Jedro

Do nadomestila med začasno zadržanostjo z dela, je upravičena oseba, ki je v delovnem razmerju. Tožnik, ki ni več v delovnem razmerju in je starostno upokojen, do tega ni upravičen. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je zaradi posledic bolezni začasno nezmožen za delo, utemeljen do datuma, ko se je tožnik starostno upokojil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba (dopolnilna) in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z dopolnilno sodbo in sklepom odločilo, da se sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. XI 1126/2012 z dne 21. 6. 2013 dopolni tako, da se pravilno glasi: „1. Odpravita se odločba toženke št. ... z dne 24. 4. 2012 in odločba imenovanega zdravnika št. ... z dne 11. 4. 2012 in se ugotovi, da je bil tožnik zaradi posledic bolezni začasno nezmožen za delo do vključno 18. 1. 2013. 2. Tožbeni zahtevek, da se ugotovi tožnikova začasna nezmožnost za delo zaradi bolezni tudi od 19. 1. 2013 do 21. 6. 2013, se zavrne.

3. Tožba se v delu, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati nadomestilo plače za čas začasne nezmožnosti za delo, zavrže.“ Sodišče prve stopnje je svojo odločitev glede začasne nezmožnosti za delo tožnika do 18. 1. 2013 sprejelo na podlagi tega, da je bil tožnik z 19. 1. 2013 s strani Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije upokojen, kar je potrdil tudi tožnik na glavni obravnavi in dal na vpogled odločbo tega zavoda z dne 23. 12. 2013, iz katere je razvidno, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine od 19. 1. 2013 dalje. Začasna nezmožnost za delo je dejstvo za priznanje pravice do nadomestila med začasno zadržanostjo z dela, ki je pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja po Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ; Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami) do katerega pa oseba, ki ni v delovnem razmerju, ni upravičena. Tožnik je tekom postopka zahteval tudi izplačilo nadomestila za čas začasne nezmožnosti za delo, vendar je sodišče prve stopnje štelo, da je tak zahtevek preuranjen in ker ni obstajala procesna predpostavka za ugotavljanje upravičenosti do denarnega nadomestila, o tem bo namreč morala toženka odločiti po pravnomočnosti te sodbe, je sodišče tožbo v tem delu zavrglo.

Tožnik se pritožuje, kakor navaja v pritožbi zoper sodbo v celoti, ker meni, da je sodišče vseskozi sledilo naročilom in priporočilom toženke. Meni, da je ostalo nerešeno vprašanje invalidnosti od dela, delne invalidnosti in postopka za invalidnost - invalidske upokojitve, ki traja že od leta 2011 zaradi katerega je izgubil tudi delo. O tem ima sodišče že vsa potrdila in celotno dokumentacijo, tako sodnega izvedenca kot zdravniška potrdila osebnega zdravnika ter ugotovitve invalidske komisije prve in druge stopnje, ki pravi, da zdravljenje še ni zaključeno. Prosi, da se pritožbeno sodišče osredotoči na njegovo invalidnost in težave, ne pa na vprašanje začasne delazmožnosti. Navaja, da je bila starostna upokojitev izsiljena za nazaj in je dobil tudi izplačano akontacijo starostne pokojnine za štiri mesece za nazaj. Odločbe s strani Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije pa je zavrnil in niso pravnomočne. Nadalje navaja, da ima nerešena vprašanja tudi z Zavodom za zaposlovanje, saj mu je ta za 35 let zavarovalne dobe odobril le 9 mesecev denarnega nadomestila.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do absolutno bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Obravnavana zadeva se nanaša na upravičenost tožnika do začasne nezmožnosti za delo. Toženka mu je priznala začasno nezmožnost za delo zgolj do 15. 4. 2012. Sodišče prve stopnje je s svojo sodbo opr. št. XI 1126/2012 z dne 21. 6. 2013 takšno odločitev tožene stranke odpravilo in ugotovilo, da je bil tožnik zaradi posledic bolezni začasno nezmožen za delo do 1. 1. 2013. S takšno odločitvijo se tožnik ni strinjal, saj je menil, da sodišče ni odločilo o njegovem bolniškem staležu za čas od 1. 1. 2013 do konca zadnjega naroka. V takšnem primeru se šteje pritožba v skladu s tretjim odstavkom 327. člena ZPP za predlog stranke, naj se izda dopolnilna sodba. Sodišče prve stopnje je v okviru predloga za izdajo dopolnilne sodbe na glavni obravnavi dne 3. 3. 2014 ugotovilo, da se je tožnik dne 19. 1. 2013 upokojil, kar je izhajalo iz izpisa iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki ga je v ZPIZ predložila toženka. Tožnik je na glavni obravnavi nadalje navedel, da se je upokojil starostno, saj je to moral narediti, ker so mu pri ZRSZ prekinili plačilo nadomestila, prav tako so mu prekinili bolniško pri toženki, ima še hčerko študentko. Na vpogled je dal odločbo ZPIZ št. ... z dne 23. 12. 2013, iz katere je razvidno, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine od 19. 1. 2013 dalje.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključevalo, da se je tožnik z 19. 1. 2013 starostno upokojil, saj je to izhajalo iz na glavni obravnavi predložene odločbe, izpisa iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in samih navedb tožnika, da se je starostno upokojil. Na podlagi navedenega v prejšnji točki obrazložitve pritožbeno sodišče ne more slediti navedbam tožnika v pritožbi, da ni z 19. 1. 2013 starostno upokojen. V skladu s 337. členom ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona. Pritožbeno sodišče tako pritožbenih navedb v skladu z navedenim, ki se nanašajo na to, da tožnik z 19. 1. 2013 ni upokojen, ne more upoštevati, saj gre za nedovoljeno pritožbeno novoto, ki pa tudi ni z ničemer izkazana.

Pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da se ugotovi tožnikova začasna nezmožnost za delo do 18. 1. 2013, ker je tožnik od 19. 1. 2013 dalje starostno upokojen in ima pravico do starostne pokojnine. Začasna nezmožnost za delo je dejstvo, za priznanje pravice do nadomestila med začasno zadržanostjo z dela, ki je pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja po ZZVZZ. Do nadomestila med začasno zadržanostjo z dela, je upravičena oseba, ki je v delovnem razmerju, tožnik, ki ni več v delovnem razmerju in je starostno upokojen, do tega ni upravičen. Tako se izkaže, da je ravnanje sodišča prve stopnje, ko je tožniku priznalo začasno zadržanost z dela do njegove starostne upokojitve pravilno.

Sodišče je tožbo v delu, kjer je tožnik zahteval nadomestilo za čas začasne nezmožnosti za delo, kot preuranjeno zavrglo. Tožnik takšnega zahtevka pred toženko še ni podal in tako ni izpolnjena procesna predpostavka iz 63. člena ZDSS-1. O denarnem nadomestilu bo odločila tožena stranka po pravnomočnosti odločitve sodišča o začasni nezmožnosti tožnika za delo v času od 15. 4. 2012 do 18. 1. 2013, če bo tožnik takšen zahtevek k toženi stranki podal. Pritožbeno sodišče odloča v pritožbenem postopku zgolj o odločitvi sodišča prve stopnje, ne pa tudi o čem drugem. Tožnik v pritožbi navaja, da naj bi se v predmetni zadevi spor nanašal tudi na nerešena vprašanja s področja invalidskega zavarovanja in da ima nerešena vprašanja tudi z Zavodom za zaposlovanje. Navedena vprašanja niso predmet pritožbenega postopka. V predmetni zadevi je sodišče odločalo v skladu s tožbo tožnika le glede njegove začasne nezmožnosti za delo v prej navedenem obdobju, saj je tožnik vložil tožbo zoper izdano dokončno odločbo št. ... z dne 24. 4. 2012, ne pa tudi zoper morebitno katero drugo odločbo, ki je bila izdana v invalidskem postopku ali v kakšnem drugem postopku. Tako glede statusa invalidnosti tožnika, njegove delne invalidnosti, časa za katerega je bil tožnik upravičen pri Zavodu za zaposlovanje do denarnega nadomestila itd.. pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku ne more presojati in se v posledici navedenega pritožbeno sodišče tudi ne opredeljuje do pritožbenih navedb tožnika v tej smeri.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo pritožbo tožnika zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi iz katerih se odločitev sodišča prve stopnje lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.