Jedro

Tožnik se na poziv organa, naj vlogo dopolni, ni odzval, vendar pa sodišče ocenjuje, da kljub navedenemu tožnikova vloga ni bila nepopolna in je posledično zato organ ne bi smel zavreči. Nobeden od po oceni toženca manjkajočih elementov namreč ni obvezna sestavina popolne vloge po določilih javnega poziva. Vloga kljub nepodaji teh podatkov ni bila nepopolna, pač pa sposobna za obravnavanje. Ker je organ štel, da je vloga nepopolna in posledično zavrgel tožnikovo vlogo, je toženec s tem kršil določbe postopka.

Izrek

I.Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep Eko sklada, j.s., št. 36018-10107/2021-4 z dne 17. 11. 2022 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne od zamude dalje.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Tožnik je 3. 8. 2021 pri Eko skladu (organu) vložil vlogo za pridobitev nepovratne finančne spodbude/pomoči naprave za samooskrbo z električno energijo na podlagi Javnega razpisa 71SUB-SO19. Organ je po pregledu vloge ugotovil, da ta ni popolna in ga je zato s pozivom št. 36018-10107/2021-3 z dne 2. 2. 2022 pozval, naj v roku 15 dni vlogo dopolni z uradnim dokumentom, iz katerega je razvidna KMG-MID številka tožnika, ki jo organ potrebuje za preveritev "de minimis" pomoči (npr. odločba o statusu kmeta, zbirna vloga, izpisi iz RKG); tožnik naj poleg tega še pojasni, ali bo oddal novo vlogo za pridobitev kredita Eko sklada kot občan (fizična oseba) na ustrezni javni poziv Eko sklada oz. naj sicer pojasni, ali se strinja, da se nepovratno finančno spodbudo nakaže na tožnikov osebni bančni račun. Organ je še navedel v pozivu, da če vlagatelj v danem roku ne dopolni vloge, ali če bo ta nepopolna tudi po zahtevani dopolnitvi, mu bo vloga skladno z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zavržena. Tožnik na navedeni poziv ni odgovoril, toženec pa je izdal izpodbijani sklep, s katerim je v 1. točki izreka zavrgel vlogo dolžnika z dne 3. 8. 2021, v 2. točki izreka pa ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali. V obrazložitvi je organ pojasnil, da ker tožnik vloge v roku 15 dni od vročitve poziva ni dopolnil, je organ na podlagi drugega odstavka 67. člena ZUP njegovo vlogo kot nepopolno zavrgel.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

2.Tožnik se z odločitvijo toženca ne strinja, sodišču pa predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi ter vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Priglaša tudi stroške postopka. Navaja, da je bila vloga popolna, razumljiva in je obsegala vse, kar je treba, da se zadeva lahko obravnava, zato je bil poziv organa k dopolnitvi vloge nepotreben, posledično pa je pri izdaji sklepa prišlo do bistvenih kršitev določb postopka. Tožnik citira tretji odstavek 139. člena ZUP in meni, da je toženec od tožnika glede predložitve uradnega dokumenta s KMG-MID številko zahteval predložitev dokazil, ki jih je skladno s to določbo ZUP dolžan priskrbeti sam. Glede nove vloge za pridobitev kredita Eko sklada in nakazila nepovratne finančne spodbude na osebni bančni račun pa tožnik pojasnjuje, da je hkrati z vlogo za nepovratno finančno spodbudo za napravo za samooskrbo z električno energijo zaprosil tudi za kredit, skladno z Javnim pozivom za kreditiranje okoljskih naložb 66PO21. Nato je organ 30. 1. 2022 obvestil, da odstopa od navedene vloge za pridobitev kredita, zato je organ 24. 3. 2022 izdal sklep številka 35404-41/2021, s katerim je postopek za dodelitev kredita ustavil. Evidentno je zato 2. 2. 2022, ko je organ tožniku poslal poziv za dopolnitev vloge, že razpolagal z informacijo, da je tožnik odstopil od vloge za kredit, zato je bil poziv obtoženca v tem delu že iz tega razloga nepotreben. Posledično meni, da je bila njegova vloga za nepovratno finančno spodbudo 2. 2. 2022 že dovolj razumljiva, saj je bilo jasno, kaj tožnik z vlogo zahteva, prav tako pa je bilo jasno, da je bila vloga tožnika za kredit tedaj že umaknjena. Kadar stranka zahteva zgolj nepovratno finančno spodbudo/pomoč za napravo za samooskrbo, se ji ta nepovratna finančna spodbuda lahko nakaže zgolj na njen bančni račun. Zato je bil poziv toženca v tem delu nepotreben, saj ni mogoče govoriti o tem, da je bila vloga tožnika v tem delu nepopolna ali nerazumljiva. Zato je toženec s tem, ko je zavrgel popolno in razumljivo vlogo tožnika, kršil določbe postopka.

3.Toženec v odgovoru na tožbo uvodoma navaja, da je tožba vložena prepozno, zato sodišču predlaga, naj tožbo zavrže. Tožnik je namreč izpodbijani sklep prejel 22. 11. 2022, kljub pravilnemu pravnemu pouku pa tožnik tožbe ni poslal naslovnemu sodišču, ampak neposredno tožencu. Ta jo je prejel 21. 12. 2022 in jo nato brez odlašanja 23. 12. 2022 odstopil Upravnemu sodišču RS (UPRS). Ker se kot datum vložitve tožbe šteje datum, ko je bila tožba s strani toženca poslana UPRS, se šteje, da je bila vložena 23. 12. 2022, to je po poteku roka za vložitev tožbe. Ta rok je namreč potekel 22. 12. 2022. Sicer pa poudarja glede KMG-MID številke, da ni upravni organ, na katerega se navedene določbe ZUP nanašajo, zato mora imeti za vsak podatek, ki ga lahko pridobiva iz uradnih evidenc, podlago v zakonu. V Zakonu o varstvu okolja (ZVO-1) takšne podlage ni bilo, zato je bil poziv tožniku utemeljen. V novem ZVO-2 je toženka v 221. členu tako podlago za določene podatke dobila, vendar se ZVO-2, ki velja od 13. 4. 2022, za tožnika še ne uporablja. Tudi ZVO-2 pa toženki ne omogoča dostopa do podatkov, za kakršne je bil tožnik pozvan. Glede vloge za kredit pa toženec navaja, da je tožnik v vlogi označil, da bo z ločeno vlogo zaprosil tudi za kredit Eko sklada in naj se spodbudo nakaže za delno poplačilo kredita. Ker pa je po evidencah toženca vlagatelj vlogo za dodelitev kredita umaknil, je bila vloga zaradi tega nejasna, saj je v vlogi navedel, naj se spodbuda nakaže za delno poplačilo kredita. Toženec namreč ni mogel vedeti, ali bo tožnik vložil novo vlogo za dodelitev kredita, poleg tega pa ni mogel odločiti, da se spodbuda nakaže na tožnikov bančni račun, če je tožnik v vlogi zahteval, naj se jo nakaže za delno poplačilo kredita. To bi moral tožencu pojasniti, hkrati pa tudi dati privolitev, naj se mu spodbuda nakaže na njegov bančni račun. Če bi toženka spodbudo nakazala na tožnikov bančni račun, bi odločala v nasprotju z zahtevo stranke. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne, priglaša pa tudi stroške postopka.

4.Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 14. 3. 2023 še navaja, da je bila tožba vložena pravočasno. Poslal jo je namreč s priporočeno pošiljko 20. 12. 2022, pri pošiljanju pa je prišlo do očitne pomote tožnika, ko je kot pošiljatelja označil toženca in ne UPRS. Pri tem se sklicuje na tretji odstavek 29. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Dodaja še, da ima toženec status javnega sklada, ki ima dolžnost, da na podlagi določb ZUP pridobiva podatke po uradni dolžnosti. Tožnik nikoli ni prepovedal vpogleda v njegove osebne podatke, ki se nahajajo v uradnih evidencah, po enostavnem vpogledu bi lahko toženec odločil o vlogi. Toženec se neutemeljeno sklicuje na nejasnost, vloga je bila povsem jasna, nenazadnje je toženec izdal sklep, da se postopek (glede kredita) ustavi.

O odločanju brez oprave glavne obravnave v zadevi

5.Sodišče je v zadevi odločilo brez oprave glavne obravnave, saj sta obe stranki izrecno podali pisno soglasje, da se glavni obravnavi odpovedujeta v skladu z 279.a členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 22. členom ZUS-1 ter v zvezi s peto alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Tako je sodišče v sporu odločilo na podlagi listin strank, pri čemer ni vezano na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v postopku izdaje upravnega akta (peta alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Glede pravočasnosti tožbe

6.V konkretni zadevi je tožnik sicer na tožbi pravilno označil kot pristojni organ za odločanje UPRS. Vendar pa je tožbo poslal priporočeno 20. 12. 2022 tožencu. Ta je navedeno tožbo prejel 21. 12. 2022, nato pa jo je preposlal priporočeno 23. 12. 2022 UPRS. Glede na to, da je med strankama nesporno, da je tožnik izpodbijani sklep prejel 22. 11. 2022 in da je rok za vložitev tožbe v upravnem sporu v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek, bi bila sicer tako vložena tožba prepozna, skladno s prvim odstavkom 28. člena ZUS-1 ter drugim odstavkom 29. člena ZUS-1. Vendar pa tretji odstavek 29. člena ZUS-1 določa, da če tožba ni bila vložena pri sodišču, temveč pri kakšnem drugem organu, pristojno sodišče pa jo dobi, ko poteče rok zanjo, se šteje, da je bila pravočasno vložena, če je mogoče njeno vložitev pri drugem organu pripisati nevednosti ali očitni pomoti vložnika.

7.Na to določbo ZUS-1 se sklicuje tožnik, ki navaja, da je tožbo, na kateri je pravilno naveden kot naslovnik sicer UPRS, poslal s priporočeno pošiljko (pravočasno) 20. 12. 2022, pri tem pa je prišlo pri pošiljanju do očitne pomote tožnika, ki je na ovojnici kot pošiljatelja označil toženca in ne UPRS. Tožnik se je namreč zmedel, predhodno komunikacijo je vršil direktno s tožencem, zato meni, da je tožbo šteti za pravočasno.

8.Sodišče navedenemu pritrjuje. Iz tožbe je razvidno, da je naslovnik tožbe UPRS, vendar pa je bila tožba sicer pravočasno skladno s prvim odstavkom 28. člena ZUS-1 poslana namesto UPRS tožencu, s katerim je predhodno vsekakor v zvezi s konkretno zadevo komuniciral tožnik. V točno takih zadevah se tudi skladno s sodno prakso šteje, da je bila tožba vložena pravočasno, saj je sodišče sicer tožbo prejelo potem, ko je potekel rok za vložitev tožbe, vendar pa je bila ta tožba pravočasno vložena pri drugemu organu (tožencu), njeno vložitev pa je po oceni sodišča mogoče pripisati očitni pomoti vložnika, saj je tudi na sami tožbi kot naslovnik naveden pravilni organ, tj. UPRS. Zato sodišče šteje konkretno tožbo za pravočasno, skladno s tretjim odstavkom 29. člena ZUS-1.

K I. točki izreka

9.Tožba je utemeljena.

10.Med strankama ni sporno, da je tožnik 3. 8. 2021 pri organu na obrazcu vložil vlogo na Javni poziv Nepovratna sredstva 71SUB-SO19 Nepovratne finančne spodbude/pomoči za naprave za samooskrbo z električno energijo (Javni poziv). Organ je pri odločanju izhajal izključno iz te vloge ter ugotavljal, da tožnik ni predložil dokazil, iz katerih bi bila razvidna njegova KMG-MID številka (ki jo organ potrebuje za preveritev "de minimis" pomoči), kakor tudi ni pojasnil, ali bo oddal novo vlogo za pridobitev kredita toženca kot fizična oseba na ustrezni javni poziv toženca, v nasprotnem primeru (če za kredit toženca ne bo zaprosil), pa mora tožnik pojasniti, ali se strinja, da se nepovratno finančno spodbudo nakaže na njegov osebni bančni račun, in to kljub temu, da ga je organ k temu pozval v skladu s 67. členom ZUP in je bil opozorjen na posledice, če taki zahtevi ne bo sledil. Na podlagi tega zaključka je toženec tožnikovo vlogo za pridobitev nepovratne finančne spodbude/pomoči kot nepopolno zavrgel.

11.Sodišče ugotavlja, da se sicer tožnik na poziv organa, naj navedeno vlogo dopolni, ni odzval, vendar pa sodišče ocenjuje, da kljub navedenemu tožnikova vloga z dne 3. 8. 2021 ni bila nepopolna in je posledično zato organ ne bi smel zavreči. Nobeden od po oceni toženca manjkajočih elementov namreč ni obvezna sestavina popolne vloge po 4.a točki Javnega razpisa, sodišče pa se je še v nadaljevanju opredelilo glede teh elementov, tj. zakaj kljub nepodaji teh podatkov tožnikova vloga ni bila nepopolna, pač pa sposobna za obravnavanje.

Glede tožnikove KMG-MID številke

12.Glede na 4.f točko Javnega poziva omejitve glede dodeljevanja pomoči "de minimis" za pridobitev nepovratne finančne spodbude po tem Javnem pozivu veljajo za pravne osebe (razen za pravne osebe javnega prava v delu, ko ne opravljajo pridobitne dejavnosti na trgu). Sicer iz poziva ni jasno, zakaj je organ v nasprotju s 4.f točko Javnega poziva pri tožniku, ki ni pravna oseba (navedeno je organ tudi preveril, kar je razvidno iz smiselno uradnega zaznamka na vlogi tožnika v upravnem spisu, da ga ni v Ajpesu - priloga S1 spisa), želel preverjati dodeljevanje pomoči "de minimis". Že zaradi navedenega sicer sodišče ocenjuje, da je bilo pozivanje tožnika na predložitev dokumenta, iz katerega bo razvidna njegova KMG-MID številka, nepotrebno. Ne glede na navedeno pa sodišče še ocenjuje, da če je toženec menil, da potrebuje tožnikovo KMG-MID številko, je utemeljena tudi pripomba tožnika, da jo je bil skladno s tretjim odstavkom 139. člena ZUP dolžan po uradni dolžnosti priskrbeti sam pri državnem organu, ki vodi uradno evidenco (tj. Register kmetijskih gospodarstev, za katerega je pristojni organ Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano).

13.Drži sicer ugovor toženca, da v času vložitve navedene vloge, ko je veljal ZVO-1, ta ni dodelil upravičenja tožencu, da lahko pridobiva podatke iz določenih evidenc, kot to sicer določa 221. člen ZVO-2. Drži tudi ugovor toženca, da tudi med njimi sicer ni izrecno navedenega podatka o KMG-MID številkah. Vendar pa navedeno po oceni sodišča ne pomeni, da toženec ne more pridobivati podatkov o dejstvih, o katerih vodijo uradno evidenco drugi državni organi oz. organi samoupravne lokalne skupnosti ali nosilci javnega pooblastila. V zvezi s četrtim odstavkom 295. člena ZVO-2 je namreč dolžan upravljavec zbirk podatkov iz prvega odstavka 221. člena ZVO-2 zagotoviti tožencu tehnično povezavo do posamezne zbirke podatkov iz 221. člena ZVO-2 najkasneje v osmih mesecih po uveljavitvi tega zakona, sicer do vzpostavitve take povezave toženec podatke iz teh zbirk pridobiva po uradni dolžnosti. Navedeno pomeni, da je z 221. členom ZVO-2 toženec dobil izrecno pooblastilo, da neposredno dostopa do podatkov iz evidenc, ki jih sicer vodijo drugi organi. Vendar pa lahko v vsakem primeru skladno z drugim stavkom tretjega odstavka 139. člena ZUP pridobiva po uradni dolžnosti podatke glede dejstev, o katerih vodi uradno evidenco drug državni organ, kot velja npr. za Register kmetijskih gospodarstev.

14.Eko sklad je sicer javni sklad Republike Slovenije za financiranje okolju prijaznih projektov, ki deluje pod okriljem Ministrstva za okolje in prostor. Skladno z 8. členom zadevnega Javnega razpisa se pri odločanju organa o dodelitvi pravice do nepovratne finančne spodbude vlagatelju uporablja postopek, določen z ZUP, razen če ZVO-1 ne določa drugače. Slednji glede pridobivanja podatkov iz evidenc, ki jih vodijo drugi organi, ne določa ničesar, zato se glede navedenega tudi pri tožencu uporablja ZUP. Toženec je zato skladno s tretjim odstavkom 139. člena ZUP dolžan po uradni dolžnosti pridobiti podatke o dejstvih, o katerih se vodi uradna evidenca s strani drugih državnih organov. To nedvomno velja tudi glede sporne KMG-MID številke. Sodišče zato ocenjuje, da je glede navedenega toženec nepotrebno pozival tožnika za predložitev dokumenta, iz katerega bi njegova KMG-MID številka izhajala, saj bi moral skladno s tretjim odstavkom 139. člena ZUP navedeno številko sam pridobiti po uradni dolžnosti iz Registra kmetijskih gospodarstev, ki ga vodi Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Zato je v tem delu toženec tožnikovo vlogo nepravilno označil kot nepopolno in od tožnika zahteval predložitev dokazil z navedeno KMG-MID številko, ne da bi jih priskrbel sam, kar pomeni, da je kršil določbe postopka.

Glede tožnikove neizjave o tem, ali naj se finančna spodbuda nakaže na njegov bančni račun

15.Med strankama je nesporno, da je tožnik v 5. točki vloge z dne 3. 8. 2021 označil, da bo z ločeno vlogo zaprosil tudi za kredit Eko sklada in naj se nepovratna finančna spodbuda nakaže za delno poplačilo kredita. Med strankama je nadalje nesporno, da je tožnik sicer toženca zaprosil za pridobitev kredita (po Javnem pozivu 66PO21), nato pa je tožnik 30. 1. 2022 odstopil od vloge za pridobitev tega kredita. Zato je v nadaljevanju toženec 24. 3. 2022 izdal sklep št. 35404-41/2021, s katerim je postopek za dodelitev kredita ustavil. Tožnik sicer po pozivu toženca temu ni sporočil, ali bo (spet) zaprosil za kredit oz. ali želi, da naj mu toženec nakaže finančno spodbudo na njegov osebni bančni račun, vendar po oceni sodišča to ni bilo potrebno. Kot navaja že tožnik, je bil vlagatelj dolžan izpolniti navedeno 5. točko vloge le, če bo za naložbo, ki je predmet te vloge, z ločeno vlogo zaprosil tudi za kredit pri tožencu. Tako je sicer tožnik tudi ravnal ob vložitvi vloge, ko je zaprosil za kredit pri tožencu in tudi izpolnil obrazec v delu 5. točke, naj se mu nepovratno finančno spodbudo nakaže za delno poplačilo kredita. Vendar pa je v času, ko je toženec pozival tožnika na dopolnitev vloge z dne 3. 8. 2021, bil toženec že seznanjen s tem, da je tožnik umaknil vlogo za dodelitev kredita pri njem. Posledice umika pa so, kot da vloga v tem delu ni bila vložena. To pomeni, da je pri odločanju o Javnem razpisu postala nerelevantna tudi 5. točka zadevne vloge, kajti izpolniti jo je bilo treba le ob hkratnem zaprosilu za kredit toženca. Če torej vlagatelj 5. točke sicer ob vložitvi vloge ne bi izpolnil (ker ne bi hkrati zaprosil za kredit toženca), bi toženec brez posebne izjave oz. dovoljenja vlagatelja skladno 9.d točko Javnega razpisa nakazal vlagatelju znesek finančne spodbude na osebni bančni račun vlagatelja, ta podatek pa je v navedeni vlogi z dne 3. 8. 2021 tožnik tudi izpolnil, kot sicer razvidno iz priloge A4, ki je identična tožnikovi vlogi iz upravnega spisa. Dejansko stanje ob pozivanju tožnika na dopolnitev vloge (in predhodnem umiku vloge za podelitev kredita) pa je enako opisanemu, ko torej vlagatelj ob vložitvi vloge ne bi hkrati zaprosil za kredit toženca. Toženec je glede na navedeno nepotrebno pozival tožnika na izjavo, kam naj mu nakaže finančno spodbudo, saj bi glede na izjavo toženca o umiku vloge za kredit moral upoštevati, kot da vloga v 5. točki ni bila vložena in skladno z 9.d točko Javnega razpisa nakazati tožniku znesek finančne spodbude na osebni bančni račun tožnika. Ker pa je sicer organ štel, da je vloga v tem delu nepopolna in posledično zavrgel tožnikovo vlogo, je toženec s tem kršil določbe postopka.

16.Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, odpravilo ter zadevo vrnilo organu v ponovni postopek (četrti odstavek 64. člena ZUS-1), v katerem mora slediti stališčem sodišča, ki se tičejo postopka ( 5. odstavek 64. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

17.Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožnik skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno prvim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 15,00 EUR, glede na to, da je bila zadeva rešena brez oprave glavne obravnave, tožnik pa v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik. Prisojeni znesek stroškov mora tožniku povrniti toženka v roku 15 dni, šteto od dne, ko mu je vročena ta sodba (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), od poteka tako določenega paricijskega roka dalje tečejo tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

-------------------------------

1Tako izrecno sklep Vrhovnega sodišča RS (VSRS) I Up 334/2014 z dne 27. 11. 2014 ter smiselno sklep VSRS II Ips 253/2003 z dne 19. 6. 2003.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 67, 67/2

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 29, 29/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.