Up-84/96

24. 11. 1999

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 24. novembra 1999

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani, št. I Cp 1118/95 z dne 28. 2. 1996 v zvezi s skepom Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. P 374/93 z dne 15. 9. 1995 se ne sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnik v sporu zaradi motenja posesti ni uspel z zahtevkom, da se tožencu prepove jemati vodo iz potoka in z njo namakati svoja zemljišča nad pritožnikovim mlinom in ga s tem motiti v njegovi posesti pogonske moči za mlin, sestoječe iz vodnih naprav, vodnega padca in vode iz potoka. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da tožnik v času toženčevega črpanja vode ni imel v posesti pogonske moči vode, zato mu ni mogoče nuditi posestnega varstva. Toženec je razpolagal z vodnogospodarskim soglasjem, ki mu je pod določenimi pogoji dovoljevalo odjemati vodo in zato tudi ni bilo podane protipravnosti. Sodišče druge stopnje je razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in tožbo zavrglo. Zavzelo je stališče, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, na katero mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, ker je meritorno odločilo v zadevi, ki ne spada v sodno pristojnost. Reke in potoki so po veljavnih predpisih javno dobro ter služijo splošni ali posebni rabi in so podvrženi predpisom upravnega prava. Splošna ali posebna raba vode nista pravici civilnega prava, zato ju ni mogoče varovati v sodnem postopku zaradi motenja posesti.

2.V ustavni pritožbi pritožnik dokazuje, da poseduje listino o sodni poravnavi, ki naj bi mu z močjo pravnomočne sodne odločbe zagotavljala določeno količino vode iz potoka. Pritožnik navaja, da je sodišče druge stopnje napačno uporabilo procesno pravo, saj naj bi bilo za sojenje o sporih zaradi motenja posesti izključno pristojno sodišče, na območju katerega nepremičnina leži. Obravnavanje tožbe v sporih zaradi motenja posesti naj bi se omejilo na pretresanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Izključeno naj bi bilo pretresanje o pravici posesti, pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih. Pritožnik navaja vrsto ustavnih določb, ki naj bi bile v zvezi z njegovo ustavno pritožbo (2., 15., 35., 125., 153. in 155. člen), vendar ne navaja konkretnih kršitev ustavnih pravic. Predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

3.Na podlagi ustavne pritožbe Ustavno sodišče presoja, ali so bile z izpodbijanimi posamičnimi akti kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine (50. člen Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS). Ustavna pritožba ni nadaljnje pravno sredstvo v okviru rednega sodstva, s katerim bi bilo mogoče uveljavljati kršitve pri ugotovitvi dejanskega stanja ter uporabi materialnega in procesnega prava same po sebi. Ustavno sodišče se omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču, ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno (tako že v sklepu št. Up-103/97 z dne 26.2.1998).

Določbe Ustave, ki jih navaja pritožnik, se razen 15. in 35. člena ne nanašajo na človekove pravice in temeljne svoboščine.

Glede na vsebino pritožnikovih navedb v tej ustavni pritožbi je očitno, da ne gre za kršitve pri uresničevanju pravic ali za njihovo omejevanje (15. člen Ustave) in ne za kršitev varstva pravic zasebnosti ali osebnostnih pravic (35. člen Ustave).

Lahko bi bilo pomembno le zatrjevanje kršitve pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave. Sodišče prve stopnje je obravnavalo pritožnikovo tožbo v sporu zaradi motenja posesti. Pritožnik je imel in tudi izkoristil možnost pritožbe zoper sklep sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je obravnavalo pritožnikovo pritožbo in svoje stališče o tožnikovih navedbah obrazložilo. Po uradni dolžnosti je preverilo absolutno bistvene kršitve postopka. Ugotovilo je, da v sporu ni podana sodna pristojnost, ker ne gre za civilnopravno, temveč gre za upravnopravno razmerje in zato odločbo sodišča prve stopnje zavrglo.

Pritožniku je v upravnopravnem razmerju zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu.

5.Očitno je, da ne gre za kršitev človekovih pravic, zato ustavne pritožbe ni mogoče sprejeti.

6.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić. Predsednik senata

dr. Lojze Ude