Jedro

Tožena stranka je z namenom racionalizacije in stroškovne optimizacije dela sprejela sklep o številu izvajalcev na posameznih delovnih mestih in zmanjšala število izvajalcev na delovnem mestu voznik I s 44 na 43 delavcev. Delodajalec ima pravico, da organizira delovni proces na način znižanja stroškov dela, tako da lahko dosega optimalne finančne rezultate in racionalizira poslovanje in izboljša organizacijo dela. Tožena stranka je sprejela odločitev o zmanjšanju števila delavcev tudi za druga delovna mesta. Glede na slabše finančno poslovanje tožene stranke je torej obstajal utemeljen razlog za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožniku in ni šlo za fiktivnost razlogov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo:

I. Zavrne se primarni zahtevek, ki se glasi: "1. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 5. 4. 2016 tožene stranke A. d. d.,B., v C., s katero je tožena stranka tožeči stranki D.D., stan. E., v F., odpovedala pogodbo o zaposlitvi, je nezakonita in se razveljavi.

2. Delovno razmerje tožeči stranki D.D. pri toženi stranki A. d. d. ni prenehalo in še traja.

3. Tožena stranka A. d. d. je dolžna tožečo stranko D.D. pozvati nazaj na delo, ga razporediti na delovno mesto "voznik I" ali na primerljivo delovno mesto njegovemu prejšnjemu delu na delovnem mestu "voznik I", mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja, še zlasti pa mu po odvodu predpisanih davkov in prispevkov izplačati nadomestilo plače in pripadajoče regrese od dneva prenehanja delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne mesečne plače regresa do pačila, zmanjšano za že prejete zneske iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, ki jih je tožeča stranka prejemala na podlagi odločbe Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje št. ... z dne 4. 7. 2016 in iz naslova plač, ki jih je tožeča stranka prejemala iz naslova zaposlitve pri drugem delodajalcu, na njen transakcijski račun, v 8 dneh, pod izvršbo."

II. Zavrne se podredni zahtevek, ki se glasi: "1. Ugotovi se, da je pogodba o zaposlitvi, ki sta jo dne 17. 3. 2014 sklenili tožeča stranka D.D., stan. E., v F. in tožena stranka A. d. d., B., v C. in je bila odpovedana dne 5. 4. 2016, nezakonito prenehala veljati.

2. Odjava tožeče stranke iz pokojninskega in invalidskega ter zdravstvenega zavarovanja, zavarovanja za starševsko varstvo in zavarovanja za primer brezposelnosti, ki jo je dne 1. 6. 2016 opravila tožena stranka, je nezakonita in se razveljavi.

3. Delovno razmerje tožeči stranki pri toženi stranki ni prenehalo in je trajalo do 4. 6. 2016. 4. Tožena stranka A. d. d. je dolžna tožečo stranko D.D. z dne nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 4. 6. 2016 prijaviti v zdravstveno ter pokojninsko zavarovanje, mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto plače in sorazmerni del regresa za letni dopust, ki ji jih je prejemal, če bi delal, odvesti davke in prispevke, ki se plačujejo od bruto plač in regresov ter mu izplačati tako dobljene neto zneske, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov od prvega naslednjega dne po zapadlosti v plačilo 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, na njen transakcijski račun, v 8 dneh, pod izvršbo.

5. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati in plačati odpravnino v višini 1.877,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2016 dalje do plačila, in sicer na fiduciarni račun pooblaščenca Odvetniške pisarne G. d. o. o. iz H., štev. ... pri I. banki d. d., v 15 dneh od vročitve sodbe."

III. Vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava iz 3. točke 338. člena ZPP v zvezi s 341. členom ZPP. Sodišče navaja, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožniku navidezna. Tožena stranka je zgolj fiktivno ustvarila okoliščine, ki naj bi utemeljevale odpoved pogodbe o zaposlitvi (tako tudi sodba VDSS, opr. št. Pdp 1174/2012 in smiselno Pdp 782/2012). Delodajalec je tisti, ki mora dokazati, da obstajajo ekonomski, organizacijski, tehnološki, strukturni ali podobni razlogi, kar pomeni predvsem to, da so ti razlogi različni, ne pa fiktivni (tako tudi sodba VS RS opr. št. VIII Ips 273/2011). Tožena stranka je v mesecu januarju 2016 z dvema delavcema sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za ista dela, ki jih je po pogodbi o zaposlitvi opravljal tožnik, nato pa samo dva meseca kasneje sprejela sklep o zmanjšanju števila izvajalcev na delovnem mestu voznik I ter tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je zaradi nepopolne dokazne ocene dejansko stanje zmotno ugotovilo. Tožena stranka je navajala, da naj bi šlo za slabšo gospodarsko situacijo, zaradi katere je sprejela sklep o zmanjšanju števila zaposlenih ter posledično na tej podlagi tožniku podala odpoved pogodbe iz poslovnega razloga. Tožena stranka je navedla, da so se z letom 2015 večinoma končali projekti, da so krivulje v letu 2015 padale, da bo v letošnjem letu, torej v 2016 sledil nov velik padec, da je bilo v letu 2015 podpisanih 45 % manj pogodb ipd. Tako je tožena stranka o slabi gospodarski situaciji vedela že leta 2015. Tako se tožnik ne strinja, ker je sodišče sledilo izpovedbi zakonitega zastopnika, ki je imel interes uspeha tožene stranke. Zakoniti zastopnik je na zaslišanju izpovedal očitno s tem namenom, da opraviči dve novi zaposlitvi tik pred odpovedjo tožniku, da so v 2014 oziroma v 2015 še dobro delali in so zato sodelavca zaposlili na začetku. Tako je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da tožnik ni bil diskriminiran. Tožnik je zaslišan kot stranka podrobno pojasnil odnos sodelavca J.J., da je bil odnos med tožnikom in nadrejenim J. J. občasno konflikten. Sodišče bi moralo omejiti arbitrarnost delodajalcu pri podaji odpovedi iz poslovnih razlogov. Prav tako tožnik graja odločitev sodišča prve stopnje glede zavrnitve podrednega tožbenega zahtevka, ki se nanaša na priznanje daljšega odpovednega roka in višje odpravnine zaradi priznanja delovno pravne kontinuitete. Ob tem se sklicuje na zadevo Sodišča Evropske Unije v zadevi Spijkers C-24/85, kjer je sodišče presojalo dejanski prenos podjetja in s tem povezane delovne pravne kontinuitete vezalo na celotno oceno okoliščin, ki se nanašajo na tip podjetja ali obrata, ali so prenesene nepremičnine, premičnine in pravice, vrednost pravic v času prenosa, ali je novi delodajalec prevzel večino delavcev ali ne, ali so prenesene tudi stranke, kakšna je stopnja podobnosti dejavnosti med prenosom in po njem in čas morebitne začasne prekinitve dejavnosti. Tožnik pojasnjuje, da je obstoj delovno pravne kontinuitete tožnik dokazoval z zelo omejenimi dokaznimi sredstvi, pri čemer je sodišče zmotno presodilo, da naj bi dokazni postopek pokazal le, da je tožnik tudi pri toženi stranki vozil "tovornjak in asfalt", pri čemer gre za običajno delo voznika, ki bi ga lahko opravljal pri katerem drugem delodajalcu. Tožnik je izpovedal drugače, da je firma propadla in so avtomatsko njim ponudili delo na delovnem mestu na A. d.d. naprej. Pri tem je šel zaradi nekih zmešnjav za en dan na borzo in rekli so mu naj potem pride nazaj. Delal je svoje delo naprej, vozil je tovornjak in asfalt in vse isto, kot je bilo prej. Tožnik je opravljal povsem identično delo, z izjemo tega, da je bil formalno naveden drug delodajalec, kar pa ni nič spremenilo. Zakoniti zastopnik je izpovedal, da ne ve, od katerega do katerega novembra je prišel za direktorja K.K. in takrat so precejšnje število ljudi prezaposlili, šlo je za okoli 50, 60 ljudi, ki so jih v enem tednu zaposlili ali prezaposlili iz L. d.d.. Sodišče zmotno ugotavlja, da delovno pravna kontinuiteta ni podana, da med L. d. d. in toženo stranko ni bil nikoli sklenjen sporazum o prehodu delavcev, da je tožniku delovno razmerje pri L. d. d. zakonito prenehalo, da se je tožnik za kratko obdobje prijavil na Zavod RS za zaposlovanje kot brezposelna oseba in z delom nadaljeval kontinuirano pri toženi stranki. Sodišče je storilo tudi bistveno kršitev pravil postopka, saj obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebini prepisa zvočnega posnetka in samim prepisom, predvsem glede vsebine izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranka M.M.. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika in nasprotuje navedbam tožnika glede fiktivnosti odpovednega razloga. Tožena stranka je v svojih vlogah obširno pojasnila, kdaj in kako je izvedela za gospodarsko stanje v gradbeništvu, v posledici česar se je odločila za zmanjšanje števila zaposlenih. Zakoniti zastopnik je pojasnil, da si je tožena stranka ves čas prizadevala, da bi ublažila negativne posledice upada povpraševanja po gradbenih projektih, ki se je v obrisih začelo kazati že leta 2015. V začetku leta 2016 je pričakovala nov zagon gradbenih projektov, do česar pa v prvem četrtletju 2016 ni prišlo. Zaradi pomanjkanja razpisov v letu 2016 je bila tožena stranka konec marca 2016 prisiljena sprejeti sklep o zmanjšanju števila izvajalcev na posameznih delovnih mestih. Zmotne in zavajajoče so navedbe tožnika glede zaposlitve delavcev N.N. in O.O.. Tožnik očita toženi stranki, da je v začetku leta 2016 zaposlila dva nova delavca za nedoločen čas na istem delovnem mestu, kot je bil zaposlen tožnik, čeprav naj bi vedela, da v letu 2016 ne bo dovolj dela za zaposlene. To ne drži. Tožena stranka je večkrat pojasnila, da v začetku leta 2016 še ni bila seznanjena z upadom razpisov in naročil, ki so sledile v prihodnjih mesecih in je pričakovala zagon novih gradbenih projektov. Ob tem je tožena stranka tudi pojasnila, da sta bila oba omenjena delavca že prej zaposlena pri toženi stranki, in sicer na podlagi pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki so se v omenjenem obdobju iztekle, podaljšanje teh pogodb zaradi zakonskih omejitev sklepanja pogodb za določen čas ni bilo več mogoče. Posledično je tožena stranka z omenjenima delavcema, podobno kot je to storila z nekaterimi drugimi delavci v letu 2015, sklenila pogodbo za nedoločen čas, saj bi bila sicer v prekršku. Tožena stranka je glede dela za oba delavca predložila pogodbe o zaposlitvi. Zaslišani tožnik je tudi izpovedal, da sta oba omenjena delavca "delala začasno in prej in potem sta dobila pogodbo za nedoločen čas". Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi sodišče moralo bolj poglobljeno presoditi okoliščine diskriminacije tožnika. Tožnik ni izkazal nobenih okoliščin, zaradi katerih bi bilo mogoče toženi stranki očitati neenako obravnavanje tožnika v nasprotju z ostalimi delavci. Tožnik ni niti navedel, katera osebna okoliščina bi lahko bila domnevno moteča in je zgolj ugibal, da so to bodisi debelost, bodisi starost, bodisi njegovo uveljavljanje pravic pri delodajalcu. Ves čas postopka je podajal konfuzne navedbe, ki ne predstavljajo okoliščin, zaradi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da je bil pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi diskriminiran. Končno je tudi napačna trditev tožnika, da je izmed 300 zaposlenih tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi zgolj tožniku. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi več delavcem in ne samo tožniku.

Tožnik neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča, da v konkretnem primeru ni podana pravna ali dejanska delovno pravna kontinuiteta, zaradi katere bi morala tožena stranka pri določitvi trajanja odpovednega roka in višini odpravnine upoštevati tudi delovno dobo pri njenih pravnih prednikih. Sodišče je naredilo celovito oceno okoliščin in pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni pravni naslednik družbe L. d. d. - v stečaju, saj sta navedeni družbi vse do njune ustanovitve dalje dva samostojna pravna subjekta, L. d. d. - v stečaju tudi nikoli ni prevzela kakršnihkoli obveznosti, niti ni prišlo do statusnih sprememb. Pravilnost odločitve potrjuje tudi dopis stečajne upraviteljice družbe L. d. d. - v stečaju, ki je potrdila, da v dokumentaciji stečajnega dolžnika ni zaslediti nobene pogodbe o prenosu posla stečajnega dolžnika na toženo stranko, niti listin, iz katerih bi izhajal prehod delavcev stečajnega dolžnika nanjo. Tožena stranka je pojasnila vse okoliščine, ki bi kazale na primer Spijkers C-24/85 oziroma na neobstoj dejanske delovnopravne kontinuitete. V stečaju ni bilo nobenega prenosa poslov stečajnega dolžnika na toženo stranko. Kljub dejstvu, da se je nekaj bivših delavcev L. d. d. - v stečaju kasneje zaposlilo pri toženi stranki, to ne pomeni, da je v konkretnem primeru avtomatično prišlo do delovnopravne kontinuitete. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev in na katere se pazi po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Ob tem navaja posamezne izseke iz zaslišanja tožnika z naroka za glavno obravnavo ter izseke iz izpovedbe zakonitega zastopnika, ki je izpovedal, da ne ve, od katerega do katerega novembra je prišel za direktorja K.K. in so takrat precejšnje število ljudi prezaposlili, to je šlo za okoli 50 do 60 ljudi, ki so jih v enem tednu zaposlili ali prezaposlili iz L. d.d.. Iz takšne izpovedbe zakonitega zastopnika M.M., ki je mandat direktorja nastopil kasneje, ni mogoče šteti, da je tožena stranka prevzela večje število delavcev iz L. d.d., pri čemer tožnik tudi sam navaja, da zakoniti zastopnik tedaj še ni bil zastopnik tožene stranke. Laična izpovedba zakonitega zastopnika, o tem da so (pred njegovim nastopom funkcije) prezaposlili večje število delavcev, še ne pomeni prevzema delavcev v smislu določil 75. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1), pri čemer je sodišče prve stopnje v celoti raziskalo zatrjevana pravna in dejanska zatrjevanja tožnika glede prevzema delavcev. Pritožbeno sodišče tako ocenjuje, da ni podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini prepisa zvočnega zapisa in med samim prepisom (predvsem glede vsebine izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke M.M.).

7. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložila tožnik in tožena stranka, z vpogledom v listinsko dokumentacijo od C1 do C6 ter z zaslišanjem tožnika, zakonitega zastopnika tožene stranke M.M. ter priče J.J.. Ugotovilo je, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu "voznik I" in sicer na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 17. 3. 2014, pri čemer mu je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in ga z dnem 1. 6. 2016 odjavila iz zavarovanj.

8. Tožnik v pritožbi po oceni pritožbenega sodišča zmotno navaja, da je bila njegova odpoved pogodbe o zaposlitvi zgolj navidezna in da je šlo za ustvarjene fiktivnih okoliščin, ki naj bi utemeljevale odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Kot izhaja iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je tožena stranka z namenom racionalizacije in stroškovne optimizacije dela dne 25. 3. 2016 sprejela Sklep o številu izvajalcev na posameznih delovnih mestih in zmanjšala število izvajalcev na delovnem mestu "voznik I" s 44 na 43 delavcev. Delodajalec ima pravico, da organizira delovni proces na način znižanja stroškov dela, tako da lahko dosega optimalne finančne rezultate in racionalizira poslovanje in izboljša organizacijo dela. Tožena stranka je, kot je dokazala v postopku, sprejela odločitev o zmanjšanju števila delavcev ne samo za tožnikovo delovno mesto "voznik I", temveč tudi za druga delovna mesta, kot npr. "cestar", "delovodja", "vodja gradbišča" in "prometni preglednik". Kot je izpovedal zakoniti zastopnik M.M. je tožena stranka kljub upadu naročil v letu 2015 pričakovala objavo razpisov v februarju in marcu leta 2016, ki jih potem ni bilo, tako da je bila v nadaljevanju prisiljena zmanjšati število zaposlenih na različnih delovnih mestih. Glede na slabše finančno poslovanje tožene stranke je torej obstajal utemeljen razlog za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožniku in ni šlo za fiktivnost razlogov.

9. Ob tem je sodišče ugotavljalo tudi, ali je bil tožnik pri podani odpovedi diskriminiran, kot je zatrjeval v postopku, pri čemer je navajal, da je imel občasno konflikte z nadrejenim J.J., njegovo uveljavljanje pravic pri delodajalcu, pa tudi njegovo opozarjanje J.J. na nepravilno delo tožene stranke. Prav tako naj bi bil dejanski razlog za njegovo odpoved tudi njegova starost. Sodišče je ugotovilo, da tožnik ni bil diskriminiran zaradi starosti, saj je pri toženi stranki zaposlenih 165 delavcev, ki so mlajši od 45 let in 146 delavcev, ki so starejši od 46 let, kar pomeni, da je tožnik "mlajši kader" pri toženi stranki. Tožena stranka je tudi dokazala, da razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi niso bili slabi odnosi z nadrejenim J.J., saj je ta zaposlen kot dispečar pri toženi stranki in je njegovo delo organizacija prevozov in razporejanje voznikov ter skrb za strojni park, ne sprejema pa organizacijskih in kadrovskih odločitev, kar je nedvomno v pristojnosti zakonitega zastopnika, ki sprejema svoje odločitve tudi po posvetovanju s pristojno kadrovsko službo tožene stranke. Tudi zaslišani J.J. je navedel, da s tožnikom ni imel konflikta, prav tako niti ni bil tožniku nadrejen, temveč je le razporejal delo, tožnikovo delo pa je nadziral in ocenjeval njegov nadrejeni, vodja avtoparka, P.P..

10. Glede zaposlitev dveh delavcev N.N. in O.O. je bilo ugotovljeno, da sta oba imela pri toženi stranki najprej sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas, z dnem 25. 1. 2016 pa je tožena stranka z njima sklenila pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas iz razloga, ker sta imela predhodno sklenjenih več zaporednih pogodb za določen čas za isto delo, pri čemer delodajalec ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb za določen čas, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil daljši kot dve leti. Pa tudi sicer tožena stranka v začetku leta 2016 ni bila seznanjena, da bo prišlo do večjega upada naročil gradbenih projektov. Glede objav tožene stranke na spletni strani, kjer vabi bodoče sodelavce k sodelovanju, pa je sodišče ugotovilo, da gre za nezavezujočo objavo kandidatom z univerzitetno in višjo šolsko izobrazbo, tožnik pa je bil zaposlen na delovnem mestu za katerega se zahteva IV. ali V. stopnja izobrazbe. Tako je tožnikov pritožbeni razlog glede navedenega neutemeljen.

11. Tožnik je v postopku uveljavljal tudi obstoj delovnopravne kontinuitete za čas njegove zaposlitve pri družbi L. d. d. in njenih pravnih prednikih ter posledično pravilnost odmere trajanja odpovednega roka in višine odpravnine, ki jo je sodišče odmerilo v višini 1.877,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2016 dalje, do plačila. Tožnik je zatrjeval, da se je S.. d. d., kjer je bil zaposlen od leta 1997 z dnem 1. 1. 2000 preoblikovalo v L. d. d., ki je predhodnik tožene stranke, in je šlo za pravno kontinuiteto, tako da bi moralo sodišče upoštevati celotno delovno dobo pri odmeri odpovednega roka in odpravnine skupaj 19 let. Navajal je, da sta imela L. d. d. in tožena stranka skupno upravo, kadrovsko službo, nabavno službo, skladišče in podobno. Po uvedbi stečajnega postopka nad L. d. d. pa je tožena stranka iz prejšnjih skupnih služb ustanovila svoje službe in prevzela delavce L. d. d., med njimi tudi tožnika, za katerega se ni nič spremenilo in je opravljal isto delo, na isti lokaciji. Tožena stranka je v postopku zatrjevala, da ni pravna naslednica družbe L. d. d., pri čemer je bil nad družbo L. d. d. uveden stečajni postopek, tožena stranka pa je tožnika na novo zaposlila.

12. Iz izpisa iz sodnega registra z dne 12. 9. 2016 izhaja, da je bila tožena stranka vpisana v sodni register 27. 9. 1991 in je vse od tedaj obstajala kot samostojni pravni subjekt in sta L. d. d. in tožena stranka A. d. d. poslovali kot samostojni in ločeni pravni osebi. Tako družba L. d. d. - v stečaju ni pravni prednik tožene stranke, prav tako tožena stranka ni prevzela pravnih obveznosti družbe L. d. d. - v stečaju in tožena stranka tudi ni prevzela obveznosti iz pravnih poslov od L. d. d - v stečaju. Tožnik je bil pri L. d. d. zaposlen do 10. 11. 2012, ko je bil uveden začetek stečajnega postopka nad navedeno družbo, in mu je bil izdan sklep o odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 10. 2012, ki ga je izdala stečajna upraviteljica L. d. d. - v stečaju R.R., dipl. ekon. Iz sklepa o odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da so z dnem 23. 10. 2012 nastopile pravne posledice začetka stečajnega postopka ter da tožniku preneha delovno razmerje z dnem izteka 15-dnevnega odpovednega roka po prejemu sklepa. V nadaljevanju je bil tožnik od 11. 11. 2012 do 18. 11. 2012 brez zaposlitve in je prejemal od Zavoda RS za zaposlovanje za čas brezposelnosti denarno nadomestilo, nato pa je sklenil s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi od dne 19. 11. 2012 dalje. Sodišče je ob tem tudi ugotovilo, da v dokumentaciji stečajnega dolžnika L. d. d. - v stečaju ni zaslediti nobene pogodbe o prenosu poslov stečajnega dolžnika na toženo stranko, niti listin, iz katerih bi izhajal prehod delavcev stečajnega dolžnika na toženo stranko. Prav tako ni bilo izkazano, da bi tožena stranka morebiti prevzela od družbe L. d. d. osnovna sredstva, proizvodnjo in zaposlene. Po oceni pritožbenega sodišča je tako pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel izkazati delovnopravne kontinuitete glede na določila 75. člena ZDR-1, ki sicer določa, da če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca, preidejo pogodbene in druge pravice ter obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika. Tako ne more biti upošteven pritožbeni ugovor tožnika, da je ves čas "vozil tovornjak in asfalt" in ves čas opravljal enako delo. Glede na navedeno je tako sodišče prve stopnje pravilno odločilo o dolžini odpovednega roka ter pravilno odmerilo odpravnino v višini 1.877,45 EUR, upoštevaje pri tem določila iz 108. člena ZDR-1 in sicer povprečno mesečno plačo, ki jo je prejel ali bi jo prejel v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo ter delovno dobo pri delodajalcu.

13. Pritožbeno sodišče je vpogledalo tudi v zadeve opr. št. Pdp 1174/2012, opr. št. Pdp 782/2012 ter opr. št. VIII Ips 273/2011, pri čemer v konkretni zadevi ne gre za fiktivnost odpovednega razloga. Prav tako ne gre za primerljivo zadevo Sodišča Evropske unije v zadevi Spijkers C-392/92, niti za primerljivo zadevo opr. št. Pdp 319/2013, pri čemer je pritožbeno sodišče že predhodno obrazložilo pravne in dejanske argumente svoje odločitve.

14. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

15. Pritožbeno sodišče je odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožnik iz razloga, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožena stranka pa krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, prav tako pa njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji ter 155. člen ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih prvega odstavka 165. člena ZPP.