Jedro

Če je tožena stranka zavrnila vlogo za pridobitev državljanstva, ker naj bi sprejem po 3. odstavku 40. člena ZDS pomenil nevarnost za javni red in mir, mora za to navesti razloge, ki glede na dejansko stanje narekujejo takšno odločitev. V utemeljitvi je treba navesti kazniva dejanja in prekrške, ki jih je storil tožnik.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 5.4.1993.

Obrazložitev

Tožena stranka je zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z utemeljitvijo, da se po 3. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije lahko zavrne vloga tudi zaradi razlogov iz 8. točke 1. odstavka 10. člena zakona. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik večkrat obravnavan in tudi pravnomočno obsojen zaradi storjenih kaznivih dejanj in zaradi prekrškov zoper javni red in mir. V primeru sprejema tožnika v državljanstvo Republike Slovenije bi bila dana nevarnost za javni red Republike Slovenije.

V tožbi je tožnik predlagal, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Tožena stranka v utemeljitvi odločbe navaja, da bi sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije pomenila nevarnost za javni red. V obrazložitvi je navedeno, da je bil tožnik zaradi storjenih kaznivih dejanj in prekrškov zoper javni red in mir večkrat obravnavan in tudi pravnomočno obsojen. Obrazložitev odločbe je takšna, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Tožnik ni bil obravnavan in obsojen, večkrat pa je bil kaznovan pri sodniku za prekrške zaradi sporov z M.K., s katero je živel v izvenzakonski skupnosti in s katero ima tudi otroka. Tožnik ni bil obsojen za naklepna kazniva dejanja že najmanj deset let. Tožena stranka je poslala upravne spise in v odgovoru na tožbo navajala, da ugotavljanje nevarnosti na področju javnega reda, zaradi katere je ministrstvo tožnikovo vlogo zavrnilo, zakon ne veže na točno določene dokaze, kot npr. pravnomočne sodbe zaradi kaznivih dejanj in podobno, temveč gre za javni red v najširšem smislu tega pomena. Tožena stranka je zato predlagala, da sodišče tožbo zavrne. Tožba je utemeljena.

Po 3. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91, 38/92 - ZDS) lahko tožena stranka po prosti presoji zavrne vlogo za pridobitev državljanstva, tudi če oseba izpolnjuje vse pogoje iz 1. odstavka navedenega člena, če so dani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena zakona. Vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije lahko pristojni organ zavrne, če bi sprejem v državljanstvo pomenil nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. Upravni organ mora popolno ugotoviti dejansko stanje, ga navesti v utemeljitvi odločbe in navesti razloge, ki so bistveni za presojo posameznih dokazov. To velja predvsem takrat, če zavrne vlogo za pridobitev državljanstva. Zakon o državljanstvu Republike Slovenije nima določb o dokazovanju, zato je pri izvajanju dokazov v zvezi z državljanstvom uporabiti določbe zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77 - ZUP) v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I). Po 2. odstavku 209. člena ZUP mora upravni organ v obrazložitvi odločbe navesti razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločbo navedeno v izreku odločbe. Tožena stranka v obrazložitvi odločbe ni navedla, katera kazniva dejanja in prekrške je storil tožnik, ni pa tudi navedla, kdaj jih je storil. Niso tudi navedeni razlogi, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje utemeljujejo odločitev navedeno v izreku odločbe. Tožena stranka tudi ni obrazložila, v čem in zakaj je iz kaznivih dejanj in prekrškov, ki jih je storil tožnik, sklepati, da bi njegov sprejem v državljanstvo pomenil nevarnost za javni red Republike Slovenije.

Sodišče ugotavlja, da v obrazložitvi izpodbijane odločbe niso navedeni in ocenjeni dokazi in da tožena stranka ni ravnala po določbi 2. odstavka 209. člena ZUP, zaradi česar je bila ta določba kršena.

Sodišče lahko v upravnem sporu na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77, v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona) odpravi izpodbijano odločbo tudi, če ugotovi, da na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku, ne more rešiti spora, ker so dejanske okoliščine v bistvenih točkah nepopolno ugotovljene. Ker izpodbijana odločba nima konkretnih dokazov, je moralo sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona) izpodbijano odločbo odpraviti.