Jedro

V pritožbi je tožeča stranka sodbi sodišča prve stopnje očitala ne le zmotno uporabo materialnega prava, temveč tudi več procesnih kršitev ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče druge stopnje se v izpodbijani sodbi do navedenih (in tudi vseh ostalih) pritožbenih očitkov ni opredelilo. Zaradi odsotnosti razlogov o uveljavljanih pritožbenih navedbah sodbe sodišča druge stopnje ni mogoče preizkusiti in je tako podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zneska 710.237,75 EUR (prej 170.237.320,00 SIT), ki naj bi ga tožena stranka dolgovala tožeči kot del koncesijske dajatve, do katere je bila tožena stranka kot koncesionar upravičena na podlagi koncesijskih pogodb, sklenjenih z Republiko Slovenijo, Ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve. Sodišče prve stopnje je menilo, da tožeča stranka do vtoževanega zneska ni upravičena, ker je s stranskim intervenientom sklenila Sporazum o vzajemni delitvi sredstev in medsebojnem sodelovanju z dne 15. 6. 1999 (v nadaljevanju: Sporazum), s katerim sta zamenjala terjatve do ljubljanskega in mariborskega študentskega servisa, ki jih imata na podlagi vsakoletnih koncesijskih pogodb.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V obrazložitvi se je sodišče sklicevalo na argumentacijo revizijskega sodišča, ki je v predmetni zadevi enkrat že odločalo, in iz katere sledi, da lahko tožeča stranka in stranski intervenient prosto razpolagata s svojimi sredstvi, med katere sodijo tudi terjatve do tožene stranke iz naslova koncesijskih pogodb. Ob takšni presoji revizijskega sodišča je sodišče druge stopnje štelo, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

3. Tožeča stranka je z revizijo izpodbijala sodbo sodišča druge stopnje. Uveljavljala je zmotno uporabo materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, stranskemu intervenientu in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija sodišču druge stopnje med drugim očita, da je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker se do pritožbenih trditev tožeče stranke sploh ni opredelilo. Ker sodba sodišča druge stopnje ne vsebuje razlogov o odločilnih pritožbenih navedbah, se je ne da preizkusiti. Revizijsko sodišče takšnim očitkom v celoti sledi. Sodišče druge stopnje je namreč svojo odločitev brez kakršnekoli dodatne obrazložitve oprlo na zaključek revizijskega sodišča iz odločbe z dne 12. 2. 2008, da tožeča stranka in stranski intervenient lahko prosto razpolagata s svojimi sredstvi, med katere sodijo tudi terjatve do tožene stranke iz naslova koncesijskih pogodb. Revizijsko sodišče je poudarilo, da je samo presojalo le dopustnost odstopa terjatve (cesije) glede na splošno določbo 436. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). V tem okviru je presojalo morebitne prepovedi odstopa terjatve, ki bi lahko izhajale iz splošnih določb Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB) in Pravilnika o pogojih za opravljanje dejavnosti agencij za zaposlovanje, a jih ni ugotovilo. Ni pa se spuščalo v presojo veljavnosti Sporazuma, ker je bilo slednje po navodilu revizijskega sodišča predmet presoje pritožbenega sodišča pri ponovnem odločanju o pritožbi tožeče stranke z dne 18. 11. 2004. 7. V navedeni pritožbi je tožeča stranka sodbi sodišča prve stopnje očitala ne le zmotno uporabo materialnega prava (med drugim glede presoje upravičenosti za sklepanje Sporazuma ter njegove zavezujoče narave), temveč tudi več procesnih kršitev (med drugim kršitev pravil o dokaznem bremenu ter določb o prekluziji glede trditvene podlage tožeče stranke) ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja (glede obstoja sklepov, katerim je sledil podpis sporazuma). Sodišče druge stopnje se v izpodbijani sodbi do navedenih (in tudi vseh ostalih) pritožbenih očitkov ni opredelilo. Zaradi odsotnosti razlogov o uveljavljanih pritožbenih navedbah sodbe sodišča druge stopnje ni mogoče preizkusiti in je tako podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na navedeno je bilo treba na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču druge stopnje v novo sojenje.

8. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.