Jedro

Že pri primerjavi samih besed ni mogoče ugotoviti zamenljive podobnosti, ne glede na dve skupni črki od treh, ki sta tudi na enakih položajih v besedi, saj so na prvo črko, ki je različna, praviloma potrošniki najbolj pozorni, in ker gre za kratko besedo, v kateri tudi razlika v eni črki vpliva na njen pomen za vizualno dojemanje potrošnika, zlasti če je na prvem mestu v besedi. Skupna črka x, ki je sicer črka tuje abecede, pa ob tem, ko je angleški jezik na slovenskem trgu eden vodilnih ter ko je tudi znanje angleškega jezika med slovenskim prebivalstvom zelo razširjeno, kar potrjujejo tudi statistični podatki, ki jih podaja toženka, po presoji sodišča ne prispeva k vtisu vizualne podobnosti znakov.

Znaki izpodbijane in predhodnih znamk tudi fonetično niso podobni. Besedi se izgovorita kot leks oziroma reks, in različni prvi črki vplivata na to, da znaka kot celoti delujeta fonetično različno.

Organ mora pri odločanju upoštevati povprečnega potrošnika na slovenskem teritoriju ter je zato pomembno, kako on dojema znamke ter verjetnost nastanka zmede glede izvora blaga presojati z vidika tega.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Urad RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju organ) je z izpodbijano odločbo zavrnil ugovor tožnika z dne 17. 12. 2009 zoper registracijo mednarodne znamke št. 1010088. V obrazložitvi odločbe navaja, da je Mednarodni urad Svetovne organizacije za intelektualno lastnino na podlagi Madridskega aranžmaja o mednarodnem registriranju znamk dne 6. 7. 2009 registriral znamko št. 1010088, katere imetnik je A. Ltd iz Bolgarije, z zahtevanim varstvom v Republiki Sloveniji. Znamka je registrirana za blago/storitve, po Nicejski klasifikaciji, sprejeti z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk (v nadaljevanju NK), razvrščeno v razred 3. Zoper registracijo znamke je vložil ugovor tožnik ter v njem navedel, da je imetnik dveh znamk IR št. 9158120, SI št. 9470642, registriranih za blago iz razredov 1, 3 in 5 NK. Menil je, da je znak znamke, katere registraciji nasprotuje, podoben znaku njegovih znamk, enako oziroma podobno je tudi blago. Predlagal je zavrnitev registracije znamke za celoten seznam blaga iz razreda 3 NK. Imetnik znamke št. 1010088 se ni izjavil o razlogih iz ugovora. Organ dalje navaja, da imetnik izpodbijane znamke želi v Republiki Sloveniji registrirati znamko za znak "Lex" za blago iz razreda 3 (pripravki za beljenje in druge snovi za pranje, pripravki za čiščenje, poliranje, razmaščevanje in brušenje, mila, parfumerijski izdelki, eterična olja, kozmetična sredstva, losijoni za lase, sredstva za čiščenje zob). Tožnik ugovarja s svojima znamkama IR št. 9158120 "REX" in SI št. 9470642 "REX", registriranima za blago iz razredov 1, 3 in 5 NK. Organ je glede na določbo b) prvega odstavka 44. člena Zakona o industrijski lastnini (ZIL-1) najprej ugotavljal enakost oziroma podobnost blaga/storitev. Organ je podobnost blaga ugotavljal na podlagi kriterijev, kot so na primer kraj proizvodnje in prodaje, sestavine, namen proizvodov, povezanost proizvodov, potrošniki, tržni kanali, gospodarska panoga ipd. Navaja, da se blago šteje za podobno, če najdemo skupne lastnosti po več kriterijih istočasno. Organ je ugotovil, da izpodbijana znamka in znamki tožnika ščitijo nekatero enako blago, in sicer pripravke za beljenje in druge snovi za pranje, pripravke za čiščenje, poliranje, razmaščevanje in brušenje, mila. Izpodbijana znamka in znamki tožnika ščitijo še nekatero podobno blago, in sicer so mila podobna parfumerijskim izdelkom in kozmetičnim sredstvom. Izpodbijana znamka pa v razredu 3 ščiti še blago, ki ni podobno blagu znamk tožnika, in sicer eterična olja, losijoni za lase, sredstva za čiščenje zob. Enakost in podobnost blaga je tako podana za pripravke za beljenje in druge snovi za pranje, pripravke za čiščenje, poliranje, razmaščevanje in brušenje, mila, parfumerijske izdelke; enakost in podobnost blaga pa ni podana za eterična olja, losijone za lase, sredstva za čiščenje zob. V okviru presoje podobnosti znakov organ najprej navaja, da je znak izpodbijane znamke podan v barvni (rdeča, modra, bela, črna) sliki, ki jo sestavlja beseda "Lex", izpisana v posebnem grafizmu. Znaka znamk tožnika pa sta v besedi z običajnimi črkami, in poleg besede "REX" ne vsebujeta drugih elementov. Pri primerjavi znakom znamk s pomenskega vidika organ ugotavlja, da nista podobna. Beseda "LEX", prevedeno iz latinščine, pomeni pogodba, zakon, predpis, pravilo, beseda "REX", prevedeno iz latinščine, pa pomeni kralj, vladar, vodja. Navedene pomene bo potrošnik lahko razlikoval in ločeval. Če potrošnik ne pozna latinščine, pa ne bo prepoznal pomenov in bosta zanj besedi fantazijski, ki ju pomensko ne bo povezoval. Pri vizualni primerjavi znakov pa je potrebno upoštevati, da je znak izpodbijane znamke podan v barvni sliki, ki jo sestavlja beseda "Lex", izpisana v posebni pisavi, ter pravokotni pas pod njo. Takšne slikovne oblike znaka znamk tožnika ne vsebujeta. Znak izpodbijane znamke vsebuje barve, in sicer rdečo in modro. Rdeča barva je zelo močna in predstavlja večinski del znaka, pod njo se nahaja pas modre barve, ki zaradi videza podčrtanja še poudari rdečo barvo. Takšne barvne kombinacije znaka znamk tožnika ne vsebujeta. Beseda "Lex" znaka izpodbijane znamke je podana v grafizmu, in sicer je podana v odebeljenih malih tiskanih črkah, kjer je črka "L" večja. Njena vodoravna črta se nahaja pod spodnjim nivojem črk "ex". Črke so tudi med seboj sprijete oziroma se dotikajo v spodnjih delih. Takšnega grafičnega zapisa besede znaka znamk tožnika ne vsebujeta. Pri primerjavi besedila znakov znamk pa je organ ugotovil, da se primerjani besedi razlikujeta glede na prvo črko (začetnico), enaki pa sta si glede na preostale črke. Načeloma drži, da povprečni potrošnik besede, ki vsebuje večino enakih črk, težko razlikuje, vendar to ne velja v vseh primerih. V določenih primerih lahko zgolj ena različna črka pripomore k ločevanju in razlikovanju besed, zlasti če je na prvem mestu besede, kajti povprečni potrošnik je načeloma najbolj pozoren na prve črke besed in si jih tudi najbolj zapomni. V primeru primerjanih znakov je organ ugotovil, da se besedi razlikujeta glede na začetnico, ti črki pa sta vizualno dovolj izraziti, da pripomoreta k razlikovanju besed. Poleg tega je treba upoštevati, da gre v obeh primerih za kratki besedi z malo črkami in zato lahko že sprememba v eni črki pripomore k nastanku nove besede. Ob primerjavi celotnih znakov primerjanih znamk je organ ugotovil, da si vizualno nista podobna. Po splošnem vtisu si znaka primerjanih znamk nista podobna. Znak izpodbijane znamke ni vizualno podoben znakoma znamk tožnika in zato po mnenju organa ne bo povzročena zmota pri potrošniku. V okviru fonetične primerjave pa je organ ugotovil, da se znak izpodbijane znamke izgovori kot "leks", znaka znamk tožnika pa kot "reks". Fonetično sta si primerjana znaka enaka glede na končne črke, razlikujeta pa se glede na začetnico. Prav različni začetnici "L" in "R" pa pripomoreta k fonetičnemu razlikovanju znakov. Črka r je zelo slišna in se fonetično dovolj razlikuje od črke l. Fonetična razlika v prvem delu pripomore, da znak izpodbijane znamke kot celota deluje fonetično dovolj različno od znakov znamk tožnika. Tudi povprečni potrošnik bo primerjane znake zaradi fonetično različnega prvega dela med seboj razlikoval in ločeval. Na podlagi navedenega je organ ugotovil, da znak izpodbijane znamke fonetično ni podoben znakoma znamk tožnika. Glede na celoten vtis, ki ga dajejo znaki primerjanih znamk in glede na posamezne vidike podobnosti organ meni, da si znaki niso zamenljivo podobni. Glede na to pa ni izpolnjen pogoj iz točke b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 za zavrnitev registracije znamke št. 1010088. Tožnik v tožbi navaja, da je organ z izpodbijano odločbo nepravilno in nezakonito zavrnil njen ugovor. Tožnik meni, da je zmotna ugotovitev organa, da nekatero blago izpodbijane znamke (eterična olja, losijoni za lase, sredstva za čiščenje zob) ni podobno blagu, ki ga ščitita njegovi predhodni znamki. To blago je vsekakor podobno ostalim izdelkom predhodnih znamk, še posebej milom, saj se tako omenjeni izdelki izpodbijane znamke kot tudi mila uporabljajo v kozmetične namene, in sicer za osebno nego in higieno ter se zato v trgovinah prodajajo na istih prodajnih policah. Organ je tudi nepravilno zaključil, da si znaka primerjanih znamk nista podobna. Povprečni slovenski potrošnik ne obvlada latinskega jezika in zato pomena beseda lex in rex ne razume, kar pomeni, da znamk pomensko ne razlikuje. Napačna je ugotovitev, da si znaka vizualno nista podobna, saj sta znaka predhodnih znamk in izpodbijane znamke sestavljena iz treh črk, od katerih sta dve identični ter na istem položaju v besedi. Pomembno je tudi, da je zadnja črta x, ki je identična primerjanim znakom, črka tuje abecede, zato se povprečnemu potrošniku kot črka z izrazitim tujim elementom hitreje vtisne v spomin. Dejstvo, da je znak izpodbijane znamke prijavljen v sliki, znaka predhodnih znamk pa sta registrirana v besedi, ne daje podlage za ugotovitev, da si primerjane znamke vizualno niso podobne. Grafični del znaka izpodbijane znamke je namreč zanemarljiv in brez razlikovalnega učinka; ne pritegne povprečnega potrošnika, saj služi le kot drugačen zapis besede Lex. Poleg tega so potrošniki navajeni določiti in prepoznati izdelke glede na besedni element znaka, ki služi za označitev izdelkov; tako tudi sodbi T-40/3 z dne 13. 7. 2005 in T-332/0 z dne 12. 3. 2008. Organ tudi zmotno ugotavlja, da si znamke fonetično niso podobne. Znak izpodbijane znamke se namreč prebere kot "leks", znaka predhodnih znamk pa kot "reks"; trije glasovi od štirih so torej pri primerjanih znamkah identični ter v istem zaporedju, razlika je le v črkah l in r, ki pa sta si glasovno zelo podobni, saj se po pravilih glasoslovja uvrščata v isto skupino soglasnikov, med zvočnike. Tožnik dalje navaja, da sta standard podobnosti znakov ter standard podobnosti blaga povezana in ju je zatorej potrebno presojati skupaj. Večja kot je podobnost oziroma identičnost blaga, večja je nevarnost, da bo potrošnik zamenjeval ali povezoval znamke, ki to blago ščitijo, in obratno. Med predhodnima znamkama in izpodbijano znamko tako nedvomno obstaja verjetnost zamenjave v javnosti oziroma povezovanja, in sicer na podlagi identičnosti oziroma izredne podobnosti znakov ter dejstva, da so izdelki identični oziroma podobni. Glede na to tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zavrne registracijo znamke št. 1010088 na območju Republike Slovenije v celoti, oziroma podrejeno, naj zadevo vrne organu v ponovni postopek. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter meni, da je organ odločil pravilno in zakonito. Tudi po presoji tožbenega ugovora vztraja pri tem, da eterična olja, losijoni za lase, sredstva za čiščenje zob niso podobna blagu, ki ga ščitita tožnikovi znamki. Toženka tudi vztraja pri ugotovitvah izpodbijane odločbe, da si znaki znamk niso podobni v tolikšni meri, da bi bila povzročena zmeda oziroma povezovanje znakov ter zmota na trgu. Toženka se tudi ne strinja s trditvijo tožnika, da povprečni slovenski potrošnik ne obvlada latinskega jezika, zaradi česar ne bo razumel pomena besed lex in rex. Latinskega jezika v celoti res ne pozna večje število povprečnih potrošnikov, vendar pa obstajajo latinske besede, ki so postale zelo prisotne na slovenskem trgu in se z njimi srečuje povprečni potrošnik vsakodnevno, med take štejeta tudi besedi lex in rex. Sicer pa se latinščina poučuje v nekaterih osnovnih, srednjih šolah in na fakultetah ter je v nekaterih primerih obvezni predmet, poleg tega pa učenje latinščine omogoča več jezikovnih šol. Toženka tudi meni, da je slovenski potrošnik navajen na tuje črke, predvsem angleške w, x, y, q, saj je angleški jezik na slovenskem trgu eden izmed vodilnih tujih jezikov. Glede na statistične podatke za leto 2007 pa angleški jezik govori kar 3/4 oseb v starosti 25 do 34 let, skoraj polovica oseb v starosti 35 do 49 let in dobra četrtina oseb v starosti 50 do 64 let. Poleg tega pa je angleščina osnovni jezik večine večjih tujih brskalnikov na internetu, dostop do interneta pa je v slovenskih gospodinjstvih zelo velik. Črka x tudi ni velika posebnost pri znamkah iz razreda 3 NK. V Republiki Sloveniji je registriranih čez 900 mednarodnih znamk, ki so registrirane za razred 3 NK in vsebujejo črko x. Toženka se tudi ne strinja, da okoliščina, da je znak izpodbijane znamke podan v sliki, ne pripomore k vizualnemu razlikovanju znamk. Sploh pa je organ opravil podrobno vizualno primerjavo znakov in šele na podlagi te primerjave ugotovil, da so si primerjani znaki dovolj različni. Ob tem se toženka sklicuje na prakso OHIM in primere FAX/MAX, REX/NEX, REX/HEX. Toženka tudi vztraja, da je organ pravilno opravil fonetično primerjavo znakov ter se z njegovimi zaključki strinja. Toženka meni, da so si primerjani znaki glede na dominantne dele (Lex/REX), grafični prikaz besed, barve, dodane slike, dovolj različni, da povprečni potrošnik ne bo zaveden v zmoto glede njihovega trgovskega izvora. Glede na celoten vtis, ki ga dajejo znaki in glede na posamezne vidike podobnosti toženka meni, da si znaki niso zamenljivo podobni.

Tožnik v naknadnem pripravljalnem spisu prereka trditve toženke v odgovoru na tožbo ter njene navedbe in argumente. Vztraja pri svojih navedbah in argumentih, da je organ primerjalno analizo opravil nepravilno. Ponavlja svoje navedbe, s katerimi je v tožbi utemeljeval, da sta besedi znakov izpodbijane in njegovih predhodnih znamk podobni ter da je podana tudi fonetična podobnost znakov. Napačno je mnenje toženke, da bo povprečni potrošnik razumel pomen znakov Lex oziroma REX, ki sta latinska izraza. Po statističnih podatkih se je v Sloveniji v letih 2009 in 2010 latinski jezik učilo vsega skupaj zgolj okoli 36 prebivalcev. Latinski jezik v slovenskih šolah nikjer ni obvezen. Dejstvo, da se nekateri latinski izrazi pojavljajo v vsakodnevnem življenju, pa še ne pomeni, da povprečni potrošnik razume vse latinske izraze. Posploševanje toženke glede razumljivosti latinskega jezika s strani povprečnega potrošnika je napačno. Tožnik vztraja, da povprečni potrošnik besed lex in rex ne bo razumel kot latinskih izrazov, izraza sta z vidika povprečnega potrošnika fantazijska in nimata ne neke pomenske povezave niti skupne asociacije. V odsotnosti pomena pri obeh je zato potrebno zaključiti, da pomenska analiza ni mogoča, torej da pomen ne more prispevati k razlikovanju med obema znamkama. Zaradi tega sta vizualna in fonetična analiza še toliko bolj relevantni, iz teh pa izhaja, da sta si obe znamki zamenljivo podobni. V zvezi z zatrjevanjem toženke, da naj si črki l in r fonetično ne bi bili podobni, se tožnik sklicuje na svoje že podane navedbe v tožbi, v podkrepitev teh pa še na sodbo T-363/09 z dne 16. 12. 2010 (LESTEROL/RESVEROL). V navedeni sodbi je sodišče obrazložilo, da sta si črki l in r fonetično zamenljivo podobni, vsled česar je glede na celostno fonetično analizo znakov sklepati, da sta med seboj fonetično zamenljivo podobna. Tožnik pa prereka tudi navedbe toženke v zvezi z analizo podobnosti blaga. Tožnik se ne strinja, da milo, ki ga pokriva predhodna znamka, ni zamenljivo podobno eteričnim oljem, losijonom za lase, sredstvom za čiščenje zob. Vsi ti izdelki so namreč namenjeni istemu končnemu cilju, to je osebni higieni povprečnega potrošnika. Glede na to gre v obravnavanem primeru za komplementarne proizvode, ki jih proizvajajo konkurenčne kozmetične družbe, ki se prodajajo v istih trgovinah in so namenjeni istemu končnemu potrošniku. V zvezi s tem se tožnik sklicuje na odločbe OHIM (ZUT/ZOUT, LIVE/LIVE SOUND, AGE REVERSE/REVERSE).

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je podan ugovorni razlog iz točke b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 za zavrnitev registracije znamke z znakom „Lex“ za prijavljeno blago iz razreda 3 NK.

Po točki b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe in če so blago ali storitve, na katere se nanaša ta znak in znamka, enaki ali podobni, zaradi česar obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko.

Ob tem, ko je organ ugotovil, da obstaja enakost oziroma podobnost glede nekaterega blaga, na katero se nanašata izpodbijana in predhodni znamki, je po ugotovitvi, da je znak izpodbijane znamke podan v barvni sliki, ki jo sestavlja beseda „Lex“, izpisana v posebnem grafizmu, in pravokotni pas pod njo, ter da sta znaka predhodnih znamk tožnika „REX“ v besedi in ne vsebujeta drugih elementov, opravil presojo enakosti oziroma podobnosti znakov s pomensko, vizualno in fonetično primerjavo ter pri nobeni teh primerjav zamenljive podobnosti znakov ni ugotovil, nato pa zaključil, da so si primerjani znaki dovolj različni, da povprečni potrošnik ne bo zaveden v zmoto glede trgovskega izvora blaga, ki ga znamke ščitijo.

Tožnik se že z rezultatom nobene od primerjav podobnosti znakov ne strinja. Tudi kolikor bi bilo mogoče slediti trditvi tožnika, da povprečni slovenski potrošnik ne zna latinskega jezika, pa s takim argumentom ni mogoče ovreči razlogovanja organa, da povprečni slovenski potrošnik pomen teh besed pozna (ob tem ko se lahko ne niti ne zaveda, da gre za besedi v latinskem jeziku), ker gre za besede, ki so postale v Sloveniji zelo prisotne in pogosto uporabljane, kar je vpliv globalizacije, ki je splošno znano dejstvo. Sodišče pa se s tožnikom tudi ne strinja, da je med znaki izpodbijane in njegovih predhodnih znamk podana vizualna in fonetična podobnost. Tožnik grafični del znaka izpodbijane znamke šteje za zanemarljiv ter mu odreka razlikovalni učinek, pri tem pa ne upošteva, da je znak izpodbijane znamke podan v barvni sliki z intenzivnimi barvami, izpisom besede „Lex“ v grafizmu in s pravokotnim pasom pod tem, vseh teh elementov pa tudi po presoji sodišča pri vizualni primerjavi znakov ni mogoče zanemariti ter šteti, da se kot nerazlikovalni deli ne upoštevajo, ter da je mogoče primerjati le besedni del znaka izpodbijane znamke s predhodnima znamkama, ki sta besedni. Sodišče tako sodi, da ima tudi grafični element, ne le besedni v znaku izpodbijane znamke pomen za prepoznavanje blaga s strani potrošnika. Po presoji sodišča pa že pri primerjavi samih besed ni mogoče ugotoviti zamenljive podobnosti, ne glede na dve skupni črki od treh, ki sta tudi na enakih položajih v besedi, saj so na prvo črko, ki je različna, praviloma potrošniki najbolj pozorni, in ker gre za kratko besedo, v kateri tudi razlika v eni črki vpliva na njen pomen za vizualno dojemanje potrošnika, zlasti če je na prvem mestu v besedi. Skupna črka x, ki je sicer črka tuje abecede, pa ob tem, ko je angleški jezik na slovenskem trgu eden vodilnih ter ko je tudi znanje angleškega jezika med slovenskim prebivalstvom zelo razširjeno, kar potrjujejo tudi statistični podatki, ki jih podaja toženka, po presoji sodišča ne prispeva k vtisu vizualne podobnosti znakov. Tudi iz sodbe Splošnega sodišča T-40/03, na katero se sklicuje tožnik, ne izhaja, da besedni element znaka prevlada nad celotnim vtisom znaka absolutno, pač pa je to odvisno od figurativne sestavine, njene razlikovalne vrednosti za proizvode, od pomena, ki ga ima za označitev proizvodov besedni element itd. Pomembno pa je po presoji sodišča upoštevati tudi, da ni bilo ugotovljeno, da bi bili predhodni znamki zelo razlikovalni (npr. da bi šlo za izmišljeno ter neobičajno besedo), niti tožnik tega ne zatrjuje. Po presoji sodišča pa si znaki izpodbijane in predhodnih znamk tudi fonetično niso podobni, kot je ocenil organ. Besedi se izgovorita kot leks oziroma reks, in različni prvi črki vplivata na to, da znaka kot celoti delujeta fonetično različno. Tožnik pa ob tem, ko navaja, da se različni (zgolj) prvi črki obe uvrščata po pravilih glasoslovja med zvočnike, ne obrazloži argumentirano, zakaj meni, da ta okoliščina doprinaša k (po njegovem mnenju) fonetični podobnosti znakov, saj se izgovarjata povsem različno, kajti glasova sta različna, poleg tega glas l zveni mehkeje, glas r pa trše. Tudi kolikor iz sodbe T-363/09 z dne 16. 12. 2010 (pri čemer sodišče dodaja, da je zadeva še v pritožbenem postopku na Sodišču), na katero se sklicuje tožnik, izhaja presoja Splošnega sodišča o fonetični podobnosti črk l in r, pa je po presoji sodišča presoja fonetične podobnosti v vsakem posameznem primeru odvisna od celotnih primerjanih besed, dolžine teh itd., pa tudi od jezikovnega izvora besede, saj se iste črke v besedah različnih jezikov lahko izgovarjajo različno.

V zvezi s sklicevanjem tožnika na odločbe OHIM in sodbe, izdane v postopku sodnega nadzora nad temi odločbami, pa sodišče še dodaja, da so za organ obvezni pravni vir nacionalni zakon, Direktiva 2008/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2008 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (v nadaljevanju Direktiva) in sodbe Sodišča EU, v katerih to sodišče razlaga določbe Direktive. Odločitve OHIM kot unijske institucije pa niso zavezujoč pravni vir, pač pa so lahko zaradi svojega prepričevalnega učinka in vsebinsko podobne materialne podlage za odločanje zgolj argument v primerljivih zadevah, pri čemer pa je treba vzeti v obzir vsaj, da mora organ upoštevati povprečnega potrošnika na slovenskem teritoriju ter je zato pomembno, kako on dojema znamke ter verjetnost nastanka zmede glede izvora blaga presojati z vidika tega.

Ob oceni organa, da med znaki izpodbijane in predhodnih znamk tožnika zamenljive podobnosti ni, torej take podobnosti, ki bi povzročila verjetnost zmede glede izvora blaga, in s to se sodišče strinja, se tožnik ne more z uspehom sklicevati na pravilo, po katerem sta podobnost med znamkami in podobnost blaga odvisna kriterija. Če podobnosti med znamkami ni, niti identičnost blaga ne more privesti do ugotovitve o obstoju verjetnosti zmede. Nepomembno pa je ob tem ostalo tudi vprašanje, ali je organ pravilno ocenil, da nekatero blago, na katero se nanaša izpodbijana znamka, ni podobno blagu, ki ga ščitita predhodni znamki.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo zavrne, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.