Jedro

Iz razlogov izpodbijane sodbe je jasno razvidno (pravilno) stališče sodišča prve stopnje, da za obstoj nepremagljivih ovir sama za sebe ne zadošča okoliščina, da je bila nekomu odvzeta prostost (da je prestajal zaporno kazen oziroma da je bil nameščen na forenzičnem oddelku), ampak, da je potrebno konkretno presojati (kar je v konkretnem primeru tudi storilo), v kakšni meri je bil nekomu iz tega razloga dostop do uresničevanja pravice do sodnega varstva (dejansko) onemogočen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnik sam nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 16. 10. 2018: - zavrnilo zahtevek na plačilo 20.760,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 6. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka), - odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči v roku 15-ih dni povrniti nastale pravdne stroške v višini 1.217,08 UER z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje (II. točka izreka).

2. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

3. Zoper sodbo se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov in kršitve z Ustavo zajamčenih pravic in svoboščin pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje (s stroškovno posledico). Uvodoma navaja, kaj naj bi v zvezi s svojo odločitvijo pojasnilo sodišče prve stopnje. Sam je v svoji prvi pripravljalni vlogi navedel, zakaj šteje, da so pri njem obstajale okoliščine, ki predstavljajo nepremagljive ovire, in zakaj v času ne le prestajanja zaporne kazni, temveč tudi hospitalizacije, zastaralni rok ni tekel ter je bila tožba tako vložena pravočasno. Navedel je tudi sodno prakso Višjega sodišča v Ljubljani, in sicer odločbo II Cp 1747/2016. Sodišče prve stopnje se do teh njegovih navedb ni opredelilo. Prav tako ni navedlo, zakaj se sklicuje na starejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki po vsebini s predmetno zadevo nima nobene povezave, medtem ko jo sodna praksa, na katero se je skliceval sam, ima. Ni obrazložilo, zakaj ni upoštevalo novejše sodne prakse, ki je ustrezna konkretnemu postopku oziroma zakaj je od nje odstopilo. S tem ni zadostilo standardu ustrezno obrazložene sodne odločbe (pritožba se sklicuje na kršitev 22. člena Ustave) kot bistvenega dela poštenega postopka. Iz odločbe II Cp 1747/2016 ne izhaja, da bi sodišče, ko je stranka na prestajanju zaporne kazni, štelo, da bi bilo potrebno razlikovati med nepremagljivimi ovirami subjektivne in/ali objektivne narave. Sodišče je v omenjeni odločbi štelo, da predstavlja prestajanje zaporne kazni nepremagljive ovire, zaradi katerih zastaranje ne teče. Nesprejemljivo je stališče sodišča prve stopnje, po katerem bi bilo tudi tekom hospitalizacije šteti, da bi samo hospitalizacija v zadnjih dnevih teka zastaralnega roka pomenila nepremagljive ovire. Sodišče se ni ukvarjalo z vprašanjem, kakšne so razmere na forenzičnem oddelku in kakšne so možnosti tam nastanjenih oseb pri komunikaciji z zunanjim svetom. Tam nameščena oseba, ki je tja prestavljena iz ZPKZ, ne nese s seboj nobenih stvari. Ne nese ne stvari, ki bi ji omogočale komunikacijo, niti listin (npr. listin z zabeleženimi telefonskimi številkami). Ali je tam nameščenim osebam sploh omogočena komunikacija z „zunanjim svetom“, sodišče ni ugotavljalo. Zato je v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sam je utemeljeno navajal, da zaradi namestitve na forenzični oddelek ni bil v položaju komunikacije s pooblaščencem in zato v času namestitve, najmanj pa leta 2017, v roku, ki je daljši od izteka roka za vložitev tožbe po mnenju sodišča, in dejanskim dnem vložitve tožbe, zaradi česar je bila tožba vložena pravočasno. Poudarja, da že sama namestitev na forenzični oddelek predstavlja položaj nepremagljivih ovir in je zato popolnoma nepomembno, ali je dobival substance, katere bi ga spravile v vegetativno stanje ali ne. Komunikacija z zunanjim svetom je omogočena preko telefona pod pogojem, da ima tam nameščeni telefonsko kartico ali denarna sredstva, s katerimi si le-to lahko kupi. Če tega nima, komunikacija ni možna. Sodišče je pri svoji odločitvi v celoti opustilo predmetno presojo in je svojo odločitev sprejelo arbitrarno, kar predstavlja kršitev ustavne pravice do poštenega sojenja. Kot se je skliceval na sodno prakso, pa je sodišče štelo, da take nepremagljive ovire predstavlja že prestajanje zaporne kazni, ne glede na to, ali je obstajala možnost komunikacije ali ne. Pritožnik graja stališče sodišča, da je imel pooblaščenec ustrezno pooblastilo, ki naj bi izhajalo že iz pooblastila za uveljavljanje predpravdnega zahtevka. V tem predpravdnem postopku je bilo Državnemu pravobranilstvu predloženo originalno pooblastilo, zaradi česar pooblaščenec veljavnega pooblastila za vložitev tožbe ni imel. Stališče sodišča, da bi bila lahko vložena tožba tudi brez pooblastila, je zmotno. Vložitev tožbe je bila tako možna šele, ko je pooblaščenec tožnika prejel ustrezno pooblastilo za vložitev tožbe, saj se je pooblastilo dano za predpravdni postopek izčrpalo z omenjenim postopkom. Zakon določa, da zastaranje ne teče ves tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti (360. člen OZ). Ne loči torej, da bi te ovire lahko obstajale samo na koncu zastaralnega časa, ampak določa, da zastaranje ne teče kadarkoli nepremagljive ovire obstojijo. Pravno stališče sodišča prve stopnje podano v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe tako predstavlja zmotno uporabo materialnega prava. Prav tako so razlogi v sodbi o odločilnih dejstvih nejasni in sami med seboj v nasprotju.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnikov očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovih trditev, ki jih je v postopku na prvi stopnji podal glede zadržanja zastaranja (vtoževanega odškodninskega zahtevka) zaradi nepremagljivih ovir (360. člen OZ1), ne drži. Ne le, da se je v 11. in 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe opredelilo do vseh trditev, ki jih je tožnik v zvezi s tem podal, in konkretno pojasnilo, zakaj jim ni moč slediti, ampak je ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 6/2009 z dne 6. 9. 2011 jasno poudarilo tudi, da mora iti v tem oziru za ovire, ki tožniku onemogočajo dejanski dostop do uresničevanja pravice do sodnega varstva. Ker gre za odločbo, ki na načelni ravni opredeljuje naravo (vsebino) tega zakonskega instituta (torej pojma nepremagljivih ovir2), je pritožbeno zatrjevanje, da nima po vsebini s predmetno zadevo nobene povezave, neutemeljeno, zgolj okoliščina, da naj bi bila odločitev starejša od odločitve sprejete v zadevi tukajšnjega sodišča II Cp 1747/2016, na katero se je skliceval tožnik, pa nebistvena. Ker odločba I Cp 1747/2016 sama še ne predstavlja sodne prakse, na katero bi bilo ob odločanju v predmetni zadevi vezano, je neutemeljen tudi očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je od nje odstopilo. Na drugi strani pa je iz razlogov izpodbijane sodbe jasno razvidno (pravilno) stališče sodišča prve stopnje, da za obstoj nepremagljiv ovir sama za sebe ne zadošča okoliščina, da je bila nekomu odvzeta prostost,3 ampak, da je potrebno konkretno presojati (kar je v konkretnem primeru tudi storilo), v kakšni meri je bil nekomu iz tega razloga dostop do uresničevanja pravice do sodnega varstva (dejansko) onemogočen. Pritožbeno sklicevanje na neobstoj razlogov oziroma na kršitev 22. člena Ustave RS zato ni prepričljivo.

6. Na podlagi zadnjega dela 12. točke obrazložitve izpodbijane sodbe bi bilo mogoče resda narediti zaključek, da naj bi se (po mnenju sodišča prve stopnje) obstoj okoliščin, ki predstavljajo nepremagljive ovire, ugotavljal zgolj glede zadnjih dni teka zastaralnega roka, kar pa za presojo pravilnosti (zakonitosti) sprejete odločitve ni bistveno. Sodišče prve stopnje je namreč pred tem obstoj takšnih dejanskih okoliščin ugotavljalo za celotno relevantno obdobje (ko je tekel zastaralni rok) in pojasnilo, zakaj ves ta čas ni moč govoriti o obstoju nepremagljivih ovir. Neutemeljen je nadalje očitek, da se omenjeno sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, kakšne so razmere na forenzičnem oddelku in kakšne so možnosti tam nastanjenih oseb pri komunikaciji z zunanjim svetom. Ustrezno konkretnih trditev namreč tožnik v tem oziru sploh ni podal. Tako je v prvi pripravljalni vlogi z dne 18. 9. 2017 povsem splošno navajal, da je bil zaradi odvzema prostosti v posebnem položaju, ki naj bi bil izrazito poseben v času namestitve na posebnem oddelku Enote za forenzično psihiatrijo v M. Potem, ko je toženka temu v prvi pripravljalni vlogi z dne 22. 5. 2018 konkretizirano ugovarjala, pa je v drugi pripravljalni vlogi z dne 4. 6. 2018 (spet povsem splošno) navajal še, češ da že sama hospitalizacija pomeni, da ni mogel komunicirati z „zunanjim svetom“ (npr. odvetniki ali kom drugim). Zakaj temu ni moč slediti oziroma zakaj pri tožniku (ki svojih trditev ni izkazal) ne le v času prestajanja kazni ampak tudi v času hospitalizacije niso obstajale takšne okoliščine, ki bi mu preprečevale komunikacijo z „zunanjim svetom“, je sodišče prve stopnje (argumentirano) pojasnilo v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožnik teh zaključkov ne uspe izpodbiti. V pritožbi poudarja, da na forenzičnem oddelku nameščena oseba, ki je tja prestavljena iz ZPKZ, s sabo ne nese stvari, ki bi ji komunikacijo omogočale, kot tudi ne listin (npr. listin z zabeleženimi stvarmi). Poleg tega, da to navajanje prvenstveno predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP4), ni moč spregledati niti okoliščine, da jasne trditve o tem, da sam v tem času s takšnim komunikacijskim sredstvom ni razpolagal in da ni imel (tudi) nobene druge možnosti komuniciranja z zunanjim svetom, niti ne poda. V nadaljevanju nato še pojasnjuje (kar prvenstveno prav tako predstavlja neupoštevno pritožbeno novoto), da je komunikacija z zunanjim svetom omogočena preko telefona pod pogojem, da ima tam nameščeni telefonsko kartico ali denarnih sredstev zanjo, s katerimi si le-to lahko kupi. Tudi v zvezi s tem pa jasne (konkretne) trditve o tem, da ni imel nameščene telefonske kartice, niti denarnih sredstev zanjo, v pritožbi ni postavil. Ker torej v tej smeri potrebnih konkretnih trditev v postopku na prvi stopnji ni podal,5 je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje predmetno presojo opustilo in svojo odločitev sprejelo arbitrarno (in s tem kršilo pravico do poštenega sojenja), neutemeljen.

7. Upoštevaje prej izpostavljeno naziranje, da za obstoj nepremagljiv ovir sama po sebi ne zadošča okoliščina, da je bila nekomu odvzeta prostost (da je prestajal zaporno kazen oziroma da je bil nameščen na forenzičnem oddelku), ampak, da je potrebno konkretno presoditi, v kakšni meri mu je bil iz tega razloga dostop do uresničevanja pravice do sodnega varstva (dejansko) onemogočen, ni moč pritrditi niti pritožbeni navedbi, da okoliščina, ali je v konkretnem primeru (na strani tožnika) obstajala možnost komunikacije, ni pomembna. Enako velja za pritožbeno izpostavljanje ugotovitve sodišča prve stopnje (podane v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe), da v konkretnem primeru ni šlo niti za oviro v smislu, da bi bil tožnik npr. pod vplivom močnih medikamentov, ki bi med drugim vplivali na njegov miselni proces. Tudi to bi (v kolikor bi bila seveda podana) bila namreč lahko upoštevna okoliščina subjektivne narave,6 zaradi katere tožnik ne bi mogel uresničiti svoje pravice do sodnega varstva.

8. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna že iz vseh predhodno navedenih razlogov. Zato je za njeno presojo nebistven argument, ki ga je omenjeno sodišče podalo v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, češ da je že pooblastilo, ki ga je tožnik (v zvezi z vložitvijo zahteve za poravnavo obveznosti pred vložitvijo tožbe) dal svojemu pooblaščencu dne 25. 1. 20177 (torej pred potekom zastaralnega roka), vsebovalo možnost vložitve tožbe in pooblaščencu ne bi bilo potrebno izdati novega pooblastila, ki ga je predložil ob vložitvi tožbe, to je dne 2. 6. 2017. Kljub temu je potrebno glede pritožbenega oporekanja omenjenemu zaključku izpostaviti, da je vse to, kar je sodišče prve stopnje navedlo glede omenjenega pooblastila, toženka navajala v svoji vlogi z dne 13. 6. 2018 (vloženi pred prvim narokom za glavno obravnavo). Tem navedbam tožnik v postopku na prvi stopnji ni konkretizirano (argumentirano) ugovarjal in pojasnil v zvezi z naravo omenjenega pooblastila oziroma zakaj naj bi njegov pooblaščenec za vložitev tožbe potreboval novo (ustrezno) pooblastilo, ki so razvidna iz obravnavane pritožbe, ni podal (prvi odstavek 337. člena ZPP).

9. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni8 in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo tožnik sam trpi svoje z njeno vložitvijo nastale stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami. 2 Zato okoliščina (ki jo izpostavlja pritožba), da v zadevi, ki jo je v omenjeni odločbi obravnavalo Vrhovno sodišče RS, ni šlo za nepremagljive ovire iz razloga prestajanja zaporne kazni, za presojo ustreznosti sklicevanja sodišča prve stopnje nanjo, ni bistvena. 3 Kot je to razvidno iz VSL sklepa II Cp 1747/2016 z dne 30. 11. 2016. 4 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 5 Pri čemer tudi (v tem oziru) šele v pritožbi podane trditve niso zadosti jasne. 6 Nepremagljive ovire so lahko subjektivne ali objektivne narave (Glej V. Kranjc, v M. Juhart, N. Plavšak (redaktorja), Obligacijski zakonik s komentarjem, druga knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 497). 7 Pravilno 24. 1. 2017 (glej prilogo B91). 8 Kar velja tudi za očitek o tem, da so razlogi v sodbi o odločilnih dejstvih nejasni in sami med seboj v nasprotju.