Pri tem je opozorilo na določbo 12. člena ZPP, ki sodišču nalaga, naj stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po tem zakonu, opozori, katera pravdna dejanja lahko opravi. Vendar pa je Vrhovno sodišče v kasnejših zadevah II Ips 3/2007 z dne 7. 6. 2007 (ki je bila temu sodišču vrnjena na podlagi prej navedene razveljavitvene odločbe Ustavnega sodišča Up-736/04), II Ips 321/2007 z dne 14. 6. 2007 (ki je bila temu sodišču vrnjena na podlagi prej navedene razveljavitvene odločbe Ustavnega sodišča Up-162/05) in II Ips 576/2007 z dne 4. 10. 2007 (ki je bila temu sodišču vrnjena na podlagi prej navedene razveljavitvene odločbe Ustavnega sodišča Up-719/06) ponovno sledilo svojemu načelnemu pravnemu mnenju in dotedanji sodni praksi ter revizije zaradi pomanjkanja procesne predpostavke obveznega odvetniškega zastopanja ponovno zavrglo. V teh odločbah je izčrpno in natančno pojasnilo, zakaj v primeru pomanjkanja postulacijske sposobnosti drugačna odločitev, kot je zavrženje revizije, ni mogoča, na njihove razloge pa se v izpodbijani odločbi sklicuje tudi pritožbeno sodišče. Ugotovilo je, da določb ZPP (za katere meni, da niso v neskladju z Ustavo) ni mogoče razlagati in uporabljati na način, kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča ter da uporaba 12. in 108. člena ZPP v takšnem primeru ni mogoča, saj bi povzročila številne nerešljive procesne situacije. Pojasnilo je, zakaj v fazi revizijskega postopka ni mogoče odpraviti pomanjkanja postulacijske sposobnosti: prvič zato, ker revizija, ki jo je vložila stranka sama, ni ne nepopolna ne nerazumljiva; drugič zato, ker ZPP ne vsebuje nobene posebne podlage za odpravo postulacijske sposobnosti, kot to določa glede nekaterih drugih istovrstnih procesnih predpostavk, zato 108. člen ZPP ni predviden za odpravo procesne pomanjkljivosti revizije, ki jo stranka vloži sama, in tretjič, ker je odprava podane pomanjkljivosti pojmovno nemogoča oziroma da situacije, ko stranka sama vloži revizijo, pojmovno ni mogoče naknadno popraviti(4). Na teh stališčih temelječa praksa Vrhovnega sodišča je enotna in ustaljena(5), po prepričanju Vrhovnega sodišča pa vlagateljem izrednih pravnih sredstev oziroma tožnikom iz razlogov, obrazloženih v teh treh nosilnih odločbah, ne omejuje nesorazmerno dostopa do sodišča, ki odloča o izrednem pravnem sredstvu. Glede sklicevanja tožnikov na odločbo Ustavnega sodišča Up-274/11 z dne 16. 1. 2014 pa je pojasniti, da ta zadeva ni primerljiva z obravnavano, saj se odločitev nanaša na vprašanje takojšnjega zavrženja po odvetniku vložene vloge, ki ji ni priloženo pooblastilo, v rednem postopku in ne v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi.

11. Prav tako ne drži očitek, da sodišče druge stopnje ni pojasnilo nemožnosti upoštevanja naknadno predloženega pooblastila. Okoliščina, da so tožniki svojo vlogo, ki so jo vložili sami, kasneje dopolnili s pooblastilom odvetniku, namreč ne more odpraviti pomanjkanja postulacijske sposobnosti, saj ne spreminja in tudi ne more spremeniti dejstva, da so tožniki vlogo vložili sami in ne po odvetniku. Njihovo izredno pravno sredstvo je vsebinsko gledano še naprej laično in predložitev pooblastila (četudi datiranega na dan vložitve sredstva) ne more pripomoči k njegovi večji strokovnosti.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo tožnikov zavrnilo (378. člen ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP).

Op. št. (1): Več o namenu obveznega zastopanja po odvetniku v odločbah Ustavnega sodišča U-I-69/07-36 z dne 4. 12. 2008 in U-I-137/00 z dne 10. 7. 2003. Op. št. (2). Prim. Pravno mnenje, občna seja VSS, z dne 26. 6. 2002. Na nedovoljenost predloga za obnovo postopka se nanašajo odločbe II Ips 228/2006 in II Ips 480/2006 z dne 13. 7. 2006, II Ips 452/2001 z dne 4. 7. 2002, Cp 12/2002 z dne 8. 11. 2002 in na nedovoljenost revizije odločbe II Ips 3/2007 z dne 7. 6. 2007, II Ips 321/2007 z dne 14. 6. 2007, II Ips 576/2007 z dne 4. 10. 2007 in v njej citirano sodno prakso, II Ips 105/2007 z dne 30. 8. 2007, II Ips 614/2006 z dne 30.8.2007, II Ips 831/2006 z dne 30. 8. 2007, II Ips 436/2006 z dne 30.8.2007, II Ips 634/2006 z dne 13. 9. 2007, II Ips 186/2007 z dne 13. 9. 2007 (enako tudi II Ips 202/2005, II Ips 930/2006, II Ips 363/2006, II Ips 957/2006, II Ips 585/2006, II Ips 193/2006 in II Ips 416/2006).

Op. št. (3): Na nedovoljenost predloga za obnovo postopka se nanašata odločbi II Ips 117/2013 in II Ips 118/2013 z dne 10. 10. 2013 in na nedovoljenost revizije odločbe pod opombama 4 in 5. Op. št. (4): Obširneje o tem v odločbah II Ips 3/2007 z dne 7. 6. 2007, II Ips 321/2007 z dne 14. 6. 2007 in II Ips 576/2007 z dne 4. 10. 2007. Op. št. (5): Enako je bilo odločeno v zadevah II Ips 105/2007 z dne 30. 8. 2007, II Ips 614/2006 z dne 30. 8. 2007, II Ips 831/2006 z dne 30. 8. 2007, II Ips 436/2006 z dne 30. 8. 2007, II Ips 634/2006 z dne 13. 9. 2007, II Ips 186/2007 z dne 13. 9. 2007, II Ips 416/2006 z dne 20. 9. 2007 in številnih drugih.