Jedro

Tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s slabo ekonomsko situacijo oziroma revščino ter posledično s slabimi pogoji za življenje, njegovih izjav pa ni mogoče kakorkoli povezati s strahom pred preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja.

Opisane tožnikove težave ne morejo biti obravnavane v okviru instituta priznanja mednarodne zaščite, zaradi česar so tožnikove navedbe nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite. Tožnik prihaja iz Maroka, kig ga je Vlada Republike Slovenije določila kot varno izvorno državo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno in mu določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod. Kolikor ne bi zapustil območja Republike Slovenije, držav članic EU in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma v navedenem roku, se ga s teh območij odstrani in se mu določi prepoved vstopa na navedena območja za obdobje enega leta.

2. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Pri podaji prošnje je bil seznanjen, da je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 Kraljevino Maroko uvrstila na seznam varnih izvornih držav. Glede razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, je tožnik navedel revščino. V osebnem razgovoru je prav tako povedal, da je izvorno državo zapustil zaradi revščine, ker je v Maroku malo dela in so slabe plače, vse je drago in tudi za bolnišnico moraš plačati. Težave so tudi med Arabci in Berberi, saj Arabci na njih gledajo zviška, a sam z njimi ni imel težav. V Maroku sam ni imel težav. Želel je v Italijo, da bi tam imel boljšo prihodnost. Tudi če bi v Maroku imel bolje plačano službo, bi Maroko tožnik zapustil, saj ima država veliko težav. Če bi ostal v Maroku, bi bil v slabi situaciji, ker tam ni prihodnosti in je sama revščina. Povedal je še, da si je denar za pot privarčeval v zadnjih letih. Tu je zaprosil za mednarodno zaščito, ker ga je ujela policija. Od Slovenije ne pričakuje ničesar in si želi v Italijo. V Maroko se nikoli ne želi vrniti.

3. Tožena stranka se je pri odločitvi oprla na določila 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ki med drugim določa, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (1. alineja), prav tako se med drugim prošnja kot očitno neutemeljena zavrne, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1 (2. alineja). Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, saj svojo prošnjo utemeljuje s slabo ekonomsko situacijo v Maroku. Sam je namreč glavni razlog za zapustitev izvorne države pripisal revščini in visokim življenjskim stroškom. Vendar po oceni tožene stranke omenjene težave tožnika niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite po drugem ali tretjem odstavku 20. člena ZMZ-1, bodisi status begunca bodisi status subsidiarne zaščite, saj tožnik očitno ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Po preučitvi tožnikovih izjav je tožena stranka ocenila, da slednje niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje mednarodne zaščite na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini, saj svojo prošnjo tožnik utemeljuje z ekonomskimi težavami, revščino in visokimi življenjskimi stroški. Omenjene težave pa ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite. Tožnik nikoli ni zatrjeval, da mu je bil v Maroku onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanja osnovnih pravic, ravno tako pa ni navajal, da bi proti njemu osebno bili usmerjeni kakršnikoli gospodarski ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice. V Maroku se je preživljal z deli v gradbeništvu, kmetijstvu in gostinstvu, poleg njega sta delala še oče in brat. Tožnikovih navedb o ekonomski stiski in visokih življenjskih stroških ne gre povezovati s preganjanjem. Upoštevaje navedeno njegovih težav ne gre povezovati z omenjenimi elementi preganjanja. Zaradi tega tožena stranka njegove navedbe ocenjuje kot nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite.

4. Razen tega tožnik prihaja iz Maroka, to je države, ki jo je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. Glede na naravo njegovih navedb, ko v postopku navaja zgolj slabe življenjske razmere v Maroku, vendar v njegovih navedbah ni mogoče zaslediti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ne bi bil varna izvorna država v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito.

5. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Tožena stranka je navedla, da je tožnik kot glavni razlog za zapustitev izvorne države pripisal revščini in visokim življenjskim stroškom. Z navedbo, da v tožnikovih navedbah ni najti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ne bi bil varna izvorna država ter da je tožnik prišel v Republiko Slovenijo izključno zaradi revščine in visokih življenjskih stroškov, se tožnik ne more strinjati, češ da je tveganje, da ne bo mogel živeti dostojnega življenja resnično, stvarno, osebno in predvidljivo. Že v prošnji je tožnik navajal, da je Maroko zapustil, ker ni dela, oziroma, je delo, tudi če ga dobiš, slabo plačano. Izpostavlja določilo 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Navaja, da je tveganje, da tožnik ne bo mogel živeti dostojnega življenja, osebno in predvidljivo. To pomeni, da stopnja verjetnosti, s katero se zatrjuje, da bo prišlo do ravnanj, prepovedanih s 3. členom EKČP, presega merilo „zgolj možnost ali sum“, vendar je lahko nižja od merila „zagotovo“. Tožnik meni, da človeku, ki si ne more zagotoviti osnovnih potrebščin, zagotovo grozi poniževalno ravnanje. Opozarja tudi na načelo nevračanja, češ da obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in jo nadomesti s svojo odločbo, v kateri se tožniku prizna mednarodna zaščita, podrejeno pa, naj odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

6. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo pojasnila, da institut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju stisk ali želja posameznikov, neprimerljivih z razlogi, določenimi v Ženevski konvenciji. Tožnik v postopku ni navedel nobenih pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem, pač pa okoliščine, ki sprožajo vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov za priznanje mednarodne zaščite oziroma nič takega, na podlagi česar bi bilo mogoče sklepati, da bi bil v izvorni državi preganjan oziroma bi ob vrnitvi utrpel resno škodo, saj slaba ekonomska situacija sama po sebi ne predstavlja razloga za priznanje mednarodne zaščite. Tožena stranka dodatno prereka tudi vse tožbene navedbe, do katerih se v odgovoru na tožbo ni izrecno opredelila, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Sodišče je v navedeni zadevi dne 14. 3. 2023 opravilo glavno obravnavo, na kateri je pregledalo in prebralo vse listine upravnega in sodnega spisa.

9. V konkretnem primeru je predmet sodne presoje uvodoma navedena odločba tožene stranke o zavrnitvi tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene na podlagi 1. in 2. alineje 52. člena ZMZ-1 v povezavi s 5. alinejo prvega odstavka 49. člena ZMZ-1. 10. ZMZ-1 v 5. alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v 1. alineji določa kot enega izmed razlogov, da se šteje prošnja prosilca kot očitno neutemeljena, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. V 2. alineji citiranega člena pa je določeno, da se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.

11. Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da obstajata oba razloga za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene iz 1. in 2. alineje 52. člena ZMZ-1. Glede obstoja teh razlogov sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne ponavlja razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev tožene stranke v izpodbijani odločbi. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s slabo ekonomsko situacijo oziroma revščino ter posledično s slabimi pogoji za življenje, njegovih izjav pa ni mogoče kakorkoli povezati s strahom pred preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Pravilno je ugotovila, da opisane tožnikove težave ne morejo biti obravnavane v okviru instituta priznanja mednarodne zaščite, zaradi česar so tožnikove navedbe nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite. Pravilno je bilo tudi ugotovljeno, da tožnik prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada Republike Slovenije določila kot varno izvorno državo, saj v konkretnem primeru ne obstajajo tehtni razlogi, ki bi kazali na to, da Maroko zanj v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito ne bi bila varna izvorna država.

12. Tožnik v tožbi navaja, da je enako kot zaščito pred neupravičenim trpljenjem zaradi preganjanja in nasilja, treba šteti tudi kot bistvene ekonomsko-socialne elemente dostojnega življenja. Tožnik meni, da je zanj tveganje, da v Maroku ne bo mogel živeti dostojnega življenja, resnično, osebno in predvidljivo, torej v tožbi smiselno uveljavlja nevarnost obstoja resne škode iz 28. člena ZMZ-1. 13. Sodišče pojasnjuje, da je glede revščine v izvorni državi, na katero se tožnik vseskozi sklicuje, Vrhovno sodišče RS v primerljivi zadevi že izrazilo stališče, da iz vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite (sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 151/2016, 21. točka obrazložitve).

14. Dodatno želi sodišče v zvezi s tem še pojasniti, da zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti izvorne države tožnika v primerjavi z ekonomskimi in socialnimi pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite, do česar je zavzelo stališče tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (12. točka obrazložitve). Za priznanje mednarodne zaščite namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi da država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite (13. točka obrazložitve). Povedano z drugimi besedami navedeno pomeni, da zgolj navajanje slabega ekonomskega in socialnega stanja v izvorni državi po presoji sodišča ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite. Zgolj dejstvo, da so ekonomske razmere v izvorni državi za tožnika nezadovoljive, torej ne more biti razlog za priznanje mednarodne zaščite.

15. Zato je bila po presoji sodišča pravilna odločitev tožene stranke, da prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno na podlagi prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1, po katerih se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1 in če prosilec prihaja iz varne izvorne države. V konkretnem primeru je namreč izpodbijana odločba utemeljena dodatno tudi na ugotovitvi tožene stranke, da tožnik prihaja iz varne izvorne države, česar tožnik v upravnem sporu niti ne izpodbija. Na podlagi 52. člena ZMZ-1 se namreč prošnja šteje za očitno neutemeljeno med drugim tudi, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države (druga alineja 52. člena ZMZ-1). Upoštevaje določbo 49. člena ZMZ-1, lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan katerikoli razlog iz 52. člena ZMZ-1. 16. Sodišče pojasnjuje, da koncept varne izvorne države skladno s Procesno direktivo II1 državi članici omogoča, da določeno državo označi za varno in domneva, da je varna tudi za posameznega prosilca.2 Republika Slovenija je ta koncept uredila v 61. členu ZMZ-1.3 Upravni organ je na Odlok vezan, vendar je dolžan v vsakem posameznem primeru presoditi, ali so podani pogoji za uporabo koncepta varne izvorne države.4 Prvi odstavek 62. člena ZMZ-1 namreč določa, da se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prvi pogoj) ter prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država (drugi pogoj). Ni sporno, saj tožnik tega niti ne prereka, da je Kraljevina Maroko varna izvorna država. Tožnik pa ni zatrjeval, da Kraljevina Maroko ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito, zanj ne bi bila varna izvorna država. Zato je po presoji sodišča pravilna tudi odločitev tožene stranke, da zavrne njegovo prošnjo kot očitno neutemeljeno tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1. 17. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

1 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 2 40. uvodna izjava Procesne direktive II. 3 Tretja država se šteje za varno izvorno državo, če je na podlagi pravnega položaja, uporabe prava v okviru demokratičnega sistema in splošnih političnih okoliščin mogoče sklepati, da v njej na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu tega zakona, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1). Pri oceni, ali je tretja država varna izvorna država, se med drugim upošteva tudi obseg zagotavljanja varnosti pred preganjanjem ali zlorabami s: predpisi države in načinom, na katerega se ti uporabljajo; spoštovanjem pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah in v Konvenciji Združenih narodov proti mučenju, zlasti pa pravic, od katerih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče odstopati; upoštevanjem načela nevračanja v skladu z Ženevsko konvencijo; obstojem sistema učinkovitih pravnih sredstev zoper kršitve pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 61. člena ZMZ-1). 4 Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 9/2020 (11. točka obrazložitve).