Jedro

ZPIZ-1 v 5. alineji 189. člena določa, da se v zavarovalno dobo šteje tudi čas, ko je duhovnik, redovnik, redovnica ali oseba v drugi verski skupnosti poklicno opravljala versko službo na območju Republike Slovenije in ji ni bilo omogočeno plačevati prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pred 1. 1. 1983, pri čemer njeno delo tudi na drugi podlagi ni bilo šteto v pokojninsko dobo. Tožnik od 1. 10. 1971 do 5. 2. 1973 ni poklicno opravljal verske službe na območju Republike Slovenije, saj verska skupnost Marijinega dela - Gibanja fokolarov v obdobju od 1971 do 1973 še ni bila registrirana. Zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se mu kot članu Marijinega dela - Gibanja fokolarov – redovniku, ki je poklicno opravljal versko službo na območju Republike Slovenije, šteje v zavarovalno dobo čas od 1. 10. 1971 do 5. 2. 1973, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 14. 1. 2011 in št. ... z dne 30. 9. 2010, in da se mu kot članu Marijinega dela - Gibanja fokolarov dela – redovniku, ki je poklicno opravljal versko službo na območju Republike Slovenije, šteje v zavarovalno dobo čas od 1. 10. 1971 do 5. 2. 1973 (I. tč. izreka). Odločilo je še, da tožnik sam nosi stroške postopka (II. tč. izreka).

Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Meni, da je napačno sklicevanje prvostopenjskega sodišča na zakonodajo, ki je veljala v času od 1. 10. 1971 do 5. 2. 1973. Takratna zakonodaja je bila namreč do verskih skupnosti posameznih redov diskriminatorna in izrazito nenaklonjena. Bila je v nasprotju s temeljnimi človekovimi pravicami, ki jih je že takrat zagotavljala Splošna deklaracija človekovih pravic. Zakonodajalec RS je za odpravo oz. popravo krivic prejšnjega sistema med drugimi predpisi sprejel tudi določbo 5. alineje 189. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Navedena določba, ki je pravna osnova za tožnikovo zahtevo, izrecno določa, da se v zavarovalno dobo šteje tudi čas, ko je duhovnik, redovnik, redovnica ali oseba v drugi verski skupnosti poklicno opravljala versko službo na območju RS in ji ni bilo omogočeno plačevati prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pred 1. 1. 1983, pri čemer njeno delo tudi na drugi podlagi ni bilo šteto v pokojninsko dobo. Meni, da je argumentacija prvostopenjskega sodišča, da bi morala verska skupnost pristojnemu občinskemu organu sporočiti katera poslopja oz. kateri prostori v poslopju so določeni kot prostori za opravljanje verskih obredov, povsem nesmiselna. Splošno znano dejstvo je, da verske skupnosti, posamezni redovi, ki so delovali znotraj njih in člani le-teh niso v celoti ravnali v skladu s to določbo Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti (Ur. l. FLRJ, št. 22/1953), saj je takratna oblast podatke zlorabljala in jih koristila za poskuse onemogočanja in oteževanja dela članov verskih skupnosti. Napačen je tudi zaključek, da Marijinega dela - Gibanje fokolarov pred dnem 24. 3. 1992 ni imelo statusa društva skladno s 1. odstavkom 9. člena Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti (Ur. l. FLRJ, št. 22/1953, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami), ker so le-tega lahko ustanavljali le duhovniki posameznih veroizpovedi, ki pa jih gibanje ni imelo in zato tožnik v spornem obdobju od 1. 10. 1971 do 5. 2. 1973 ni poklicno opravljal verske službe na območju RS. Navedba, da je pravno irelevantno za rešitev spora kdaj je tožnik opravil zaobljube svojemu redu kaže na temeljno nerazumevanje pravnega temelja zahteve. Ravno vprašanje vstopa v red, ki je deloval in še vedno deluje v okviru Rimsko – katoliške cerkve, je ključno za pravilno rešitev spora. Tožnik je dokazal datum vstopa v redovno skupnost Marijinega dela - Gibanje fokolarov, s čimer je postal redovnik. Dne 19. 3. 1966 je vstopil v moško skupnost Marijinega dela - Gibanje fokolarov in je po opravljeni poskusni dobi skladno z določili Pravilnika moške veje fokolarov in določbo 12. člena Statuta Marijinega dela - Gibanja fokolarov, dal svoje prve redovne zaobljube dne 25. 12. 1970, s čimer je postal redovnik, ki je opravljal vse obveznosti, ki jih mora opravljati član redovne skupnosti Marijinega dela - Gibanja fokolarov. Meni, da je povsem napačno zaključilo, da kot redovnik ni poklicno opravljal verske službe na območju RS. Gre za napačno razumevanje pojma verske službe, saj je kot redovnik opravljal versko službo, deloval je v smislu določil in nalog svoje redovne skupnosti Marijinega dela - Gibanja fokolarov, kot dela Rimsko – katoliške cerkve. Izpovedal je, da je kot redovnik opravljal molitve, meditacije, opravljal različna srečanja z mladimi verniki, ki so trajala več dni, vodil različna srečanja z verniki oz. »duhovne vaje«, pripravljal različne materiale, ki so bili potrebni za ustrezno vodenje kateheze in opravljal preostale zadolžitve znotraj redovne skupnosti, ki ji je pripadal. Po vsebini je šlo za duhovnost Marijinega dela, ki je izrazito občestvene narave, kar pomeni, da temelji na medsebojnem povezovanju ljudi na različnih srečanjih. Srečanja, ki jih je pripravljal in vodil so se izvajala na različnih lokacijah, in sicer v prostorih različnih župnij, npr. na C., D., E., v F. in tudi drugod, saj redovna skupnost Marijinega dela - Gibanja fokolarov v takratnem času sama ni razpolagala z ustreznimi prostori za opravljanje svoje dejavnosti med ljudmi. Povsem običajno je bilo, da so si posamezne ustanove (organizacije ) znotraj Rimsko - katoliške cerkve medsebojno pomagale in si v uporabo posojale in delile posamezne objekte in sredstva s katerimi so opravljale svoje poslanstvo. Dejstvo, da je skupaj s še dvema članoma redovne skupnosti bival in svoje redovno delo delno opravljal v trisobnem stanovanju na G. ulici 5 v H., ki je bilo v najemu, in da teh prostorov niso prijavili občinskemu upravnemu za notranje zadeve je popolnoma irrelevantno. Dejstvo je, da je opravljal versko službo, kje pa je v tistem času bival, pa je pravno popolnoma nepomembno. Prav tako je povsem nebistveno, da v spornem obdobju ni opravljal maš. Svete maše v Rimsko - katoliški cerkvi lahko opravlja izključno duhovnik - moški, ki je prejel mašniško posvečenje (eden od sedmih zakramentov). Gre za zakrament, ki ga po krajevnem škofu podeljuje Rimsko - katoliška cerkev moškim, ki so se odločili za duhovniški poklic in izpolnjujejo številne pogoje. Tožnik ni duhovnik, temveč redovnik laik, kar pomeni, da nima opravljenega mašniškega posvečenja in torej ne more opravljati maš. Poudarja, da je članicam ženskih redov, ki delujejo znotraj Rimsko - katoliške cerkve, in ki prav tako ne morejo maševati bilo že večkrat priznano vštevanje pokojninske dobe v času pred 1. 1. 1983, kar pomeni, da maševanje ni bistven kriterij za upoštevanje in priznanje pokojninske dobe. Tožnik je svoje redovno delo kot svoj poklic opravljal neprekinjeno ves čas vtoževanega obdobja. Ves čas v tem obdobju se je posvetil izključno nalogam in zadolžitvam, ki jih je imel kot redovnik znotraj skupnosti Marijinega dela - Gibanja fokolarov. To delo je opravljal na območju Republike Slovenije, kar pomeni, da je v celoti upravičen do priznanja zavarovalne dobe za obdobje od 1. 10. 1971 do 5. 2. 1973. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 14. 1. 2011, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo št. ... z dne 30. 9. 2010. S slednjo je bilo odločeno, da se zahtevek za vštetje v zavarovalno dobo za čas od 1. 10. 1971 do 5. 2. 1973 zavrne.

V konkretni zadevi je sporno, ali je tožnik poklicno opravljal versko službo na območju Republike Slovenije v obdobju od leta 1971 do leta 1973. Od ugotovitve tega dejstva je odvisno, ali se tožniku v zavarovalno dobo šteje tudi čas od 1. 10. 1971 do 5. 2. 1973. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) namreč v 5. alineji 189. člena določa, da se v zavarovalno dobo šteje tudi čas, ko je duhovnik, redovnik, redovnica ali oseba v drugi verski skupnosti poklicno opravljala versko službo na območju Republike Slovenije in ji ni bilo omogočeno plačevati prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pred 1. 1. 1983, pri čemer njeno delo tudi na drugi podlagi ni bilo šteto v pokojninsko dobo.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je Marijinega dela - Gibanja fokolarov skladno s členi 298, 299 in 322 Zakonika Cerkvenega prava po cerkvenem kanonskem pravu) pravna oseba zasebnega prava in kot takšno sestavni del Katoliške Cerkve. To gibanje je bilo na izrecno pobudo papeža Pavla VI. na osnovi posebnega statuta potrjeno z dekretom kongregacije za koncil 5. decembra 1964. Z dekretom št.... z dne 29. junija 1999 je Sveti sedež potrdil veljavni generalni statut, ki je temeljni akt celotnega Marijinega dela - Gibanja fokolarov in podlaga vseh drugih pravilnikov. To gibanje je v Sloveniji navzoče od leta 1958, institucionalno pa tudi kot skupnost z zaobljubami Bogu posvečenih oseb od leta 1966 (moška veja) oz. od leta 1974 (ženska veja). Iz potrdila vlade Republike Slovenije izhaja, da je versko združenje A. delo - Gibanje B. organ Rimskokatoliške cerkve - Slovenske škofovske konference in ima v skladu s 7. členom Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti status civilnopravne osebe. Iz podatkov vpisanih v Poslovni register Slovenije je razvidno, da je tak status pridobila na podlagi veljavnih predpisov Republike Slovenije dne 24. 3. 1992. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da se je poklicno opravljanje verske službe tedaj lahko izvrševalo izključno v skladu s takrat veljavnim Zakonom o pravnem položaju verskih skupnosti (ZPPVS-53; Ur. l. FLRJ, št. 22/1953) in Uredbo za izvrševanje Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti (Uredba; Ur. l. LRS, št. 20/1961) v verskih skupnostih in društvih v določenih objektih in izven njih v obliki verskih obredov in verskega pouka. Ker tožnik navedenih verskih obredov ni opravljal je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da tožnik v spornem obdobju ni poklicno opravljal verske službe na območju RS v smislu 5. alineje 189. člena ZPIZ-1. Do navedenega zaključka je sodišče prve stopnje prišlo tudi na podlagi ugotovitve, da je združenje pridobilo status civilnopravne osebe šele 24. 3. 1992. Pred tem datumom, pa ni imelo statusa društva, ker so tega na podlagi 1.odstavka 9. člena Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti, lahko ustanavljali le duhovniki posameznih veroizpovedi, ki pa jih gibanje ni imelo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ZPPVS-53 in Uredba določata zgolj način delovanja verskih skupnosti, opravila verskih skupnosti in pogoje, pod katerimi se le-ta lahko opravljajo. Zgolj dejstvo, da tožnik ni opravljal določenih obredov v skladu z ZPPVS-53 in Uredbo ter dejstvo, da prostorov, kjer je opravljal dejavnost ni prijavil občinskemu upravnemu organu za notranje zadeve, kot mu je to nalagal takrat veljavni zakon še ne dovoljujeta sklepa, da tožnik ni poklicno opravljal verske službe. Na podlagi navedenega je dopusten zgolj sklep, da je tožnik kršil določbe tedaj veljavne zakonodaje, ki je določala pogoje za opravljanje verskih obredov. Zaključek, da tožnik ni poklicno opravljal verske službe ne more biti avtomatična posledica navedenih kršitev.

Za odločitev v obravnavani zadevi je ključnega pomena opredelitev pojma poklicno opravljanje verske službe. Predpisi, ki so veljali v takratnem obdobju, in na katere se sicer pravilno sklicuje prvostopenjsko sodišče, namreč ne urejajo tega vprašanja. Zato je potrebno analogno uporabiti Zakon o verski svobodi (ZVS; Ur. l. RS, št. 14/2007, s spremembami), ki sicer še ni veljal v spornem obdobju. ZVS v 7. členu opredeljuje izraz „verski uslužbenec“. V skladu z navedenim določilom je verski uslužbenec cerkve ali druge verske skupnosti pripadnik registrirane cerkve ali druge verske skupnosti, ki se v svoji verski skupnosti izključno in v celoti posveča versko-obredni, versko-dobrodelni, versko-izobraževalni in versko-organizacijski dejavnosti v skladu z ureditvijo, predpisi, zahtevano izobrazbo in pooblastili vrhovnega organa svoje cerkve oziroma druge verske skupnosti.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v obdobju od 1971 do 1973 verska skupnost Marijinega dela - Gibanja fokolarov sploh še ni bila registrirana. Iz Odloka Generalnih Statutov Marijinega dela - Gibanja fokolarov sicer izhaja, da je bilo Gibanje potrjeno z odlokom dne 5. 12. 1964. V naslednjih letih se je Gibanje razvijalo in širilo. Dne 29. 6. 1990 je Papeški svet za laike v skladu z določbami kanonov ... in ... potrdil posodobljeni statut in razglasil omenjeno združenje “Marijino delo“ (Gibanja fokolarov) kot splošno zasebno združenje vernikov, ki ima pravno osebnost po kanonskih določbah. Iz potrdila vlade Republike Slovenije izhaja, da je versko združenje Marijinega dela - Gibanja fokolarov organ Rimskokatoliške cerkve - Slovenske škofovske konference in ima v skladu s 7. členom Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti status civilnopravne osebe. Iz podatkov vpisanih v Poslovni register Slovenije pa je razvidno, da je tak status pridobilo na podlagi veljavnih predpisov Republike Slovenije šele dne 24. 3. 1992, ko se je verska skupnost registrirala pri Uradu vlade RS za verske skupnosti. Navedeno pomeni, da tožnik v letih od 1971 do 1973 v okviru navedene verske skupnosti ni mogel poklicno opravljati verske službe, (četudi je dne 25. 12. 1970 podal prve redovne zaobljube, s čimer je postal redovnik), saj verska skupnost še ni bila uradno registrirana. Nenazadnje pa navedeno izhaja tudi iz dopisa z dne 30. 3. 2010 (priloga A10), ki ga je predložil tožnik sam. Tožnik v njem zatrjuje, da je bila uradna registracija Marijinega dela - Gibanja fokolarov izvedena šele v letu 1991, torej nedvomno po letu 1973. Glede samega opravljanja verske službe je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da tožnik ni opravljal maš, verskega pouka in drugih verskih obredov, ki bi jih lahko opravljal v skladu s takrat veljavno zakonodajo. Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da tožnik kot redovnik laik ne more opravljati maš, vendar pa četudi je tožnik kot redovnik laik opravljal druge versko-obredne, versko-izobraževalne in versko-organizacijske dejavnosti v skladu z ureditvijo in predpisi verske skupnosti (molitve, meditacije in priprave za razna srečanja z mladimi verniki) ni mogoče zaključiti, da je opravljanje teh dejavnosti pomenilo poklicno opravljanje verske službe. Kot je bilo že omenjeno verska skupnost v obdobju od 1971 do 1973 sploh še ni bila registrirana, zato že iz tega razloga tožnik ni mogel poklicno opravljati verske službe v tem obdobju. Razlog, ki še dodatno pritrjuje temu, da ni poklicno opravljal verske službe je dejstvo, da je tožnik navedene verske dejavnosti v enakem obsegu in vsebini opravljal tudi po letu 5. 2. 1973, ko se je zaposlil v dijaškem domu v I. in kot lektor na fakulteti J. v H., kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Nenazadnje pa tožnik verskih dejavnosti tudi ni v celoti opravljal na območju Republike Slovenije v skladu s 5. alineo 189. člena ZPIZ-1. Izpovedal je namreč, da so se srečanja z mladimi, t.i. duhovne vaje izvajale v različnih župnijah po Sloveniji, enkrat mesečno. Večdnevna srečanja, ki so trajala običajno pet dni, pa so se izvajala na Hrvaškem, ker je bilo v tistem času težko organizirati taka srečanja v Sloveniji zaradi političnih razmer.

Sodišče prve stopnje je imelo materialnopravno podlago za odločitev v tem sporu v določbah ZPIZ-1, kjer je v 5. alineji 189. člena določeno, da se v zavarovalno dobo šteje tudi čas, ko je duhovnik, redovnik, redovnica ali oseba v drugi verski skupnosti poklicno opravljala versko službo na območju Republike Slovenije in ji ni bilo omogočeno plačevati prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pred 1. 1. 1983, pri čemer njeno delo tudi na drugi podlagi ni bilo šteto v pokojninsko dobo. Tožnik od 1. 10. 1971 do 5. 2. 1973 ni poklicno opravljal verske službe na območju Republike Slovenije, saj verska skupnost Marijinega dela - Gibanja fokolarov v obdobju od 1971 do 1973 še ni bila registrirana, kar pomeni, da je že iz tega razloga tožbeni zahtevek neutemeljen.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Glede pritožbenih stroškov je v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP sklenilo, da tožnik, ki v pritožbi ni uspel, sam krije stroške pritožbe.