Jedro

Grožnja je protipravna oziroma nedopustna, če je uporabljeno protipravno sredstvo ali se zasleduje protipraven namen. Okoliščina, da bi v primeru, ko plačilo brusilnega papirja ne bi bilo izvedeno, investitor toženi stranki zaračunal sodne penale, ne pomeni ne enega ne drugega.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v 1. in 3. odstavku izreka obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 108154/2015 z dne 18. 9. 2015, tako da je tožena stranka dolžna tožeči plačati glavnico, v višini 737,66 EUR in izvršilne stroške v višini 44,00 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo tudi nadaljnje tožnikove pravdne stroške, v višini 58,00 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava, pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zavedo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti (prvi odstavek 495. člena ZPP). V tovrstnih sporih lahko sodišče odloči brez razpisa naroka za glavno obravnavo, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka ni izrecno zahtevala (drugi odstavek 454. člena ZPP). Pravna teorija in sodna praksa zavzemata stališče, da ni mogoče šteti, da določen dokazni predlog (npr. zaslišanje prič in/ali zakonitih zastopnikov strank) pomeni zahtevo za izvedbo naroka.(1) V konkretni zadevi tako izrecne zahteve ni bilo, pisni dokazi pa so tudi po presoji višjega sodišča dajali dovolj podlage za odločitev. Smiselno očitana kršitev 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

6. Prav tako je neutemeljen očitek zmotne uporabe materialnega prava, in sicer določbe 45. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Navedeni člen ureja grožnjo kot napako volje. Nanaša se na situacijo, ko ena od pogodbenih stranke sklene pogodbo zaradi utemeljenega strahu, ki ga z nedopustno grožnjo pri njej povzroči nasprotna stranka ali kdo tretji. Grožnja je protipravna oziroma nedopustna, če je uporabljeno protipravno sredstvo ali se zasleduje protipraven namen. Okoliščina, da bi v primeru, ko plačilo brusilnega papirja ne bi bilo izvedeno, investitor toženi stranki zaračunal sodne penale, ne pomeni ne enega ne drugega. Samo zaračunavanje sodnih penalov namreč nima protipravnega namena, tožena stranka pa ni zatrjevala, da bi tožeča stranka ali investitor ob tem uporabila kakšno nedopustno sredstvo. Nobena od predpostavk nedopustne grožnje torej ni podana.

7. Sodišče prve stopnje je trditve tožene stranke pravilno presojalo tudi v luči določbe 191. člena OZ. Ta (med drugim) določa, da oseba, ki je nekaj plačala, čeprav je vedela, da tega ni dolžna, lahko to zahteva nazaj, če je plačilo izvedla, da bi se izognila sili. Prav takšno situacijo tožena stranka zatrjuje, ko navaja, da je brusilni papir plačala zaradi tožnikovega izsiljevanja oziroma zaradi grožnje, da bo sicer morala plačati sodne penale investitorju. Sodišče prve stopnje je takšne navedbe pravilno zavrnilo z obrazložitvijo, da tožena stranka izsiljevanja ni niti konkretizirala niti izkazala, možnost plačila sodnih penalov pa ne pomeni niti sile v smislu 191. člena OZ.

8. Glede na povsem pavšalne trditve tožene stranke v zvezi z grožnjo oziroma silo (izsiljevanjem) zaradi katere naj bi bilo plačilo računa za brusilni papir izvedeno, je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno zavrnilo predlagane dokaze z zaslišanjem. Pomanjkljivih trditev pravdnih strank namreč z izvajanjem dokazov ni mogoče nadomestiti.

9. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da naj bi tožena stranka specificirala in dokazala obračun sorazmernega dela stroškov čiščenja, ki naj bi ga bila dolžna plačati tožeča stranka. Pravilen je zaključek, da so bile njene trditve v zvezi s tem v postopku na prvi stopnji povsem pavšalne. Navedla ni niti tega kakšen strošek čiščenja je njej obračunal investitor, niti kakšen odstotek je nato naložila v plačilo tožeči stranki in zakaj. Kljub ugovorom tožeče stranke v zvezi z višino stroška čiščenja, ni z ničemer pojasnila niti tega, kako je prišla do zneska 257,10 EUR. Njene pritožbene navedbe, da je v spis vložila dokument s specifikacijo in ga tudi obrazložila, se s tem izkažejo za neresnične. Navedba, da je v izpodbijani sodbi prisotno nasprotje med vsebino listin in samimi listinami, pa je preveč pavšalna. Kršitev, ki jo tožena stranka s tem uveljavlja, je kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Višje sodišče na takšne kršitve ne pazi po uradni dolžnosti, zato bi morala tožena stranka (da bi se njen očitek sploh lahko presojal) konkretno navesti, katera ugotovitev sodišča prve stopnje je v nasprotju s katero (točno določeno) listino v spisu. Ker tega ni storila, so njene pritožbene navedbe tudi v tem delu neutemeljene.

10. Tožena stranka odločitev o pravdnih stroških izpodbija le z argumentom napačnosti odločitve o glavni stvari. Slednji se je izkazal za neutemeljenega, zato je neutemeljena tudi pritožba zoper stroškovni del izreka izpodbijane sodbe.

11. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da niso podani niti s pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Na podlagi 353. člena ZPP je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

12. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti stroške, ki so mu z njo nastali (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): N. Betetto: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 722 in odločbe VSL II Cpg 1172/2013, II Cpg 1344/2015, II Cpg 1771/2015, II Cpg 221/2016 idr.