Jedro

Iz upravnih spisov je razvidno, da je tožeča stranka v vlogi, s katero se je prijavila na javni razpis, napisala svoj naslov, spremembe naslova pa tako kot določa 96. člen ZUP ni sporočila organu, ki je vodil postopek. Zato se ne more uspešno sklicevati na to, da je na Pošti Slovenije oddala naročilo za preusmeritev pošiljk.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je bila vloga tožnice, s katero se je prijavila na javni razpis za izbiro ponudnikov študentske prehrane za leto 2013 in 2014 (Javni razpis) zavržena, ker tožnica po pozivu za dopolnitev vloge le te ni dopolnila. V pritožbenem postopku je drugostopni organ potrdil odločitev organa prve stopnje s svojo odločbo št. 41022-565/2012/7 z dne 13. 12. 2012. V obrazložitvi se sklicuje na Pravilnik o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije (Pravilnik o izvrševanju proračuna), ki v 224. členu določa, da komisija v roku 8 dni od odpiranja vlog pisno pozove tiste vlagatelje vlog, katerih vloge niso popolne, da jih dopolnijo. Komisija je vlogo tožeče stranke pregledala in ugotovila, da vloga ni popolna, ker ni predložila najemne pogodbe sklenjena najmanj do vključno 31. 12. 2014. Ker poziva za dopolnitev vloge tožeča stranka ni prevzela na pošti v roku 15 dni, se je le-ta vrnil na ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Zato je bila njena vloga utemeljeno zavržena.

Tožnica s tožbo izpodbija navedeno odločitev zaradi napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka ter nepopolne in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da poziva, ki ga ji je poslala tožena stranka, sploh ni prejela. Na naslovu X. ne stanuje že vse od začetka leta 2012. Na tem naslovu živijo tožničini najemniki, ki pa kakšnega obvestila za tožnico niso prejeli, niti ni bilo kjerkoli nalepljeno. Nadalje navaja, da je dne 27. 11. 2012 prejela klic delavca tožene stranke, ki ji je povedal, da ji ni bilo mogoče vročiti poziva, ker se je poštna pošiljka vrnila z oznako, da nima ustreznega hišnega predala, poslal pa ji je tudi istega dne elektronsko sporočilo, v katerem je bil priložen sken ovojnice vrnjene ministrstvu. Tožeča stranka je tako šele 27. 11. 2012 izvedela, da je zamudila rok za dopolnitev svoje vloge in pravočasno, z vlogo, ki jo je imenovala pritožba, dne 29. 11. 2012 pri toženi stranki kot organu, pri katerem bi bilo treba opraviti zamujeno dejanje (dopolnitev vloge), navedla okoliščine, zaradi katerih ni mogla pravočasno opraviti zamujenega dejanja. Hkrati pa je opravila tudi zamujeno dejanje in svoji pritožbi priložila fotokopijo najemne pogodbe za nedoločen čas. Tako bi tožena stranka morala pritožbo tožnice šteti kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje ter sklep z dne 12. 11. 2011 odpraviti in zadevo vrniti v tisto stanje, ki je bilo pred zamudo. Zaradi storjenih bistvenih kršitev določb postopka je torej prvostopni izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit. Tožnica tudi zatrjuje, da je Pošta Slovenije očitno storila napako in tožnici ni vročala predmetnega pisanja, niti je ni obvestila o pisanjih tožene stranke z obvestilom. Pošta Slovenije je bila seznanjena s sklenjenim tožničinim naročilom (naslovnikovo naročilo), da se zaradi preselitve, kakor je izrecno zapisano v naročilu, poštne pošiljke vroča namesto na naslov X. …, na naslov Y. …. Tako bi morala kakršnokoli pisanje, tudi zahtevo za dopolnitev tožene stranke, Pošta Slovenije vročiti na naslov tožeče stranke, kakor je bilo navedeno v naslovnikovem naročilu, ali pa poštno pošiljko vrniti pošiljatelju z oznako „preseljen“. Nikakor pa ni imel poštar pravice ugotavljati kakšen je ali ni hišni predalček na naslovu X. …, ker je bil sicer popolnoma skladen s predpisi. Da je navedenemu tako, izhaja tudi iz priložene kopije ovojnice pošiljke tožene stranke z dne 21. 12. 2012 v zadevi 41022-565/2012/6, kjer se je ta toženi stranki vrnila z oznako „preseljen“ v enakih okoliščinah. Tožeča stranka predlaga vpogled v poziv, poleg tega pa tudi zaslišanje poštarja in najemnikov o pravilnosti vročitve. Predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi in zadeva vrne toženi stranki v novo odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge, s katerimi je obrazložila izpodbijano odločitev in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Kot pravno podlago za svojo odločitev navaja določbo 87. člena ZUP in ugotovitev, da je bilo na ovojnici vrnjenega poziva za dopolnitev navedeno, da tožeča stranka nima ustreznega hišnega predalčnika, zato je bila pošiljka po 15 dneh čakanja na pošti vrnjena toženi stranki. Tožeči stranki je bil izdan sklep, s katerim se je njena vloga zavrgla, na ta sklep pa je vložila pritožbo. Tožena stranka je v celotnem postopku postopala pravilno in zato tudi pritožbo zavrnila, saj je poziv za dopolnitev tožečo stranko čakal na pošti 15 dni, nato pa se je vrnil na naslov tožene stranke z navedbo, da tožeča stranka nima ustreznega hišnega predalčnika. Prav tako se ne more opredeljevati do postopanja Pošte Slovenije in poudarja, da so dogovori tožeče stranke in izvajalca poštne storitve dvostranski akti, ki ne morejo in ne smejo imeti vpliva na pravni položaj tretjih strank. Morebitno neizvrševanje njunega medsebojnega dogovora in posledično ugotavljanja kakšne odškodninske odgovornosti, bosta lahko stranki urejali pred pristojnim pravdnim sodiščem. Poudarja tudi, da je bil v vlogi tožeče stranke naveden naslov, kamor je tožena stranka tudi poslala poziv za dopolnitev in sicer X. …. Oba sklepa sta tudi podpisana s strani oseb, ki imata pooblastilo za podpis omenjenih sklepov.

Tožba ni utemeljena.

V konkretni zadevi je predmet spora ravnanje tožene stranke v zvezi z vročanjem poziva tožeči stranki za dopolnitev vloge, ki jo je vložila, ko se je prijavila na Javni razpis za izbiro ponudnikov subvencionirane študentske prehrane. Iz upravnih spisov je razvidno, da je tožeča stranka v vlogi, s katero se je prijavila na javni razpis, kot svoj naslov napisala X. …, spremembe naslova pa tako kot določa 96. člen ZUP-a ni sporočila organu, ki je vodil postopek. Tako se po presoji sodišča ne more uspešno sklicevati na to, da je na Pošti Slovenije oddala naročilo za preusmeritev pošiljk. Tako kot je pravilno navedla tožena stranka v odgovoru na tožbo, gre za dogovor tožeče stranke in izvajalca poštne storitve, ki na postopanje tožene stranke v obravnavani zadevi nima vpliva. Med njima je bilo vzpostavljeno plačilno pogodbeno razmerje, ki po navedbah tožeče stranke ni bilo pravilno realizirano, za kar je na razpolago pravdni postopek. V konkretnem primeru pa ne gre za razmerje, ki bi vplivalo na pravilnost osebnega vročanja po ZUP. Tako je tožena stranka, ko je dobila ovojnico, v kateri je bil poziv, vrnjeno nazaj in iz oznake na njej ugotovila, da tožnica nima ustreznega hišnega predalčnika, upoštevaje določbo 4. odst. 87. člena ZUP, pravilno štela, da je bila vročitev opravljena.

Tožbeni ugovor, da bi lahko tožena stranka pritožbo tožeče stranke štela kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje, saj naj bi bila po pritožbenih navedbah na prvotnem naslovu odsotna, prav tako je tožnica skupaj z vložitvijo pritožbe opravila zamujeno procesno dejanje, pa je po mnenju sodišča neutemeljen.

V zadevi ni sporno, da je bila pritožba tožnice zoper izpodbijani sklep pravočasna. Drugostopni organ jo je presojal po vsebini in, kot je bilo že navedeno, ugotovil, da je bilo postopanje organa prve stopnje v zvezi z vrnjeno poštno pošiljko, v kateri je bil poziv za dopolnitev vloge) pravilno. V posledici tega je bila zato vloga tožeče stranke kot nepopolna pravilno zavržena. Upoštevaje navedeno zato organ druge stopnje ni imel nobene podlage, da bi se opredeljeval do dejstev, ki naj bi smiselno tvorila zakonski dejanski stan predloga za vrnitev v prejšnje stanje (predložitev najemne pogodbe). Če bi menil, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljen, bi moral spremeniti tudi izpodbijano odločitev in bi zato razlogi za odločanja o predmetni pritožbi odpadli.

Ker je sodišče iz navedenih razlogov ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.