Jedro

V določenih izjemnih primerih se lahko sodišče o obdolženčevi pripravljenosti ponavljati kazniva dejanja v zadostni meri prepriča že na podlagi konkretnih okoliščin, ki so povezane z obravnavanim kaznivim dejanjem, in zato ni potrebno, da bi bile izkazane še dodatne okoliščine iz siceršnjega življenja obdolženca (v obravnavanem primeru se je osumljencu očitalo, da naj bi na množičnem javnem shodu izvršil kaznivo dejanje na izjemno nasilen in nevaren način).

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Senat Okrožnega sodišča v Mariboru je pri odločanju o nesoglasju preiskovalne sodnice s predlogom državne tožilke za odreditev pripora s sklepom I Ks 62104/2012 z dne 9. 12. 2012 zoper osumljenca odredil pripor iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge javne varnosti po tretjem, v zvezi z drugim in prvim odstavkom 300. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) . Zoper navedeni sklep o odreditvi pripora sta osumljenec in njegov zagovornik vložila pritožbi, ki ju je Višje sodišče v Mariboru s sklepom I Kp 62104/2012 z dne 13. 12. 2012 zavrnilo kot neutemeljeni.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti osumljenčev zagovornik, zaradi kršitve kazenskega zakona, kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, in sicer 17. člena ZKP, drugega odstavka 200. člena ZKP, prvega odstavka 201. člena ZKP in šestega odstavka 202. člena ZKP. V zahtevi navaja, da pri osumljencu ni podan utemeljen sum, da je storil očitano mu kaznivo dejanje, saj je senat zaključke o obstoju utemeljenega suma oprl na uradna zaznamka policistov Č. in B., ki pa nimata dokazne vrednosti. Navaja, da kriminalist B. o dogodku ne ve ničesar iz lastnih zaznav, temveč je v uradni zaznamek zapisal to, kar mu je po telefonu povedal policist Č., slednji pa ni podpisal nobenega uradnega zaznamka niti podal izjave pod ustreznim pravnim poukom. Ob tem še poudarja, da iz uradnega zaznamka kriminalista B. izhaja, da naj bi policist Č. videl osumljenega metati predmete v policiste, ko je bil Č. v Jurčičevi ulici v Mariboru, medtem ko iz ovadbe ter izpodbijanih sklepov izhaja, da naj bi osumljeni dejanje storil na Trgu svobode, kar pa pomeni, da policist Č. osumljenca ni mogel videti, saj sta navedena kraja oddaljena vsaj 300 metrov. Nadalje navaja, da osumljenec tedaj, ko naj bi izvršil dejanje, ni bil prijet in identificiran, razlog za to pa ni naveden. Iz nobenega uradnega zaznamka tudi ne izhaja, po čem in kako je policist Č. prepoznal osumljenca ob prijetju. Navaja še, da je sodišče in tožilstvo dobilo na vpogled video posnetke, ki sta jih skupaj naredila osumljeni in G. B. in iz katerih izhaja, da sta demonstrante pozivala k nenasilju, da sta se bala nasilnih protestnikov in nista sodila mednje. Slednje prav tako izhaja iz izjave fotoreporterja A. S. v časopisu V. z dne 6. 12. 2012. Zagovornik v nadaljevanju zahteve izpodbija obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti z navedbami, da je sodišče kot subjektivno okoliščino, ki kaže na nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj, nepravilno upoštevalo težo dejanja in način izvršitve. Sodišče je popolnoma zanemarilo dejstvo, da gre pri priporu za najgloblji poseg v človekove pravice in da je potrebno pri vsakem osumljencu posebej pretehtati subjektivne okoliščine. Po oceni zagovornika je zato ponovitvena nevarnost obrazložena povsem pavšalno in nezadostno. Nadalje zagovornik nasprotuje tudi stališču, da naj bi bila ponovitvena nevarnost izkazana zaradi dejstva, da so že napovedani nadaljnji protesti, saj bi potemtakem morali biti vsi, ki so kadarkoli na kakšnem dogodku izvajali nasilje nad policisti, v priporu ves čas, ko potekajo takšni dogodki. Vsekakor pa bi, po oceni zagovornika, sodišče moralo omejiti trajanje pripora najdlje do 18. 12. 2012, ko so bili napovedani zadnji protesti, ki jih navaja sodišče. Zagovornik pritožbenemu sodišču očita tudi kršitev šestega odstavka 202. člena ZKP, ker o pritožbi zoper sklep senata ni odločilo v 48 urah. Stališče, da je pričel navedeni rok teči šele od poteka pritožbenega roka, torej od 13. 12. 2012 od 15.30 ure, pa je nepravilno. Zagovornik še navaja, da policija dne 3. 12. 2012 ni imela zakonske podlage za odvzem prostosti osumljencu, saj je policist B. za sum storitve kaznivega dejanja izvedel šele 4. 12. 2012 oziroma 6. 12. 2012, ko je po telefonu govoril s policistom Č.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno in predlagala njeno zavrnitev. Navaja, da je ponovitvena nevarnost v izpodbijanih sklepih ustrezno obrazložena ter da se je sodišče opredelilo do zagovora osumljenca ter uradnih zaznamkih o zaznavi kaznivega dejanja. Po oceni vrhovne državne tožilke zagovornik s preostalimi navedbami v zahtevi izpodbija dejanske ugotovitve sodišča, kar ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen osumljenčevemu zagovorniku, ki je v odgovoru navedel, da Vrhovno državno tožilstvo navedbe zahteve zavrača povsem pavšalno. Zagovornik ponovno poudarja, da utemeljen sum ni izkazan ter da ponovitvena nevarnost ni zadostno obrazložena. Vrhovno sodišče je odgovor poskušalo vročiti tudi osumljencu, vendar mu odgovora v roku desetih dni ni bilo mogoče osebno vročiti.

B.

5. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se je sodišče opredelilo do zagovora osumljenca ter do tedaj zbranih dokazov ter napravilo argumentiran in prepričljiv zaključek o obstoju utemeljenega suma, da je osumljenec izvršil očitano mu kaznivo dejanje. V obrazložitvi sklepa je senat povzel uradni zaznamek o zaznavi kaznivega dejanja z dne 4. 12. 2012, ki ga je sestavil kriminalist M. B. in iz katerega izhaja, da sta osumljeni in G. B. v skupino policistov v kordonu na Trgu svobode metala granitne kocke in steklenice in da si je policist Č. kršitelja zapomnil in ju s pomočjo drugih policistov takoj zatem v podhodu zgradbe Vinaga prijel. Sodišče povzema tudi uradni zaznamek o zbranih obvestilih od policista Č. z dne 6. 12. 2012, iz katerega izhaja, da se je s pripadniki celotnega oddelka v kordonu nekje okoli 20.10 ure nahajal na Partizanski cesti v Mariboru in na ukaz poveljstva, zaradi hujše kršitve javnega reda in miru množice potiskal v smeri Titove ceste, nato pa v smeri Trga svobode, občine ter Trga generala Maistra. Iz navedenega uradnega zaznamka nadalje izhaja, da so si nato policisti na Gregorčičevi ulici nadeli plinske maske, ko so ponovno prejeli povelje, da množico razženejo in primejo osebe, ki so predhodno v njih metale predmete, da so med pomikom v njih ves čas leteli predmeti in da je ob prihodu na Trg svobode v podhodu Vinaga opazil skupino petih oseb, ki so pred tem v policiste metale granitne kocke. Med njimi sta bila tudi osumljenec in G. B., za katera je Č. potrdil, da je videl, da sta oba granitne kocke nesporno metala in pri tem policiste tudi zadela, čeprav zaradi strašljivih okoliščin ni mogel povedati, katerega od policistov so njune granitne kocke zadele.

Po oceni senata ni življenjsko in izkustveno sprejemljivo, da bi policisti prijeli osumljenega, če bi ta mirno protestiral. Izjava policista Č. je po mnenju senata verodostojna predvsem zato, ker gre za uradno osebo, ki je opravljala svoje delo v skladu s službeno dolžnostjo, zaradi česar sodišče ne dvomi v resničnost njegove navedbe, iz podatkov spisa pa ne izhajajo okoliščine, ki bi utegnile izpodbiti njegovo verodostojnost. 6. Vrhovno sodišče ne pritrjuje navedbam zahteve, da navedena uradna zaznamka v tej fazi postopka nimata dokazne vrednosti. Res je sicer, da uradni zaznamki niso dokazi, na katere bi bilo mogoče opreti obsodilno sodbo, lahko pa sodišče nanje opre zaključke o obstoju utemeljenega suma in pripornih razlogov. Kolikor pa zagovornik navaja, da navedena uradna zaznamka ne dajeta zadostne podlage za sklepanje o obstoju utemeljenega suma, da je osumljenec izvršil očitano mu kaznivo dejanje (ker se iz Jurčičeve ulice ne vidi na Trg svobode; ker osumljenec ni bil prijet takoj po storitvi kaznivega dejanja; ker iz uradnih zaznamkov ne izhaja po čem je policist Č. prepoznal osumljenca ipd.), s tem izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Verodostojnost obremenilnih dokazov bo obramba lahko izpodbijala v nadaljevanju tega kazenskega postopka.

7. Vrhovno sodišče nadalje ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje v zadostni meri opredelilo tudi do okoliščin, ki jih je osumljenec izpostavil v svojem zagovoru, zato ni mogoče trditi, da odločitev sodišča ni zadostno utemeljena. Sodišče je n avedlo, da se je fotoreporter A. S. pridružil osumljenemu M. in G. B. tik pred policijskim prijetjem, kar pomeni, da gibanju osumljenega in B. pred prijetjem ni sledil, osumljeni pa se sam zagovarja, da sta se z bratrancem protestnikom pridružila že okoli 19.30 ure in da se nista ves čas nahajala na kraju prijetja. Senat se je prav tako opredelil do DVD posnetkov, ki jih je predložila obramba, ter navedel, da so bili posnetki narejeni kritičnega dne med 20.20 in 20.27 uro, medtem ko iz posnetkov ni razvidno, kje se je osumljenec nahajal pred tem, saj iz neznanih razlogov preostali posnetki iz tega večera sodišču niso bili predloženi.

8. V zvezi z navedbami zagovornika, da pri osumljencu ni izkazan priporni razlog, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je s enat

zaključke o obstoju ponovitvene nevarnosti oprl na težo in način storitve kaznivega dejanja ter okoliščino, da je bilo kaznivo dejanje storjeno v okviru javnih demonstracij. Navedel je, da naj bi osumljeni v kordon policistov metal granitne kocke, torej predmete, s katerimi se lahko telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari, kar predstavlja izredno nevarno ravnanje. Po oceni senata je osumljenec s tem pokazal veliko mero brezobzirnosti in vztrajnosti, saj naj ne bi upošteval večkratnih pozivov policistov množici, naj preneha z nasilnim vedenjem. Senat je navedel, da so brutalni napadi nekaterih protestnikov na policiste splošno znano dejstvo ter da je podana velika verjetnost, da bodo isti protestniki, ki so sodelovali pri izgredih, na bodoče proteste ponovno prišli in kaj lahko ponovno ravnali na način, kot se očita osumljenemu M. Obstaja namreč velika verjetnost, da bo v mestu Maribor prišlo do nadaljnjih demonstracij, saj so protestni shodi ponovno napovedani za dne 14. 12., 17. 12. ali 18. 12. 2012, ko bo potekala tako imenovana 4. mariborska vstaja in je zato nevarnost, ki jo osumljenec predstavlja, v tem času toliko večja. Sodišče pri presoji ponovitvene nevarnosti ni prezrlo dejstva, da osumljenec še ni bil kaznovan ter da je nekdanji policist, vendar je, upoštevaje zgoraj navedene razloge, ocenilo, da ti okoliščini na obstoj ponovitvene nevarnosti ne vplivata. Navedenim zaključkom je pritrdilo pritožbeno sodišče, ki je prav tako izpostavilo osumljenčevo agresivnost in brezobzirnost, kar tudi po oceni pritožbenega sodišča izkazuje realno nevarnost, da bo osumljenec v primeru ponovnih protestov, ki so že napovedani, z nasilnim vedenjem nadaljeval. 9. Po določbi 20. člena Ustave Republike Slovenije se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Ogrožena varnost ljudi, kot razlog za odreditev pripora, je na zakonski ravni opredeljena v 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP (t. i. ponovitvena nevarnost) in je podana, kadar teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, ter storilčeve osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kakšno dejanje, s katerim grozi. Navedena določba, ki ponovitveno nevarnost opredeljuje z obstojem več, kumulativno podanih okoliščin, izhaja iz spoznanja, da zgolj izvršitev določenega kaznivega dejanja, pa naj bo njegova teža še tako velika, praviloma sama po sebi še ne daje prepričljive podlage za sklep, da bo obdolženec istovrstno kaznivo dejanje tudi ponovil. Ta prognoza je mogoča šele, ko tudi osebnost obdolženca, okolje in razmere, v katerih živi, in njegovo dosedanje življenje ali kakšne druge posebne okoliščine utemeljujejo zanesljiv in konkretiziran sklep o obstoju realne nevarnosti ponovitve določenega specifičnega kaznivega dejanja. Skladno z navedenim se je v sodni praksi izoblikovalo stališče, da mora biti za obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti izkazana najmanj ena okoliščina, ki se nanaša na dejanje (t. i. objektivne okoliščine) in najmanj ena okoliščina, ki zadeva storilca (t. i. subjektivne okoliščine), t. i. test obstoja ene objektivne in ene subjektivne okoliščine. To stališče pa ne izključuje možnosti, da je v določenih (sicer redkih) primerih mogoče na obdolženčevo ponovitveno nevarnost dovolj zanesljivo sklepati že iz konkretnih okoliščin izvršenega kaznivega dejanja. V odločbi XI Ips 35458/2012 z dne 9. 8. 2012 je Vrhovno sodišče primeroma navedlo takšne situacije: visoka stopnja organiziranosti in povezanosti z osebami, ki se ukvarjajo s kriminalno dejavnostjo; nadaljevano kaznivo dejanje; specifičen motiv za izvršitev kaznivega dejanja (npr. maščevanje); dejanja, ki že sama po sebi kažejo na določene osebnostne lastnosti storilca (npr. nekatera kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost). V teh in podobnih situacijah se lahko sodišče o obdolženčevi pripravljenosti ponavljati kazniva dejanja v zadostni meri prepriča že na podlagi konkretnih okoliščin, ki so povezane z obravnavanim kaznivim dejanjem, in zato ni potrebno, da bi bile izkazane še dodatne okoliščine (iz siceršnjega življenja obdolženca). Po oceni Vrhovnega sodišča je takšna situacija podana tudi v obravnavanem primeru, ko se osumljencu očita, da naj bi na množičnem javnem shodu izvršil kaznivo dejanje na izjemno nasilen in nevaren način.

10. Vrhovno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve in druge stopnje, da osumljenčevo ravnanje na javnem shodu, ko naj bi napadel policiste na način, da naj bi vanje metal granitne kocke, že samo zase kaže na osumljenčevo dovzetnost za nasilno in izjemno nevarno vedenje pod vplivom množice in s tem na realno nevarnost, da bo osumljenec na prihodnjih javnih shodih takšno ravnanje ponovil. Izkustveno prepričljiv je namreč sklep, da oseba, ki je na demonstracijah svoje nezadovoljstvo izražala tako, da je neposredno ogrozila zdravje in življenje policistov, tudi na morebitnih ponovnih demonstracijah do takšnega ravnanja ne bo imela zadržkov. Znano je, da nasilniško obnašanje pod vplivom množice ni vselej pogojeno s siceršnjo nagnjenostjo k nasilnemu vedenju, zaradi česar verjetnosti, da bo osumljenec takšno kaznivo dejanje ponovil, ni mogoče z ustrezno zanesljivostjo presojati izključno na podlagi osumljenčevega vedenja v običajnih situacijah oziroma na podlagi njegovih siceršnjih osebnih lastnosti, okolja in razmer, v katerih živi. Upoštevaje specifično dinamiko skupinskega nasilja je potrebno ponovitveno nevarnost v teh primerih ocenjevati predvsem glede na intenziteto nasilja, ki ga je izvršil konkretni obdolženec in ki kaže na njegovo dovzetnost za vpliv množice.

Po drugi strani pa je (ob upoštevanju poteka dosedanjih demonstracij ter splošne družbene klime) nujno predvideti tudi verjetnost, da bo prišlo do nadaljnjih demonstracij, na katerih se bo ponovno razširilo nasilno vedenje. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa so bili v času odreditve pripora napovedani številni nadaljnji protesti, na protestu dne 3. 12. 2012 pa je prišlo do več brutalnih napadov na policiste, zato je sodišče utemeljeno sklepalo, da je tudi na bodočih protestih mogoče pričakovati nasilne izgrede. Glede na navedene okoliščine ter nasilnost in nevarnost osumljenčevega ravnanja, je torej sodišče pravilno zaključilo, da je podana resna nevarnost, da bo osumljenec kaznivo dejanje ponovil. 11. Vrhovno sodišče nadalje zavrača tudi očitke zagovornika, da je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje nezakonit, ker sodišče trajanja pripora ni omejilo do najdlje 18. 12. 2012. Držijo sicer navedbe zagovornika, da je sodišče v obrazložitvi sklepa kot najkasnejši datum do tedaj napovedanih demonstracij navedlo 18. 12. 2012. Vendar je razumljivo, da so bili v času odreditve pripora točni datumi protestov in njihovo trajanje negotovi, zaradi česar sodišče ni moglo predvideti najkrajšega potrebnega časa trajanja pripora. S takšno odločitvijo pa sodišče tudi ni izključilo možnosti, da se pripor zoper osumljenca odpravi že pred potekom enega meseca od njegove odreditve. Upoštevaje določbo tretjega odstavka 200. člena ZKP je namreč potrebno pripor v kateremkoli času med postopkom odpraviti, brž ko prenehajo razlogi, zaradi katerih je bil odrejen. Zgolj zato, ker sodišče v sklepu o odreditvi pripora trajanja tega ukrepa ni časovno omejilo na manj kot mesec dni, izpodbijanemu sklepu torej ni mogoče očitati nezakonitosti.

12. Prav tako neutemeljeno je stališče zagovornika, da pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika ni odločilo v zakonskem roku 48 ur. Vrhovno sodišče je že v dosedanjih odločbah (npr. I Ips 251/2000 z dne 23. 11. 2000 in XI Ips 4980/2011 z dne 15. 2. 2011) pojasnilo, da se 48-urni rok za odločanje o pritožbi računa od predložitve pritožbe drugostopnemu sodišču, saj rok za odločitev ne more začeti teči preden ima sodišče možnost odločati. Kot izhaja iz predložitvenega poročila (list. št. 634 spisa) je bila v obravnavanem primeru pritožba osumljenčevega zagovornika z dne 12. 12. 2012 pritožbenemu sodišču predložena dne 13. 12. 2012. Pritožbeno sodišče je o pritožbi odločilo še istega dne, torej v roku iz šestega odstavka 202. člena ZKP. V tem roku (14. 12. 2012) pa je bil sklep pritožbenega sodišča tudi vročen osumljencu in njegovemu zagovorniku.

13. Vrhovno sodišče zagovornike zahteve ni presojalo v delu, v katerem izpodbija zakonitost odločbe policije o odvzemu prostosti ter sklepa preiskovalne sodnice o osumljenčevem pridržanju po določbi četrtega odstavka 203. člena ZKP, saj po določilu prvega odstavka 420. člena ZKP zahteva za varstvo zakonitosti med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan, zoper navedene odločbe ni dovoljena.

C.

14. Ker kršitve, na katere se sklicuje osumljenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, delno pa je zahteva vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče, na podlagi 425. člena ZKP, zavrnilo.

15. Če bo za osumljenca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.