Jedro

Javni razpis ne pomeni javne dražbe. Predstavlja le, čeprav z nepravilno formulacijo javne dražbe, zbiranje nedoločenega kroga ponudnikov za nakup.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, naj sodišče naloži toženi stranki, da mora s tožečo stranko skleniti prodajno pogodbo za nepremičnino, ki leži na parc. št., k.o. in ki jo sestavljata stanovanjski in dvoriščni objekt z zemljiščem. Kupnina naj bi znašala 651 SIT, zaradi česar bi morala tožeča stranka, ob upoštevanju 15 % predplačila, plačati toženi stranki še 558,42 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.2.1986 dalje do plačila. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki v znesku 880 SIT.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano pravnomočno sodbo pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo tožeča stranka in v reviziji uveljavila revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodba sodišča druge stopnje ni razumljiva. Tožeča stranka je sporno nepremičnino pridobila na javnem natečaju. Plačala je 15 % vrednosti kupnine, takoj, ko bo pogodba podpisana, pa je pripravljena plačati tudi preostanek. V obravnavanem primeru je morda prišlo do kršitev postopka javne dražbe. Vendar pa te kršitve nimajo za posledico ničnosti. Zaradi kršitev postopka javne dražbe zakon o prometu z nepremičninami ne predpisuje ničnosti, ampak daje prizadetim možnost ugovora. Odločitev je v nasprotju z dosedanjo sodno prakso, ki je zavzela stališče, da je pogodba nična le v primerih, kadar javna dražba ni bila objavljena na krajevno običajen način. Zato dejstvo, da v konkretnem primeru nista bila objavljena čas in kraj dražbe, ne predstavlja kršitve nobenega od temeljnih načel javne dražbe. Sicer pa je bil kraj, kamor je bilo potrebno ponudbe dostaviti, naveden. Sodišče je celotno obrazložitev v tej zadevi prepisalo iz odločbe, opr. št. ..., z dne 20.2.1990, v kateri pa je bilo odločeno o povsem drugem historičnem dogodku. Z ugoditvijo tožbenemu zahtevku bi se doseglo tisto, kar si je ves čas želela tudi tožena stranka, ki prodaji nepremičnine tožeči stranki ni nasprotovala. Iz listin, ki so bile predložene, jasno izhaja, da je bila tožena stranka tista, ki je želela nepremičnino prodati. Reviziji naj se zato ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje pa tako spremenita, da se tožbenemu zahtevku v celoti stroškovno ugodi. Podrejeno naj se obe sodbi razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V skladu s 390. členom ZPP je bila revizija vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Revizijski očitek, da sodba sodišča druge stopnje ni razumljiva, ni utemeljen. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, izrek sodbe razlogom sodbe ne nasprotuje, v sodbi pa so navedeni tudi razlogi o vseh dejstvih, ki so za odločitev v tej pravdni zadevi pravnoodločilna. V reviziji smiselno uveljavljena bistvena kršitev ZPP iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP zato ni podana. Ob preizkusu izpodbijane pravnomočne sodbe po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) pa je revizijsko sodišče ugotovilo, da tekom postopka pred nižjima sodiščema tudi ni bila storjena absolutna kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Ob upoštevanju v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenih pravnoodločilnih dejstev, ki jih tožeča stranka z revizijo ne more izpodbiti, nanje pa je vezano tudi revizijsko sodišče (3.odstavek 385. člena ZPP), pa je pravilno uporabljeno tudi materialno pravo. Po ugotovitvah nižjih sodišč do javne dražbe sploh ni prišlo. Tem ugotovitvam tudi tožeča stranka ne nasprotuje, saj v reviziji sama zatrjuje, da je zmagala na javnem razpisu. Javni razpis, čeprav z nepravilno kvalifikacijo javne dražbe, pa ne pomeni javne dražbe (z vsemi njenimi pravnimi posledicami), ampak pomeni, kot je materialnopravno pravilno opredeljeno tudi v izpodbijani pravnomočni sodbi, le zbiranje nedoločenega kroga ponudnikov za nakup. Kot ponudnika bi se zato lahko v obravnavanem primeru opredelilo le tožnika, vendar pa to le v primeru, če bi do javne dražbe sploh prišlo. Ker dražbe ni bilo, ni mogoče govoriti niti o tožnikovi ponudbi niti o tem, da obstaja kakšna dolžnost tožene stranke, da mora skleniti s tožečo stranko prodajno pogodbo. Zato je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke materialnopravno pravilno zavrnjen.

Ker do javne dražbe, na kateri bi se sporne nepremičnine lahko prodale tožeči stranki (8. člen zakona o prometu z nepremičninami, Uradni list SRS, št. 19/76, 42/86), sploh ni prišlo, revizijske trditve, da kršitev postopka javne dražbe nima za posledico ničnosti, saj zakon o prometu z nepremičninami za take primere v 9. členu predvideva le ugovorni postopek, da pomeni ničnost pogodbe le kršitev predpisa o objavi javne dražbe na krajevno običajen način, ter da si je tožena stranka ves čas prizadevala, da bi se sporna nepremičnina prodala prav tožeči stranki, za odločitev niso pravnoodločilne. Zato revizijsko sodišče na te trditve ne odgovarja (1. odstavek 375. člena ZPP, v zvezi s 399. členom ZPP).

Po vsem obrazloženem se je izkazalo, da revizija tožeče stranke ni utemeljena in da jo je po 393. členu ZPP treba zavrniti.