Jedro

Značilnost prekarija (583. člen OZ) je tudi v tem, da čas trajanja posodbe ni dogovorjen. V tem primeru velja, da lahko posodnik zahteva stvar kadarkoli hoče.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdne stranke nosijo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prvi toženki A. A. naložilo, da v roku 15 - tih dni izprazni in izroči tožniku stanovanjsko hišo na naslovu A., ki stoji na parc. št. 1/1 in 1/2, obe k. o. X, prosto oseb in stvari (točka I izreka). Tožbeni zahtevek za izpraznitev in izročitev iste nepremičnine, ki ga je tožnik uperil zoper drugega toženca B. B., je zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je še, da je prva toženka dolžna tožniku povrniti 1.474,94 EUR, tožnik pa drugemu tožencu 1.079,25 EUR stroškov postopka (točki III in IV izreka).

2. Pritožbi vlagata tožnik in prva toženka.

3. Tožnik izpodbija odločitev, s katero je sodišče zahtevek zoper drugega toženca zavrnilo ter stroškovno odločitev pod točko IV izreka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijanega dela odločitve tako, da bo zahtevku tožnika v celoti ugodeno oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Meni, da bi sodišče prve stopnje na podlagi izpovedb zaslišanih strank in priče, ki jih v relevantnih delih povzame, moralo zaključiti, da je drugi toženec dnevno v tožnikovi hiši in da verbalno nadleguje tako tožnika kot njegovega sina C. C. V nepremičnino se torej redno vrača in sporno nepremičnino še vedno uporablja. Tožbeni zahtevek je zato utemeljen (I Cp 1646/2014). Ker je napačna odločitev o glavni stvari, je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

Za primer, da bi pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo, pa izpodbija odločitev o stroških v točki IV izreka sodbe. Ob upoštevanju vrednosti spora v višini 10.000,00 EUR, znaša količnik 1,0 315,00 EUR. Nagrada za postopek in nagrada za narok je bila zato priznana v previsokem znesku. Ker je odgovor na tožbo za obe toženi stranki vložil odvetnik M. V., bi bilo pooblaščencu treba nagrado za postopek priznati za obe toženi stranki zgolj po tarifi 3100 povečani za 0,3, torej v znesku 504,00 EUR. Na drugega toženca bi odpadlo zgolj 252,00 EUR in ne znesek 443,30 EUR. Priglaša pritožbene stroške.

4. Drugi toženec je na pritožbo odgovoril. Meni, da je neutemeljena. Vztraja pri tem, da nepremičnine ne uporablja in je tudi nima v posesti, saj živi drugje. Predlaga njeno zavrnitev.

Priglaša stroške odgovora.

5. Prva toženka s pritožbo izpodbija odločitev, s katero ji je naložena izpraznitev in izročitev nepremičnine. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da bo zahtevek zoper njo zavrnjen, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Meni, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da nima pravice prebivati v tožnikovi hiši. Za bivanje ima dovoljenje tožnika in njegovega sina, ki ni bilo dano za določen čas oziroma začasno. Dovoljenje ni bilo nikoli preklicano, toženka ni bila pozvana na izselitev. Opozarja na izpoved priče C. C., da mu tožnik ni nikoli preklical pooblastila za odločanje o bivanju toženke. Tožnik ni pristal le na začasno bivanje in je sam izpovedal, da rok za izselitev ni bil dogovorjen.

Navaja še, da se je zaradi tožbe in zdravstvenih težav znašla v težki eksistencialni stiski. Je pridobitno nesposobna in nima nobene druge možnosti za bivanje.

6. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 7. Pritožbi sta neutemeljeni.

Glede pritožbe tožnika

8. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati, da se je drugi toženec v hišo vselil in je njen uporabnik oziroma tega, da bi tožniku na njej odvzel lastninsko pravico.

9. Res je, in to ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, da B. B. dnevno prihaja v tožnikovo hišo in da s tem ter s svojim vedenjem vznemirja tožnika. Vendar pa to ne pomeni podlage za ugotovitev, da je drugi toženec uporabnik hiše. Pritožnik ob tem spregleda, da v hišo prihaja zaradi prve toženke, ki ga tudi spušča v hišo. Drugi toženec nima ključev stanovanjske hiše, v hiši nima niti svojih osebnih stvari(1). Spi drugje. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, bi ugotovljeno dejansko stanje narekovalo postavitev drugačnega tožbenega zahtevka (to je zahtevka za prenehanje vznemirjanj), ne pa zahtevka na izpraznitev in izročitev hiše. Odločitev, s katero je sodišče prve stopnje zahtevek zoper drugega toženca zavrnilo, je zato pravilna.

10. Na odločitev ne more vplivati sklicevanje na odločbo pritožbenega sodišča I Cp 1646/2014, saj je šlo v tej zadevi za drugačno dejansko situacijo(2).

11. Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Glede na v tožbi označeno vrednost spora v višini 10.000,00 EUR, je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov pravilno upoštevalo nagrado s količnikom 1,0 v višini 341,00 EUR, saj je nižja nagrada, za katero se pritožnik zavzema, določena za vrednost predmeta do 10.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je drugemu tožencu, ki ga je ves čas postopka zastopal isti pooblaščenec, pravilno priznalo tudi nagrado za postopek v višini 443,30 EUR. Res je, da je ta pooblaščenec odgovor na tožbo vložil tudi za prvo toženko(3), vendar pa to nima nobenega vpliva na presojo, ali je drugi toženec upravičen do povračila (celotne) nagrade. Prva toženka je namreč v teku postopka za zastopanje pooblastila drugega odvetnika, ki mu, čeprav odgovora na tožbo za svojo stranko ni vlagal, enako kot pooblaščencu drugega toženca, pripada nagrada za postopek. Ta namreč nastane s sprejemom pooblastila in praviloma(4) ni odvisna od opravil, ki jih pooblaščenec v postopku opravi(5).

12. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere je v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem delu sodbo potrdilo.

Glede pritožbe prve toženke

13. Pritožbeno sodišče soglaša z dejansko ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bil sestavni del dogovora o brezplačni uporabi tožnikove hiše tudi dogovor o začasnosti takšnega bivanja, torej dogovor, da se bo morala prva toženka iz hiše slej ko prej izseliti. Takšna ugotovitev ima namreč podlago v izvedenem dokaznem postopku ter dokazni oceni, ki je sledila napotkom iz 8. člena ZPP. Razlogi, ki jih je v zvezi s tem navedlo sodišče prve stopnje so izčrpni in prepričljivi in se pritožbeno sodišče z njimi v celoti strinja ter se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Na pravilnost ugotovitve, da je šlo za dogovor o začasnem bivanju, ne more vplivati pritožničino sklicevanje na to, da tožnik sinu pooblastila ni nikoli preklical, saj to dejstvo nima z ugotovljeno vsebino dogovora nobene zveze. Enako velja za sklicevanje na tožnikovo izpovedbo, v kateri je ta pojasnil, da rok za izselitev ni bil dogovorjen. Značilnost prekarija (583. člen OZ) je namreč med drugim tudi v tem, da čas trajanja posodbe(6) ni dogovorjen. V tem primeru velja, da lahko posodnik zahteva stvar kadarkoli hoče. 14. Ni mogoče slediti niti pritožničinim trditvam, da dovoljenje za uporabo ni bilo preklicano. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je tožnik najkasneje z vložitvijo tožbe svoje dovoljenje preklical, z vročitvijo le te pa se je toženka s tem tudi seznanila.

15. Ker je tožnik prvi toženki odrekel soglasje za bivanje v hiši, je ta dolžna hišo izprazniti in vrniti tožniku. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zahtevku ugodilo, je zato pravilna.

16. Pritožbeno sodišče sicer ne dvomi, da se je toženka zaradi vložene tožbe in zdravstvenih težav znašla v težki eksistencialni stiski, vendar pa to na odločitev v konkretni zadevi ne more vplivati.

17. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi v pogledu te odločitve ni ugotovilo kršitev, na katere je v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP sodbo v izpodbijanem delu potrdilo.

Glede stroškov

18. Tožnik in prva toženka sta bila s pritožbama neuspešna. Do povračila pritožbenih stroškov zato nista upravičena (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo, ki ga je vložil drugi toženec, je po oceni pritožbenega sodišča nepotreben, saj ni v ničemer prispeval k odločitvi. Stroške, ki so drugemu tožencu z njim nastali, je zato dolžan nositi sam (155. člen v zvezi s 165. členom ZPP).

Op. št. (1): Sodišče prve stopnje je ugotovilo in to ugotovitev pritožbeno sodišče sprejema, da računalniki niso v hiši, katere izpraznitev se zahteva. Tudi glede oblek, ki jih je toženec v izpovedbi omenil, velja enako. Da v hiši, katere izpraznitev se zahteva, toženec nima svojih osebnih stvari, je potrdil tudi zaslišani C. C. Op. št. (2): V tej zadevi je bilo sporno, ali je toženec po preklicu dogovora o brezplačni uporabi hiše, le-to že sam izpraznil ali ne. V konkretni zadevi pa je sporno, ali se je toženec sploh (ponovno) vselil. Op. št. (3): Zastopanje prve toženke je po vložitvi odgovora na tožbo prevzel odvetnik M. Ž. (pooblastilo je bilo priglašeno 20. 2. 2015).

Op. št. (4): Izjeme, ko se nagrada zmanjša, so določene v tarifni številki 3101. Op. št. (5): Glej opombo 3, točka 1 v 3. delu Tarife.

Op. št. (6): Prekarij je posebna vrsta posodbene pogodbe.