Jedro

O disciplinski odgovornosti razrešenega direktorja za kršitve delovnih obveznosti, ki jih je storil v času opravljanja funkcije direktorja, odloča organ, ki ga je imenoval. Zakon v tem primeru ne dopušča nikakršnega prenosa pristojnosti na drug disciplinski organ. Ker je tožnika imenoval za direktorja delavski svet, je torej delavski svet edini organ, ki je pooblaščen za odločanje o tožnikovi disciplinski odgovornosti za kršitve delovnih obveznosti. Ker je o tožnikovi odgovornosti odločala disciplinska komisija, ki za to ni bila stvarno pristojna, je odločitev delodajalca o disciplinski odgovornosti tožnika nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep disciplinske komisije tožene stranke z dne 14.10.1991 in sklep delavskega sveta tožene stranke z dne 11.11.1991, s katerim je bil zavrnjen ugovor tožnika zoper sklep disciplinske komisije (točka 1 izreka sodbe). Ugotovilo je, da tožniku na podlagi sklepa z dne 23.7. 1991, v zvezi s sklepom z dne 20.8.1991, oz. sklepa z dne 14.10.1991, v zvezi s sklepom z dne 11.11.1991, delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še vedno traja (točka 2 izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in ga razporediti v skladu z njegovo strokovno izobrazbo, znanjem in zmožnostmi (točka 3 izreka sodbe) ter mu za čas, ko na podlagi sklepov iz 2. točke izreka ni delal, to je za čas od vključno 20.10.1991 do vključno 5.1.1992, izplačati neto znesek 80.182,21 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ob tem pa od izplačanih zneskov obračunati in plačati akontacijo dohodnine, kakor tudi vse prispevke in davke (točka 4 izreka sodbe) ter tožniku v njegovo delovno knjižico vpisati delovno dobo za čas od 19.10.1991 do 6.1.1992, vse v roku 8 dni (točka 5 izreka sodbe). Sodišče je toženi stranki tudi naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka v znesku 320.313,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.5.1999 dalje do dneva plačila. Zoper tako sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. zakona o pravdnem postopku (ZPP/77, Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis, v času odločanja pritožbenega sodišča pa glede na določbo 498. čl. ZPP - Ur.l. RS št. 26/99) ter predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po mnenju tožene stranke je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 59. čl. zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis), po kateri naj bi o kršitvah delovnih obveznosti, ki jih je storil tožnik kot direktor tožene stranke, odločal delavski svet že na prvi stopnji, ne pa disciplinska komisija. V času odločanja disciplinskih organov tožene stranke je bila po mnenju pritožbe uveljavljena praksa, da je v primeru, ko se odloča o disciplinski odgovornosti za kršitve, ki jih je obdolženi sicer storil v času, ko je bil direktor podjetja, ob uvedbi in med vodenjem disciplinskega postopka pa te funkcije ni imel, pristojna odločati disciplinska komisija, ne pa organ, ki je direktorja imenoval in je pristojen za njegovo razrešitev. To stališče naj bi bilo še posebej razumljivo, ker tožnik ni uveljavljal varstva pravic zaradi razveljavitve sklepa delavskega sveta o njegovi razrešitvi s funkcije direktorja. Po mnenju tožene stranke bi bilo iz navedenih razlogov lahko sporno odločanje disciplinske komisije samo glede kršitve pod točko I/1 izreka sklepa disciplinske komisije, ker gre za kršitev, ki jo je lahko storil samo tožnik kot direktor. Vse ostale kršitve so takšne, da bi jih lahko storil katerikoli izmed zaposlenih. Ker je veljaven pravilnik o delovnih razmerjih opredeljeval tudi takšno očitano ravnanje kot disciplinsko kršitev, je bila disciplinska komisija tudi pristojna o njej odločati. Zaradi napačne uporabe 59. čl. ZTPDR je sodišče prve stopnje opustilo izvajanje ostalih dokazov v zvezi z zakonitostjo in pravilnostjo izpodbijanih sklepov tožene stranke, zato sodba o tem nima razlogov, zaradi česar je podana tudi absolutna bistvena kršitev postopka po 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP/77. Tožnik ni podal odgovora na pritožbo. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je v zadevi odločilo s sodbo in sklepom, gre pa očitno le za izdajo sodbe, saj za odločbo v obliki sodbe in sklepa ni bilo nobene podlage. Sodišče je namreč v izreku v celoti odločilo o vsebini spornega razmerja, ne da bi posebej odločalo o nekem od procesnih vprašanj, o katerem sodišče odloči s sklepom. Tudi odločba o stroških v sodbi se le šteje za sklep (5. odst. 129. čl. ZPP/77), torej v primeru sodbe ni potrebno še posebnega sklepa glede stroškov, ki se prisodijo. Gre torej za napačno označbo odločbe sodišča v delu, v katerem je odločilo tudi s sklepom, kar pa ne predstavlja absolutne kršitve določb postopka in tudi sicer v ničemer ne vpliva na zakonito in pravilno odločitev. Iz teh razlogov pritožbeno sodišče govori le o sodbi sodišča prve stopnje, ne pa tudi o sklepu. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem sporu povsem pravilno uporabilo določbo 3. odst. 59. čl. ZTPDR. Omenjeni zakon v členih od 59 do 68 avtonomno določa pravila disciplinskega postopka, med katerimi je natančno opredeljena tudi pristojnost disciplinskih organov za ugotavljanje kršitev delovnih obveznosti in izrekanje ukrepov ter njihova sestava. Tako je v 3. odst. 59. čl. ZTPDR vsebovana izrecna določba, da o disciplinski odgovornosti poslovodnega organa odloča organ, ki ga imenuje oz. postavi. Torej lahko o disciplinski odgovornosti razrešenega direktorja za kršitve delovnih obveznosti, ki jih je storil v času opravljanja funkcije direktorja, odloča le organ, ki ga je imenoval. Zakon v tem primeru ne dopušča nikakršnega prenosa pristojnosti na drug disciplinski organ, medtem ko npr. dovoljuje prenos pooblastila poslovodnega organa iz 1. odst. 59. čl. ZTPDR glede ugotavljanja disciplinske odgovornosti delavcev, na določenega delavca s posebnimi pooblastili in odgovornostmi. Kot izhaja iz spisa, je bil tožnik imenovan za direktorja tožene stranke s strani delavskega sveta (v sklepu s 63. čl. statuta). Z upoštevanjem zgoraj citirane zakonske določbe je bil torej delavski svet edini organ, ki je bil pooblaščen za odločanje o tožnikovi disciplinski odgovornosti za kršitve delovnih obveznosti, ki jih je tožnik storil v času, ko je bil direktor pri toženi stranki. Pritožbeno sodišče se tako povsem strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je o kršitvah delovnih obveznosti tožnika, ki je v času njihove storitve opravljal funkcijo direktorja pri toženi stranki, v nasprotju z zakonom odločala disciplinska komisija, torej organ, ki absolutno ni bil pristojen za meritorno odločanje o tej zadevi. Ker je disciplinska komisija odločala o zadevi, za katero po zakonu ni stvarno pristojna, je njena odločitev tudi po presoji pritožbenega sodišča nezakonita. Zato je sodišče prve stopnje pravilno razveljavilo vsa procesna dejanja in odločitve disciplinske komisije. Glede na navedeno pojasnilo o absolutno bistveno kršenem postopku, zaradi tega, ker je o tožnikovi disciplinski odgovornosti na prvi stopnji odločal nepristojen organ, je sodišče prve stopnje utemeljeno opustilo izvajanje nadaljnjih dokazov v zvezi z vsebinsko pravilnostjo izpodbijanih sklepov. Jasno je namreč, da nadaljnja izvedba dokazov ni bila potrebna, saj bi bila odločitev sodišča prve stopnje enaka kot sedaj tudi v primeru, če bi se eventualno ugotovilo, da je tožnik storil očitane disciplinske kršitve. Iz tega razloga dodatno izvajanje dokazov v smeri vsebinske pravilnosti izpodbijanih sklepov ne bi bilo niti smotrno ali ekonomično. Zaradi tega je tudi popolnoma neutemeljen pritožbeni očitek, naj bi opustitev dodatnega ugotavljanja dejanskega stanja predstavljalo absolutno bistvena kršitev določb postopka po 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP/77. Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe (2. odst. 365. čl. ZPP/77) pa pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (368. čl. ZPP/77).