Jedro

Za presojo, ali je dejansko prišlo do zlorabe in izigravanja prisilnih predpisov, je pravno relevantno, kako je dejansko potekalo delo tožnice, ali se je dejansko izobraževala ali pa je opravljala redno delo ter ali je plačilo v višini minimalne plače res predstavljalo kadrovsko štipendijo, ali pa je šlo za prikrito plačilo za opravljanje dela.

Izrek

I.Pritožbama tožeče in tožene stranke se ugodi in se izpodbijani del sodbe in sklepa razveljavi v I., III., V. in VII. točki ter se zadeva v tem obsegu vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožnici plača 4.237,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska (točka I izreka). Zavrnilo je zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 19. 9. 2022 do 17. 1. 2024, prijavo v obvezna zavarovanja ter plačilo davkov in prispevkov od že izvršenih plačil (točka II izreka), za ugotovitev ničnosti Pogodbe št. ... o kadrovskem štipendiranju in dolžnega plačila toženke po dejansko opravljenem delu (točka III izreka), za povračilo stroškov prehrane in prevoza na delo (točka IV izreka) ter plačilo regresa za letni dopust za leti 2022 in 2023 v višini 1.500,00 EUR za posamezno leto z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka V izreka). S sklepom je zavrglo tožbo na ugotovitev, da je tožnica pri toženki dejansko opravljala delo od 19. 9. 2022 do 17. 1. 2024 (točka VI izreka), toženki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 764,28 EUR (točka VII izreka) in jo določilo za zavezanko za plačilo sodne takse (točka VIII izreka).

2.Zoper točko III in V izreka sodbe se pritožuje tožnica in meni, da je v tem delu napačen pravni pouk o roku za pritožbo, njena pritožba pa je pravočasna. Meni, da je stališče sodišča prve stopnje preozko in pretogo, obrazložitev pa skopa. Napačno navaja, da je za delo pri toženki potrebovala gostinsko izobrazbo, saj je ni imela niti njena nadrejena A. A., za katero toženka trdi, da je bila njena mentorica. Tožnica se je prijavila za delo čistilke, toženka pa ji je ponudila delo v kuhinji. Opravljala je pomožna dela, za kar ni potrebna gostinska izobrazba, nato pa samostojno delo kuharice. Sodišče prve stopnje je prezrlo sporočila med tožnico, B. B. in A. A., ki dokazujejo, da dejansko ni šlo za izobraževanje, ampak opravljanje dela. Da je opravljala redno delo, izhaja tudi iz urnikov, ki jih je priložila, toženka pa je posredovala prirejene urnike, ki jih je poslala izobraževalnemu centru, kar kaže na fiktivnost in namen, da se zaposli tožnico mimo prisilnih predpisov in v nasprotju z moralo. Tožnica je pogodbe podpisala, ker ni razumela slovenščine. Če bi razumela, kaj podpisuje, da se lahko od nje zahteva vrnitev štipendije, take pogodbe ne bi podpisala. Vse pogodbe so bile sklenjene z namenom zadostitvi formalnega pogoja za pridobitev dovoljenja za bivanje, da bi lahko delala polni delovni čas, toženka pa ji ne bi plačala, kar bi ji morala, če bi bila v delovnem razmerju. Gre za zlorabo in ustaljeno prakso toženke pri tujih delavcih. Ravnanje toženke ima tudi zakonske znake kaznivega dejanja po 196. in 199. členu Kazenskega zakonika, kar bi se moralo upoštevati pri presoji. Zavzeto stališče je nevarno in bi lahko imelo daljnosežne posledice pri zaposlovanju tujcev na črno in pravni varnosti delavcev. Z odločitvijo sodišča se legalizira delo na črno, delavce pa potisne v skoraj sužnjelastniški odnos, saj delodajalcu ni treba spoštovati pravic delavcev in lahko uveljavlja visoke pogodbene kazni v primeru razveze pogodbe ali zaposlitve pri drugem delodajalcu. Čeprav tožnica glede na sodno prakso ne more zahtevati priznanja obstoja delovnega razmerja, pa je dokazala, da obstojijo vsi elementi delovnega razmerja iz 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR‑1). Obstoja delovnega razmerja ne more doseči izključno zaradi ravnanja toženke, ki ji mora za dejansko opravljeno delo plačati, kar bi ji pripadalo, če bi bila v delovnem razmerju. Pripada ji tudi regres, čeprav morebiti na odškodninski podlagi. Glede na ničnost pogodbe o štipendiranju je pravilno postavljen tudi zahtevek o medsebojnem pobotu in ne vpliva na izračun višine nadur, ki ga je opravilo sodišče prve stopnje. Presoja ničnosti pogodbe o štipendiranju predstavlja varovalko, da toženka ne more uveljavljati pogodbene kazni oziroma zahtevati vračila prejetih zneskov štipendije. Predlaga spremembo sodbe, tako da se zahtevku ugodi.

3.Zoper točko I in VII izreka se pritožuje toženka. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 339. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker je sodišče prve stopnje nepravilno štelo, da je prišlo do ustalitve pristojnosti, poleg tega te odločitve ni obrazložilo in ni navedlo pravne podlage. Za ustalitev pristojnosti niso izpolnjeni pogoji iz 19. člena ZPP. Na naroku po spremembi tožbe je ugovarjala, da sodišče ni stvarno pristojno za odločanje o zahtevkih, sodišče prve stopnje pa o tem ni odločilo ne s posebnim sklepom ne v izpodbijani sodbi. O tem bi moralo odločiti, ko je 30. 8. 2024 dopustilo spremembo tožbe. Iz sodbe izhaja, da meni, da ni stvarno pristojno za odločanje o denarnem zahtevku, zato je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka. Nasprotuje tudi odločitvi, da se tožnici prisodi plačilo. Sodišče prve stopnje je odločalo mimo trditvene podlage kot tudi tožbenega zahtevka. Tožnica ni podala navedb in dokazov o prikrajšanju, obogatitvi in vzročni zvezi. Sodišče prve stopnje je samo ugotavljalo dejstva, ki jih tožnica ni zatrjevala. S tem je odločalo arbitrirano, samovoljno, sodba pa predstavlja sodbo presenečenja. Toženki je bilo onemogočeno, da se izjasni o elementih neupravičene obogatitve po 190. členu Obligacijskega zakonika (OZ). S tem je bilo kršeno načelo zakonitosti, pravica do poštenega sojenja in enakega obravnavanja, zato je potrebno sodbo razveljaviti. Če bi dejansko šlo za neupravičeno obogatitev, sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti nobene pravne podlage, saj je ni, kljub temu pa je pri višini obogatitve izhajalo iz pogodbe o štipendiranju in pogodbe o izvajanju praktičnega usposabljanja, kar je v nasprotju s 190. členom OZ. Navedeni pogodbi ne moreta biti podlaga za ugotavljanje količine opravljenega dela in njegove vrednosti. Štipendija po Zakonu o štipendiranju (ZŠtip-1) ni plačilo za delo, ampak za izobraževanje. Ker ne gre za delovno razmerje, se ne morejo uporabiti niti določbe ZDR-1 glede delovnega časa in nadur. Tožnica je s svojim zahtevkom podala procesni pobotni ugovor medsebojnih terjatev, o čemer se sodišče ni izjasnilo. Glede na postavljen zahtevek bi lahko odločilo o denarnem zahtevku in njegovi višini le, če bi ugotovilo obstoj medsebojnih terjatev, česar ni storilo. S tem, ko je tožnici prisodilo plačilo, je posledično prekoračilo tožbeni zahtevek. Arbitrarna je tudi odločitev o obrestnem delu zahtevka, saj tožnica s tem v zvezi ni podala nobenih navedb o okoliščinah, ki se presojajo na podlagi 193. člena OZ. Priče A. A., B. B. in C. C. so izpovedale, da je tožnica delala 8 ur, lahko tudi manj, kar pomeni, da se toženka ni zavedala neplačila dela preko dogovorjenega obsega, zato je nepravilen zaključek o nepoštenosti toženke. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, saj je tožnica uspela le z manjšim delom zahtevka. Ugotovitev, da z zavrnjenim delom zahtevka niso nastali posebni stroški, je napačna. Potrebna sta bila dva naroka, zaslišanih je bilo več prič, zato se mora uporabiti določbe ZPP o načelu uspeha. Tožnica je upravičena do 1/6 stroškov, toženka pa do 5/6. Toženka predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in priglaša stroške pritožbe.

4.Tožnica in toženka odgovarjata na pritožbo druge stranke in predlagata njeno zavrnitev.

5.Pritožba sta utemeljeni.

6.Pritožbeno sodišče je na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena ZPP preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, posledično je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

7.Toženka neutemeljeno uveljavlja kršitev pravil postopka o stvarni pristojnosti. Tožnica je zatrjevala, da je bila pri toženki od 19. 9. 2022 do 17. 1. 2024 dejansko v delovnem razmerju, čeprav je delo pomočnice kuharja in nato kuharice opravljala preko pogodbe o kadrovskem štipendiranju, pogodbe o izobraževanju ter pogodbe o izvajanju praktičnega usposabljanja z delom v gastronomske in hotelske storitve (PUD), ker toženka ni želela pridobiti delovnega dovoljenja, ki ga je tožnica kot tujka potrebovala. Trdila je, da so bile navedene pogodbe fiktivne, sklenjene z namenom, da bi se toženka izognila prisilnim predpisom o zaposlovanju tujcev in s tem priznanju pravic, ki izvirajo iz delovnega razmerja. Zahtevala je, da sodišče prve stopnje ugotovi ničnost pogodbe o kadrovskem štipendiranju in ji prizna plačilo za opravljeno delo ter regres za letni dopust, kar ji pripada, saj je bila s toženko dejansko v delovnem razmerju. Tožnica tako zahteva priznanje pravic iz delovnega razmerja (plačilo neplačanega dela plače in regresa za letni dopust) in presojo veljavnosti pogodbe o kadrovskem štipendiranju, za kar je podana pristojnost delovnega sodišča na podlagi točke a) in f) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1. Sodišče prve stopnje se je do ugovora stvarne nepristojnosti opredelilo. Sicer je napačno štelo, da je prišlo do ustalitve pristojnosti, ker je zavzelo zmotno stališče, da gre za plačilo na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi, vendar je pristojnost delovnega sodišča podana iz že pojasnjenih razlogov. Tudi sicer je toženka ugovor stvarne pristojnosti podala prepozno, saj je ugovor mogoč le v odgovoru na tožbo, sprememba tožbe pa ne povzročiti spremembe pristojnosti sodišča (drugi odstavek 19. člena ZPP v povezavi z drugim in tretjim odstavkom 17. člena ZPP).