Jedro

V upravnem postopku je bilo sporno, ali je upravičenec pripadnik slovenskega naroda, in ker je v tožbi tožnica predlagala dokaze in opravo glavne obravnave, v pritožbi pa grajala, da ta ni bila opravljena, so podani pogoji za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 16.4.2002. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote Ž. z dne 28.9.2001, s katero je organ prve stopnje v ponovljenem postopku ugotovil, da se po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS), A.V., rojen 26.8.1886 v T. v Italiji, do svoje smrti dne 5.5.1960, ni štel za jugoslovanskega državljana.

Sodišče prve stopnje je na podlagi določbe 2. odstavka 67. člena ZUS sledilo razlogom tožene stranke in se strinjalo z njenim stališčem, da iz podatkov upravnih spisov izhaja, da pokojni A.A.V. s svojo družino na dan 6.4.1941 ni bil domovinsko pristojen v eni od jugoslovanskih občin in da zato tudi ni pridobil državljanstva Kraljevine Jugoslavije. Iz potrdila tedanje Občine S.P. pri P. z dne 15.7.1937 sicer izhaja, da biva gospod A.A.V. s svojo družino nepretrgoma v Občini S.P. pri P. že od leta 1900, da so vsi otroci obiskovali slovenske šole ter da je vsa družina zmožna slovenskega jezika, vendar pa po stališču sodišča prve stopnje navedeno potrdilo ne dokazuje domovinske pristojnosti, kar je pravilno ugotovila že tožena stranka. Zakon o državljanstvu FLRJ (ZDrž) ni predvideval izdaje ugotovitvenih odločb o tem, katere osebe so na podlagi zakonskih določb pridobile jugoslovansko državljanstvo, pač pa se je ta vpis opravil po uradni dolžnosti, prvi vpis pa se je napravil na podlagi priglasitve stalnih prebivalcev z območja ljudskega odbora, za katero se je vodila državljanska knjiga, na podlagi dotedanjih knjig domovincev in drugih dokazov. Za osebe, ki se niso priglasile za vpis v državljansko knjigo, se ni ugotavljalo, ali so pridobile jugoslovansko državljanstvo, če le-te niso same zahtevale izdajo ugotovitvenih odločb, kar je ugotovilo že ustavno sodišče v svoji odločbi (Uradni list RS, št. 23/97). Član občine je lahko bil le državljan Kraljevine Jugoslavije, vsak državljan pa je moral biti član katere od občin na območju takratne Slovenije. Zato potrdilo o prebivanju z dne 15.7.1937 samo po sebi ne dokazuje dejstva, da je imel tožničin oče v tej občini priznano tudi domovinsko pristojnost. Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da Vrhovno sodišče RS pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v nov postopek. Uvodoma graja odločitev sodišča prve stopnje, da ni opravilo glavne obravnave, čeprav jo je izrecno zahtevala v tožbi, s čimer je bila že sama po sebi storjena bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu.

Sodišče namreč ni presojalo trditev in dokazov, ki potrjujejo dejstva o slovenski narodnosti A.V., kar je po mnenju tožnice ob pravilni uporabi materialnega prava vendarle potrebno storiti in to dejstvo ocenjevati ne samo samostojno, ampak zlasti v povezavi z vsebino potrdila tedanje Občine S.P. pri P. z dne 15.7.1937, zlasti v povezavi z izpovedbami prič iz upravnega postopka in drugimi dokazi, katere je tožeča stranka predlagala že v upravnem postopku in bi jih predlagala tudi v tem upravnem sporu, če bi bila opravljena glavna obravnava. Zato tožnica ni imela možnosti postaviti tudi nadaljnje trditve in predlagati nadaljnjih dokazov. Sodišče prve stopnje tudi ni presojalo, ali bi pokojni oče tožnice ob trditvah, ki so bile postavljene v tožbi, mogel izpolnjevati pogoje za domovinsko pristojnost na dan 6.4.1941 na območju, ki je kasneje prešlo v sestav DFJ. Tožnica se je v tožbi sklicevala na Pravilnik za izvajanje Zakona o državljanstvu DFJ, ki je določal, da se za osebe, ki se niso priglasile za vpis v državljansko knjigo, ni ugotavljalo, ali so pridobile jugoslovansko državljanstvo ali ne, če niso same zahtevale izdajo ugotovitvenih odločb, saj je pridobitev državljanstva učinkovala ex lege. Prav zaradi tega bi moralo sodišče opraviti glavno obravnavo in oceniti vse trditve in dokaze, o tem, ali je pokojni A.V. imel domovinsko pravico na območju, ki je po letu 1945 prešlo v sestav tedanje DFJ, ali ne in ali je tožničin oče izpolnjeval pogoje za domovinsko pristojnost na dan 6.4.1941. Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Čeprav je med strankama nesporno, da je pokojni A.A.V. s svojo družino živel na področju nekdanje Občine S.L. pri P. vse od leta 1900 in nadalje, da ni bil domovinsko pristojen v tej občini, pa je ves čas postopka sporno, ali je pokojni A.A.V. oseba, ki je po narodnosti pripadala kateremu izmed narodov Federativne ljudske republike Jugoslavije, ki je prebivala na tem ozemlju, kar zatrjuje tožnica ves čas postopka. Svoje trditve je ponovila v tožbi, za svoje trditve je predlagala dokaze in tudi izrecno predlagala opravo glavne obravnave. Ker te sodišče prve stopnje ni opravilo, pač pa je razsodilo na nejavni seji, tožnica tudi v pritožbi ponavlja svoje trditve in ugovarja bistvene kršitve postopka v upravnem sporu.

Iz določbe 1. odstavka 50. člena ZUS izhaja načelo, da na prvi stopnji odloča sodišče po opravljeni glavni obravnavi. Dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta je bilo po stališču tožnice nepopolno in nepravilno ugotovljeno in je zato v tožbi izrecno predlagala izvedbo glavne obravnave. Zato po stališču pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni imelo zakonske podlage iz 2. odstavka 50. člena ZUS za odločitev o zadevi na seji. Ker tožnici ni bila dana možnost, da se izjavi o pravnih in dejanskih vprašanjih ter tudi o navedbah nasprotne stranke, je po presoji pritožbenega sodišča utemeljen pritožbeni ugovor tožnice, da je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, saj je ta vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (4. odstavek 72. člena ZUS).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS pritožbi tožnice ugodilo, razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.