Jedro

V zvezi z uveljavljano kršitvijo kazenskega zakona obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost obsojenca, pri čemer trdi, da je obsojenec ravnal v silobranu, kar dokazujejo poškodbe, ki jih je zadobil, vendar pa je sodišče kljub temu v celoti verjelo izpovedbi priče M.M., iz katere pa izhaja, da obsojenec ni bil poškodovan. Tako izvajanje zagovornika obsojenca pa ne pomeni obrazlaganja zatrjevane kršitve kazenskega zakona (v 372. členu ZKP je določeno, kdaj je podana kršitev kazenskega zakona), pač pa pomeni uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po določilu II.odstavka 420. člena ZKP pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. M.V. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo TS v K., enote v K., z dne 25.11.1994, je bil obs. M.V. spoznan za krivega kaznivih dejanj umora po I.odstavku 46.člena Kazenskega zakona Republike Slovenije (KZ-77) in poskusa umora po I.odstavku 46.člena KZ-77 v zvezi s I.odstavkom 19.člena Kazenskega zakona SFRJ (KZJ). Za prvo kaznivo dejanje mu je bila določena kazen 7 let zapora, za drugo kaznivo dejanje pa kazen 4 let zapora, nato pa mu je bila na podlagi 3.točke II.odstavka 48.člena KZJ izrečena enotna kazen 10 let zapora, v katero mu je bil vštet pripor od 6.1.1994 od 10.30 ure dalje. Na podlagi I.odstavka 70.člena KZJ je bil obsojencu izrečen varnostni ukrep izgona tujca z ozemlja Republike Slovenije za dobo 10 let. Višje sodišče v K. je s sodbo z dne 6.4.1995, ob delni ugoditvi pritožbama obsojenca in njegovega zagovornika ter po uradni dolžnosti sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obsojenčevi dejanji pravno opredelilo kot kaznivi dejanji umora po I.odstavku 127.člena ter po I.odstavku 127.člena KZ v zvezi s čl.22 KZ, v odločbi o kazni pa tako, da je obsojencu za kaznivo dejanje po I.odstavku 127.člena KZ določilo kazen 7 let zapora, za kaznivo dejanje po I.odstavku 127.člena KZ v zvezi s čl.22 KZ in z uporabo določil 1.točke 42.člena in 1.točke 43.člena KZ pa kazen 2 let zapora, nato pa je obsojencu po II.odstavku 47.člena KZ izreklo enotno kazen 8 let zapora, kazen izgona tujca iz države za dobo 10 let pa je izreklo na podlagi I.odstavka 40.člena KZ. V ostalem pa je pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in je v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik mag. J.R. iz K., je dne 2.6.1995 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, zahtevo za varstvo zakonitosti pa je vložil tudi obs.M.V., vendar pa je bila obsojenčeva zahteva za varstvo zakonitosti s sklepom Okrožnega sodišča v K. z dne 28.8.1995, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v K. z dne 15.9.1995, zavržena kot prepozna.

Zagovornik obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve drugih določb kazenskega postopka, ki so po stališču zahteve za varstvo zakonitosti vplivale na zakonitost sodbe. Predlaga, da VS RS zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca v celoti oprosti "krivde in kazni", na podlagi določila 423/IV ZKP pa izvršitev sodbe odloži in obsojenca izpusti na prostost. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V zvezi z uveljavljano kršitvijo kazenskega zakona obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost obsojenca, pri čemer trdi, da je obsojenec ravnal v silobranu, kar dokazujejo poškodbe, ki jih je zadobil, vendar pa je sodišče kljub temu v celoti verjelo izpovedbi priče M.M., iz katere pa izhaja, da obsojenec ni bil poškodovan. Tako izvajanje zagovornika obsojenca pa ne pomeni obrazlaganja zatrjevane kršitve kazenskega zakona (v 372.členu ZKP je določeno, kdaj je podana kršitev kazenskega zakona), pač pa pomeni uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po določilu II.odstavka 420.člena ZKP pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sicer pa zatrjevanje v zahtevi za varstvo zakonitosti, da v sodbah ni zavzeto stališče o zatrjevanem silobranu, ni utemeljeno.

Pritrditi je treba navedbam v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je temeljna človekova pravica, da o njegovih kazenskih obtožbah odloča neodvisno in nepristransko sodišče. Po stališču zagovornika pa je sodišče kršilo to načelo in zoper obsojenca v bistvu uprizorilo pravi inkvizicijski postopek in po sklepnih besedah strank in zagovornika nezakonito odločilo, da se zadeva ne zaključi, ker so sodniki zavestno hoteli obsodbo obsojenca. Te trditve in trditve o "montiranem" procesu zoper obsojenca pa so - milo rečeno - neutemeljene. I.odstavek 345.člena ZKP-77 je določal, da sodišče, če med posvetovanjem ne spozna, da bi bilo treba za dopolnitev ali za razjasnitev posameznih vprašanj na novo začeti glavno obravnavo, izreče sodbo. Glede na izvajanja zagovornika, da bi moralo prvostopno sodišče v luči čakanja uveljavitve novega Zakona o kazenskem postopku izhajati iz načela kontradiktornosti in se čim manj vmešavati v sam dokazni postopek, pa je potrebno dodati, da tudi Zakon o kazenskem postopku (ZKP), ki je pričel veljati dne 1.1.1995, v I.odstavku 353.člena določa, da je zaradi dopolnitve postopka ali za razjasnitev posameznih vprašanj mogoče na novo začeti glavno obravnavo, v I.odstavku 17.člena ZKP pa je sodišču naložena dolžnost, da mora po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe. Ni pa sodišče, ko je dne 27.10.1994 sklenilo, da se na novo začne glavna obravnava, na naroku dne 23.11.1994 le podrobno zaslišalo izvedenca sodnomedicinske stroke dr. T.J., pač pa je zaslišalo še več prič in izvedlo tudi druge dokaze. S tem, ko obsojenčev zagovornik, sicer brez utemeljenih razlogov, izraža dvom v pravilnost izvedenskega mnenja dr. T.J., pa zopet uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga v zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Pri tem pa ni odveč pripomniti, da sodišče pri ugotavljanju dejanskega stanja ni ocenjevalo le mnenja tega izvedenca, temveč je ocenjevalo tudi mnenja izvedencev dr.K. in dr.T., v razlogih sodbe pa je pojasnilo, iz katerih razlogov je sprejelo mnenje dr.T. J. Ob tem je treba še dodati, da so tudi trditve obsojenčevega zagovornika o montiranosti procesa ter da je sodišče prav zato, ker od izvedencev iz domačega kraja ni dobilo željenih odgovorov, postavilo izvedenca iz L., katerega mnenje je bilo - kot je v zahtevi za varstvo zakonitosti navedeno - naročeno ter da je izvedenec izdelal tak izvedenski konstrukt, kot ga je sodišče želelo, docela neutemeljene. V zvezi z odreditvijo izvedenstva sodnomedicinske stroke pa zagovornik obsojenca prav tako neutemeljeno navaja, da je sodišče ravnalo v nasprotju z določilom 249.člena ZKP (enako je v času sojenja določal 242.člen ZKP-77).

Odredba z dne 2.11.1994, da Inštitut za sodno medicino pri Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani dopolni izvedensko mnenje, je bila vročena tako obsojencu kot tudi njegovemu zagovorniku dne 4.11.1994, in sicer hkrati z vabilom na glavno obravnavo, razpisano za dne 23. in 24.11.1994, kar je razvidno iz vročilnic. Obsojenec in njegov zagovornik pa sta bila z dopisom z dne 18.11.1994 (list.štev.411) obveščena, da bo sodni izvedenec dr. T.J. podal izvedensko mnenje na glavni obravnavi dne 23.11.1994. Docela neutemeljeno pa je tudi stališče obsojenčevega zagovornika, ko navaja, da je sodišče v tako delikatni zadevi neupravičeno dalo izvedencu v pregled kompleten kazenski spis. V zvezi s tem je potrebno zagovornika obsojenca opozoriti na IV.odstavek 245.člena ZKP-77 (enako določilo vsebuje tudi IV.odstavek 252.člena sedaj veljavnega ZKP), ki je določal, da se smejo izvedencu dajati pojasnila in da se sme izvedencu tudi dovoliti pregled spisov. Prav tako ni točna trditev zagovornika obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je predlagal zaslišanje dr .B. katerega zdravniško spričevalo z dne 7.11.1994 je prebral predsednik senata na glavni obravnavi dne 23.11.1994. Zagovornik obsojenca je na glavni obravnavi predlagal, da sodišče opravi soočenje izvedencev dr.K., dr. T. in dr. J., predlagal pa je tudi, da sodišče glede linearno potekajočih krvnih sledov imenuje izvedenca "bilo kakšne stroke". Sodišče je te dokazne predloge zavrnilo kot neutemeljene, v razlogih sodbe na straneh 22 in 23 pa je tudi podrobno obrazložilo, zakaj dokaznim predlogom ni ugodilo.

Povsem neutemeljeno obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da pritožbeno sodišče v razlogih sodbe neresnično navaja, da način vabljenja prič v Konvenciji med SFRJ in Kraljevino Belgijo o izročitvi in pravni pomoči v kazenskih zadevah z dne 4.6.1971, ni predviden. Kolikor bi zagovornik obsojenca pozorno prebral razloge sodbe Višjega sodišča v K. z dne 6.4.1995, bi lahko ugotovil, da je v pritožbeni odločbi navedeno, da v navedeni konvenciji tak način vabljenja prič, ki ga je ubralo sodišče prve stopnje, ni predviden. Tudi ni točna navedba zagovornika, ko se sklicuje na 4.točko 28.člena konvencije, da sodni poziv ne sme vsebovati nobene grožnje priči, če se ne bi odzvala vabilu. V 4.točki 28.člena konvencije je določeno, da kadar vsebuje sodno vabilo, namenjeno priči ali izvedencu, grožnjo, če ne bi prišel na sodišče, obvesti zaprošeni organ prejemnika, da ta grožnja nima zanj nobenega učinka.Sicer pa priča M.M. ni bil nikoli opozorjen na posledice neopravičenega izostanka ( I.odstavek 230.člena in I. in II.odstavek 237.člena ZKP-77), torej tudi ne v telefonskem razgovoru predsednika senata s pričo M.M. dne 14.9.1994, čeprav zagovornik obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti, ne da bi imel za to utemeljen razlog, navaja, da obramba ni dolžna verjeti sodniku, da je dialog potekal tako, kot ga je sam sodnik zapisal v zapisnik. Da vabilo priči M.M., katero bi sicer moralo biti priči poslano s posredovanjem Ministrstva za pravosodje Republike Slovenije in Ministrstva za pravosodje Kraljevine Belgije ( 26.člen Konvencije med SFRJ in Kraljevino Belgijo o izročitvi in pravni pomoči v kazenskih zadevah), na glavno obravnavo, razpisano za 4.10.1994, ni vsebovalo nikakršne grožnje priči, če se vabilu ne bi odzvala, pa je razvidno iz vsebine vabila (list.štev.300), v katerem je navedeno, da ga sodišče prosi, da se zaslišanja zanesljivo udeleži, ker ga bo potrebno neposredno zaslišati na glavni obravnavi, kljub temu, da je bil že predhodno zaslišan v preiskavi, ter da mu bodo povrnjeni tudi vsi stroški, ki mu bodo nastali s prihodom na sodišče. Zato seveda ni mogoče pritrditi stališču, izraženem v zahtevi za varstvo zakonitosti, da sodišče ne bi smelo opreti sodbe tudi na izpovedbo priče M.M., saj pri njegovem zaslišanju ni šlo za situacijo iz 228.člena ZKP-77 ( enako določilo vsebuje tudi 237.člen sedaj veljavnega ZKP), kjer je določeno, kdaj sodišče na izpovedbo priče ne sme opreti svoje odločbe. Ne gre torej za bistveno kršitev določb kazenskega postopka 8.točke 364. člena ZKP-77, saj se sodba ne opira na dokaz, na katerega se po določbah ZKP-77 in tudi sedaj veljavnega ZKP ne bi smela opirati.

Z ostalimi navedbami, in sicer, da so ugotovitve sodišča o motivu za storitev kaznivih dejanj neprepričljive, da je neprepričljivo mnenje sodnega izvedenca dr. T.J. o krvnih sledovih na cestišču, da je sodišče nepravilno ocenilo zagovor obsojenca in izpovedbe prič M.M., A.K., V.U. in M.U. ter R.K., ter s tem, ko navaja, da iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja 100% zaključek o obsojenčevi krivdi, pa zagovornik obsojenca poskuša izpodbiti dokazno oceno sodišča, ki pa je v razlogih pravnomočne sodbe temeljito obrazložena. S temi navedbami torej uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, katerega pa - kot je že navedeno- z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

VS RS je ugotovilo, da ni podan noben v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljan razlog, torej da ni bil kršen kazenski zakon, da niso bile bistveno kršene določbe kazenskega postopka in da tudi niso bile kršene druge določbe kazenskega postopka, ki naj bi vplivale na zakonitost sodbe. Zato je zahtevo zagovornika obsojenca za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425.člen ZKP).