Jedro

Neveljavna je pismena oporoka pred pričami, če oporočitelj, ki sicer zna pisati in brati, ne morejo prebrati zapisa oporoke zaradi oslabelosti vida ali iz kakšnega drugega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pravno neveljavna oporoka pokojne P. F. narejena pred pričami 11.10.1989 zaradi pomanjkanja formalnih pogojev ter toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 33.720,00 SIT.

Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje prvotoženka, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno zavrne tožbeni zahtevek; podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v ponovno odločanje. V pritožbi prvotoženka navaja, da je prvo sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Oporočiteljica je znala brati in pisati, zato je bilo zadoščeno pogojem iz čl. 64 Zakona o dedovanju, saj navedeno določilo sploh ne spada v razdelek glede pogojev za veljavnost ali neveljavnost oporoke. V samem čl. 64 tudi ni nikjer določeno, da mora oporočitelj sam prečitati oporoko predno jo podpiše. Je pa pogoj za veljavnost oporoke, da oporočitelj v navzočnosti dveh prič lastnoročno podpiše listino, ki mu jo je sestavil kdo drug, ko hkrati izjavi pred njima, da je to njegova oporoka. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa je prvo sodišče tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj drugih dokazov razen z izvedenko okulistko ni izvajalo. Mnenje izvedenke je nerazumljivo in ne more biti podlaga za ugotavljanje kakršnihkoli zapustničinih sposobnosti.

Vsi podatki, na podlagi katerih je izvedenka črpala mnenje, so bili narejeni, ko je bila zapustnica brez očal. Če bi bila oporočiteljica slepa, bi to povedala oporočnima pričama. Tožena stranka nikjer ni trdila, da naj bi oporočiteljica prebrala in podpisala oporoko z dne 11.10.1989, kot zaključuje izvedenka. Sama dioptrija zapustničinega vida pa ni razlog za izključitev oporočno sposobne osebe. Prvotožena stranka se sklicuje v pritožbi na dve fotografiji, ki sta tudi napravljeni ob oporoki ter opisuje dobro psihofizično stanje oporočiteljice. Da je oporočiteljica izjavila pred oporočnima pričama, da je to njena oporoka, lahko potrdita le oporočni priči. Teh okoliščin pa sodišče dosedaj ni obravnavalo. Podana je bistvena kršitev določb postopka iz čl. 354/2 tč. 13 ZPP, saj so zaključki v sodbi in njeni obrazložitvi v nasprotju z izrekom, ki naj bi bili v tem, da izvedenka ni izključila možnost lastnoročnega podpisa in da ni dvoma o tem, da je zapustnica bila pismena oseba.

Tožnik je na pritožbo prvotoženke odgovoril in predlagal, da pritožbeno sodišče njeno pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo v zadostni meri tako, da dokaznega postopka ni potrebno dopolnjevati z zaslišanjem oporočnih prič, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. V konkretnem primeru je med strankama sporno, ali je veljavna pismena oporoka pred pričami P. F., sestavljena 11.10.1989 v Ljubljani. Oporoka je strogo formalno pravno dejanje in je potrebna za njeno veljavnost oblika, ki je določena v Zakonu o dedovanju (Ur. list SRS 15/76 in 23/78, v nadaljnjem besedilu ZD). Pri pismeni oporoki pred pričami (čl. 64 ZD) je zagotovljena varnost, da se zapis sklada z oporočiteljevo ustmeno izjavljeno voljo z izrecno določenim pogojem, da oporočitelj podpiše v navzočnosti dveh prič listino, ki mu jo je sestavil kdo drug in hkrati izjavi, da je to njegova oporoka. Nadalje je v čl. 64 ZD določeno, da more takšno oporoko napraviti samo oporočitelj, ki zna brati in pisati. V čl. 64 ZD ni sicer izrecno določeno, da oporočitelj tudi more brati in pisati, vendar ne more biti dvoma, da se mora razlagati ta določba samo tako, da ne zadostuje, da oporočitelj zna brati in pisati, ampak je potrebno, da more to znanje uporabiti in zato ni veljavna pismena oporoka pred pričami, če oporočitelj ni mogel prebrati napisane oporoke zaradi oslabelosti vida ali kakšnega drugega razloga. V izvedeniškem mnenju okulistke dr. B. K., ki je podatke za svoje mnenje črpala v zdravstveni dokumentaciji oporočiteljice, je imelo sodišče prve stopnje dovolj podlage, da je ugotovilo, da zaradi oslabelosti vida, oporočiteljica ni mogla sama prečitati sporne oporoke, kar je pogoj za veljavnost oporoke pred pričami. Neutemeljeno se prvotoženka v pritožbi sklicuje na sistematiko ZD, niti se ne more uspešno sklicevati na čl. 65 in 66 ZD. Navedena člena toliko bolj potrjujeta pravilnost v uvodu citiranega stališča, da more oporočitelj branje in pisanje uporabiti.

Če je v ZD predpisano, da če oporočitelj ne more prebrati oporoke, ki mu jo je sestavil sodnik, jo ta prebere v navzočnosti dveh prič in jo potem oporočitelj v navzočnosti istih prič podpiše, ko izjavi, da je to njegova oporoka. Ta obveznost potem toliko bolj velja za oporoko pred pričami. Pritožbeno sodišče ne more slediti pavšalnim trditvam tožene stranke o dvomljivosti in nerazumljivosti mnenja, ko pa gre za mnenje, ki ga je sestavil strokovnjak na svojem področju in na podlagi obširne zdravstvene dokumentacije in ugotovitev lečečega zdravnika. Neutemeljena in v nasprotju z zdravstveno dokumentacijo je nadaljnja trditev, da so podatki o zapustničinem vidu zabeleženi brez očal in da je z očali čitala vse do svoje smrti, ko pa iz izvedenskega mnenja izhaja, da je eno leto pred smrtjo zapustnica videla na eno oko le še 20 %, na drugega nič in da je branje nemogoče, očala pa za zapustnico ne pridejo več v poštev. Vse te strokovne ugotovitve ne morejo prepričati trditev prvotožene stranke, da je zapustnica z očali videla brati. Prvotožena stranka se ne more uspešno sklicevati na predložene fotografije ob napravi oporoke, ki o sposobnosti branja ne povedo ničesar. Ali je bila oporočiteljica poslovno sposobna za odločanje v tej zadevi, ni bistveno, ko pa to ni predmet obravnavanja, ali je zapustnica znala pisati, pa tudi ni sporno v tej zadevi, saj nasprotne okoliščine nihče ne zatrjuje.

Ker sodišče prve stopnje tudi ni bistveno kršilo določil postopka iz čl. 354/2 ZPP, na kar pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (čl. 365/2 ZPP), je bilo pritožbo prvotoženke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi pravilno sodbo sodišča prve stopnje (čl. 368 ZPP).