Jedro

Odškodninska odgovornost staršev ni podana. Do škode je prišlo brez njune krivde.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem, zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožnika in naložilo tretjemu tožencu, da plača tožeči stranki odškodnino v znesku 780,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dne 19.4.1993 dalje, v 15-ih dneh ter višji tožbeni zahtevek, ki se nanaša na zamudne obresti, zavrnilo, zavrnilo pa je tudi tožbeni zahtevek zoper prvo toženko in drugega toženca, po katerem naj bi solidarno plačala (s tretjim tožencem) odškodnino v znesku 780,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.12.1992 dalje. Tretjemu tožencu je naložilo, da tožeči stranki povrne 4.671,20 EUR pravdnih stroškov, po drugi strani pa je tožniku naložilo, da prvi toženki in drugemu tožencu povrne skupno 2.356,48 EUR stroškov. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da je tretji toženec povzročil prometno nezgodo ter je zato dolžan tožeči stranki povrniti zahtevano odškodnino z obrestmi od vložitve tožbe, višji obrestni del zahtevka je zavrnilo, v celoti pa tožbeni zahtevek zoper prvo toženko in drugega toženca, zaključilo je, da ni podana krivdna odškodninska odgovornost le-teh kot staršev tedaj mladoletnega tožnika, voznika kolesa z motorjem. Ugotovilo je, da nista opustila in zanemarila starša vzgoje, bila sta seznanjena, da sin vozi kolo z motorjem, opravil je tudi izpit iz cestnoprometnih predpisov šest mesecev pred nezgodo. Tedaj, ko se je nezgoda pripetila, je bil star približno petnajst let in pol, oče, drugi toženec je vozilo redno pregledoval, celo na večer pred kritičnem dnem je vozilo pregledal, zapeljal krog po parkirišču, preizkusil zavore in svetili sta tako prednja in zadnja luč, ustrezno je bila na motorju nameščena tudi poštarska torba s časopisi, toženec je bil tudi sicer tedaj zelo miren fant in nista starša imela z njim nikakršnih vzgojnih težav, oče pa je toženca tudi vedno opominjal, da mora spoštovati predpise oz. naj vozi s pravilno hitrostjo. Ni podana zato odgovornost staršev.

Tožeča stranka se je zoper zavrnilni del sodbe pritožila. Uveljavlja vse pritožbene razloge s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in sodbo tako spremeni, da se ugodi tožbenemu zahtevku v celoti. Razlogov v delu, kolikor je sodišče zavrnilo višji obrestni zahtevek ne poda. Glede zavrnitve tožbenega zahtevka glede prve toženke in drugega toženca pa opozarja, da je mladoletnik komaj dopolnil petnajst let, da sta starša dovolila otroku, da zaradi zaslužka v zgodnjih urah v naselju raznaša časopis, čeprav je bil šoloobvezen, konec koncev termin „raznašalec časopisa“ izključuje uporabo vozila pri tem delu, starša sta bila, ko sta to dovolila nedvomno nekritična, morala bi ga odvračati od nepotrebne udeležbe v prometu, do nezgode pa je prišlo prav zato, ker se je toženec vključeval s stranske, nepregledne poti na prometno portoroško obvoznico, od skrbnega starša bi bilo pričakovati, da bi bil otrok udeleženec v prometu v čim manjši meri. Ta situacija pa izključuje element nepredvidljivosti, ki bi lahko vplival na razmerje do krivdne odgovornosti staršev. Sodišče je torej vprašanje krivde staršev pretirano prizanesljivo obravnavalo. Nepravilno je odločeno tudi o stroških. Odločitev je matematično deljenje na tretjino, tožniku je tako naloženo, da plača ustrezen del prvi toženki in drugemu tožencu in pri tem so upoštevani tudi stroški, ki so nastali zaradi ugotavljanja temelja, pri tem pa je bila tožeča stranka uspešna. Sodišče je v obveznost tožnice vključilo tudi stroške, ki so bili nepotrebni, to je stroški za izvedenca P. in dodatni stroški za izvedenca S. Pritožba ni utemeljena.

Pritožba dejanskih ugotovitev sodbe, na katerih je sodišče prve stopnje sprejelo materialnopravni sklep, da odškodninska odgovornost staršev ni podana, ne izpodbija. Meni, da je glede na ugotovljene okoliščine materialno pravo nepravilno uporabljeno in da bi okoliščinam, ki jih izpostavlja, moralo sodišče dati drugačno težo. Pritožbeno sodišče ne pritrjuje pritožbenim razlogom. Tretji toženec je približno šest mesecev pred nezgodo opravil izpit. Ob nezgodi je bil star petnajst let in pol. Starša sta ga poučila o primernem obnašanju v prometu, z otrokom tudi sicer ne v šoli, ne izven nje in ne glede vožnje z motornim kolesom, nista do obravnavanega dogodka imela nobenih problemov. Seznanjena sta bila, da bo opravljal delo, raznašal časopise in pri tem uporabljal kolo z motorjem. Skrbela sta, da je sin bil seznanjen s cestnoprometnimi predpisi, poskrbela za vzdrževanje kolesa z motorjem, ga konstantno (predvsem oče) opozarjala na cestnoprometne predpise, in torej nista imela razlogov, saj do tedaj tudi kakih nesreč ni imel, da bi dvomila v siceršnjo pravilnost vožnje sina, in zato ni pritrditi tezi pritožbe, da bi sina morala odvračati od udeležbe v prometu. Odgovornost staršev je lahko krivdna z obrnjenim dokaznim bremenom (4. odst. 165. čl. tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR). Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom in zaključku prvostopenjskega sodišča, da ni podana odškodninska odgovornost staršev, to je prvega in drugega toženca, do škode je prišlo brez njune krivde.

Tožeča stranka je uspela le zoper tretjega toženca, zato je sodišče prve stopnje pravilno naložilo, da prvi toženki in drugemu tožencu povrne pravdne stroške (154. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Nerazumljivo je tudi razlogovanje o vštetju stroškov za izvedenca P. oz. S., iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovitve glede same okoliščine in dinamike nezgode oprlo prav na izvid in mnenje tega izvedenca (izvedenec P.), zakaj naj bi bili stroški, ki bi nastali zaradi dokazovanja z izvedencem (izvedenec S.) nepotrebni in kateri so, pa pritožba niti določno ne pojasni. Neutemeljeno pritožbo je zato sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo, saj pritožbeni razlogi niso podani, in pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu (tudi glede zavrnitve obrestnega dela), glede pravilne uporabe materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP) kršitev ni zasledilo (353. čl. ZPP).