Jedro

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da lastništvo odtujenih predmetov (ki so opredeljeni v izreku kazenske obsodilne sodbe) ni zakonski znak kaznivega dejanja tatvine oziroma velike tatvine in je pomembno le, da gre za tujo stvar, ki je vsaka stvar, katere lastnik ni storilec.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se delna sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za poznejšo sodbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno in vmesno sodbo razsodilo, da sta prvotožena in drugotožena stranka v celoti solidarno odškodninsko odgovorni za tožniku v škodnem dogodku z dne 23. 7. 2009 nastalo škodo iz naslova izgubljenega dobička za obdobje od 23. 7. 2009 do 29. 11. 2010 (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek za plačilo zneska 156.709,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2009 dalje do plačila je kot neutemeljen zavrnilo (II. točka izreka). Odločitev o stroških postopka je na podlagi 164. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pridržalo za poznejšo sodbo (III. točka izreka).

2. Zoper delno sodbo v II. točki izreka se tožeča stranka (tožnik) po pooblaščenki pravočasno pritožuje. Uvodoma uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za povrnitev škode iz naslova odtujenih predmetov označuje kot napačno in pravno zmotno. Očita napačno uporabo 14. člena ZPP in navaja, da je sodišče prve stopnje to določbo razlagalo napačno. Po mnenju tožnika je namreč pravdno sodišče vezano na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo tudi glede ugotovitve glede lastništva ukradenih predmetov. Povzema, da je bil prvi toženec na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu z dne 11. 4. 2016, opr. št. IV K 14460/2016 obsojen za storitev kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 v zvezi s 38. členom KZ-1 in drugi toženec za storitev kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. V izreku navedene kazenske obsodilne sodbe so izrecno našteti in opisani predmeti, ki sta jih toženca skupaj z B. B. v dogodku 23. 7. 2009 odtujila, pri čemer je v izreku pravnomočne kazenske obsodilne sodbe izrecno navedeno, da so vsi ti predmeti last tožnika. Zato je glede dejstva, ki se nanaša na lastništvo odtujenih predmetov, pravdno sodišče vezano na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo in bi moralo ob pravilni uporabi 14. člena ZPP ter ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja ugotoviti, da so obravnavani odtujeni predmeti osebna last tožnika, kot je to bilo že ugotovljeno v kazenskem postopku, s čimer je podana aktivna legitimacija tožnika in je s tem tožbeni zahtevek iz naslova škode zaradi ukradenih predmetov utemeljen. Da je v predmetni zadevi pravdno sodišče vezano na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo tudi glede ugotovitve, da so vsi ukradeni predmeti, našteti v izreku kazenske sodbe, osebna last tožnika kot fizične osebe, izhaja po navedbi pritožbe tudi iz številne sodne prakse, pri čemer izpostavlja odločbe: VSL I Cp 2080/2011, I Cp 2726/2014, I Cp 2069/2019, II Cp 2661/2015, sodbo VSC Cp 1311/2006. S tem, ko je sodišče prve stopnje odločilo, da tožniku ni uspelo dokazati, da so odtujeni predmeti njegova osebna last, je dejansko poseglo v pravnomočno kazensko obsodilno sodbo, saj je odločilo v nasprotju z že predhodno ugotovljenimi dejstvi v kazenskem postopku, ki se nahajajo v izreku pravnomočne kazenske obsodilne sodbe. Interpretacija sodišča, da lastništvo odtujenih predmetov ni zakonski znak kaznivega dejanja velike tatvine in da kazensko sodišče ne ugotavlja lastnine odtujenih stvari in je pomembno le, da gre za tujo stvar, je zmotna. S takšno odločitvijo v pravdnem postopku je ″izničilo″ vsebino pravnomočne kazenske obsodilne sodbe in oba toženca ″oprostilo″ za kaznivo dejanje, za katero sta bila že pravnomočno obsojena. Pritožba nasprotuje tudi zavrnitvi tožbenega zahtevka za povrnitev škode iz naslova razbitega izložbenega okna in uničenega laminata, kot napačni in pravno zmotni. Povzema razloge sodišča prve stopnje in navaja, da je kar zadeva predložitve listinskih dokazov povsem logično, da tožnik po več kot desetih letih po škodnem dogodku s takšnimi dokazi ne razpolaga, pri čemer se sklicuje tudi na sklep VSL I Cp 75/2020 z dne 26. 2. 2020. Navaja, da je sodišče prve stopnje je v premajhni meri upoštevalo izpovedbo tožnika, ki je kljub dolgi časovni oddaljenosti škodnega dogodka natančno in verodostojno izpovedal glede sanacije škode na izložbenem oknu in na laminatu in sicer, da je škodo saniral oziroma povrnil sam iz lastnih sredstev. Zakaj sodišče ni verjelo izpovedbi tožnika, ki je bila skladna z vsemi ostalimi dokazi v spisu, sodišče v sodbi ni pojasnilo, s čimer je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in tudi napačno ter nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Aktivna legitimacija je po navedbi pritožbe tako podana in je tožbeni zahtevek tudi iz tega naslova utemeljen. Glede zavrnitve tožbenega zahtevka za povrnitev škode iz naslova izgubljenega dobička je po navedbi pritožbe sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da je tožnikova aktivna legitimacija izkazana in da je podana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem tožencev in nastalo škodo v obliki izgubljenega dobička, nepravilen pa je zaključek, da je prišlo do pretrganja vzročne zveze med škodnim dogodkom in nastalo škodo od izbrisa tožnikovega podjetja dalje (to je od 30. 11. 2010 dalje) in ker družba kot subjekt od izbrisa ni več obstajala, tudi ni mogla več nastajati nobena škoda v obliki izgubljenega dobička. Takšna odločitev je po navedbi pritožbe pravno zmotna, sodišče je tudi s tem bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, napačno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožba povzema, da je bilo podjetje A. d.o.o. iz sodnega registra izbrisano 29. 11. 2010 na podlagi predhodnega sklepa sodišča Srg 2010/26761 z dne 16. 8. 2010, in sicer na podlagi 2. točke prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP, ki določa, da se pravna oseba izbriše iz sodnega registra brez likvidacije, če ne posluje na poslovnem naslovu, vpisanem v sodni register. Meni, da sodišče kljub prepričljivi, logični in življenjski izpovedbi tožnika, da je navedeno predstavljalo zgolj formalni razlog za izbris njegovega podjetja, dejanski razlog za prenehanje pa je bilo ravno protipravno ravnanje (kaznivo dejanje) tožencev dne 23. 7. 2009 oziroma posledice tega ravnanja, napačno presodilo, da so razlogi za izbris družbe izključno zaradi opustitev v sferi tožnika kot poslovodje in edinega družbenika, takšno ravnanje oziroma opustitev tožnika pa naj bi pretrgalo vzročno zvezo med škodnim dogodkom in nadalje nastalo škodo iz naslova izgubljenega dobička. Napačno je ugotovilo dejansko stanje in bistveno kršilo določbe ZPP. Pravilno je presodilo, da protipravno dejanje tožencev ne predstavlja zgolj nepomembnega naključnega ravnanja v toku dogodkov, temveč dejanje, ki je odločilno prispevalo k zmanjšanju tožnikovega premoženja, torej k nastanku škode v obliki izgubljenega dobička (35. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Po mnenju tožnika je sodišče njegovo izpovedbo in celotno nastalo situacijo glede izbrisa podjetja ocenjevalo preveč pravno formalno in ne življenjsko niti logično. Dejstvo je, da v kolikor ne bi prišlo do obravnavanega škodnega dogodka in do kaznivih dejanj tožencev, se tožniku ne bi bilo treba preseliti drugam, v manjše poslovne prostore in tako v tem primeru ne bi prišlo do izbrisa tožnikovega podjetja iz (formalnega) razloga, Res je, da je tožnik tisti, ki bi moral javiti spremembo poslovnega naslova svoje družbe, da do izbrisa podjetja iz tega razloga ne bi prišlo, vendar pa tudi če bi to storil, glede na slabo poslovanje družbe navedeno ne bi bistveno vplivalo na poslovanje njegovega podjetja. Dejanski razlog za prenehanje poslovanja tožnikovega podjetja tako ni na strani tožnika, saj tožnik de facto ni sam povzročil, da je prišlo do vedno slabšega poslovanja družbe. Glede očitka sodišča, da bi lahko tožnik ugovarjal zoper sklep o začetku postopka izbrisa, pa izpostavlja, da očitno o tem sklepu niti ni bil pravočasno obveščen, ker je bil verjetno ta sklep vročen še na prvotnem naslovu poslovnih prostorov tožnika, kjer tožnik ni več posloval, za izbris podjetja izvedel od kolega, ki je videl objavo v Uradnem listu, pa tudi sicer morebitna pritožba tožnika zoper navedeni sklep ne bi bila niti smiselna niti ekonomična glede na slabo poslovanje družbe kot posledica obravnavanega protipravnega ravnanja tožencev in glede na takratne okoliščine. Ob upoštevanju vseh izvedenih dokazov in ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja, bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da opustitev tožnika, da ni pravočasno poskrbel za prijavo spremenjenega naslova poslovnih prostorov, ni takšno opustitveno ravnanje, ki bi imelo za posledico pretrganje vzročne zveze med škodnim dogodkom in celotno nadalje nastalo škodo iz tega naslova. Kot nelogično in pravno zmotno pritožba opredeljuje ugotovitev sodišča, da ker od izbrisa dalje družba kot subjekt ni več obstajala, posledično tudi ni mogla več nastati nobena škoda v obliki izgubljenega dobička. Očita napačno ugotovitev dejanskega stanje in zmotno uporabo materialnega prava. Ponavlja navedbe, da je po škodnem dogodku 23. 7. 2009 promet tožnikovega podjetja drastično upadal, saj tožnik zaradi odtujitve predmetov ni imel več primerne opreme za opravljanje dejavnosti, stroški so bili čedalje večji, prihajati so začele izvršbe. Vzrok za čedalje slabše poslovanje tožnikovega podjetja je zagotovo obravnavani škodni dogodek. Pritožba se ne strinja z razlogi sodišča prve stopnje glede pomanjkanja aktivne legitimacije tožnika iz razloga, ker je premoženje družbe ločeno od premoženja družbenikov. Očita zmotno uporabo materialnega prava. Po navedbi pritožbe je bistveno, da je tožnik bil lastnik in edini družbenik podjetja A. d.o.o, ki je sicer že izbrisano in da je šlo za enoosebno družbo, ki je prenehala po skrajšanem postopku. Tožnik je bil lastnik in edini družbenik, zato je škoda iz naslova odtujenih predmetov, razbitega okna in uničenega laminata dejansko in v vsakem primeru nastala tožniku, saj je on tisti, ki je v predmetni zadevi oškodovan, saj tudi če se šteje, da je škoda nastala tožnikovemu podjetju, je to dejansko škoda, ki je nastala tožniku in je on tisti, ki je upravičen zahtevati povračilo škode. Zato je tožnik kot edini družbenik in tako edini pravni naslednik terjatev te družbe tudi aktivno legitimiran v tem pravdnem postopku. Upoštevati je tudi, da je imetništvo terjatve varovano kot premoženjska pravica v okviru ustavne pravice do zasebne lastnine in da mora biti vsako omejevanje te pravice zakonsko jasno opredeljeno. Uveljavljanje terjatve družbe, ki je prenehala po skrajšanem postopku, ni časovno omejena (pri tem izpostavlja sklep VSM I Ip 728/2018). Pritožba še dodaja, da je vprašanje aktivne legitimacije vprašanje materialnega prava, na kar mora sodišče paziti ves čas postopka, kar pomeni, da v kolikor tožnik v predmetni zadevi ne bi bil aktivno legitimiran, sodišče v tem postopku tudi ne bi izdalo delne zamudne sodbe, ki je že pravnomočna. Po navedbi pritožbe je tudi povsem neutemeljeno delno zavrnjen tudi obrestni del tožbenega zahtevka. Tožnik namreč vtožuje zakonske zamudne obresti od premoženjske škode od dneva nastanka škode dalje, to je od 23. 7. 2009 dalje do plačila, kar je skladno s 165. členom Obligacijskega zakonika (OZ) in je zato tudi obrestni del zahtevka v celoti utemeljen. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku iz naslova premoženjske škode po temelju v celoti ugodi in tožniku prisodi še nadaljnjo odškodnino za premoženjsko škodo v skupni višini 156.709,04 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in celotne doslej zaznamovane pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki naj jih toženca nerazdelno povrneta, podredno pa razveljavitev delne sodbe v II. točki izreka in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožnik je priglasil tudi stroške pritožbe.

3. V odgovorih na pritožbo toženca po pooblaščencih obrazloženo nasprotujeta pritožbenim navedbam tožnika kot neutemeljenim in se zavzemata za zavrnitev pritožbe ter zahtevata tudi povrnitev priglašenih stroškov v odgovorih na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je na podlagi določb prvega in drugega odstavka 350. člena ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se s pritožbo izpodbija in v mejah v pritožbi navedenih razlogov, pri tem pa po uradni dolžnosti tudi glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po drugem odstavku 350. člena ZPP (v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP) in pravilne uporabe materialnega prava.

6. Pritožbeno izpodbijan je z delno sodbo zavrnjeni tožbeni zahtevek iz naslova odškodnine za premoženjsko škodo (II. točka izreka), zato je le ta odločitev sodišča prve stopnje predmet pritožbenega preizkusa.

7. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo zavrnilo odškodninski zahtevek tožnika zoper oba toženca iz naslova odškodnine za v škodnem dogodku dne 23. 7. 2009 odtujene predmete, za razbito izložbeno okno in uničen laminat ter za izgubljeni dobiček za obdobje 7 mesecev pred škodnim dogodkom (od januarja do julija 2009) in od 30. 11. 2009 do vključno leta 2018. Izhajalo je iz pravilne materialno pravne podlage, ki jo je tudi v obrazložitvi v celoti pravilno opredelilo.

8. Pravilno je uporabilo in interpretiralo določbo 14. člena ZPP glede vezanosti pravdnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo. Po določbi 14. člena ZPP je takrat, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca.

9. Ni sporno, da sta bila prvi in drugi toženec s sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu z dne 11. 4. 2016 opr. št. IV K 14460/2016 pravnomočno obsojena in sicer prvi toženec za storitev kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1, drugi toženec pa za storitev kaznivega velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, kot izhaja iz izreka sodbe, ki ga je sodišče prve stopnje tudi pravilno povzelo v 12. točki obrazložitve sedaj izpodbijane sodbe. Pravilno je pojasnjeno, kaj ob obravnavanju istega historičnega dogodka navedena zakonska določba pomeni in na katera pravno relevantna dejstva iz kazenske obsodilne sodbe je sodišče v predmetnem pravdnem postopku vezano1, katera vprašanja lahko samostojno in drugače rešuje2 in nadalje tudi, kateri ugovori tožencev, ki sta jih uveljavila v predmetni pravdi, so dopustni3. 10. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da lastništvo odtujenih predmetov (ki so opredeljeni v izreku kazenske obsodilne sodbe) ni zakonski znak kaznivega dejanja tatvine oziroma velike tatvine in je pomembno le, da gre za tujo stvar4, ki je vsaka stvar, katere lastnik ni storilec. Zato sodišče v pravdnem postopku na tako ugotovitev, četudi je zapisana v izreku kazenske obsodilne sodbe, ni vezano. Tudi odločbe iz sodne prakse, na katere se ob tem sklicuje pritožba (odločbe VSL I Cp 2080/2011, I Cp 2726/2014, I Cp 2069/2019, II Cp 2661/2015 in VSC Cp 1311/2006), ki sicer obravnavajo vprašanje vezanosti pravdnega sodišča na kazensko obsodilno sodbo, vendar za druga kazniva, ne narekujejo drugačnega zaključka, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje. Ker lastništvo odtujene stvari ni zakonski znak predmetnega kaznivega dejanja, sodišče prve stopnje z obravnavo ugovora tožencev glede lastništva odtujenih predmetov ni poseglo v pravnomočno kazensko obsodilno sodbo, niti ni prekršilo določbe 14. člena ZPP, kot neutemeljeno očita pritožba. Neutemeljene so zato tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje s takšnimi stališči ″izničilo″ vsebino pravnomočne obsodilne sodbe in oba tožnika ″oprostilo″ kaznivega dejanja, za katerega sta bila že pravnomočno obsojena, česar pa tudi sicer v pravdnem postopku ne bi moglo storiti.

11. Pravilno je pojasnjeno, da je na tožniku dokazno breme, da so bili odtujeni predmeti njegova osebna last in utemeljen je tudi zaključek, da tožniku tega ni uspelo dokazati5. Pritožbeno sodišče pritrjuje pravilnim razlogom sodišča prve stopnje, da je premoženje družbe, kar velja tudi za enoosebno družbo, ločeno od premoženja družbenikov. Pravilen je tudi zaključek, da ker tožnik ni dokazal, da je škoda zaradi odtujitve predmetov nastala njemu osebno kot fizični osebi, tudi ni podana njegova aktivna legitimacija oziroma iz tega naslova ni upravičen do povračila škode.

12. Pritožba neutemeljeno izpodbija tudi zavrnitev tožbenega zahtevka za povrnitev škode zaradi razbitja izložbenega okna in poškodbe laminata. Prepričljivi so zaključki sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati, da je škodo poravnal z lastnimi sredstvi in ne morebiti s sredstvi družbe, katere edini lastnik in družbenik je nesporno bil. Tožnikova izpoved je bila upoštevana, vendar je tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljen zaključek, da sklicevanje na časovno oddaljenost dogodka in nehrambo morebitnih računov o sanaciji škode, ne more iti v breme tožencev, saj je dokazno breme za nastanek in višino škode na tožniku. Po presoji pritožbenega sodišča tudi ni nerazumno niti neživljenjsko pričakovanje, da bi v primeru, kot je konkretni, ko je škoda povzročena s kaznivim dejanjem, tožnik hranil dokazila o sanaciji škode. Primer, ki ga ob tem izpostavlja pritožba (odločba VSL I Cp 75/2020), predstavlja drugačen življenjski primer in situacijo.6 Z v pritožbi ponujeno lastno dokazno oceno in s sklicevanjem na navedeno odločbo tožnik tako ne more uspešno izpodbiti dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje7, pritožba pa ob tem tudi določno ne konkretizira nobene postopkovne kršitve, da bi sodišče druge stopnje ta pritožbeni očitek lahko preizkusilo.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo tudi, da je pravno zmotno sklepanje tožnika, na katerem vztraja tudi v pritožbi, da je ob nespornem dejstvu, da je bil edini lastnik, direktor in družbenik družbe A. d.o.o., on tisti, ki je oškodovan, tudi če se šteje, da je škoda nastala družbi, saj je njen pravni naslednik.8 Pravilno je ugotovilo, kar v konkretnem primeru tudi ni sporno, da je bila družba A. d.o.o. dne 29. 11. 2010 izbrisana iz sodnega registra in da je šlo za izbris brez likvidacije po ZFPPIPP. Pravilno je pojasnilo, da takšen izbris družbe ni enako, kot prenehanje družbe po skrajšanem postopku na podlagi določb ZGD-1. Zato tudi s pritožbenim vztrajanjem pri svojem stališču tožnik ne more izpodbiti pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje, da tožnik ni pravni naslednik izbrisane družbe in ni podana njegova aktivna legitimacija za škodo za odtujene predmete, laminat in razbito izložbeno okno.

14. Ob pritožbenih navedbah, da sodišče prve stopnje, v kolikor tožnik ne bi bil aktivno legitimiran za uveljavljanje škode, tudi ne bi izdalo zamudne sodbe zoper prvotnega prvega toženca, je že sodišče prve stopnje v razlogih v 26. točki obrazložitve pravilno pojasnilo, da so toženci v obravnavanem primeru navadni sosporniki, pritožbeno sodišče pa dodaja, da izdana zamudna sodba zoper prvotnega prvega toženca v ugodilnem delu tudi ni bila pritožbeno izpodbijana.9

15. Pravilni so tudi razlogi in zaključek sodišča prve stopnje o pretrganju pravno relevantne vzročne zveze v zvezi s škodo zaradi izgubljenega dobička. Ni sporno, da je bila dne 29. 11. 2010, to je eno leto in štiri mesece po škodnem dogodku, družba A. d.o.o. iz sodnega registra izbrisana, podlaga pa je bil izbrisni razlog po 2. točki prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP, po kateri se pravna oseba izbriše iz sodnega registra brez likvidacije, če ne posluje na poslovnem naslovu, vpisanem v sodni register, kot je sodišče obrazložilo in pojasnilo v 36. točki obrazložitve. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje v 37. točki obrazložitve, da je do izbrisa družbe iz ugotovljenega razloga prišlo izključno zaradi opustitev v sferi tožnika kot poslovodje in edinega družbenika, kar je pretrgalo vzročno zvezo med škodnim dogodkom in nadalje nastalo škodo, prav tako pa družba od izbrisa dalje kot subjekt tudi ni več obstajala, zaradi česar tudi ni mogla več nastajati nobena škoda v obliki izgubljenega dobička. V obravnavanem primeru torej ne gre za primer prenehanja družbe zaradi slabega poslovanja družbe, kot z obširnimi razlogi predstavlja pritožba. Pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje o pretrgani pravno relevantni vzročni zvezi tako pritožba ne more izpodbiti z očitkom o preveč pravno formalni, neživljenjski in nelogični razlagi in z v pritožbi sicer obširno ponujenimi lastnimi zaključki in dokazno oceno.

16. Sodišče prve stopnje je ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za povrnitev premoženjske škode v znesku 156.709,04 EUR, skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Neutemeljena je ob tem tudi pritožbena navedba, da sodišče ne bi smelo zavrniti obrestnega zahtevka. Zamudne obresti so z vidika nastanka akcesorna terjatev in ko zahtevek za glavnico (glavno terjatev) ni utemeljen, je materialnopravno pravilna tudi zavrnitev pripadajočega obrestnega zahtevka.

17. Ker sodišče druge stopnje pri pritožbenem preizkusu tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je ob obrazloženem zaradi neutemeljenosti pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu v II. točki izreka potrdilo delno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Odločitev o stroških postopka je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 164. člena ZPP pridržalo za poznejšo sodbo, kar ni pritožbeno izpodbijano. Ker je tako ravnalo sodišče prve stopnje in upoštevaje, da je temeljno pravilo za povrnitev stroškov končni uspeh strank v pravdi, je na podlagi določbe 164. člena ZPP glede priglašenih stroškov pritožbenega postopka pravdnih strank tako odločilo tudi pritožbeno sodišče. 1 Primerjaj 13. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 Primerjaj 14. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 3 Primerjaj 15. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 4 Primerjaj 26. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 5 Primerjaj 26. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 6 V odločbi VSL I Cp 75/2020 gre za odškodnino za premoženjsko škodo za v požaru uničeni počitniški hišici tožnikov z opremo. 7 Primerjaj 27. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 8 Primerjaj 28. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 9 Primerjaj: delna zamudna sodba P 250/2019 z dne 1. 10. 2019 v spisu.