Jedro

Primernost naložene povprečnine v okviru zakonitega razpona je dejansko vprašanje, ki ne more biti predmet presoje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva obsojenega B.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Celju je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo obsojenega B.M. za krivega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ, kaznivega dejanja posebnega primera ponarejanja listin po 257. člena KZ in kaznivega dejanja poskusa goljufije po 1. odstavku 227. člena v zvezi z 22. členom KZ. Po 50. členu KZ je bila obsojencu izrečena pogojna obsodba, v kateri so mu bile določene posamične kazni in nato določena enotna kazen 8 mesecev zapora s preiskusno dobo dveh let. Obsojencu so bili naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka, pri čemer je bila odmerjena povprečnina v znesku 30.000,00 SIT. Višje sodišče v Celju kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo obsojenega B.M. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka, in sicer 35.000,00 SIT povprečnine.

Obsojeni M.B. je dne 16.3.1998 priporočeno po pošti vložil na Vrhovno sodišče Republike Slovenije "zahtevo za varstvo pravic", zaradi kršitve določb 14. člena Ustave Republike Slovenije, ker mu je bila v obravnavani kazenski zadevi naložena nerealno visoka povprečnina v znesku 65.000,00 SIT, kar predstavlja skoraj enomesečni znesek njegove pokojnine. Po vložnikovem mnenju je bila z navedeno odločitvijo kršena ustavna določba o enakosti pred zakonom, saj so bile v podobnih primerih in podobni teži dejanj po informacijah, s katerimi razpolaga, naložene v plačilo na sodnem območju Celja obsojencem polovico manjše povprečnine kot v vložnikovem primeru. Predlaga, da Vrhovno sodišče njegovi upravičeni zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi.

Vrhovni državni tožilec B.Š. v odgovoru na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti meni, da z določitvijo povprečnine ni bil kršen niti zakon niti ustava, ker sodišči o stroških kazenskega postopka nista odločili v nasprotju z določbami zakona. Za oprostitev obdolženca, da povrne vse ali del stroškov kazenskega postopka, pa je sicer predviden poseben, enostavnejši postopek v 4. odstavku 95. člena ZKP. Vrhovno sodišče naj zato obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vrhovno sodišče je obsojenčevo zahtevo, glede na to, da se nanaša na pravnomočno končano kazensko zadevo, obravnavalo kot zahtevo za varstvo zakonitosti, pri čemer ugotavlja da z uvodoma navedenima sodbama v izrekih o stroških kazenskega postopka nista bila kršena niti Ustava RS niti posledično zakon o kazenskem postopku (ZKP).

Povprečnina pred sodiščem prve stopnje in pred pritožbenim sodiščem ima svoj pravni temelj v 6. točki 92. člena ZKP, pri čemer se višina povprečnine kot pavšalno nadomestilo stroškov kazenskega postopka določa v razponu od 1/3 do 10 povprečnih neto plač v gospodarstvu na območju Republike Slovenije v času izrekanja prvostopne in drugostopne sodbe. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta obe sodišči v rednem postopku izrekli povprečnino v zgoraj navedenih zakonitih okvirih glede na to, da je po zadnjih podatkih, objavljenih v Uradnem listu RS, povprečna plača v času izrekanja prvostopne sodbe v gospodarstvu znašala 81.573.- SIT, v času izrekanja drugostopne sodbe pa 81.573.-SIT. Primernost naložene povprečnine v okviru zakonitega razpona je dejansko vprašanje, ki ne more biti predmet presoje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti, ker je po 2. odstavku 420. člena ZKP presoja pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja v napadenih sodbah izrecno izključena.

Kolikor bi bilo s prisilno izterjavo stroškov kazenskega postopka ogroženo preživljanje obsojenca, ima ta možnost skladno s 4. odstavkom 95. člena ZKP tudi po pravnomočnosti sodbe z zahtevo pred prvostopnim sodiščem doseči ponovno odločitev o plačilu oziroma o oprostitvi plačila stroškov kazenskega postopka.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana nobena uveljavljana kršitev zakona v zahtevi, ki je vložena tudi zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato je skladno s 425. členom ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo.