Jedro

Predložitvena dolžnost stranke iz prvega odstavka 226. člena ZPP ni absolutna, zato bi moralo sodišče prve stopnje bodisi (1) uporabiti tretji odstavek 226. člena ZPP in listine priskrbeti, (2) uporabiti tretji odstavek 226. člena ZPP in navesti razloge, zakaj bi lahko pritožnik sam dosegel, da bi se mu te listine (pravočasno) izročile ali pokazale, ali pa (3) dokazni predlog zavrniti na podlagi enega izmed drugih upravičenih razlogov (ker je nesubstanciran, prepozen, neprimeren ali pravno nepomemben). Med državo članico, ki predloži zahtevo za sprejem, in tisto, ki jo sprejme, mora obstajati soglasje ne le o vprašanju, katera izmed njiju je odgovorna za obravnavanje prosilčeve prošnje, ampak tudi o pravni podlagi te odgovornosti in s tem povezanimi okoliščinami konkretnega primera, ki narekujejo uporabo posamezne določbe Uredbe Dublin III oziroma na kateri temelji sprejetje zahteve za sprejem s strani druge države članice. Le tako je jasno, kaj je podlaga za obojestransko sprejeto odločitev (o odgovornosti druge države članice), prosilcu pa je omogočena učinkovita uporaba pravnega sredstva. V nasprotnem primeru - torej ko bi v upravnem aktu bila navedena ena pravna podlaga, pristanek odgovorne države članice pa bi zaradi okoliščin primera temeljil na drugi, bi bila ta prosilčeva pravica izničena. Pravilna uporaba določb Uredbe Dublin III zato zahteva ugotovitev okoliščin, zaradi katerih je država članica, na katero je bila naslovljena zahteva, sprejela odgovornost.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I. točka izreka) zavrnilo tožbo zoper sklep, s katerim je toženka zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, ker je za njeno obravnavanje na podlagi Uredbe Dublin III odgovorna Republika Hrvaška, in določila rok za izvedbo predaje.

2.V obrazložitvi je zavrnilo tudi dokazni predlog za pridobitev dokumentacije hrvaških upravnih organov (uradnih podatkov in zapisnikov) v zvezi s prošnjo za mednarodno zaščito, ki naj bi jo tam vložil tožnik. Zavrnitev je utemeljilo na 226. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Kot nesporno je ugotovilo, da so tožnika na Hrvaškem v sistemu Eurodac evidentirali kot prosilca za mednarodno zaščito in da je Hrvaška na podlagi člena 20(5) Uredbe Dublin III sprejela odgovornost za obravnavanje njegove prošnje. Spornega dejstva, ali je tožnik na Hrvaškem vložil prošnjo za mednarodno zaščito, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ker je presodilo, da ni pravno pomembno - tudi če tega ni storil, Hrvaška namreč ostaja odgovorna za njeno obravnavanje, le na drugi pravni podlagi, členu 13(1) Uredbe Dublin III.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) zoper to sodbo vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. Vztraja, da na Hrvaškem ni vložil prošnje za mednarodno zaščito oziroma da ni izjavil namere, da to stori. Ker pritožnik do predlaganih dokazov nikakor ne more brez pomoči sodišča, je zavrnitev dokazov neutemeljena. Njihova izvedba bi pripomogla k razjasnitvi dejanskega stanja.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba je utemeljena.

6.Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, med strankama ni sporno, da je Hrvaška odgovornost za obravnavanje pritožnikove prošnje sprejela na podlagi člena 20(5) Uredbe Dublin III, ki določa, da prosilca, ki je prisoten v drugi državi članici brez dokumenta za prebivanje ali ki tam vloži prošnjo za mednarodno zaščito po umiku svoje prve prošnje, podane v drugi državi članici med postopkom določanja odgovorne države članice, država članica, v kateri je bila najprej vložena ta prošnja za mednarodno zaščito, ponovno sprejme pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 z namenom dokončanja postopka določanja odgovorne države članice.

7.Pritožnik je odločitvi o predaji na tej podlagi nasprotoval zlasti z ugovorom, da na Hrvaškem ni vložil prošnje za mednarodno zaščito oziroma da ni izjavil namere, da to stori. Sodišču prve stopnje je predlagal, naj si priskrbi dokumentacijo hrvaških upravnih organov (uradne podatke in zapisnike) v zvezi s tem. Na naroku za glavno obravnavo je njegova pooblaščenka pojasnila, da zaradi kratkih rokov in otežene komunikacije s pritožnikom te dokumentacije sama ni mogla pridobiti.

8.Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pravica predlagati dokaze in si zagotoviti njihovo izvajanje v sodnem postopku del pravice do izjave, ta pa je neposreden in najpomembnejši izraz pravice do enakega varstva pravic, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave. Načeloma iz pravice stranke do predlaganja dokazov za sodišče izhaja obveznost, da dokazne predloge strank pretehta in dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno pomembna, izvede. Če jih ne, mora za to imeti ustavno dopustne razloge in z njimi seznaniti tudi stranko. Obveznost opredelitve sodišča do strankinih dokaznih predlogov določa tudi drugi odstavek 287. člena ZPP, po katerem mora sodišče predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločitev, zavrniti in v sklepu navesti, zakaj jih je zavrnilo. Razlogi za to lahko izhajajo iz samega dokaznega sklepa o zavrnitvi dokazov na glavni obravnavi ali iz sodne odločbe o glavni stvari.

9.Sodišče prve stopnje je pritožnikov dokazni predlog za pridobitev dokumentacije hrvaških upravnih organov (uradnih podatkov in zapisnikov), ki se nanaša na njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, zavrnilo v dokaznem sklepu, sprejetem na naroku za glavno obravnavo. Pred njegovim sprejetjem je strankama pojasnilo, da je "procesna dolžnost stranke, ki predlaga dokazne listine kot dokazno sredstvo, da jih sodišču tudi predloži in to v zadostnih izvodih". Tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe je kot razlog za zavrnitev tega dokaznega predloga navedlo 226. člen ZPP, po katerem mora stranka sama predložiti listino, na katero se sklicuje v dokaz svojih navedb, in ugotovitev, da pritožnik tega do konca glavne obravnave ni storil.

10.Po presoji Vrhovnega sodišča pa je sodišče prve stopnje ob tem spregledalo, da predložitvena dolžnost stranke iz prvega odstavka 226. člena ZPP ni absolutna. Tretji odstavek 226. člena ZPP namreč nadalje določa, da če je listina pri državnem organu ali pri osebi, ki ji je poverjeno izvrševanje javnega pooblastila, pa sama stranka ne more doseči, da se listina izroči ali pokaže, si jo sodišče preskrbi po uradni dolžnosti. Pritožnik je v obravnavanem primeru od sodišča prve stopnje zahteval prav to - navajal je, da so listine pri hrvaškem državnem organu, in da jih pritožnikova pooblaščenka zaradi kratkih rokov in otežene komunikacije s pritožnikom ni mogla pridobiti. Glede na to, da takšno pojasnilo po presoji Vrhovnega sodišča ni očitno neutemeljeno, bi moralo sodišče prve stopnje bodisi (1) uporabiti tretji odstavek 226. člena ZPP in listine priskrbeti, (2) uporabiti tretji odstavek 226. člena ZPP in navesti razloge, zakaj bi lahko pritožnik sam dosegel, da bi se mu te listine (pravočasno) izročile ali pokazale, ali pa (3) dokazni predlog zavrniti na podlagi enega izmed drugih upravičenih razlogov (ker je nesubstanciran, prepozen, neprimeren ali pravno nepomemben).

11.Ker sodišče prve stopnje ni storilo nič od tega, je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo pravil postopka iz 1. točke prvega odstavka 75. člena ZUS-1, ki je v skladu z drugim odstavkom istega člena podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe ZUS-1 oziroma ZPP ali jo je uporabilo nepravilno, pa je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe. V zvezi s slednjim Vrhovno sodišče še dodaja, da v obravnavani zadevi brez dvoma obstoji tudi vzročna zveza med postopkovno kršitvijo na eni strani ter zakonitostjo in pravilnostjo sodbe na drugi - če bi pritožnik s predlaganim dokazom uspel, bi to lahko vplivalo na dokazno oceno, s tem pa tudi na končni izid spora.

12.Glede na to da je v izpodbijani sodbi zaslediti tudi stališče, da dejstvo, ali je pritožnik na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito, ni pravno pomembno, ker bi lahko toženka pritožnika predala tudi na drugi pravni podlagi, Vrhovno sodišče, ki na pravilno uporabo materialnega prava v pritožbenem postopku pazi po uradni dolžnosti, je treba pripomniti, da je v zadevi I Up 245/2016 že opozorilo, da je bistveno, da med državo članico, ki predloži zahtevo za sprejem, in tisto, ki jo sprejme, obstoji soglasje ne le o vprašanju, katera izmed njiju je odgovorna za obravnavanje prosilčeve prošnje, ampak tudi o pravni podlagi te odgovornosti in s tem povezanimi okoliščinami konkretnega primera, ki narekujejo uporabo posamezne določbe Uredbe Dublin III oziroma na kateri temelji sprejetje zahteve za sprejem s strani druge države članice. Le tako je jasno, kaj je podlaga za obojestransko sprejeto odločitev (o odgovornosti druge države članice), prosilcu pa je omogočena učinkovita uporaba pravnega sredstva. V nasprotnem primeru - torej ko bi v upravnem aktu bila navedena ena pravna podlaga, pristanek odgovorne države članice pa bi zaradi okoliščin primera temeljil na drugi -, bi bila ta prosilčeva pravica izničena. Pravilna uporaba določb Uredbe Dublin III zato zahteva ugotovitev okoliščin, zaradi katerih je država članica, na katero je bila naslovljena zahteva, sprejela odgovornost.(5)

13.Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 77. člena ZUS-1 pritožbi ugodilo tako, da je sodbo razveljavilo in zadeva vrnilo istemu sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek, v katerem bo ob upoštevanju zgoraj navedenih izhodišč moralo uporabiti tretji odstavek 226. člena ZPP ali navesti drug upravičen razlog za zavrnitev predlaganega dokaza. Vrhovno sodišče te presoje ne more opraviti samo, saj je že večkrat poudarilo, da je vprašanje dovolitve ali zavrnitve določenega dokaznega predloga (tudi) stvar dokazne presoje sodišča in sodi v sfero dejanskega stanja. Nepopolna, površna ali pavšalna obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga zato ogroža tudi pravico do pritožbe. Pravica stranke, da se v postopku izjavi (ki ji odgovarja obveznost sodišča, da vse navedbe in predloge strank vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost ter da se do tistih, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli), mora biti spoštovana v vseh fazah postopka. Procesnih napak, ki so bile storjene pred sodiščem prve stopnje, zato ni mogoče odpraviti v pritožbenem postopku pred Vrhovnim sodiščem,(6) ampak zgolj in samo v novem postopku pred sodiščem prve stopnje.

-------------------------------

Op. št. (1)Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

Op. št. (2)A. Galič, v: M. Avbelj (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, 1. del, Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, Nova Gorica 2019, str. 175-177.

Op. št. (3)Določbe ZPP se v upravnem sporu uporabljajo, kolikor Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne določa drugače (prvi odstavek 22. člena ZUS-1).

Op. št. (4)N. Betetto, v: L. Ude, A. Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2006, str. 611.

Op. št. (5)Sklep I Up 245/2016 z dne 7. 9. 2016 (8. točka obrazložitve). To stališče je Vrhovno sodišče ponovilo tudi v nedavno sprejeti sodbi in sklepu I Up 2/2024 z dne 18. 3. 2024 (16. točka obrazložitve).

Op. št. (6)Primerjaj sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 333/2016 z dne 6. 9. 2018 in II Ips 329/2017 z dne 22. 2. 2018 (10. točki obrazložitve in tam citirana sodna praksa).