Jedro

Ker sta tožnici opravljali delo v Republiki Sloveniji, zanju veljajo predpisi Republike Slovenije po določbi 1. člena ZDR, enako kot je veljalo v čas sklenitve delovnega razmerja tožnic, ko je še obstajala SFRJ. Ker je bilo delovno razmerje sklenjeno v Republiki Sloveniji in ker se je v Republiki Sloveniji tudi opravljalo, ni bilo potrebno uporabiti določb Zakona o ureditvi kolezije zakona o s predpisi drugih držav v določenih razmerjih.

Izrek

Pritožba prvotožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Prvotožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, s katerima je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je prvotožena stranka dolžna plačati tožnici I. R. znesek 249.624,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneskov in njihove zapadlosti, razvidnih iz izreka sodbe ter 303.894,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.6.1992 dalje in da je dolžna tožnici R. K. znesek 195.111,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov dalje do plačila in znesek 234.666,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.6.1992 dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici I. R.izplačati znesek 419.900,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.5.1994 dalje do plačila in tožnici R. K. znesek 350.512,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.5.1994 dalje do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo. Kar sta tožnici zahtevali več, je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka v višini 67.344,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila ter stroške sodne takse v znesku 10.619,00 SIT za tožnico I. R. in 9.632,00 SIT za tožnico R. K., vse v 8-ih dneh pod izvršbo. S sklepom je tožbo zoper drugotoženo stranko zavrglo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje prvotožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in razveljavi sodbo v izpodbijanem delu ter zadevo vrne v novo sojenje oziroma, da sodbo spremeni in zavrne zahtevek tožečih strank za izplačilo odpravnine ter jih obveže na plačilo stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Storjena je bistvena kršitev določb Zakona o pravdnem postopku iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in iz 1. odstavka navednega člena, ker ima soba take pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti. Sodišče na naroku po razveljavitvi sodbe dne 9.5.2003 ni določilo, da se glavna obravnava prične znova in na tem naroku ni izvajalo dokazov, razen zaslišanja tožnice I. R.. Ni podalo tudi nobenih razlogov o trditvah iz pripravljalne vloge z dne 6.12.2001 in navedb na naroku z dne 27.2.2002, niti nikakršne razlage glede na sklicevanje tožene stranke na resolucijo OZN in Zakona o izvajanju resolucij Varnostnega sveta OZN, ki ga je sprejela Republika Slovenija, s katerim so bile uvedene sankcije zoper Republiko Srbijo in Črno goro. Sodišče je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni preizkusilo, ali je prvotožena stranka, sedaj edino tožena, kot pravna oseba, pravilno označena, glede na podatke registra Gospodarskega sodišča v Beogradu. Tožena stranka tudi ni predložila sklepa o prenehanju delovnega razmerja v prevodu, zaradi česar so sklepi nerazumljivi. V zvezi s pravilno uporabo materialnega prava pa se postavlja vprašanje pasivne legitimacije tožene stranke, pristojnost sodišča in katero pravo je potrebno uporabiti pri odločanju o pravici do eventualne odpravnine in pa glede ugovorov tožene stranke v zvezi z nezmožnostjo izpolnitve. Pritožba meni, da bi bilo v konkretnem primeru potrebno uporabiti pravo, ki je veljalo v času nastanka spora na območju Zvezne Republike Jugoslavije. Meni tudi, da za rešitev tega spora ni pristojno slovensko sodišče. Poleg vsega pa je treba upoštevati enkraten zgodivinski pojav, zaradi katerega je na eni strani prenehalo delovno razmerje tožečima strankama in na drugi strani upoštevati nezmožnost izpolnitve potencialnih obveznosti tožene stranke. Nezmožnost opravljanja dejavnosti ni rezultat nekakšnih ekonomskih faktorjev, temveč izključno vojnega stanja na območju bivše države SFRJ in posledično uvedbe sankcij zoper Srbijo in Črno goro. Tožena stranka je bila pod sankcijami ves čas do leta 2001, s čemer je bilo onemogočeno kakršnokoli ekonomsko udejstvovanje. Edina varovalka za tožnici bi bila, da bi svojo terjatev prijavili Skladu za sukcesijo. Tožena stranka ne more odgovarjati za plačilno zamudo z zakonitimi zamudnimi obrestmi od leta 1994 dalje. Odločitev prvostopenjskega sodišča tudi ni prepričljiva glede vložitve pritožbe zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja. V kolikor bi se ugotovilo, da je bila pritožba zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja vložena, potem bi bila zahteva za plačilo odpravnine vsaj preuranjena. Ker pa je bila v tem delu tožba zavržena, je potrebno zavrniti tudi zahtevek tožene stranke za plačilo odpravnine, ki je akcesorna posledica prenehanja delovnega razmerja. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere se sklicuje pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa dodaja: Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ker na glavni obravnavai 9.5.2003 ni določilo, da se glavna obravnava prične znova. Iz vpogleda v zapisnik glavne obravnave z dne 9.5.2003 je namreč razvidno, da je sodišče opravilo prvi narok glavne obravnave po prejemu sklepa drugostopenjskega sodišča, ki je razveljavilo predhodno odločitev sodišča. Na obravnavi je izvedlo dokaze, na katere je oprlo sodbo, prisotni pooblaščenec prvotožene stranke ni imel dodatnih dokaznih predlogov, prav tako pa tudi ni podal nobene pripombe na zapisnik. Glede na navedeno so pritožbene navedbe o kršitvi pravil postopka neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je pravilno oblikovalo obrazložitev sodbe, ki je razumljiva in ni sama s seboj v nasprotju, kot neutemeljeno navaja pritožba. Sodišče je dolžno izvesti in obrazložiti tiste dokaze, ki so potrebni za odločitev. Ostalih dokazov, ki niso relevantni za razsojo v konkretnem primeru, sodišče ni dolžno izvajati. Sklicevanje tožene stranke na resolucije Varnostnega sveta OZN za razrešitev tega individualnega delovnega spora ni pomembno, saj je tožnicama prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki pred sprejemom Zakona o izvajanju resolucije Varnostnega sveta Združenih narodov (Ur. l. RS, št. 53/92, 27/98). Sodišče pa je že tudi v drugih primerih delavcev tožene stranke, ki so bili zaposleni v Republiki Sloveniji in jim je prenehalo delovno razmerje v letu 1992, sprejelo stališče, da je tem delavcem prenehalo delovno razmerje zaradi trajnega prenehanja potreb po njihovem delu (36. e člen ZDR), kar je razvidno tudi iz sklepov o prenehanju delovnega razmerja, ki se sklicujejo na bistveno zmanjšan obseg dela. Protispisne so pritožbene navedbe, da sodišče ni razpolagalo s prevodom sklepov o prenehanju delovnega razmerja. Overjene prevode sta predložili tožnici in se nahajajo v spisu v prilogah A. Ker sta tožnici opravljali delo v Republiki Sloveniji, zanju veljajo predpisi Republike Slovenije po določbah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90 in naslednji), kot je določeno v 1. členu, enako pa je veljalo tudi še v času sklenitve delovnega razmerja tožnic, ko je še obstajala SFRJ. Zato so pritožbene navedbe o nepristojnosti slovenskega sodišča in o tem, da bi sodišče moralo uporabiti materialno pravo Republike Srbije in Črne gore, neutemeljene. Ker je bilo delovno razmerje sklenjeno v Republiki Sloveniji in se je v Republiki Sloveniji tudi oporavljalo, ni bilo potrebno uporabiti določb Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (ZUKZ - Ur. l. SFRJ, št. 43/82 - 72/82), kot zmotno meni pritožba.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo v registru Gospodarskega sodišča v Beogradu preverjati, ali je tožena stranka pravilno navedena oziroma ali je pravilen naslov tožene stranke. Sodišče namreč ni dolžno preverjati pravilnega naslova tožene stranke, iz podatkov v spisu pa izhaja, da so bila vsa sodna pisanja pravilno vročena toženi stranki oziroma njenemu pooblaščencu, ki je v spis predložil tudi pooblastilo za zastopanje. Zato so ugovori v tej smeri neutemeljeni.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje, da bi moralo sodišče upoštevati, da je tožnicama prenehalo delovno razmerje zaradi nezmožnosti opravljanja dejavnosti in ne iz ekonomskih razlogov ter da je tožena stranka prosta svojih obveznosti zaradi resolucij OZN. Kaj predstavlja nujne operativne razloge je bilo določeno v 29. členu ZDR, to so: tehnološki, organizacijski ali strukturni razlogi, ki prispevajo k večji učinkovitosti delodajalca, ekonomski razlogi in ukrepi družbeno-politične skupnosti. Zato razlog prenehanja delovnega razmerja tožnicam nedvomno spada pod razlog iz 29. člena ZDR. Kot je bilo že navedeno, v času prenehanja delovnega razmerja resolucije OZN še niso veljale in bi tožena stranka lahko izpolnila svoje obveznosti do delavcev, ki jim je prenehalo delovno razmerje zaradi trajnega prenehanja po njihovem delu. Zato tudi ni utemeljeno pritožbeno zavzemanje, da bi sodišče moralo upoštevati nezmožnost izpolnitve in da zato tožnicam ne pripadajo zakonite zamudne obresti. Pritožbene navedbe v tej smeri so neutemeljene, zato jih je pritožbeno sodišče zavrnilo.

Tožeče stranke tudi niso bile dolžne cedirati svoje terjatve skladu za sukcesijo in ker so jih uveljavljale v tem individualnem delovnem sporu, je moralo sodišče o njih odločiti, upoštevaje veljavno pozitivno zakonodajo v Republiki Sloveniji.

Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi z dokončnostjo sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožnicam delovno razmerje prenehalo na podlagi sklepov tožene stranke z dne 5.6.1992 z dnem 1.6.1992 in so zato ugovori, da sklepi niso dokončni in da zato tožnicam ne pripada odpravnina trajno presežnim delavcem, neutemeljeni.

Ker je tožnicama prenehalo delovno razmerje kot trajno presežnima delavkama, jima je je sodišče prve stopnje pravilno priznalo odpravnino na podlagi 36. f člena ZDR. Odpravnina po 36. f členu ZDR zapade v plačilo z dnem prenehanja delovnega razmerja. Ker pa je tožena stranka podala ugovor zastaranja, je sodišče pravilno prisodilo le nezastarane obresti, upoštevaje določbe 1. odstavka 372. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89).

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela.

Sodišče je določbe ZUKZ in ZOR smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije na podlagi določbe 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).