Jedro

Če senat sodišča prve stopnje ugotovi, da je podan le eden od pripornih razlogov, ki jih navaja sklep o odreditvi pripora, bo ob delni ugoditvi pritožbi izpodbijani sklep o odreditvi pripora spremenil tako, da bo zoper osumljenca pripor odredil le iz tega pripornega razloga.

Izrek

Zahteva zagovornika osumljenega C.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča na Ptuju je s sklepom z dne 18.10.2007 zoper osumljenega C.P. iz pripornih razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredila pripor, ki zoper osumljenca teče od 16.10.2007 od 13.00 ure dalje. Senat Okrožnega sodišča na Ptuju je s sklepom z dne 21.10.2007 pritožbo osumljenčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep je zagovornik dne 24.10.2007 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, brez navedbe zakonskih razlogov, iz katerih zahtevo vlaga. V zahtevi navaja, da je odreditev pripora neutemeljena; da senat sodišča pritožbe ni vsebinsko obravnaval; da je vsebina sklepa senata neprimerna, saj predstavlja goli prvostopni sklep; da senat ugotavlja, da ni podan priporni razlog po 2. točki 201. člena ZKP, zato obstaja huda protislovnost med zaostrovanjem okoliščin do obdolženca in ugotovitvijo senata, da ni okoliščin, ki bi kazale, da je obdolženec že vplival na priče. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pripor zoper osumljenca odpravi.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 6.11.2007, predlaga zavrnitev zahteve.

4. Z odgovorom državnega tožilca sta bila osumljenec in njegov zagovornik seznanjena dne 9.11.2007 ter se je zagovornik dne 13.11.2007 o odgovoru tudi pisno izjavil. B.

5. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti določno ne navaja, katere zakonske določbe naj bi sodišče z izpodbijanim pravnomočnim sklepom o odreditvi pripora prekršilo. Čeprav Zakon o kazenskem postopku ne določa, da bi morala biti zahteva za varstvo zakonitosti obrazložena, pa je glede na strogo določene meje preizkusa te zahteve (prvi odstavek 424. člena ZKP) jasno, da ne zadošča, da vložnik zahteve navede samo zakonske razloge iz prvega odstavka 420. člena ZKP, temveč mora konkretno navesti, v čem naj bi bile kršitve zakona. Tega pa vložnik v zahtevi ni storil. Zato posplošenih in nedoločnih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je odreditev pripora neutemeljena, da sklep sodišča druge stopnje o natančni vsebini pritožbe nima razlogov ter da je vsebina drugostopnega sklepa neprimerna, Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti.

6. Preiskovalna sodnica je zoper osumljenca odredila pripor iz pripornih razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Senat sodišča prve stopnje je pritožbo osumljenčevega zagovornika zoper sklep o odreditvi pripora zavrnil kot neutemeljeno, v razlogih sklepa pa ugotovil, da priporni razlog iz 2. točke prvega odstavka 201. člena ZKP ni podan, ker iz podatkov spisa ne izhaja, da je osumljenec že začel vplivati na osebe, ki so od njega v kritičnem času kupovale mamila (stran 3, drugi odstavek).

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti z navedbami, "da je bil obdolženec naknadno razbremenjen, saj senat ugotavlja, da ni podan priporni razlog po 2. točki 201. člena ZKP, torej obstaja huda protislovnost med zaostrovanjem okoliščin do obd. in ugotovitvijo senata, da ni okoliščin, ki bi kazale, da je obd. že vplival na priče", nakazuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega dostavka 371. člena ZKP v sklepu senata sodišča prve stopnje.

8. Senat sodišča prve stopnje je pritožbo zagovornika zoper sklep o odreditvi pripora zoper osumljenca iz pripornih razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP zavrnil. S tem je senat sodišča prve stopnje potrdil odločitev preiskovalne sodnice iz sklepa o odreditvi pripora zoper osumljenca iz dveh pripornih razlogov (2. in 3. točka prvega odstavka 201. člena ZKP). V razlogih svojega sklepa je senat sodišča prve stopnje pritrdil presoji preiskovalne sodnice glede utemeljenosti suma, da je osumljenec storil nadaljevano kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ in glede presoje pripornega razloga iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, to je glede okoliščin, ki kažejo na ponovitveno nevarnost. Obenem pa je v razlogih svojega sklepa ugotovil, da priporni razlog koluzijske nevarnosti iz 2. točke prvega odstavka 201. člena ZKP ni podan ter za takšno svojo presojo v sklepu navedel tudi razloge. V takšni procesni situaciji (tretji odstavek 402. člena ZKP) bi bilo pravilno, da bi senat sodišča prve stopnje ob delni ugoditvi pritožbi zagovornika izpodbijani sklep o odreditvi pripora spremenil tako, da bi zoper osumljenca pripor odredil le iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Kljub temu pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da ob nedvomno podanem utemeljenem sumu glede osumljencu očitanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ in pripornem razlogu iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, kar vse je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu tudi razumno obrazloženo, v zahtevi za varstvo zakonitosti nakazovano protislovje med izrekom in razlogi senata sodišča prve stopnje glede pripornega razloga iz 2. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, ne vpliva. Zato je zahtevo osumljenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).